Jedro

Tožena stranka je dokazala kršitev pogodbenih določil že zato, ker tožnica ni ustrezno hranila ključev vozila in je s tem omogočila uporabo vozila partnerju.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da ji je tožena stranka dolžna vrniti v posest avtomobil Alfa Romeo ..., št. šasije ..., letnik 2006 oziroma enakovredno vozilo.

2. Tožnica se zoper delno sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da jo spremeni oziroma razveljavi. Opozarja, da so razlogi sodišča zelo skopi ter da ni upoštevalo navodil pritožbenega sodišča, niti ni odgovorilo na vprašanje, ali je tožena stranka upravičeno zadržala vozilo. Tožnica ni bila premalo skrbno v zvezi z dolžnostjo preprečevanja uporabe vozila s strani tretjih oseb. Njen mož je samovoljno in brez njene vednosti iz njene torbice vzel ključe vozila. Glede drugega razloga, da je prišlo do odvzema vozila s strani tretjih oseb, tožnica ni imela pravice razdreti pogodbo. Sodišče je spregledalo, da je bilo vozilo s strani policije A. zaseženo in je bilo kasneje vrnjeno toženi stranki, ne pa odvzeto. Sankcija razveze pogodbe je določena le za primer odvzema vozila in ne za zaseg. Razen tega ni šlo za takšen odvzem vozila, ki bi bil trajen, temveč zgolj začasen kot posledica prometnega prekrška, ki ga ni zagrešila leasingojemalka. Po mnenju pritožnice je potrebno ta primer razlagati v njeno korist, razumno in življenjsko pravično in ne uporabljati tistih splošnih določb iz formularnih pogodb, ki so nepravične in pretirano stroge do ene od pogodbenih strank. Meni tudi, da zakonca oziroma partnerja leasingojemalca ni mogoče šteti za tretjo osebo, na kar je opozarjala tekom postopka. Določila pogodbe očitno niso jasna, saj ne definirajo, koga je mogoče šteti za tretjo osebo. Poleg tega je nejasen tudi pojem odvzema vozila.

3. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo, vse pritožbene trditve zavrača kot neutemeljene in predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev delne sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeni očitek, da je tudi v ponovljenem postopku obrazložitev odločitve skopa, sicer drži, vendar so po presoji pritožbenega sodišča kljub temu še v zadostni meri ugotovljena pravno pomembna dejstva. Navodila pritožbenega sodišča v razveljavitvenem sklepu so bila v ponovljenem postopku upoštevana in ni podana kršitev določbe prvega odstavka 362. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), niti druge v pritožbi očitane kršitve. Določila splošnih pogojev, ki so sestavni del med strankama sklenjene pogodbe o finančnem leasingu, je prvostopenjsko sodišče uporabilo pravilno.

6. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, na katere je oprlo odločitev, so sledeče: pravdni stranki sta 30. 9. 2009 sklenili pogodbo o finančnem leasingu; predmet leasinga je bil osebni avto Alfa Romeo, označen v zahtevku; tožničin takratni zunajzakonski partner A. A. je to vozilo uporabil in ga vozil brez vednosti tožnice in brez predhodnega pisnega soglasja tožene stranke; zaradi vožnje pod vplivom alkohola in drugih prekrškov, razvidnih iz odločbe Okrajnega sodišča v Kranju Pr 718/2011 z dne 2. 12. 2011, je PP R. 11. 11. 2011 osebni avto zasegla in vrnila leasingodajalcu – toženi stranki; tožnica pri hrambi ključev vozila ni ravnala vestno in skrbno, da ti ne bi bili dostopni drugim in ni preprečila partnerju uporabe vozila; tožena stranka je razdrla pogodbo in po prodaji osebnega vozila zahtevala plačilo preostalih leasing obrokov.

7. Predmet spora je vrnitev konkretnega vozila Alfa Romeo tožnici oziroma enakovrednega vozila, ki so ga tožnici (leasingojemalki) zasegli policisti tekom med pravdnima strankama sklenjene pogodbe o finančnem leasingu. Tožena stranka (leasingodajalka) vozila ni vrnila tožnici, ker je uveljavila pogodbeno dogovorjeno upravičenje do razdrtja pogodbe z enostransko izjavo. Po določbi 15. alineje 3. točke XIV. splošnih pogojev pogodbe o finančnem leasingu št. FVF08, ki so sestavni del med strankama sklenjene leasing pogodbe, ima tožena stranka v primeru kršitve pogodbenih določil na strani leasingojemalca ali utemeljenih razlogov pravico z enostransko izjavo razdreti pogodbo in zahtevati odškodnino za povzročeno predčasno prenehanje pogodbe tudi v primeru, če leasingojemalec brez vnaprejšnjega izrecnega pisnega soglasja tožene stranke vozila da v uporabo. Dajanje vozila v uporabo tretjim osebam, ki za uporabo vozila nimajo predhodnega pisnega soglasja tožene stranke, pa je izrecno prepovedano v določbi 1. alineje 3. točke VI. splošnih pogojev.

8. Prvostopenjsko sodišče je zgoraj citirana določila splošnih pogojev pravilno uporabilo tako, kot se glasijo (prvi odstavek 82. člena Obligacijskega zakonika – OZ). Splošni pogoji v navedenem delu niso nejasni, kot trdi pritožba, da bi se jih moralo razlagati v korist tožnice upoštevaje določbo 83. člena OZ. Določbe niso neživljenjske, niti pretirano stroge do tožnice, saj je imela možnost zahtevati od toženke pisno soglasje, če bi želela dajati vozilo v uporabo tretjim osebam. Iz določbe I. splošnih pogojev jasno izhaja, da so tretje osebe vsi, ki niso pogodbene stranke, torej leasingodajalec in leasingojemalec, zato mednje brez dvoma sodi tudi tožničin bivši zunajzakonski partner. Četudi je v sodbi ugotovljeno, da je slednji vozilo uporabil samovoljno in brez vednosti tožnice, je tožena stranka dokazala kršitev pogodbenih določil že zato, ker tožnica ni ustrezno hranila ključev vozila in je s tem omogočila uporabo vozila partnerju. Ne drži, da naj bi ta samovoljno iz njene torbice vzel ključe vozila. Tožnica je zaslišana kot stranka izpovedala, enako tudi priča A. A., da so bili ključi v košarici na hodniku in bi jih lahko vzel vsak, ki je prišel v stanovanje. Dodatno neskrbnost tožnice potrjuje tudi njena izpoved, da je vedela za partnerjeve pogoste prekrške cestnoprometnih predpisov v preteklosti ter zaradi tega večjo možnost, da uporabi za vožnjo tudi njeno vozilo.

9. Ker je že na tej podlagi izkazana kršitev pogodbenih določil na strani tožnice in utemeljen razlog za odstop od pogodbe, se pritožbeno sodišče do druge očitane kršitve pogodbe, ki naj bi izhajala iz 5. točke XIV. splošnih pogojev, ni potrebno opredeliti. Ker je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da je tožena stranka upravičeno razdrla pogodbo o leasingu (torej utemeljeno odstopila od pogodbe), je tudi upravičeno zadržala vozilo in tožnica ne more več zahtevati niti vrnitve istega vozila (že zato ne, ker ga je toženka že prodala), niti drugega enakovrednega vozila. Pritožbeno sodišče je zato neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano delno sodbo (353. člen ZPP).

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka pa se pridrži za končno odločbo (164. člen ZPP).