Jedro

Razlaga pravila o mejah pritožbenega postopka in pritožbenega preizkusa (350. člen ZPP) sodišču druge stopnje nalaga, da upošteva le tiste pritožbene navedbe, ki so konkretizirane in jasne.

Izven pravdnega postopka po stranki naročeno mnenje (ob nestrinjanju nasprotne stranke z njim), predstavlja le del strankine trditvene podlage.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, tožeči stranki pa mora v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti 559,98 EUR stroškov odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke (tožnika) zoper toženo stranko (toženca) za ugotovitev, da v zapuščino po pokojni A. A., rojeni ... , umrli ... , nazadnje stanujoči ..., spadajo denarna sredstva v višini 20.421,31 EUR, ki so bila dne 27. 9. 2012 dvignjena s strani toženca iz transakcijskega računa pokojne pri B. d.d., in denarna sredstva v višini 2.900,00 EUR, ki so bila dne 13. 9. 2012 dvignjena s strani toženca iz srebrnega računa pokojne pri C. d.d. (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v skupnem znesku 11.654,49 EUR in sicer 8.724,58 EUR tožeči stranki in 2.929,91 EUR na račun Okrožnega sodišča v Celju, Organa za brezplačno pravno pomoč, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2.Zoper sodbo se toženec (pritožnik) po pooblaščencu pravočasno pritožuje in uvodoma uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Navaja, da je odločitev nezakonita in nepravilna. V pritožbi zoper predhodno sodbo je toženec izpostavil več procesnih kršitev in z njo uspel, zahtevi višjega sodišča po odpravi kršitev pa ni bilo v celoti zadoščeno, saj vse kršitve niso bile odpravljene. Ena od nedopustnih procesnih kršitev v predhodnem postopku je bila, da sodišče ni zaslišalo prič Č. Č. in D. D. V ponovljenem postopku je izvedlo le zaslišanje D. D., ne pa tudi Č. Č., čeprav ga je sicer vabilo na narok in je očitno predhodno menilo, da je zaslišanje potrebno. Ponovno je prišlo do vnaprejšnje odločitve o tem, da naj bi sodišče vedelo, kaj bi nezaslišana priča povedala in da naj posledično to ne bi vplivalo na odločitev. Takšno sklepanje je pravno nedopustno, s formalnega vidika pa to predstavlja kršitev razpravnega načela in načela kontradiktornosti, po uveljavljeni sodni praksi pa tudi absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V zvezi z zaslišanjem prič je podano tudi nasprotje v obrazložitvi. V 19. točki obrazložitve sodišče pravi, da je toženec že z zaslišanjem ene priče dokazal navedbe, zaradi katerih je bilo predlagano zaslišanje obeh prič. Ob takšnem stališču je pričakovati uspeh toženca, torej zavrnitev zahtevka, v nasprotju s tem pa je bilo zahtevku ugodeno in ni mogoče trditi, kako naj bi toženec le z zaslišanjem ene priče uspel dokazati, kar je zatrjeval. V 22. točki obrazložitve je sodišče nadalje ugotovilo, kako naj bi predlagana priča o posameznih dejstvih izpovedovala drugače kot toženec in da naj bi toženec izpovedal, da naj bi oba dviga opravil, ko je bila pokojna v bolnici, kar pa ne drži. Že iz toženčeve izpovedbe (stran 4 prepisa z dne 21. 6. 2016) jasno izhaja, da je toženec potek dogodkov opisal tako, kot je to na koncu zaključilo sodišče. V tem je podano nedopustno nasprotje med podatki spisa in stališči obrazložitve ter s tem absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpostavlja, da tako, kot za sodišče, kadar samo s potrebnim znanjem ne razpolaga, tudi za stranke velja, da ne morejo razpolagati z znanji s posameznih področij in mora biti strankam dopuščena možnost, da si z vidika postopka tudi same učinkovito pomagajo z izvedenci s področja posameznih strok. Ta pravica pa se mora tudi po ustavnosodni praksi vsebinsko udejanjiti, (odločba Ustavnega sodišča RS Up - 511/17-20). V danem primeru je želel toženec to svojo pravico učinkovito uveljaviti na način, da je angažiral lastnega izvedenca, da je pregledal dokumentacijo in podal lastno mnenje. Pri tem je nepravilna trditev sodišča, da gre v primeru mnenja, ki ga je pripravil doc. dr. E. E., za mnenje, ki je bilo pridobljeno pred pravdo. Ta ugotovitev je protispisna in predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Obe pisni deli omenjenega izvedenca sta datirani 30. 12. 2021 in 20. 3. 2022, kar je tekom predmetnega postopka. Dejanska uveljavitev pravice toženca, da si v postopku ob delu izvedenca, ki ga postavi sodišče, kot stranka pomaga z izvedencem, bi se zgodila s tem, da bi se od izvedenca, ki ga je postavilo sodišče, zahtevalo, da se opredeli do očitno drugačnih stališč in zaključkov izvedenca, katerega pomoč si pridobi toženec, opredelitev do tega se lahko zgodi pisno, dokončno pa se mora izvesti na zaslišanju. Kot je bilo opozorjeno tudi v predhodni pritožbi, se namreč izvedenska mnenja podaja ustno, neposredno na naroku in ob tem bi moralo biti tožencu omogočeno, da se s strani sodišča postavljeni izvedenec sooči z drugačnimi stališči izvedenca, ki predstavljajo podaljšano roko toženca. To kljub vztrajanju toženca ni bilo omogočeno, s tem pa je prišlo do kršitve pravil postopka in sicer kršitve razpravnega načela in načela kontradiktornosti, ki je vplivala na končno odločitev sodišča. Toženec ne soglaša s stališčem sodišča, da pomanjkljivosti izvedenskega mnenja izvedenca F. F. ali utemeljenega dvoma o njegovi pravilnosti po dodatnem ustnem zaslišanju ni ugotovilo in vztraja pri tem, da se postavi novega izvedenca, čemur sodišče ni ugodilo, zato je podana bistvena kršitev pravil postopka. Izvedenec je togo vztrajal pri svojem prvotnem stališču in ga vztrajno branil, a se je pri tem vedno znova zatekal k istemu načinu argumentacije. Sodišče bi moralo slediti toženčevemu predlogu za postavitev novega izvedenca. Da izvedenec svojega dela ni opravil z dolžno strokovnostjo oziroma skrbnostjo, se vidi tudi v delu, ko je govoril o značilnostih zdravila Haldol. Učinkovanje tega zdravila ima namreč pomemben vpliv na bistvene dele mnenja, saj je izvedenec v zvezi s tem zdravilom navajal, da naj v primeru, ko ga je pokojnica dobila ponoči, to ne bi več vplivalo na njeno stanje naslednji dan, ko je bila zaznana somnolenca - pospanost. To naj bi posledično pomenilo, da naj s tega vidika ne bi bilo razlik med stanjem v bolnici, kjer je to zdravilo dobivala, in stanjem doma, kjer tega zdravila ni več dobivala, iz česar je sledil sklep, da je bila tudi doma čez dan somnolentna in spričo tega tudi ni mogla razumeti pomena dviga denarja oziroma naj tega niti ne bi mogla z ustrezno veljavno voljo naročiti. Enako stališče o irelevantnosti dajanja Haldola v bolnici je izvedenec podal tudi v nadaljevanju mnenja (stran 3, 18 in 19 prepisa zaslišanja z dne 19. 8. 2024). Izvedenec je po večkratnem s strani toženca pripisovanju zaspanosti zdravilu Haldol trdil, da je razpolovni čas Haldola kratek, tako da ga je potrebno dajati 3 x na dan. Toženec je po izvedenskem zaslišanju preveril značilnosti omenjenega zdravila, neposredno na naroku tega ni mogel storiti in tudi v tej luči je pomembna kršitev pravice, da bi tožencu pri tem pomagal z njegove strani izbrani izvedenec. Na spletni strani https in na o tem k pritožbi kot dokaz predloženem dokumentu (pril. B 13), pa je videti, da znaša končni razpolovni čas za omenjeno zdravilo 15 - 37 ur oziroma 24 ur, pri čemer je še dodatno poudarjeno, da je pri starejših bolnikih, kar je zapustnica bila, razpolovni čas daljši. To pomeni, da izvedensko delo v bistvenem delu ni konsistentno oziroma je v nasprotju z objektivno obstoječimi dejstvi glede konkretnega zdravila, ni pripravljeno v skladu s pravili in merili stroke, še toliko bolj, ker je izvedenec v zvezi z isto problematiko storil napako tudi na drugem koncu (stran 15 zapisnika). Upoštevaje navedeno pomeni, da je izkazana pospanost le v času hospitalizacije, to pa je tudi edino obdobje, ko je prejemala to zdravilo. Toženec tega dokaza ni mogel in ni bil dolžan predložiti predhodno, saj se je potreba po tem izkazala šele potem, ko je izvedenec ob zaslišanju podal trditve, za katere se je ob preverjanju izkazalo, da niso resnične, zato mora višje sodišče tudi ta ob pritožbi predloženi dokaz upoštevati ter na tej podlagi ugotoviti, da izvedensko mnenje ni ustrezno, prepričljivo in konsistentno. Toženec nadalje navaja, da je v zvezi z delom izvedenca opozoriti še na to, da že izhodišče njegovega dela izhaja iz kršitve osnovnih načel pravdnega postopka. Tožnik je namreč postavitev izvedenca pravočasno predlagal le glede presoje dvigov denarja, nato pa je sodišče v nasprotju z razpravnim načelom na naroku 3. 6. 2021 tožniku kar samo podalo povsem specificiran predlog glede tega, kakšen dokazni predlog naj še doda. Takšno postopanje sodišča po vsebini presega okvire dopustnega materialnega procesnega vodstva, zgolj slučajno sovpadanje datumov glede dveh dogodkov (dviga in potrdila) pri tem ne more biti olajševalna okoliščina. Toženec še poudarja, da se ga ne sme enačiti z zapustnico, saj se je procesno znašel v položaju toženca v zvezi z razpolaganji pokojne matere, kar pa ne pomeni, da je s tem tudi z vidika njegovih obveznosti in bremen prevzel položaj matere. Ni bil toženec tisti, ki bi sredstva porabil in bi moral v zvezi z njimi kaj dokazovati in ni imel ne pravice ne dolžnosti, da bi se vtikal v poslovanje matere, ker/ko mu je naročila, je denar dvignil in ji ga predal, ničesar ni vedel o takšnem in drugačnem poslovanju matere, vključno s tem, da je igrala igre na srečo in se v zvezi s tem zadolžila. V zvezi s posojilom toženca pokojni se je sodišče nepravilno in po nepotrebnem ukvarjalo s presojo siceršnjega toženčevega poslovanja in dvigovanja denarja, saj to za odločitev sploh ni odločujočega pomena. Z vidika v postopku zatrjevanega je bistveno, da dvig v relevantnem času (september 2012) potrjuje, da je toženec razpolagal z gotovinskimi sredstvi, da je posojilo v višini 10.000,00 EUR svoji sedaj pokojni materi lahko dal. Notranje neskladje sodišče ustvari v 26. točki, ko uvodoma pravi, da sodišče ni uspelo najti dokazov v spisu, da je pokojni pred smrtjo posodil 10.000,00 EUR, nato pa v nadaljevanju navaja, da niti ni jasno navedeno, ali je šlo za darilo ali posojilo. V predmetni zadevi je nadalje relevantno vprašanje sposobnosti zapustnice za tipkanje na pisalni stroj, skupaj s sprejemanjem odločitev o tem. Edina strokovna ugotovitev glede tega je lahko ta, da je zapustnica imela roke gibljive, saj ni imela latentne pareze ali kaj drugega, kar bi ji onemogočalo gibanje z rokami (zapisnik zaslišanja priče G. G. z dne 19. 6. 2020, stran 8). Ob tej presoji ne sme ostati spregledano, da ljudje praviloma na pisalni stroj lahko pišemo in bi tožnik moral dokazati, da naj zapustnica ne bi bila sposobna natipkati potrdila, tega dokaznega bremena pa ni zmogel oziroma konkretnih dokazov o tem ni. Glede vprašanja zapustničine sposobnosti za razumevanje prekinitve vezave vloge in dviga denarja pa gre za skrajno enostavno dejanje pravno poslovnega delovanja, ki terja praktično ničelni miselni napor. Nobeni objektivni podatki niti priče ne kažejo, da zapustnica tega ne bi mogla razumeti. Neodvisno od stališč izvedenca sodišče ne bi smelo mimo izpovedbe ostalih prič, tako priče H. H., ki je npr. povedala, da je bila zapustnica komunikativna in orientirana (stran 17 prepisa zaslišanja z dne 19. 6. 2020), enako tudi priča G. G. (stran 2 ali 6 istega prepisa), nadalje je tudi I. I. vedela potrditi, da bolezen pokojne ni vplivala na njeno prištevnost, iz izpovedbe priče J. J. pa prav tako izhaja, da se je pokojnica svoje situacije in pomena ravnanj zavedala še do konca septembra 2012. Ker je izpodbijana odločitev nepravilna, je nepravilna tudi odločitev o stroških postopka. Tožnik v sporu ni uspel v celoti, da bi se vse stroške postopka naložilo v plačilu tožencu, toženec tudi dolžan nositi stroškov, ki so nastali s tem, da je tožnik večkrat menjal pooblaščence, ki so se morali seznanjati s spisom. Toženec predlaga, da sodišče druge stopnje njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano odločitev razveljavi ter zahtevek v celoti zavrne in temu ustrezno razveljavi odločitev o stroških in o stroških postopka odloči glede na uspeh v postopku oziroma podredno, naj pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3.V odgovoru na pritožbo tožnik po pooblaščenki obrazloženo nasprotuje pritožbenim navedbam kot neutemeljenim in se zavzema za zavrnitev pritožbe ter zahteva povrnitev priglašenih stroškov odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje skladno s prvim in drugim odstavkom 350. člena ZPP preizkusilo v izpodbijanih delih v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 350. člena (v zvezi z drugim odstavkom 339. člena ZPP) in glede pravilne uporabe materialnega prava.

6.Sodišče prve stopnje je po ponovljenem in dopolnjenem dokaznem postopku o še spornem delu tožbenega zahtevka za ugotovitev, da denarna sredstva zapustnice, pokojne matere pravdnih strank, ki jih je iz njenih dveh računov (med strankama nesporno) pred njeno smrtjo (5. 10. 2012) dne 27. 9. 2012 in dne 13. 9. 2012 dvignil toženec, spadajo v zapuščino, odločilo četrtič1.

7.Ob trditveni podlagi pravdnih strank, ki je v relevantnem delu v bistvenem povzeta tudi v obrazložitvi izpodbijane sodbe2, je na podlagi izvedenih dokazov3 tožbenemu zahtevku tožnika zoper toženca ugodilo. Zaključilo je, da pokojna ni bila sposobna odrediti dvigov denarja, ki sta bila (med strankama nesporno) opravljena po tožencu dne 13. 9. in 27. 9. 2012 in da dvigov toženec ni izvedel po navodilih pokojne matere ter ji zneskov tudi ni izročil zaradi poplačila njenih dolgov in razsodilo, da po tožencu dvignjena denarna sredstva z računov pokojne matere pravdnih strank spadajo v zapuščino. Pri tem je izhajalo iz pravilne materialnopravne podlage, ki jo je tudi pravilno navedlo (2. člen Zakona o dedovanju - ZD in 41. člen Obligacijskega zakonika - OZ).

8.Sodba sodišča prve stopnje je obrazložena, ima vse potrebne in jasne razloge o pravno odločilnih dejstvih, ki si ne nasprotujejo (o čemer še v nadaljevanju) in niso v nasprotju z odločitvijo v izreku, tako da sodba omogoča pritožbeni preizkus, kar je bistvo postopkovne kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo ob navedenem zato neutemeljeno mestoma očita pritožba.

9.Neutemeljena je posplošena pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje v novem sojenju ni upoštevalo napotil pritožbenega sodišča, da odpravi (več) procesnih kršitev, zaradi katerih je toženec s pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje (izdano dne 23. 2. 2023) na pritožbeni stopnji uspel. Tudi če pritožba s tem meri na kršitev določbe prvega odstavka 362. člena ZPP, sodišče prve stopnje te določbe ni prekršilo. Iz razlogov sodbe izhaja, da je v novem sojenju upoštevalo navodila in napotke, ki izhajajo iz razveljavitvenega sklepa Cp 293/2023 z dne 25. 10. 2023.⁴ Ponovilo in dopolnilo je dokazni postopek z zaslišanjem ene od še predlaganih prič ter z neposrednim zaslišanjem v pravdi določenega izvedenca psihiatra, obrazložilo zavrnitev dokaznih predlogov obeh pravdnih strank, ki jim ni sledilo in na podlagi trditvene podlage pravdnih strank in izvedenih dokazov z dokazno presojo, skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, ocenilo izvedene dokaze ter ugotovilo vsa potrebna pravno odločilna dejstva, na katerih je utemeljilo materialnopravno presojo o utemeljenosti med pravdnima strankama še spornega dela tožbenega zahtevka.

10.Od po tožencu predlaganih dveh prič K. K. in D. D. (uslužbencev takratne B. d.d.) je sodišče prve stopnje zaslišalo le slednjega, a je z razumnimi razlogi (točka 19 obrazložitve) pojasnilo, čemu ni zaslišalo (tudi) priče K. K. Poleg tega, da je upoštevalo opravičilo te na narok sicer vabljene priče (da je tetraplegik in na obnovitveni rehabilitaciji, da oseb, ki se tožita, ne pozna in da od nesreče v letu 2017 ni več zaposlen v bančništvu), je pojasnilo, da ob verodostojni izpovedi priče D. D. izvedba nadaljnjega dokaza glede izraza svobodne volje ob razvezi vezane vloge ni bila potrebna, saj bi se postopek po nepotrebnem podaljšal, ker je toženec že z zaslišanjem priče D. D. dokazal navedbe, zaradi katerih je predlagal tudi zaslišanje priče K. K. Razlog za neizvedbo zaslišanja priče K. K. tako ni vnaprejšnja dokazna ocena sodišča o tem, kaj bi priča povedala, kot neutemeljeno navaja pritožba, ampak nepotrebnost izvedbe tega dokaza, pri čemer je sodišče prve stopnje tudi glede na razpravno načelo pravilno upoštevalo substanciran dokazni predlog toženca, o čem naj bi predlagani priči pričali oziroma katero dejstvo naj se s pomočjo določenega dokaza (z zaslišanjem teh konkretnih dveh prič) ugotovi. Neutemeljen je ob obrazloženem pritožbeni očitek o kršitvi določb pravdnega postopka, tako o kršitvi razpravnega načela (člen 7/1 ZPP), kot tudi o kršitvi načela kontradiktornosti oziroma kršitvi pravice do izjave, ki predstavlja kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V razlogih sodbe v tem delu (v točki 19 in tudi 22 obrazložitve) ni nasprotij, kot jih skuša prikazati pritožba, ker zaključek o neutemeljenosti tožbenega zahtevka, kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe, ne temelji zgolj na dokazni oceni priče D. D., kot s poenostavljenim sklepanjem želi prikazati pritožba; da pa je priča D. D. o posameznih dejstvih izpovedovala drugače, kot je izpovedal toženec, zaslišan kot stranka, pa ne pomeni nobenega nasprotja v razlogih sodbe, ne v razlogih v 19. in ne v 22. točki, ampak dokazno oceno sodišča v skladu z 8. členom ZPP. Zato očitana postopkovna kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Sodišče prve stopnje je izpoved toženca (da je denar dvignil v času, ko je bila mati v bolnišnici), v sodbi tudi korektno povzelo⁵, zato tudi očitana postopkovna kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (tkm. protispisnost) ni podana.

11.Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki o nepravilnem postopanju sodišča prve stopnje pri izvedbi dokaza z izvedencem.

12.Pritožbeno ni sporno, da je sodišče prve stopnje po predlogu tožnika glede med pravdnima strankama spornih dejstev o sposobnosti pokojne matere pravdnih strank natipkati na pisalni stroj potrdilo (priloga B 1) in njeni sposobnosti izraziti voljo za dvig denarja z računov ter razumevanju pomena tega dejanja, v dokaznem postopku določilo izvedenca, specialista psihiatra dr. F. F., ki je najprej izdelal pisno izvedensko mnenje⁶.

12.Glede izvedbe dokaza z izvedencem toženec v pritožbi sodišču prve stopnje ponovno očita dve postopkovni kršitvi, prekoračitev materialnega procesnega vodstva sodišča (ki ga opredeljuje 285. člen ZPP) in da je dokazni predlog podan prepozno. Pritožbenega očitka, da je dokazni predlog podan prepozno, pritožnik ni konkretiziral tako, da bi sodišče druge stopnje kršitev vsebinsko in tudi glede dopustnosti uveljavljanja v pritožbenem postopku (286.b člen ZPP) moglo preizkusiti. Kot je bilo že pojasnjeno v predhodnem razveljavitvenem sklepu z dne 25. 10. 2023, kršitev pravil o prekluziji (v kolikor z očitkom o prepoznem dokaznem predlogu na to sploh meri pritožba), predstavlja postopkovno kršitev relativnega značaja (prvi odstavek 339. člena ZPP), na katero sodišče druge stopnje ne pazi uradoma. Uveljavljanje takšnih kršitev mora biti dovolj določno in konkretno, čemur pa pritožnik glede obravnavanega očitka ni zadostil. Razlaga pravila o mejah pritožbenega postopka in pritožbenega preizkusa (350. člen ZPP) namreč sodišču druge stopnje nalaga, da upošteva le tiste pritožbene navedbe, ki so konkretizirane in jasne⁷. Na posplošene pritožbene očitke pa pritožbeno sodišče ne more in tudi ni dolžno odgovarjati. Tudi očitana kršitev določbe 285. člena ZPP je postopkovna kršitev relativnega značaja. Zapisnik o naroku glavne obravnave z dne 3. 6. 2021, na katerega se sklicuje pritožba, potrjuje, da je sodišče prve stopnje tožnika pozvalo, da dokazni predlog za določitev izvedenca psihiatra dopolni⁸. Na tem naroku sta bili, kot izhaja iz zapisnika, navzoči obe pravdni stranki, torej tudi toženec, ki procesne kršitve v smeri prekoračenega materialnega procesnega vodstva ni uveljavljal, niti tega pritožbeno ne trdi. Kršitve določb pravdnega postopka, razen tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi uradoma⁹, je po določbi 286.b člena ZPP treba uveljaviti takoj, ko je to mogoče, kršitve, na katere se stranka sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, pa se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti¹⁰. Ker pritožba ne pojasni razlogov, čemu postopkovno kršitev prekoračenega materialnega procesnega vodstva uveljavlja šele v pritožbi, četudi v pritožbi izrecno navaja, da je bila storjena že na v pritožbi izpostavljenem naroku, ta očitek zaradi neizkazanega pogoja nekrivde v pritožbenem postopku (tudi tokrat) ni upošteven.

13.V razlogih izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje (18. točka obrazložitve) obrazloženo pojasnilo, čemu ni ugodilo dokaznemu predlogu toženca po zaslišanju dr. E. E., ki je za toženca izdelal izvedensko mnenje zunaj naroka za glavno obravnavo. Na to mnenje in njegovo dopolnitev se je namreč toženec skliceval in ga tudi priložil k pripombam na izvedensko mnenje, ki ga je izdelal v pravdi določeni izvedenec psihiater. Pravilno in skladno z uveljavljeno sodno prakso in pravno teorijo je pojasnilo, da to mnenje ni enakovredno dokazu z izvedencem. Po določbi prvega odstavka 244. člena ZPP namreč izvedensko delo opravljajo izvedenci, ki jih določi pravdno sodišče, ki dokazovanje z izvedenci tudi vodi (prvi odstavek 252. člena ZPP), izven pravdnega postopka po stranki naročeno mnenje pa (ob nestrinjanju nasprotne stranke z njim) predstavlja le del strankine trditvene podlage. Zato je utemeljeno in s pravilnimi razlogi zavrnilo dokazni predlog za neposredno zaslišanje dr. E. E. oziroma njegovo soočenje s sodnim izvedencem psihiatrom, ki je izdelal izvedensko mnenje v pravdi. V razlogih je res tudi zapisalo, da opisanega procesnega pomena pred pravdo pridobljenega mnenja ni mogoče obiti z zaslišanjem izvedenca, ki je mnenje pred pravdo izdelal, vendar tudi s tem zapisom sodišče prve stopnje ni storilo očitane postopkovne kršitve po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (tkm. protispisnost), saj je v predmetni zadevi ob tem odločilno, da gre za mnenje in dopolnilno mnenje, izdelano po naročilu toženca izven pravde in torej okoliščina, ali gre za mnenje, izdelano med pravdo ali pred njo, ni odločilna.

14.Prepričljivo in pravilno je tudi pojasnjeno, zakaj sodišče prve stopnje ni angažiralo novega izvedenca, kot je to predlagal toženec, pri čemer vztraja tudi v pritožbi. Pri tem se je pravilno oprlo na 254. člen ZPP in ga tudi pravilno interpretiralo¹¹.

15.Zaključki in argumenti sodišča prve stopnje, da je mnenje izvedenca popolno in strokovno argumentirano, zato je njegovim ugotovitvam v celoti sledilo in ni določilo drugega izvedenca, so prepričljivi in pravilni in jih pritožba ne uspe omajati.

16.Prepričljivo je pojasnjeno, da pomanjkljivosti izvedenskega mnenja ali utemeljenega dvoma o njegovi pravilnosti po dodatnem ustnem zaslišanju izvedenca in upoštevajoč pravočasne trditve pravdnih strank ni ugotovilo, zato ni bilo dolžno postaviti novega izvedenca, izvedenec pa je, ko je bil zaslišan na glavni obravnavi, odgovoril na vsa vprašanja in pomisleke toženca, ki jih je ta oblikoval tudi na podlagi mnenja dr. E. E. Zgolj vsebinsko nestrinjanje toženca z izvedenskim mnenjem in strokovnimi zaključki, pa po ustaljeni sodni praksi tudi ni razlog za postavitev novega, drugega izvedenca.

16.V skladu s postopkovnimi pravili in tudi z ustavno sodno prakso je bil tožencu v dopolnjenem dokaznem postopku, kjer je sodišče izvedenca neposredno zaslišalo, omogočen neposredni vsebinski dialog z izvedencem¹². Tako tožencu kot njegovemu pooblaščencu je bilo omogočeno, da sta izvedencu zastavljala vprašanja, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, tudi na podlagi izven pravde pridobljenega mnenja dr. E. E., na katerega (vključno z dopolnitvijo) se je skliceval toženec v pripombah na izvedensko mnenje¹³. Iz razlogov sodbe (in tudi iz zapisnika - prepisa zvočnega posnetka o zaslišanju izvedenca) izhaja, da se je izvedenec opredelil tudi do učinkovanja zdravila Haldol, ki ga izpostavlja pritožba. Vendar pritožba z navedbami glede učinkovanja zdravila Haldol in s pritožbeno ponujenim lastnim sklepanjem v zvezi s tem, pri čemer se opira tudi na šele k pritožbi priloženo listino (povzetek glavnih značilnosti zdravila Haldol¹⁴), ne more izpodbiti zaključka sodišča o pravilnosti in popolnosti izvedenskega mnenja, niti dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje o psiho-fizičnem stanju pokojne v spornem obdobju, oprtem na ugotovitve in zaključke izvedenca (29. in 30. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Sklicevanje na šele k pritožbi priloženo listino, ki jo je toženec po pritožbenih navedbah pridobil s spleta, najprej predstavlja nedopustno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP), saj toženec po oceni pritožbenega sodišča ni uspel izkazati, da dokaza, na katerega se sklicuje šele v pritožbi, brez svoje krivde ni mogel pridobiti že prej, do zaslišanja izvedenca na naroku. Da bo izvedenec na naroku neposredno zaslišan in bo odgovarjal tudi na pripombe toženca, je bil toženec seznanjen že s sklepom sodišča prve stopnje z dne 18. 6. 2024¹⁵, pri čemer ni prezreti, da je izvedenec, zaslišan na naroku (dne 19. 9. 2024), glede učinkovanja tega zdravila oziroma njegovih sestavin odgovarjal ravno na podlagi vprašanj toženca oziroma njegovega pooblaščenca, torej gre za temo, ki je bila ob zaslišanju izvedenca obravnavana in izpostavljena ravno zaradi vprašanj toženca oziroma njegovega pooblaščenca, to zdravilo pa je bilo navedeno že predhodno v pisnem izvedenskem mnenju v pravdi določenega izvedenca in prav tako tudi v mnenju, ki ga je toženec pridobil izven pravde. Zato argument, da je toženec podatke s spleta o učinkovanju tega zdravila (vključno z razpolovnim časom) lahko pridobil in preveril šele po zadnjem naroku, ni prepričljiv, saj gre za splošno dostopne podatke. Tudi sicer pa gre za (na spletu dostopna in k pritožbi priložena) splošna navodila in podatke o tem zdravilu, izvedenec, ki je zdravnik psihiater, pa je strokovno mnenje izdelal na podlagi celotne konkretne razpoložljive medicinske dokumentacije pokojne in njenega psiho-fizičnega zdravstvenega stanja v spornem obdobju. Zato tudi z navedbami glede končnega razpolovnega časa tega zdravila po podatkih s spleta pritožba z lastnimi zaključki, ki jih ob tem ponuja, ne uspe omajati mnenja izvedenca o psiho-fizičnem stanju pokojne v spornem obdobju, vključno s pojasnili glede učinkovanja tega zdravila, niti posledično na njem temelječih dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje, opisanih v 29. in 30. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

17.Sodišče prve stopnje je na podlagi celovite dokazne ocene izvedenih dokazov prepričljivo zaključilo, da pokojna v spornem obdobju ni bila sposobna odrediti dvigov denarja, ki sta bila s strani toženca z njenih računov opravljena 13. 9. 2012 in 27. 9. 2012, natipkati potrdila (priloga B1 v spisu), niti ni bila sposobna razumeti pomena natipkanega. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je sistematična, analitično izčrpna in tudi življenjsko logično utemeljena ter v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, ki sodišču nalaga, da o tem, katera dejstva šteje za dokazana, odloči po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.

18.Kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje pri dokaznih zaključkih upoštevalo poleg mnenja in zaključkov sodnega izvedenca tudi izpovedi vseh zaslišanih prič, tudi tistih, ki jih posebej izpostavlja pritožba, in sicer dveh zdravnic H. H. ter G. G. (točke 28, 30 in 31 obrazložitve), kot tudi prič I. I. in J. J. (točke 24, 25, 28 in 29 obrazložitve) in jih glede pravno odločilnih dejstev v skladu z 8. členom ZPP tudi ustrezno in prepričljivo vrednotilo. Dokazne ocene in dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje zato pritožba ne more izpodbiti z v pritožbi ponujeno lastno dokazno oceno in lastnimi dokaznimi zaključki ter ob tem le s parcialnim izpostavljanjem delov izpovedb posameznih prič in poudarjanjem lastnih navedb ter izpovedbe toženca ter z lastno oceno o tem, da dvig denarja ni nič zahtevnega in nič kompleksnega, kar je zapustnica tudi lahko razumela.

19.Sodišče v pravdi odloča o utemeljenosti tožbenega zahtevka na podlagi trditvene podlage pravdnih strank, ki jo ti ponudita v skladu s postopkovnimi pravili, kar je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru tudi upoštevalo in se je tako tudi ustrezno in obrazloženo opredelilo glede pokojničinega igranja iger na srečo, trditev glede zadolževanja, kot tudi trditev toženca glede njegove izročitve 10.000,00 EUR materi¹⁶

Zato so neutemeljene pritožbene navedbe o tem, da toženca ne vsebinsko ne formalno ne gre enačiti z zapustnico, da ne more nositi bremena posledic ravnanj zapustnice in da tudi ni ničesar vedel o "takšnem in drugačnem poslovanju matere - vključno s tem, da je igrala na srečo in se v zvezi s tem zadolžila‶, kot tudi o tem, da se je sodišče nepravilno in po nepotrebnem spuščalo v presojo siceršnjega toženčevega poslovanja in dvigovanja denarja, pri čemer v razlogih sodbe v 26. točki obrazložitve tudi ni neskladja v razlogih (ali je šlo za darilo ali posojilo), kot ga neuspešno želi prikazati pritožba.

20.Pritožbene navedbe toženca, ki se nanašajo na odločitev o glavni stvari (I. točka izreka) se tako ob zgoraj obrazloženem pokažejo za neutemeljene. Sodišče prve stopnje očitanih postopkovnih kršitev ni storilo, dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo ter na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbenemu zahtevku ugodilo.

21.Stroškovno odločitev je sodišče obrazložilo v točkah 35 do 47 obrazložitve in glede potrebnosti pravdnih stroškov tožene stranke pravilno izhajalo iz 155. člena ZPP, glede povrnitve le-teh pa iz 154. člena ZPP. Ob obrazloženem in pravilnem zaključku, da je tožnik propadel samo glede manjšega dela premičnin, torej s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka in glede tega dela niso nastali posebni stroški, je na podlagi tretjega odstavka 154. člena ZPP pravilno odločilo, da mora toženec tožniku povrniti vse njegove potrebne pravdne stroške. Te je tudi podrobno obrazložilo v točkah 36 do 47 obrazložitve. Zgolj s pavšalnim pritožbenim očitkom, da toženec ni dolžan nositi stroškov, ki so nastali s tem, da je tožnik večkrat menjal pooblaščence, ki so se morali seznaniti s spisom ter da v nobenem primeru tožnik ni v sporu uspel v celoti, da bi se vse stroške postopka naložilo v plačilu tožencu, toženec obrazložene stroškovne odločitve sodišča prve stopnje ne more uspešno izpodbiti.

22.Ker sodišče druge stopnje pri pritožbenem preizkusu tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi uradoma, je ob vsem obrazloženem pritožbo toženca zaradi neutemeljenosti zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

23.Toženec s pritožbo ni bil uspešen, zato mora svoje stroške pritožbe na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP kriti sam. Na podlagi istih zakonskih določb pa mora tožniku povrniti njegove potrebne stroške odgovora na pritožbo. Te predstavljajo odvetniški stroški sestave odgovora na pritožbo v višini 750 točk (tarif. št. 22/1 OT; pritožbeno izpodbijani del predstavlja vrednost 23.321,31 EUR) in 2% (15 točk) materialnih stroškov, kar skupaj ob vrednosti točke 0,60 EUR in priznanim 22 % DDV predstavlja 559,98 EUR. Ta znesek mora toženec tožniku povrniti v roku 15 dni od prejema te sodbe.

-------------------------------

1Dvakrat je ta tožbeni zahtevek zavrnilo, prvič s sodbo 1. 2. 2017, ki je bila s (sodbo in) sklepom VSC Cp 483/2017 (tudi) v tem delu razveljavljena in drugič s sodbo 28. 5. 2018, ki je bila s (sodbo in) sklepom VSC Cp 463/2019 v tem delu ponovno razveljavljena, nato je tretjič s sodbo 23. 2. 2023 temu tožbenemu zahtevku ugodilo, sodba pa je bila s sklepom VSC Cp 293/2023 z dne 25. 10. 2023 ponovno razveljavljena in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2Glej točke od 1 do 10 obrazložitve izpodbijane sodbe.

3Glej točko 15 obrazložitve izpodbijane sodbe.

4Glej zlasti točke 10 do 18 obrazložitve sklepa višjega sodišča z dne 25. 10. 2023 .

5Glej zapisnik o glavni obravnavi z dne 21. 6. 2016, str. 4 - zaslišanje toženca.

6Psihiatrično izvedensko mnenje z dne 20. 1. 2022 v spisu.

7O tem npr. tudi odločba VS RS II Ips 25/2020.

8O tem, da se natančno in določno izjavi, v dokaz katerih trditev predlaga ta dokaz, in sicer ali zgolj glede sposobnosti zapustnice dvigniti denarna sredstva z osebnih računov ali tudi glede sposobnosti zapisa potrdila.

9Glej drugi odstavek 350. člena ZPP.

10Primerjaj 286. b člen ZPP.

11Primerja 18. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa.

12Primerjaj npr. odločbo Ustavnega sodišča Up 680/14 - 27 z dne 5. 5. 2016. Odločba Ustavnega sodišča Up - 511/17- 20 z dne 7. 1 .2021, na katero se sicer pavšalno sklicuje pritožba, obravnava drugačen primer od obravnavanega (kršenje pravice do obrambe v kazenskem postopku) in pri tem predvsem tudi drugačno problematiko - predložitev in preizkus gradiva kliničnega psihologa, ki je bilo podlaga poročilu o psihološkem pregledu pritožnice.

13Iz spisovnega gradiva izhaja, da je bilo gradivo posredovano tudi izvedencu skupaj s sklepom o dopolnitvi mnenja - sklep z dne 18. 6. 2024 v spisu.

14Priloga B13.

15Ta sklep je bil tožencu po pooblaščencu vročen 1. 7. 2024 - vročilnica k l. št, 602 v spisu.

16Glej točke od 23 do 26 obrazložitve izpodbijane sodbe.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 254, 285, 286b

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.