Jedro

Tožniki so priposestvovali sporno služnost, saj so jo nemoteno izvajali več kot 20 let, ne da bi jim kdo oporekal.

Izrek

I. Pritožba in popravki ter dopolnitve pritožbe se zavrnejo in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama trpi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da za potrebe gospodujočih zemljišč parc. št. 787/3 in 787/4 k. o. X v solasti tožnic A. A. in B. B. in parc. št. 785 v lasti C. C. obstaja v korist vsakokratnega lastnika teh parcel stvarno služnost hoje in vožnje z vsemi vozili po obstoječi poti, ki se nahaja na parceli 786/2 k. o. X v breme vsakokratnega lastnika služečega zemljišča parc. št. 786/2 k. o. X last tožencev. Toženi stranki je prepovedalo vsakršno poseganje v služnostno pravico hoje in vožnje z vsemi vozili po obstoječi poti, ki se nahaja na parceli 786/2 v korist vsakokratnih lastnikov gospodujočih zemljišč parc. št. 787/3, 787/4 in 785 k. o. X. V posledici takšne odločitve je tožencema naložilo povrnitev pravdnih stroškov v znesku 411,04 EUR z ustreznimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper tako sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožujeta toženca, ki v pritožbi predlagata, da pritožbeno sodišče ugodi njuni pritožbi ter izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. V pritožbi toženca očitata sodišču prve stopnje, da sodišče ni povzelo vlog v bistvenih delih in naj bi zagrešilo bistveno kršitev določb postopka. Nadaljnjo kršitev določb postopka je sodišče zagrešilo, ker na naroku ni obrazložilo uveljavljenih kršitev določb postopka. Iz dejanskega stanja je razvidno, da naj bi bila pot zgrajena leta 1970 in asfaltirana leta 1980, vendar gre sodišče mimo izjave D., ki zatrjuje, da je bil sklenjen dogovor, da se na južnem delu odstopi pas parcele pravnih prednikov tožencev v zameno za pas na njihovem zemljišču. Gre za posel med E. E., med D. in F. F. in je zaradi tega prišlo v letu 1996 do parcelacije in o služnosti ne more biti govora do leta 1997 in iz tega ne more izhajati priposestvovanje služnosti. Tudi sicer ni bilo nobenega dogovora iz leta 1962. Vse izjave G. G. so verodostojne, da ne obstaja nikakršna služnost v korist tožnikov. E. E. je ravnal samovoljno kot da je vse njegovo brez upoštevanja žene G. G., ki tudi ni sodelovala pri nobenih dogovorih. V nadaljevanju pritožbe toženca navajata izpoved prič in se sklicujeta na pisne izjave in izpovedb G. o njenem nasprotovanju, da bi toženci oziroma njihovi pravni predniki uporabljali pot. Toženca sta kupila parceli bremen prosti in se njuna dobra vera domneva. Izrek sodbe je nedoločen, saj govori o vožnji z vsemi vozili, poleg tega ni navedena širina poti, tudi izrek pod tč. II je nedoločen. V nadaljevanju pritožbe toženca očitata samovoljnost ravnanja tožnikov v zvezi s čiščenjem in vzdrževanjem poti. Prepovedni zahtevek pomeni šikaniranje tožencev. Obrazložitev sodišča je zelo skopa in je ni moč preizkusiti ter je podana bistvena kršitev določb postopka. V konkretnem primeru gre za kmetijska zemljišča prve kategorije in zaščiteno območje in ni možen promet z vsemi vozili, vključno s turisti, poleg tega je pot črna gradnja. Sodišče je neupravičeno zavrnilo predlog za postavitev izvedenca gradbene stroke in dokazni predlog za poizvedbe o bivališču E. E. in G. G., fotografije so bile predložene po prvem naroku in so nedovoljen dokaz, sodišče bi moralo pribaviti zabeležko odvetnice H., poizvedbe na Občini ... glede posegov in dokumentacije v zvezi z asfaltiranjem. Da so tožniki ravnali samovoljno in nepošteno izhaja iz vlog tožnikov in njihovih dopolnitev, ki jih pritožba citira in povzema.

3. Tožeči stranki sta na pritožbo odgovorili in predlagali, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Materialnopravna podlaga za odločanje v tem sporu so določbe ODZ, ZTLR in SPZ (člen 217) o priposestvovanju služnosti na katere je oprlo odločitev sodišče prve stopnje in po kateri stvarna služnost nastane s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost v dobri veri deset let oziroma, če jo je izvrševal dvajset, lastnik služeče stvari pa se temu ni upiral. V izvedenih dokazih, ki jih je tudi ocenilo in je imelo sodišče prve stopnje dovolj podlage, da je ugotovilo, da sporna pot (cesta), ki predstavlja edini dostop do stanovanjskih objektov tožeče stranke obstaja že od leta 1970 in so jo tožniki nemoteno uporabljali do leta 2013, ko sta si toženca začela lastiti in ovirati dostop po sporni poti (cesti), ki je tudi asfaltirana od leta 1980. Pravni prednik toženih strank E. E. je predlagal parcelacijo in odmero poti v postopku pred upravnim organom in v tem postopku v letu 1996 je sporna pot (cesta) bila odmerjena in dobila svojo parcelno številko 786/2 z namenom, da bodo to stranke uredile služnost ali lastništvo v drugem postopku, vendar to kasneje ni bilo realizirano.

6. Ob takih ugotovitvah sodišča prve stopnje in oceni izvedenih dokazov ne more biti tudi po oceni pritožbenega sodišča nobenega dvoma, da so tožniki priposestvovali sporno služnost, saj so jo nemoteno izvajali več kot 20 let, ne da bi jim kdo oporekal, ali je nasprotoval kot zatrjuje tožena stranka. Materialnopravno so tudi pravilni zaključki, da je bilo glede na to, da je bila sporna pot družbena lastnina do leta 2003 mogoče priposestvovanje in da toženca nista bila v dobri veri, ko zatrjujeta, da sta sporno nepremičnino kupila brez bremen, glede na to, da gre za asfaltirano cesto, ki jo omejuje betonski zid, ki loči parcelo tožencev in da bi se toženca morala pred nakupom pozanimati ali imajo tožniki kakšne pravice na sporni poti, ki ni sestavni del ostale toženčeve parcele, saj ju loči betonski zid. Pravilno je sodišče prve stopnje zavrnilo predlagane dokaze in to zavrnitev konkretiziralo in obrazložilo in se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na razloge izpodbijane sodbe tako, da je pritožba neutemeljena, ko trdi, da sodišče ni obrazložilo zavrnitev dokaznih predlogov. Neutemeljene so nadaljnje pritožbene trditve, da v konkretnem primeru ni prišlo do nikakršne sklenitve pravnega posla v zvezi z realizacijo, pravilno pa je tudi ocenilo pričevanje G. G. in zakaj ni upoštevalo njene pisne izjave pooblaščencev tožene stranke vnaprej napisane. Z vsemi povzetki izpovedi prič tožena stranka izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje v katero pritožbeno sodišče ne dvomi in jo v celoti sprejema. Isto velja za nedobrovernost tožencev. Izrek sodbe ni nerazumljiv in nedoločen kot trdi pritožba, saj celotna odmerjena parcela predstavlja asfaltirano pot (cesto). Pravilna je tudi odločitev o prepovedanem delu o prepovedi poseganja v služnostno pravico glede na to, da se toženca upirata izvrševanju služnosti. Da bi se pot uporabljala za dostop turistov, toženca z ničemer nista dokazala, niti ne gre za zatrjevano razširitev služnosti. Z ostalimi pritožbenimi trditvami pa toženca le ponavljata svoje trditve iz postopka na prvi stopnji.

7. Glede na navedeno je bilo pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (člen 353 ZPP).

8. Tožeča stranka z odgovorom na pritožbo ni v ničemer prispevala k razjasnitvi stvari in mora v posledici tega sama trpeti stroške, ki so ji nastali v zvezi s tem, saj se ti ne morejo opredeliti kot za pravdo potrebni stroški. Tak izrek o stroških temelji na določbi člena 166 v zvezi s členom 154 in 155/2 ZPP.