Jedro

Tožba je bila vložena po poteku enoletnega roka za uveljavljanje terjatev do družbenikov izbrisanih družb, zato toženec ne more biti tožen kot družbenik podjetja, lahko pa je tožen kot njegov porok, saj se je v IX. členu najemne pogodbe kot porok in plačnik zavezal, da bo poravnal vse morebitne zapadle obveznosti najemnika do najemodajalcev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženec sam nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožencu na račun prve tožnice naložilo plačilo 41.990,51 EUR skupaj z določenimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, na račun druge tožnice pa 13.996,85 EUR skupaj z določenimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Kar sta tožnici zahtevali več ali drugače, je sodišče zavrnilo (2. in 4. točka izreka). V 5. točki izreka je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek glede ugotovitve zapadlosti terjatev. Tožencu je naložilo plačilo 2.181,68 EUR pravdnih stroškov (6. točka izreka).(1)

2. Zoper prvostopenjsko sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) pritožuje toženec. Sodišču očita kršenje ustavne pravice do izjave, saj neutemeljeno ni upoštevalo pripravljalne vloge, predložene na naroku dne 9. 9. 2009. Kršeno je tudi načelo kontradiktornosti, saj je sodišče pripravljalno vlogo tožnic, vloženo na naroku 22. 4. 2009 sprejelo, vloge toženca pa ne. Ker svoje odločitve v sodbi ni obrazložilo, sodbe ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb ZPP. Ker roka za izjavo ni določilo, je toženec odgovor na predhodno vlogo tožnic lahko podal kadarkoli. Tudi sicer je toženec dokazni predlog za vpogled v fotografije podal že v svoji prvi pripravljalni vlogi, fotografije pa je predložil v kasnejši vlogi, kar bi sodišče moralo upoštevati. Ne gre namreč za nov dokaz. Sodišče se nadalje ni opredelilo do trditev, da nepremičnina, ki jo je toženec dolžan izročiti tožnicama, v naravi ne obstaja več. V tem okviru tudi ni izvajalo dokazov, kar predstavlja kršitev ZPP. Vztraja na stališču, da je z adaptacijo v najem oddane nepremičnine nastala nova stvar, zato se je nanj preneslo tudi lastništvo. Nepremičnine zato ni dolžan vrniti v posest tožnic. Ker sta tožnici od pogodbe odstopili, pogodba ne obstaja več, obveznost plačila pogodbene kazni pa je odpadla. Ugovarja tudi pasivni legitimaciji, saj sta tožnici tožbo proti tožencu kot edinemu družbeniku družbe P., d.o.o. podali prepozno, tj. po preteku enoletnega roka. Tudi sicer ga tožnici o odstopu od pogodbe nista obvestili. Kot pravno relevantne bi sodišče moralo upoštevati trditve o parcelni in vložni številki nepremičnine, ki je bila predmet najemne pogodbe. Ker sta tožnici pogodbo pripravljali sami, napake pri zapisu številk ne morejo iti v škodo toženca. Nadalje je kršen 323. člen ZPP, saj sodbe ni podpisala sodnica. Ker sodišče ni odločalo o ugotovitvenem zahtevku, je napačna odločitev tudi o dajatvenem. Graja tudi odločitev o stroških postopka ter zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

3. Tožnici na pritožbo nista odgovorili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodba sodišča prve stopnje nima pomanjkljivosti, zaradi katerih njen preizkus ne bi bil mogoč. Izrek sodbe je razumljiv in razlogom ne nasprotuje, razlogi so jasni in si med seboj ne nasprotujejo. Ob tem pritožnik zmotno meni, da sodba ne vsebuje odločitve o ugotovitvenem delu zahtevka (primerjaj 5. točko izreka izpodbijane sodbe). Tudi zavrnitev zahtevka namreč predstavlja odločanje o zahtevku. Pritožbeno sodišče sicer ugotavlja, da bi bilo potrebno ugotovitveni zahtevek zaradi pomanjkanja pravne koristi zavreči in ne zavrniti (drugi odstavek 181. člena v zvezi s prvim odstavkom 274. člena ZPP), vendar je takšna odločitev tožencu v korist, sprememba sodbe v tem delu pa bi mu šla v škodo (359. člen ZPP), zato je pritožbeno sodišče ni izvedlo(2). Sodba nadalje vsebuje vse sestavine v skladu s 324. členom ZPP(3), izvirnik sodbe pa vsebuje tudi lastnoročni podpis sodnice (list. št. 76). Ker se sodba strankam v skladu s tretjim odstavkom 323. člena ZPP lahko vroči v overjenem prepisu, so pritožbeni očitki, da sodba ni ustrezno podpisana, neutemeljeni.

6. Bistvena kršitev določb iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo pritožnik smiselno uveljavlja zaradi neupoštevanja pripravljalne vloge z dne 9. 9. 2009, ima svoj izvor v 22. členu Ustave RS. Po tej določbi je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Bistvena vsebina pravice iz 22. člena Ustave je v tem, da posamezniku zagotavlja možnost, da se udeležuje postopka, v katerem se odloča o njegovi pravici ter možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev o njegovi pravici.(4)

7. Pritožnikovo sklicevanje na kršitev navedene pravice je neutemeljeno. Sodišče prve stopnje tako pravilno ni upoštevalo navedb v pripravljalni vlogi z dne 9. 9. 2009, saj je bila ta vložena prepozno (četrti odstavek 286. člena ZPP). Ob tem ni bilo kršeno načelo kontradiktornosti, saj je bil toženec tisti (in ne tožnici kot zmotno navaja pritožnik), ki je pripravljalno vlogo predložil na prvem naroku dne 22. 4. 2009. Sodišče je to vlogo upoštevalo in pravilno dalo tožnicama 30 dnevni rok za odgovor. Štelo je, da so v predloženi pripravljalni vlogi toženca takšne navedbe, o katerih je razumno pričakovati, da se tožnici o njih ne moreta izjaviti takoj.(5) Odgovor tožnic (pripravljalna vloga z dne 22. 5. 2009) je tako potrebno upoštevati še kot del pravočasnih navedb v okviru prvega naroka, vse kasnejše vloge pa so prepozne in jih prvostopenjsko sodišče pravilno ni upoštevalo. Pravdni stranki namreč nista navedli, zakaj jih brez svoje krivde nista predložili prej.

8. Pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave Republike Slovenije) se nanaša tudi na dokazni postopek. Iz nje izhaja enakopravnost strank v dokaznem postopku, pravica predlagati dokaze ter se izjaviti o dokaznih predlogih nasprotne stranke, pravica do prisotnosti ob izvajanju dokazov, pravica postavljati vprašanja pričam in izvedencem ter pravica izjaviti se o rezultatih dokazovanja. Pravica stranke do izvedbe predlaganega dokaza pa ni absolutna. O izvedbi posameznih dokazov, ki so pomembni za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče (drugi odstavek 213. člena ZPP), ki izvedbo dokazov odredi z dokaznim sklepom. Sodišče sme z dokaznim sklepom zavrniti posamezne dokazne predloge strank, za katere meni, da niso utemeljeni, vendar mora svojo odločitev v sklepu oziroma v obrazložitvi odločbe tudi ustrezno obrazložiti(6), kar je sodišče prve stopnje tudi storilo. Sodišče tako določenih dokazov ni izvajalo, saj je ocenilo, da niso pravno relevantni (npr. dokazi, na podlagi katerih je toženec želel dokazovati prehod lastninske pravice na nepremičnini), določene pa je štelo za prepozne, saj sta jih stranki (kot navedeno zgoraj) predlagali šele po zaključku prvega naroka za glavno obravnavo.

9. Tožnici v konkretnem postopku od toženca kot poroka zahtevata plačilo pogodbene kazni zaradi neizpolnitve obveznosti po drugem odstavku VII. člena najemne pogodbe z dne 9. 5. 2001 (priloga A50, v nadaljevanju najemna pogodba), po kateri je najemnik v primeru zamude z izročitvijo nepremičnine v neposredno posest najemodajalcev dolžan plačati pogodbeno kazen za vsak dan zamude. Ob tem pritožba zmotno navaja, da je sodišče toženčevo pasivno legitimacijo vezalo na četrti odstavek 27. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetij (v nadaljevanju ZFPP), po katerem so družbeniki gospodarske družbe odgovorni za plačilo obveznosti izbrisane družbe. Sodišče je nasprotno navedlo, da je bila tožba vložena po poteku enoletnega roka za uveljavljanje terjatev do družbenikov izbrisanih družb, zato toženec ne more biti tožen kot družbenik podjetja P., d.o.o., lahko pa je tožen kot njegov porok, saj se je v IX. členu najemne pogodbe kot porok in plačnik zavezal, da bo poravnal vse morebitne zapadle obveznosti najemnika do najemodajalcev.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da je terjatev za plačilo pogodbene kazni zapadla dan po pisnem odstopu od najemne pogodbe (priloga A36), saj je bil najemnik takrat dolžan izprazniti nepremičnino in jo izročiti v posest tožnicama. Ob tem je neutemeljeno toženčevo sklicevanje na to, da je bila odstopna izjava poslana zgolj najemniku, in ne njemu kot poroku. Njegova odgovornost za obveznosti glavnega dolžnika je namreč solidarna (tretji odstavek 1019. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ), kar pomeni da tožnici izpolnitev obveznosti lahko zahtevata bodisi od glavnega dolžnika bodisi od poroka bodisi od obeh hkrati. Zmotno je tudi stališče pritožbe, da s prenehanjem pogodbe ugasnejo tudi vse obveznosti, ki iz nje izhajajo. Če je ena stranka popolnoma ali deloma izpolnila pogodbo, ima pravico do vrnitve tistega kar je dala, skupaj s povračilom koristi in obresti, če se vrača denar (drugi, četrti in peti odstavek 111. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ), v primeru zamude z izpolnitvijo pa se stranki lahko dogovorita (tako kot v konkretnem primeru) tudi za plačilo pogodbene kazni (247. člen OZ).

11. Pritožbeno sodišče nadalje pritrjuje razlogom prvostopenjske sodbe, da na obveznost vrniti nepremičnino v posest tožnic ne vpliva dejstvo, da je bila nepremičnina spremenjena zaradi vlaganj v zgradbo. Vprašanje, ali je adaptacija potekala v skladu s pogodbo, tudi ni predmet konkretne pravde. Sodišče je zato vse trditve toženca, ki so se nanašala na vprašanje vlaganj v sporno nepremičnino in vprašanje lastništva (po njegovih navedbah naj bi nastala nova stvar, s čimer naj bi se nanj prenesla tudi lastninska pravica), utemeljeno štelo za pravno nerelevantne(7). Pravilno je zavrnilo tudi toženčev predlog za prekinitev postopka, saj ugotavljanje lastništva v konkretni zadevi ne predstavlja predhodnega vprašanja. V konkretni pravdi je namreč bistveno, da nepremičnino še vedno poseduje toženec ter da je kljub pozivu tožnic in njunem odstopu od pogodbe ni vrnil, kar med strankama ni sporno. Za vsak dan zamude (razen v zastaranem delu) zato dolguje pogodbeno kazen. Ker med strankama ni bilo sporno, da sta predmet najema predstavljali stanovanjska hiša in gospodarsko poslopje, za potrebe konkretne pravde tudi ni bistveno, da so zemljiškoknjižni podatki v najemni pogodbi netočni.

12. Pravilna je tudi odločitev o pravdnih stroškov, ki jih je sodišče prve stopnje odmerilo glede na dosežen uspeh (prvi odstavek 154. člena ZPP). Ker je bila pripravljalna vloga z dne 22. 5. 2009 (kot že navedeno zgoraj) pravočasna, je sodišče odvetniške stroške v zvezi z njo pravilno priznalo. Pravilen je tudi izračun uspeha v postopku, saj glede zavrnitve ugotovitvenega postopka niso nastali posebni stroški (tretji odstavek 154. člena ZPP).

13. Po povedanem pritožbeni razlogi niso utemeljeni. In ker tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

14. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Višje sodišče v Ljubljani je z odločbo II Cp 2434/2010 z dne 1. 12. 2010 v celoti zavrnilo pritožbo tožnic, zato je prvostopenjska sodba v izpodbijanem delu (2., 4. in 5. točka izreka) že pravnomočna.

Op. št. (2): Glede 5. točke izreka sodbe se je pritožil le toženec. Tožnica je namreč v pritožbi izrecno izpodbijala le 2., 4. in 6. točko izpodbijane sodbe, kar pomeni, da glede neizpodbijanega dela velja prepoved reformacije in peius (primerjaj 359. člen ZPP).

Op. št. (3): Pisna sodba mora imeti uvod, izrek in obrazložitev ter pravni pouk o pritožbi.

Op. št. (4): Odločba Ustavnega sodišča Up-562/02 z dne 5. 7. 2004. Op. št. (5): O prekluzijah v pravdnem postopku glej tudi Galič, A., Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, 2005, str. 608. Op. št. (6): Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 433/2011 z dne 26. 9. 2013. Op. št. (7): Ob tem velja pripomniti, da je sodba, na podlagi katere je toženec dolžan izprazniti nepremičnino in jo izročiti v posest tožnic, že pravnomočna. Pravnomočno je zavrnjen tudi njegov zahtevek na ugotovitev, da je na nepremičnini pridobil lastninsko pravico s tem, ko je s soglasjem lastnika gradil na tujem svetu (primerjaj sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2604/2012 z dne 12. 6. 2013).