Jedro

Dejanske okoliščine, ki utemeljujejo prenos krajevne pristojnosti iz razloga zagotovitve videza nepristranskosti sojenja, se morajo nanašati na pristojno sodišče kot celoto in ne le na nekatere sodnike oziroma na določenega sodnika tega sodišča.

Osebne zamere, kot navaja tožeča stranka v predlogu, so lahko kvečjemu razlog za izločitev posameznega sodnika, ne pa za vsesplošen dvom v nepristranskost celotnega pristojnega sodišča.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče na Ptuju je z dopisom z dne 15. 5. 2026 Vrhovnemu sodišču odstopilo predlog tožeče stranke za delegacijo pristojnosti v skladu s 67. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

2.Tožeča stranka v predlogu navaja, da ga "podaja zaradi objektivnega dvoma v nepristranskost in neodvisnost dela sodišča/sodnika, kršitev človekovih pravic in sistemskih nepravilnosti, ki lahko krucialno vplivajo na potek postopka." Navaja, da je bil 19. 2. 2026 v zadevi Ipg 195/2023 izveden narok, na katerem je razpravljajoči sodnik povedal, da ima nasproti A. A. osebne zamere in da je zadevo vzel osebno. To naj bi predstavljalo potrditev, da je imenovani sodnik deležen osebne obremenitve nasproti družbam, povezanih z A. A., "med drugim posledično tudi sporne sodne odločitve v nadaljevanju podane kazenske ovadbe napram sodniku, saj izdane sodbe ne izkazujejo dejanskega stanja, izkrivljajo pravo, obširno opredeljeno v kazenskih ovadbah." Tožeča stranka trdi, da je sodnik na naroku 19. 2. 2026 izjavil, da ima osebne zamere in da osebno jemlje odnos A. A. do njega, kar naj bi predstavljalo kršitev pravice do naravnega sodnika. Tožeča stranka še navaja, da je nedopustno prepričanje sodnika na potek predmetne zadeve, ko je sam izpovedal, da ima osebno zamero in je torej protipraven. Po trditvah tožeče stranke omenjene okoliščine pri razumnem opazovalcu povzročajo utemeljen dvom v nepristranskost sodišča kot celote, kar pomeni kršitev 23. člena Ustave RS in 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). Po mnenju tožeče stranke je zato nujno, da se zadeva zaradi varovanja videza nepristranskega sojenja prenese v odločanje drugemu stvarno pristojnemu sodišču.

3.Predlog ni utemeljen.

4.Po določbi 67. člena ZPP lahko Vrhovno sodišče na predlog stranke ali pristojnega sodišča določi drugo stvarno pristojno sodišče, pred katerim naj se postopek nadaljuje, če je očitno, da se bo tako laže opravil postopek, ali če so za to drugi tehtni razlogi. Drug tehten razlog je lahko tudi zahteva po objektivni nepristranskosti sodišča, pri kateri gre za vprašanje, ali se (po kriteriju razumnega opazovalca) v javnosti ustvarja videz, da naj bi vsi sodniki pristojnega sodišča zaradi določene okoliščine ne mogli prosto odločati po svoji vesti.

Institut delegacije pristojnosti predstavlja izjemo od splošnih pravil o krajevni pristojnosti, zato se razlogi zanjo presojajo restriktivno.

5.Dejanske okoliščine, ki utemeljujejo prenos krajevne pristojnosti iz razloga zagotovitve videza nepristranskosti sojenja, se morajo nanašati na pristojno sodišče kot celoto in ne le na nekatere sodnike oziroma na določenega sodnika tega sodišča.

6.Iz predloga izhaja, da se zatrjevane okoliščine nanašajo konkretno (le) na enega (razpravljajočega) sodnika, zato ne morejo predstavljati podlage za presojo, da so prav vsi sodniki pristojnega sodišča nezmožni nepristranskega odločanja v obravnavani zadevi. Osebne zamere, kot navaja tožeča stranka v predlogu, so lahko kvečjemu razlog za izločitev posameznega sodnika, ne pa za vsesplošen dvom v nepristranskost celotnega pristojnega sodišča.

Očitek o kršitvi pravice do naravnega sodnika pa je pavšalen, saj ga tožeča stranka ne konkretizira. Poleg tega tudi nezadovoljstvo oziroma nestrinjanje stranke z odločitvami določenega sodnika, izdanimi v predhodnih postopkih, ne pomeni okoliščine za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča. Za odpravo zatrjevanih nepravilnosti imajo namreč stranke na voljo druga pravna sredstva.

7.Glede na navedeno predlog tožeče stranke za prenos pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče ni utemeljen, zato ga je Vrhovno sodišče zavrnilo.

8.Odločitev je bila sprejeta soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------

1Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča št. Up-799/13 z dne 22. 1. 2015. Določba prvega odstavka 35. člena Zakona o kazenskem postopku, ki jo obravnava navedena odločba Ustavnega sodišča, je smiselno enaka določbi 67. člena ZPP. Glej tudi na primer sklepe Vrhovnega sodišča RS III R 1/2024 z dne 6. 2. 2024, III R 14/2023 z dne 16. 5. 2023, III R 14/2022 z dne 12. 4. 2022, III R 17/2023 z dne 16. 5. 2023.

2Na primer sklepa Vrhovnega sodišča RS I R 16/2025 z dne 12. 3. 2025 in I R 21/2025 z dne 12. 3. 2025.

3Na primer sklepi Vrhovnega sodišča RS I R 78/2023 z dne 24. 5. 2023, I R 22/2022 z dne 18. 5. 2022, I R 70/2018 z dne 7. 6. 2018.

4Primerjaj na primer sklepa Vrhovnega sodišča RS I R 35/2007 z dne 29. 3. 2007 in III R 14/2023 z dne 16. 5. 2023.

5Na primer sklepi Vrhovnega sodišča RS I R 78/2023 z dne 24. 5. 2023, I R 22/2022 z dne 18. 5. 2022, I R 43/2021 z dne 21. 4. 2021 in I R 23/2020 z dne 6. 2. 2020.