Jedro

Kot izhaja iz prvega odstavka 164. člena OZ je odgovorna oseba dolžna vzpostaviti stanje, kot je bilo, preden je škoda nastala. Kot izhaja iz sodne prakse je pravno priznana tista škoda, ki pomeni zmanjšanje premoženja ali prepreči njegovo povečanje. Tožnik je bil sporni znesek dolžan vrniti toženi stranki ali prostovoljno ali preko davčne izvršbe, kajti v zvezi z navedenim zneskom tudi ni prišlo do odpusta obveznosti v posledici uvedenega stečajnega postopka. V tem primeru pa ni mogoče šteti, da mu je tožena stranka povzročila pravno priznano škodo. Tožnikovo premoženje se z vračilom razlike oziroma rubeža in sredstev na njegovem bančnem računu ni zmanjšalo (saj do spornega zneska ni bil upravičen), kar pomeni, da mu tudi ni mogla nastati pravno priznana škoda.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški postopka bremenijo proračun Republike Slovenije.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati denarno odškodnino za premoženjsko škodo oziroma dolg po sklepu o davčni izvršbi št. ... z dne 29. 12. 2016, ki znaša 879,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v višini 123,29 EUR in stroške postopka v višini 25,00 EUR ter zakonite zamudne obresti od glavnice od 30. 12. 2016 dalje oziroma, da ji tožena stranka plača znesek 1.064,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 9. 2017 do plačila, v 15 dneh. Sodišče je nadalje odločilo, da stroški postopka bremenijo proračun Republike Slovenije.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik po pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je zahtevek utemeljen, saj je do nastanka dolžniško-upniškega razmerja med pravdnima strankama prišlo prav zaradi malomarnega ravnanja tožene stranke. Tožnik je storil vse, kar mu je bilo naloženo oziroma, kar je tožena stranka zahtevala od njega, zato mu ni mogoče očitati, da je do preplačila akontacije po višini in trajanju prišlo zaradi njegovega ravnanja, ker je šele maja 2014 poklical toženo stranko in ni urgiral izdaje odločbe. Tožena stranka je ob akontaciji za izplačilo upoštevala tudi otroka tožnika za znižanje starosti, česar pa ne bi smela storiti, saj tožnik te ugodnosti oziroma možnosti ob vložitvi zahteve za priznanje pravice do starostne pokojnine 4. 3. 2013 ni uveljavljal. Ob določanju akontacije izplačila pokojnine je tožena stranka upoštevala tudi nepreverjena dejstva, to je dejstva, katerih resničnost je bilo potrebno še preveriti. Spis je prehitro, še pred preverbo podatkov in izdajo končne odločbe, napačno arhivirala. Tožnik tako ne sprejema stališča sodišča prve stopnje, da tožena stranka pri očitanih ravnanjih ni ravnala nedopustno. Tožena stranka bi morala ob določanju akontacije upoštevati zgolj nesporne podatke, še posebej takrat, ko bi višina akontacije nakazovala možnost, da bo ogroženo vračilo morebitnega preplačila. Zavarovance bi tudi morala opozoriti, da obstaja možnost izplačila previsoke akontacije ter posledično, da obstaja tudi dolžnost vračila morebitnega preplačila. Tožena stranka pa v postopku v zvezi z določanjem akontacije ni upoštevala zgolj nespornih dejstev, temveč je celo upoštevala znižanje starosti zaradi otroka, kar tožnik sploh ni uveljavljal. Če v tem primeru ne gre za nedopustno ravnanje, pa pomeni nedopustno ravnanje tožene stranke dejstvo, da je spis po izdaji naloga za izplačilo akontacije arhivirala, še preden je izdala dokončno odločbo. Takšnega ravnanja tožene stranke ne more ekskulpirati razlog "preobremenjenosti" organa, temveč gre za pomanjkljivo organizacijo dela. Neutemeljen je tudi očitek sodišča, da ni vzročne zveze med ravnanji tožene stranke in škodo. Škoda je nastala izključno zaradi dejanja tožene stranke in nima nobene zveze z ravnanjem tožnika. Tožnik se tudi ne strinja z zaključki sodišča, da ni dokazal nastanka pravnopriznane škode. Tožniku je nastala škoda z izdajo odločbe tožene stranke št. ... z dne 29. 9. 2014, zoper katero tožnik ni imel nobenega pravnega ali dejanskega argumenta, da se pritoži, kot mu to očita sodišče. Akontacija je bila določena previsoko in se je izplačevala predolgo. Po zmotni argumentaciji sodišča, da tožniku ni nastala škoda, ker mu sredstva niso pripadala, bi torej morala tožena stranka po nasprotnem razlogovanju zahtevati vračilo denarja od tistega, ki je preveč izplačane akontacije prejel - upniki tožnika. Tožnik je storil tudi vse potrebno, kar je bilo v njegovi moči, da bi preprečil še večjo škodo. Glede zmotno ugotovljenega dejanskega stanja pa tožnik navaja, da ob odločanju o akontaciji še ni predlagal znižanja starosti zaradi otrok in te ugodnosti tožena stranka v letu 2013 še ni mogla upoštevati. Upoštevala jo je šele v mesecu maju 2014, ko je tožnik "reševal svojo situacijo in višino dolga, ki je nastala zaradi malomarnega dela tožene stranke". Tožena stranka je tako ravnala protipravno, če je upoštevala nekaj, kar ni bilo uveljavljeno. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)1 pazi po uradni dolžnosti.

5. V sporni zadevi tožnik uveljavlja odškodnino za premoženjsko škodo v skupnem znesku 1.064,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 9. 2017 do plačila. Škoda naj bi mu nastala zaradi tega, ker bi moral na podlagi odločbe tožene stranke št. ... z dne 29. 9. 2014, toženi stranki povrniti znesek preplačila v višini 879,44 EUR. Tega zneska ni poravnal, zato je bila zoper njega sprožena davčna izvršba, v kateri pa so nastali dodatni stroški.

6. Zakon o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju: OZ)2 v prvem odstavku 131. člena določa, da kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Vsako dejansko stanje odškodninske obveznosti mora vsebovati sledeče predpostavke, in sicer škodljivo dejstvo, nedopustno škodo, vzročno zvezo med škodljivim dejstvom in škodo ter odgovornost. V primeru, da ena od teh predpostavk ni izkazana, v tem primeru odškodninska obveznost ne nastane. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo presodilo, da toženi stranki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, nadalje tudi ne gre za pravno priznano škodo, razen tega tudi ni podana vzročna zveza.

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v obravnavani zadevi ključna že ugotovitev, da tožniku ni nastala pravno priznana škoda. Tožena stranka je namreč izdala odločbo št. ... z dne 29. 9. 2014 iz katere izhaja, da je upoštevaje odločbo OE A. št. ... z dne 27. 6. 2014, dajatev, akontacije v obdobju od 1. 10. 2012 do 31. 7. 2014, preveč izplačana. Nastalo je preplačilo v znesku 879,44 EUR. Tožniku je bilo naloženo, da navedeni znesek toženi stranki vrne v 8 mesecih od dneva prejema navedene odločbe ter da se bodo po preteku tega roka zaračunavale zakonske zamudne obresti in izvedla prisilna izterjava na stroške dolžnika. Gre za pravnomočno odločbo, iz katere izhaja, da je tožnik od tožene stranke prejel prej navedeni znesek, do katerega ni bil upravičen. V tem primeru gre torej za stanje, ko je ena stranka okoriščena na račun druge stranke, katera je neupravičeno prikrajšana. Tožnik je bil neupravičeno obogaten, kar pomeni, da je bil na podlagi pravnomočne odločbe sporni znesek dolžan vrniti toženi stranki. Tega zneska ni vrnil, zato je bila zoper njega sprožena davčna izvršba. V tem primeru pa nikakor ne gre za pravno priznano škodo, saj je bil tožnik obogaten na račun tožene stranke, ne pa oškodovan, kot to navaja v tožbi. Kot izhaja iz prvega odstavka 164. člena OZ je odgovorna oseba dolžna vzpostaviti stanje, kot je bilo, preden je škoda nastala. Kot izhaja iz sodne prakse3 je pravno priznana tista škoda, ki pomeni zmanjšanje premoženja ali prepreči njegovo povečanje. V sporni zadevi nedvomno ne gre za tak primer, kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Tožnik je bil sporni znesek dolžan vrniti toženi stranki ali prostovoljno ali preko davčne izvršbe, kajti v zvezi z navedenim zneskom tudi ni prišlo do odpusta obveznosti v posledici uvedenega stečajnega postopka (odločba št. ... z dne 5. 6. 2017). V tem primeru pa nikakor ni mogoče šteti, da mu je tožena stranka povzročila pravno priznano škodo. S tem v zvezi sodišče prve stopnje pravilno poudarja, da se tožnikovo premoženje z vračilom razlike oziroma rubeža in sredstev na njegovem bančnem računu ni zmanjšalo (saj do spornega zneska ni bil upravičen), kar pomeni, da mu tudi ni mogla nastati pravno priznana škoda. Ker torej ni izkazana ena od predpostavk, ki morajo biti izpolnjene za nastanek odškodninske obveznosti, so za rešitev sporne zadeve pravno irelevantne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na protipravno ravnanje tožene stranke.

8. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

9. Tožniku je bila z odločbo BPP 303/2018 z dne 5. 7. 2018 dodeljena brezplačna pravna pomoč. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, stroški njegovega zastopanja bremenijo proračun Republike Slovenije.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami. 3 Glej Ips 337/2016.