Jedro

Tožena stranka je izdala sklep, s katerim je bila tožnica iz delovnega mesta podsekretar premeščena na delovno mesto višji svetovalec. Razlog te premestitve je bil v tem, da je bilo tožničino prejšnje delovno mesto s Pravilnikom o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest pri toženi stranki ukinjeno. Soglasje k temu Pravilniku je dala tudi Vlada RS. Zoper ta sklep je tožnica vložila pritožbo, ki pa je bila s sklepom drugostopenjskega organa tožene stranke zavrnjena kot neutemeljena. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bilo tožničino prejšnje delovno mesto dejansko ukinjeno, tožnica pa opravlja druge naloge na področju statističnega raziskovanja v sektorju B. (v primerjavi z njenim prejšnjim delom). Zato je sodišče utemeljeno zaključilo, da sta bila izpodbijana sklepa tožene stranke zakonita, saj je potreba po tožničinem dotedanjem delu dejansko prenehala.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe zavrnilo njen tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 1. 9. 2014 in 24. 9. 2014. Poleg tega je zavrnilo tudi njen tožbeni zahtevek, da jo je dolžna tožena stranka razporediti na ustrezno delovno mesto, ki se opravlja v uradniškem nazivu sekretar, druge stopnje, prvega kariernega razreda, da ji je dolžna obračunati bruto razliko v plači med 49. plačnim razredom in 41. plačnim razredom, odvesti pripadajoče davke in prispevke in ji izplačati neto razliko v plači skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. dne v mesecu za pretekli mesec, zavrnilo pa je tudi njen zahtevek za povrnitev pravdnih stroškov. V II. točki izreka je odločilo, da je dolžna tožnica toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 142,80 EUR, v 8 dneh, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da njenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženi stranki naloži tudi plačilo pritožbenih stroškov tožnice oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je bila premeščena na novo delovno mesto na podlagi 158. člena Zakona o javnih uslužbencih, ker delo na njenem dotedanjem delovnem mestu ni bilo več potrebno. Zakonski razlog, na katerega se je sklicevala tožena stranka, po mnenju tožnice ni obstajal. Res je sicer, da je reorganizacija delovnega procesa v izključni domeni delodajalca, vendar pa mora delodajalec ustrezno utemeljiti reorganizacijo, pa če je še tako nelogična in neživljenjska. Tega pa tožena stranka ni storila, saj reorganizacije ni ustrezno utemeljila. Potreba po tožničinem delu na njenem prejšnjem delovnem mestu ni prenehala. Napačna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je prihajalo pri posredovanju podatkov do podvajanja, kar naj bi bil eden od motivov za spremembo organizacije in sistemizacije delovnih mest. Tega namreč analiza delovnih opravil in postopkov, ki bi se nanašala na tožničino delovno mesto, ne potrjuje. Takšna analiza za tožničino delovno mesto sploh ni bila izvedena. Edini cilj reorganizacije je bil v tem, da se tožničino delovno mesto ukine in da se jo razporedi na bistveno nižje vrednoteno delovno mesto. To potrjuje tudi ugotovitev, da je tožena stranka ukinila le tožničino delovno mesto in nobenega drugega, ki bi bilo zasedeno in imelo za posledico prerazporeditev uslužbenca. Tožena stranka bi lahko sistemizirala novo delovno mesto, ki bi bilo za tožnico ustrezno in primerljivo z njenim dotedanjim delovnim mestom, vendar pa tega ni storila. Prvostopenjski sklep o tožničini premestitvi ni bil dovolj obrazložen, zato je tudi iz tega razloga nezakonit. Tožena stranka ni izkazala utemeljenih razlogov za reorganizacijo. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti tistih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih tožnica uveljavlja v pritožbi in ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

5. Neutemeljena je nekonkretizirana pritožbena navedba tožnice o tem, da je izpodbijana sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, izrek je jasen in razumljiv, prav tako pa ne nasprotuje niti samemu sebi niti razlogom sodbe. Poleg tega ima izpodbijana sodba razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti razlogi pa niso niti nejasni niti med seboj v nasprotju.

6. Prav tako ni podana bistvena kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bila odločitev sodišča v zvezi s podvajanjem tožničinih del protispisna. Sodišče prve stopnje je do takšne ugotovitve prišlo na podlagi izpovedbe zakonite zastopnice tožene stranke. Dejstvo, da je tožnica v postopku izpovedovala drugače, pa ne pomeni protispisnosti glede ugotovitve podvajanja del, temveč je to vprašanje pravilnosti dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje.

7. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožena stranka tožnici izdala sklep z dne 1. 9. 2014, s katerim je bila iz delovnega mesta podsekretar premeščena na delovno mesto višji svetovalec v Oddelku A. v Sektorju B.. Razlog te premestitve je bil v tem, da je bilo tožničino prejšnje delovno mesto s Pravilnikom o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest pri toženi stranki z dne 7. 7. 2014 ukinjeno. Soglasje k temu Pravilniku je dala tudi Vlada RS dne 26. 8. 2014 (B15). Zoper ta sklep je tožnica vložila pritožbo, ki pa je bila s sklepom drugostopenjskega organa tožene stranke z dne 24. 9. 2014 zavrnjena kot neutemeljena. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je bilo tožničino prejšnje delovno mesto dejansko ukinjeno, da tožnica sedaj opravlja druge naloge na področju statističnega raziskovanja v sektorju B. (v primerjavi z njenim prejšnjim delom). Glede na navedeno je utemeljeno zaključilo, da sta bila izpodbijana sklepa tožene stranke zakonita, saj je potreba po tožničinem dotedanjem delu dejansko prenehala.

8. Tožnica v pritožbi neutemeljeno zatrjuje, da sta izpodbijana sklepa nezakonita zato, ker reorganizacija in sprememba sistemizacije delovnih mest pri toženi stranki nista bili ustrezno utemeljeni. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da za presojo zakonitosti premestitve ni pomembno, če je bila po reorganizaciji dela pri delodajalcu dejansko dosežena večja učinkovitost. Ker je tožena stranka dokazala, da je imela v zvezi s premestitvijo tožnice iz poslovnega razloga namen izboljšati organizacijo, je s tem dokazala, da je bila premestitev zakonita in ovrgla tudi tožničine trditve, da je bila ta premestitev namenjena degradaciji tožnice in znižanju njene plače. 9. Tožnica v pritožbi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je napačno ugotovilo dejansko stanje v zvezi s podvajanjem del glede posredovanja podatkov javnostim. Iz izpovedbe zakonite zastopnice namreč jasno izhaja, da so se ta dela pred reorganizacijo podvajala, saj so se novinarji direktno obračali bodisi na sektor ali na oddelek oziroma na tožnico, pa tudi na samostojne svetovalce. Po reorganizaciji je to urejeno racionalnejše, saj je vse centralizirano v enem oddelku, tožničine naloge pa so prevzeli zaposleni v oddelku za posredovanje podatkov. V zvezi s tem tožnica v pritožbi neutemeljeno zatrjuje, da tožena stranka ni izkazala podvajanja nalog zato, ker ni bila opravljena analiza delovnih pravil in postopkov za tožničino delovno mesto. S spremembo reorganizacije tožena stranka tudi ni bila dolžna sistemizirati novega delovnega mesta, ki bi bilo za tožnico ustrezno (glede na njeno prejšnje delovno mesto), zato so tudi te pritožbene navedbe tožnice neutemeljene.

10. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožnice, da je njena premestitev nezakonita zato, ker prvostopenjski sklep ni dovolj dobro obrazložen. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da že sklep tožene stranke z dne 1. 9. 2014 vsebuje razloge, zaradi katerih je prišlo do premestitve tožnice, te razloge pa je dopolnil in dodatno obširno razložil tudi sklep drugostopenjskega organa tožene stranke z dne 24. 9. 2014. S tem je bila sanirana tudi zatrjevana pomanjkljiva obrazložitev prvostopenjskega sklepa (prim. sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 37/2015 z dne 8. 9. 2015). Glede na to, da presoja utemeljenosti reorganizacije pri delodajalcu ni v pristojnosti sodišča, tožnica v pritožbi neutemeljeno zatrjuje, da sta izpodbijana sklepa tožene stranke nezakonita zato, ker sta posledica neutemeljene reorganizacije.

11. Pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe tožnice ne odgovarja, ker za odločitev o utemeljenosti njene pritožbe niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP).