Jedro

Obdolženi v pritožbi navaja, da bi moral v obravnavani zadevi imeti zagovornika, ki bi ga zastopal, ker je brez dohodkov in službe. S takšnimi pritožbenimi navedbami obdolženi meri na kršitev pravice do obrambe iz člena 371/II ZKP. Uveljavljana kršitev pa po oceni pritožbenega sodišča ni podana, saj glede na kazen, ki je za obdolžencu očitano kaznivo dejanje zagrožena v zakonu, obramba ni obvezna. Iz podatkov kazenskega spisa izhaja, da je obdolženi, ko je bil zaslišan v preiskavi po podanem pravnem pouku o pravici do zagovornika izjavil, da se bo zagovarjal sam, kar je tudi podpisal. Prav tako je obdolženi, ko mu je bil enak pravni pouk glede zagovornika podan na glavni obravnavi izjavil, da se bo zagovarjal sam. Tako iz podatkov kazenskega spisa ne izhaja, da bi se obdolženi zavzemal za postavitev zagovornika, pritožbeno sodišče pa tudi ugotavlja, da okoliščina, da obdolženi ni imel zagovornika ni vplivala na pravilnost in zakonitost napadene sodbe. Zato se v pritožbi smiselno uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/II ZKP pokaže kot neutemeljena.

Izrek

I. Pritožba obdolženega D. K. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženega se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega D. K. spoznalo za krivega storitve dveh kaznivih dejanj spolni napad na osebo mlajšo od 15 let po četrtem odstavku 173. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu za vsako dejanje določilo po tri mesece zapora na kar mu je po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen pet mesecev zapora. Po tretjem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče prve stopnje oškodovanki M. K. in K. O. s premoženjskopravnima zahtevkoma napotilo na pravdo, po členu 97 ZKP pa odločilo, da stroški in nagrada pooblaščencev mladoletnih oškodovank odvetnikov B. T. in A. Š., bremenijo proračun, po četrtem odstavku 95. člena ZKP pa obdolženega oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper takšno sodbo se je pritožil obdolženi smiselno zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, iz njegove pritožbe je razbrati, da se zavzema za izrek oprostilne sodbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Obdolženi v pritožbi navaja, da bi moral v obravnavani zadevi imeti zagovornika, ki bi ga zastopal, ker je brez dohodkov in službe. S takšnimi pritožbenimi navedbami obdolženi meri na kršitev pravice do obrambe iz člena 371/II ZKP. Uveljavljana kršitev pa po oceni pritožbenega sodišča ni podana, saj glede na kazen, ki je za obdolžencu očitano kaznivo dejanje zagrožena v zakonu, obramba ni obvezna. Iz podatkov kazenskega spisa izhaja, da je obdolženi, ko je bil zaslišan v preiskavi po podanem pravnem pouku o pravici do zagovornika izjavil, da se bo zagovarjal sam, kar je tudi podpisal. Prav tako je obdolženi, ko mu je bil enak pravni pouk glede zagovornika podan na glavni obravnavi izjavil, da se bo zagovarjal sam. Tako iz podatkov kazenskega spisa ne izhaja, da bi se obdolženi zavzemal za postavitev zagovornika, pritožbeno sodišče pa tudi ugotavlja, da okoliščina, da obdolženi ni imel zagovornika ni vplivala na pravilnost in zakonitost napadene sodbe. Zato se v pritožbi smiselno uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/II ZKP pokaže kot neutemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa obdolženca utemeljeno spoznalo za krivega očitanega mu kaznivega dejanja. Takšno odločitev je v napadeni sodbi tehtno obrazložilo. Zato se pritožbeno sodišče sklicuje na dejanske ugotovitve in pravne zaključke sodišča prve stopnje ter le še glede na pritožbene navedbe obdolženega dodaja:

6. Obdolženi se v pritožbi sklicuje na alibi ter zanika storitev očitanega kaznivega dejanja ter sodišču prve stopnje očita, da je napačno ocenilo izpovedbe priče U. R. in oškodovank, ki so ga obremenile samo zato, da bi prišle do denarja.

7. Takšnim pritožbenim navedbam pa ni slediti. Sodišče prve stopnje je namreč utemeljeno sledilo določnim in prepričljivim izpovedbam oškodovank, s katerima sta obdolženca v celoti obremenili, ko sta povedali, da jima je pokazal penis in jima govoril a hočeta videti tole. Obdolženca prej nista poznali, jima pa je na igrišču, pokazal osebno izkaznico, na kateri je bil zapisan priimek K. Oškodovanki sta obdolženca tudi prepoznali po fotografijah. Oškodovankini izpovedbi je potrdila tudi priča N. K., h kateri sta se oškodovanki zatekli, povedali sta ji, da jima je obdolženi kazal spolni ud, bili sta zelo prestrašeni in objokani, videla pa je tudi, da je obdolženi za njima tekel. Prav tako je mati oškodovanke K. O., A. A. povedala, da je bila K., ko je prišla domov prestrašena in se je tresla ter ji je tudi povedala, da ji je obdolženi pokazal spolni ud. Materi obeh oškodovank sta povedali tudi, da imata oškodovanki zaradi tega dogodka posledice in da ju je strah, saj nikamor ne upata sami. S takšnimi izpovedbami pa je ovržen zagovor obdolženega, s katerim je skušal prepričati, da v kritičnem času ni bil na kraju dogodka ampak se je nahajal na terenu in izpovedbe prič, ki so tak zagovor skušale potrditi. Sodišče prve stopnje namreč utemeljeno ni sledilo njihovim izpovedbam, saj so ovržene z izpovedbama oškodovank ter dejstvom, da je kritičnega dne obdolženi bil viden v piceriji I., kot je to povedala natakarica, opazila pa ga je tudi patrulja policistov dne 11. 3. 2013 ob kontroli naselja N. Zato so vse pritožbene navedbe obdolženca, ko se sklicuje na to, da kritičnega dne ni bil na kraju dejanja, povsem neutemeljene in ne morejo omajati pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje o tem, da je obdolženi storil očitano mu kaznivo dejanje in da je zanj kazensko odgovoren. Obdolženi je namreč s svojim protipravnim ravnanjem, ko je oškodovankama, ki sta bili mlajši od 15 let, kazal svoj spolni ud, z namenom zadovoljitve svojih spolnih potreb, ter jima pri tem govoril, če hočeta videti tole, s čimer ju je prestrašil in prizadel, saj sta obe dojeli, da gre za spolno nedostojno ravnanje, saj sta pred obdolžencem zbežali, izpolnil vse zakonite znake očitanih mu kaznivih dejanj iz člena 173/IV KZ-1. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ocenilo ugotovitve izvedenca mag. Mladena Vrabiča, iz katerih izhaja, da gre pri obdolženemu za postopni razvoj izolirane seksualne deviacije, ki se bo pri obdolžencu poglabljala in razvijala ter da obdolženčeve sposobnosti razumevanja svojega dejanja in obvladovanja svojega ravnanja v kritičnem času niso bile okrnjene. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je obdolženi ob storitvi kaznivih dejanj na škodo obeh oškodovank, ki sta bili v času storitve stari manj kot 15 let, vedel kaj počne, ker pa je s kazanjem svojega spolnega uda zadovoljeval svoj spolni nagon, je dejanje tudi hotel storiti. Zato obdolženi, ki se z dokazno oceno izvedenih dokazov sodišča prve stopnje ne strinja in ponavlja svoj zagovor, kateremu utemeljeno ni sledilo že sodišče prve stopnje, ne more biti uspešen, saj okoliščine na katere se sklicuje v pritožbi, ne morejo omajati določnih in prepričljivih ugotovitev in izpovedb obeh oškodovank, kot že navedeno. Zato pritožba obdolženega, da ga oškodovanki po nedolžnem obremenjujeta zato, da bi prišli do denarja, pa ne dosega praga resne presoje.

8. Glede na navedeno, in ker obdolženi v pritožbi niti v preostalem ne navaja nič takšnega, kar bi lahko omajalo prvostopni krivdni izrek, je pritožbeno sodišče o njegovi pritožbi odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

9. Pritožbeno sodišče je skladno z določilom člena 386 ZKP glede na pritožbo obdolženega napadeno sodbo preizkusilo tudi v njeni odločbi o kazenski sankciji. Ta preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in tudi ocenilo vse tiste okoliščine, ki vplivajo na izbiro vrste in višine kazenske sankcije in obdolžencu določilo ustrezni kazni in sicer za vsako kaznivo dejanje po tri mesece zapora, nato pa mu skladno s 3. točko 53. člena KZ-1 izreklo tudi ustrezno enotno kazen pet mesecev zapora. Glede na to, da sodišče prve stopnje pri obdolžencu ni zasledilo nobenih olajševalnih okoliščin, pravilno pa je upoštevalo njegovo obsežno predkaznovanost, ni nobenih razlogov za spremembo izrečene kazenske sankcije obdolžencu v korist. Pritožbeno sodišče namreč zaključuje, da bo prav izrečena enotna zaporna kazen v trajanju petih mesecev tako vplivala na obdolženca, da ta v bodoče ne bo ponavljal tovrstnih kaznivih dejanj.

10. Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe skladno z določilom člena 383/I ZKP ni ugotovilo kršitev, je pritožbo obdolženega zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 391 ZKP).

11. Iz enakih razlogov, kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče po členu 95/IV v zvezi s členom 98/I ZKP, obdolženega oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.