Jedro

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da za škodo, ki jo je tožnica utrpela v delovni nezgodi, odgovarja tudi prva toženka, pri kateri je imela druga toženka zavarovano splošno odgovornost. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da bi se lahko prva toženka na izključitev zavarovalnega kritja sklicevala le v primeru, če bi do škode prišlo le zaradi delovanja samovoznega delovnega stroja (viličarja). Ker pa je do poškodbe tožnice prišlo predvsem zaradi protipravnih ravnanj oziroma opustitev druge toženke, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, odgovornost prve toženke ni izključena.

Izrek

I. Pritožbe se zavrnejo in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranke same krijejo vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sta toženki dolžni tožnici v 15 dneh nerazdelno plačati znesek 6.200,00 EUR, prva toženka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 2. 2018 do plačila, druga toženka od 20. 5. 2019 do plačila (prvi odstavek točke I izreka). V presežku je tožbeni zahtevek za solidarno plačilo v znesku 2.600,00 EUR ter zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti zoper drugo toženko od 23. 2. 2018 do 19. 5. 2019 zavrnilo (drugi odstavek točke II izreka). Odločilo je, da sta toženi stranki dolžni tožnici v roku 15 dni solidarno plačati stroške postopka v znesku 2.108,27 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka navedenega roka do plačila (točka II izreka) ter v roku 15 dni na transakcijski račun sodišča prve stopnje plačati znesek 1.230,28 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku navedenega roka do plačila (točka III izreka). Odločilo je še, da sta toženki zavezanki za plačilo sodne takse v obsegu 70,45 % (točka IV izreka).

2. Zoper zavrnili del sodbe sodišča prve stopnje se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožnici prisodi še nadaljnjo odškodnino v višini 2.600,00 EUR, toženkama pa naloži v plačilo celotne stroške postopka, oziroma podrejeno, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in v tem obsegu zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo prenizka glede na sodno prakso, upoštevaje intenzivnost nezgode in posledice, ki jih je tožnica utrpela. Na podlagi izvedenskega mnenja ortopeda prof. dr. A. A., dr. med. je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica v obravnavanem dogodku utrpela zvin zgornjega skočnega sklepa III. stopnje in udarnino zunanjega dela desnega stopala. Sodišče prve stopnje ji je priznalo odškodnino zaradi prestanih in bodočih telesnih bolečin ter neugodnosti zgolj v višini 3.200,00 EUR, kar je prenizka odškodnina glede na intenziteto in trajanje bolečin ter neugodnosti. Telesne poškodbe so tožnici pustile trajne telesne bolečine. Tožnica je hude telesne bolečine trpela 3-4 dni, srednje hude 10 dni, blage pa 41 dni, izvedenec pa je posebej izpostavil, da tožnica občasne srednje do blage bolečine trpi še sedaj in jih bo trpela tudi v bodoče, predvsem pri daljši hoji, dvigovanju težjih predmetov, pri hoji po neravnem terenu, hoji navzdol ali po stopnicah, čepenju, športnih aktivnostih, kjer je potrebno naglo spreminjanje smeri, skok in doskok, itd. Tega sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo, posebej glede na starost tožnice v času poškodbe (26 let). Izpostavlja nevšečnosti med zdravljenjem, za katere meni, da bi ji moralo sodišče v celoti priznati vtoževanih 4.000,00 EUR. Glede odškodnine za prestani primarni in sekundarni strah navaja, da je dosojeni znesek 500,00 EUR prenizek. Ne strinja se z ugotovitvijo izvedenca, da ni utrpela primarnega strahu, saj se je upravičeno ustrašila za svoje zdravje, kar je porušilo njeno duševno ravnovesje, nezgoda pa je bila nepričakovana in je ni mogla preprečiti. Ker v skladu z uveljavljeno sodno prakso vsak strah, ki ga oškodovanci doživijo v trenutku nezgode, spada v sklop t. i. primarnega strahu, bi moralo sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava strah, ki je v trenutku nezgode trajal 3 minute, upoštevati kot primarni strah, ter ji iz tega naslova prisoditi vso zahtevano odškodnino v višini 1.000,00 EUR. Glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je tožnica upravičena do celotne vtoževane odškodnine v znesku 3.000,00 EUR in ne le do dosojenih 2.500,00 EUR. Posledice poškodbe se pri tožnici kažejo kot kronična anterolateralna nestabilnost desnega gležnja, kar ji povzroča občutek "uhajanja" desnega gležnja med hojo oziroma tekom. Pri večjih obremenitvah desnega gležnja je desni gleženj bolj nagnjen k ponavljajočim se zvinom. Pri opravljanju poklica mora obvezno nositi zaščitno visoko obutev, sicer obstaja velika nevarnost ponovnega hudega zvina desnega gležnja, v prihodnosti pa je tudi pričakovati zgodnejši razvoj degenerativnih sprememb na zgornjem skočnem sklepu. Tožnica je trajno ovirana pri opravljanju vseh opravil, pri katerih je potrebna daljša obremenitev desne noge. Nepravilno je zavrnjen tožbeni zahtevek iz naslova skaženosti, ki se pri tožnici kaže v obliki deformiranega in zadebeljenega stopala, zaradi česar se počuti nelagodno, ker deformacije zlasti poleti ni mogoče prikriti. Veliko ljudi strmi vanjo in jo sprašujejo o vzroku deformacije. Sklicuje se na sodno prakso v podobnih primerih (II Ips 71/2003 in II Ips 39/2005). Posledično je nepravilna tudi odločitev o stroških postopka. Priglaša stroške pritožbe.

3. Prva toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podredno, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sta toženki ves čas postopka opozarjali na nedoslednosti v tožničinih navedbah in njihovo prilagajanje ter na dejstvo, da je tožnica v dokaz in utemeljitev predlagala le lastno zaslišanje, ki ima manjšo dokazno vrednost. Iz opisa dejanskih okoliščin škodnega dogodka ni razvidno, kako je do same nezgode oziroma poškodbe prišlo na zatrjevani način. Tudi iz listinskih dokazov izhajajo nedoslednosti glede mehanizma nastanka zatrjevane poškodbe, kar vzbuja dvom v to, ali se je dogodek sploh zgodil. Tožnica je v interni prijavi nezgode pri delu opisala, da jo je povozil ročni viličar, njena zdravnica pa je v poročilo (obrazec ER-8) zapisala, da je šlo za padec na isti ravni, v bolnišnici B. (izvid 28. 10. 2016) pa je navedla, da ji je viličar zapeljal čez desno stopalo. Sodišče prve stopnje se do teh nedoslednosti, ki sta jih izpostavili toženki, ni opredelilo, temveč je štelo, da je tožnica jasno in prepričljivo izpovedala o okoliščinah škodnega dogodka. Ne strinja se tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da naj bi bila tožničina izpoved jasna, prepričljiva in logična. Tožnica ni uspela dokazati, s katerim viličarjem naj bi se poškodovala, čeprav je bilo dokazno breme na njej. Sodišče prve stopnje je v nasprotju z izvedenimi dokazi celo presodilo, da viličar, ki bi ga naj tožnica upravljala v času škodnega dogodka, ni bil tehnično brezhiben, izvedenec ni mogel odgovoriti na vprašanje, ali je bilo temu tako. Toženki sta predložili potrdila o izpravnosti za vse električne paletne viličarje, ki jih je v tistem času uporabljala druga toženka v pakirnici in skladišču, zato ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da fotografije viličarja nimajo dokazne vrednosti. Tožnica je tudi spremenila svoje navedbe o kraju škodnega dogodka, sodišče prve stopnje pa je pavšalno zaključilo, da je do škodnega dogodka prišlo v skladiščnih prostorih druge toženke, čeprav nakladalna rampa ne predstavlja nakladalnih prostorov. Ne strinja se, da je podana objektivna odškodninska odgovornost druge toženke oziroma da električni paletni viličar predstavlja nevarno stvar. Tožnica ni izkazala neizpravnosti viličarja in pavšale trditve, da se viličar kljub izpustitvi kontrolne ročice ni ustavil. Če se je tožnica poškodovala zaradi napačne uporabe viličarja, takšno ravnanje izključuje odgovornost zavarovalnice. Sodišče prve stopnje zanemari dejstvo, da je druga toženka tožnici zagotovila čevlje s kapico in da tožnica ne bi smela uporabljati paletnega viličarja, saj zanj ni imela opravljenega ustreznega usposabljanja. Ne strinja se, da je podana tudi krivdna odgovornost druge toženke. Sodba nima razlogov, v kakšni vzročni zvezi so očitane opustitve z zatrjevano škodno posledico. Sodišče prve stopnje ni ocenilo vseh listinskih dokazov, ki sta jih predložili toženki, zato je podana kršitev določb pravdnega postopka, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Prva toženka je uveljavljala izključitev jamstva, ker so iz zavarovanja izključeni odškodninski zahtevki zaradi škod, ki jih povzročijo samovozni delovni stroji, če je škoda nastala pri premikanju. Tožnica je odločilno prispevala k poškodbi, saj ob uporabi ustreznih čevljev poškodbe ne bi mogla utrpeti. Po domnevni poškodbi je tožnica povsem opustila nadaljnjo diagnostiko in zdravljenje, s čimer je v veliki meri prispevala k obsegu škode ali pa je celo pretrgala vzročno zvezo. Tožnica bi delo morala opravljati previdneje, vendar ji sodišče prve stopnje kljub temu ni pripisalo soprispevka, zaradi česar je nepravilno uporabilo materialno pravo. V zvezi z ugotavljanjem soprispevka tožnice je podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj se sodišče prve stopnje do navedb toženk ni opredelilo, s čimer so izostali razlogi o odločilnih dejstvih. Iz medicinske dokumentacije in povzetka relevantne dokumentacije iz zdravstvenega kartona ne izhaja, da bi tožnica utrpela poškodbe desnega stopala oziroma gležnja, kot jih ugotavlja izvedenec, in sicer zvin zgornjega skočnega sklepa II. stopnje in udarnina zunanjega desnega stopala, temveč je v zdravstvenem kartonu naveden le "bolniški stalež zaradi poškodbe noge od 28. 10. 2016", zapis pa je nastal šele 28. 11. 2016, 1 mesec po domnevni poškodbi. Medicinska dokumentacija iz leta 2016 sploh ne navaja nobene poškodbe desnega gležnja ali stopala. Prevoženo je bilo samo desno stopalo. V medicinski dokumentaciji ni zapisa o trajanju in intenziteti telesnih bolečin, ki naj bi jih trpela tožnica, niti o analgetikih. Ker od oktobra 2016 do maja 2018 tožnica ni iskala nobene medicinske oskrbe in ker o njeni domnevni poškodbi v letu 2016 ne obstaja nobeden verodostojen podatek, je podana velika verjetnost, da se je tožnica poškodovala kadarkoli kasneje, možno tudi, da celo po letu 2018. Toženki sta zaradi strokovne neustreznosti postavljenega izvedenca in iz razloga, ker listinski dokazi v spisu ugotovitev izvedenca ne potrjujejo, predlagali imenovanje izvedenca s področja travmatologije. Ker sodišče o tem dokaznem predlogu ni odločalo, je podana bistvena kršitev določb postopka, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Dokazna ocena izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke ni v skladu z 8. členom ZPP. Ker tožnica resne zdravniške pomoči oziroma zdravljenja sploh ni potrebovala in se ni odločila za dodatno diagnostiko, je prisojena odškodnina odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem pretirana. Tožnici je neutemeljeno prisojena odškodnina za strah. Če bi bila zaskrbljena za izid zdravljenja, bi z diagnostiko in zdravljenjem nadaljevala po domnevni poškodbi. Ni jasno, na kateri podlagi je sodišče prve stopnje pri tožnici ugotovilo zmanjšanje življenjske aktivnosti. Izpovedala je zgolj, da čuti bolečine, ko se spreminja vreme, da ves čas šepa (kar je izvedenec medicinske stroke v izvedenskem mnenju ovrgel) in da ne more veliko hoditi in teči, izvedenec pa je ugotovil le, da je pri tožnici ostala zmerna anterolateralna nestabilnost desnega gležnja, ki pri njej povzroča nastanek občutka uhajanja desnega gležnja, v posledici česar ima tožnica občasne srednje do blage bolečine, ki v nekaj minutah izzvenijo, za kar pa ne more biti odgovorna prva toženka, saj je tožnica opustila diagnostiko in zdravljenje. Glede na vse navedeno je sodba napačna tudi glede odločitve o stroških postopka. Priglaša stroške pritožbe.

4. Druga toženka vlaga skoraj identično pritožbo kot prva toženka, zato je pritožbeno sodišče ne povzema, razen v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških postopka, ki pooblaščencu ni priznalo stroškov kilometrine in urnine na relaciji Maribor-Celje-Maribor. Meni, da stališče sodišča prve stopnje temelji na starejši sodni praksi, ki ni več sprejemljiva (VSL II Cp 325/2021). Okoliščina, da ima pooblaščenec druge toženke sedež svoje odvetniške pisarne v drugem kraju kot sodišče prve stopnje, ni odločilna. Stranka ima pravico, da si prosto izbere odvetnika, njun odnos v okviru mandatnega razmerja pa temelji na zaupanju. Stališče sodišča o nepriznavanju navedenih stroškov je v nasprotju z načelom enakega varstva pravic in načelom svobode (tudi odvetnikovega) dela (22. in 49. člen Ustave RS). Priglaša stroške pritožbe.

5. Tožnica v odgovoru na pritožbi toženk prereka navedbe iz pritožb, predlaga njeno zavrnitev in potrditev po toženkama izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora.

6. Pritožbe niso utemeljene.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbah, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

8. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji) v prvem odstavku 179. člena določa, da mora delodajalec delavcu, ki mu je nastala škoda pri delu ali v zvezi z delom, to škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava, to je po določbah Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji). Ta v prvem odstavku 131. člena določa, da kdor drugemu povzroči škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je nastala brez njegove krivde - krivdna odgovornost, v drugem odstavku tega člena pa določa, da se za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo - objektivna odškodninska odgovornost. Po določbi prvega odstavka 171. člena OZ (deljena odgovornost) ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine.

**Glede nastanka škodnega dogodka**

9. Pritožbi toženk neutemeljeno navajata, da iz tožničinih navedb o dejanskih okoliščinah škodnega dogodka ni razvidno, kako je do same nezgode oziroma poškodb prišlo, da je tožnica svoje navedbe prilagajala in kot dokaz nastanka škodnega dogodka predlagala le svoje zaslišanje. Po proučitvi listinske dokumentacije v spisu pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnica ni prilagajala svoje trditvene podlage glede na navedbe toženk. V tožbi je namreč navedla, da je po navodilu delodajalca z ročnim paletnim viličarjem prevažala paleto z etiketami, ko pa je zapeljala skozi ozek prehod, je zaradi prenatrpanosti skladišča hotela viličar ustaviti, vendar se viličar ni ustavil in ji je zapeljal čez desno stopalo. V 1. pripravljalni vlogi je le dodatno pojasnila, da je hodila vzvratno skozi ozek prehod, kjer ni bilo možnosti, da bi lahko viličarja obrnila. Ker zaradi založenih palet ni mogla priti skozi prehod, je morala v nekem trenutku viličarja ustaviti, pri tem pa se viličar ni ustavil, temveč je nadaljeval s premikanjem in tožnici zapeljal čez desno stopalo. Tožnica v kasnejših vlogah in narokih ni spremenila navedb glede samega nastanka poškodbe, ki jih je glede na navedeno mogoče povzeti tako, da tožnica zaradi prenatrpanosti prostora ni mogla obrniti viličarja, temveč je morala voziti vzvratno, ko pa se je hotela ustaviti, je viličar nadaljeval z vožnjo in ji povozil desno stopalo. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno povzelo tožničine navedbe, da je do nesreče prišlo v skladišču druge toženke, enako pa je izpovedala tudi ob zaslišanju.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da izpoved tožnice, priče C. C. in listinska dokumentacija dokazujejo, da se je tožnica poškodovala na delu pri drugi toženki tako, da ji je čez desno stopalo zapeljal električni paletni viličar. S tem v zvezi je neutemeljen pritožbeni očitek toženk, da je tožnica kot dokaz predlagala le lastno zaslišanje, ki naj bi imel majhno dokazno vrednost. Kot že rečeno, ugotovitev sodišča prve stopnje ne temelji le na tožničini izpovedi. Tudi sicer je stališče pritožb toženk o majhni dokazni vrednosti zaslišanja (v primerjavi z drugimi dokazi) nepravilno, saj ZPP ne pozna dokaznih pravil, sodišče pa sprejeme dokazno oceno na podlagi vsakega dokaza posebej in vseh skupaj ter uspeha celotnega dokaznega postopka (8. člen ZPP). Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da tožničina izpoved ni bila jasna, prepričljiva in logična, ker naj bi v posledici vprašanj, postavljenih s strani sodišča in pooblaščencev pravdnih strank, ves čas spreminjala izpoved o dejanskih okoliščinah škodnega dogodka, saj je tožnica ves čas v bistvenem izpovedovala enako, in sicer da jo je pri manevriranju z električnim paletnim viličarjem le-ta povozil čez desno stopalo. Zato tudi ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče te nedoslednosti v tožničini izpovedi zanemarilo.

11. Pritožbi toženk glede vprašanja mehanizma nastanka poškodbe tudi neutemeljeno izpostavljata, da je tožničina osebna zdravnica v poročilo (obrazec ER-8) zapisala, da je šlo za padec na isti ravni, v bolnišnici B. (izvid 28. 10. 2016) pa je tožnica svojo izpovedbo spremenila in navedla, da ji je viličar zapeljal čez desno stopalo. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da iz prijave škodnega dogodka z dne 28. 10. 2016 (priloga A1), interne prijave poškodbe pri delu (priloga B5 in B12) brez dvoma izhaja, da je tožnico dne 28. 10. 2016 v prostorih delodajalca povozil viličar. Tak opis škodnega dogodka izhaja tudi iz priložene medicinske dokumentacije (priloge A2 do A4) in je po pravilnem stališču sodišča prve stopnje nedvomno dokazan.

12. Nadalje ni utemeljeno stališče pritožb toženk, da tožnica ni uspela dokazati, s katerim viličarjem naj bi se poškodovala, ter da je sodišče prve stopnje v nasprotju z izvedenimi dokazi presodilo, da viličar, ki ga je tožnica upravljala v času škodnega dogodka, ni bil tehnično brezhiben, ker zavorni sistem ni deloval pravilno. Bistveno je, da druga toženka z viličarjem ne razpolaga več. Zato je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da sodni izvedenec ni mogel odgovoriti na vprašanje, ali je bil viličar, s katerim je tožnica upravljala v času škodnega dogodka, tehnično brezhiben. Sodišče prve stopnje je glede na nesporno dejstvo med strankami ugotovilo, da je mehanizem viličarja, s katerim je upravljala tožnica, deloval na način, da se v primeru izpustitve krmilne ročice aktivira avtomatska zavora, ki viličarja nemudoma ustavi. Ker pa druga toženka z viličarjem ne razpolaga več, je sodišče prve stopnje o neizpravnosti dejansko lahko sklepalo le na podlagi izpovedi tožnice in C. C. Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje, da viličar ni deloval pravilno, pri čemer je verjelo tožnici, da se viličar ni takoj ustavil, da tožnica z napako na viličarju ni bila seznanjena, so pa ji po nezgodi zaposleni povedali, da je viličar večkrat "zaštekal". S tem v zvezi tako ni utemeljen pritožbeni očitek toženk, da bi tožnica lahko predlagala vsaj zaslišanje sodelavcev, ki naj bi ji navedeno povedali, prav tako pa tudi glede te okoliščine pritožbi neutemeljeno uveljavljata, da so tožničine navedbe nekoherentne. Glede na to, da je dokazano, da je viličar zapeljal tožnici čez nogo, čeprav bi se moral ustaviti, ter da ni imel varovala, ki bi preprečeval povoženje noge, pritožbi neutemeljeno izpodbijata tudi zaključek sodišča prve stopnje, da so brez dokazne vrednosti fotografije viličarja kot potrdila o ustreznosti delovne opreme, saj se ne nanašajo na dotični viličar, s katerim je upravljala tožnica.

13. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje mimo procesnih pravil zaključilo, da je zapis osebnega zdravnika, v katerem je kot vzrok poškodbe tožnice naveden padec, napaka v zapisu oziroma besedna nedoslednost ter da je spregledalo, da je izvid javna listina v smislu določbe 227. člena ZPP. Tudi če gre za javno listino, lahko sodišče v sodnem postopku ugotovi drugačno vsebino, kot izhaja iz javne listine. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno štelo, da gre pri zapisu za nedoslednost, saj iz predložene medicinske dokumentacije (priloga A1 do A4) in obeh prijav škodnega dogodka (priloga A1 in B12) jasno izhaja, da je tožnici čez desno stopalo zapeljal viličar, enako pa je potrdil tudi sodni izvedenec medicinske stroke v izvedenskem mnenju. Prav iz prijav škodnega dogodka, ki ju je izpolnila druga toženka kot delodajalec, je razvidno, da se je pri prevozu palete z etiketami tožnica povozila z ročnim viličarjem (B12), oziroma da si je na navedeni način poškodovala nogo (A1). Glede na navedeno tudi ni utemeljen pritožbeni očitek, da je v prostoru, kjer je nakladalna rampa, tudi pisarna, in da bi kdo zagotovo videl, če bi se tožnica v tem prostoru poškodovala, saj nastanek poškodbe potrjujeta že navedeni listini druge toženke. Glede na zapis v prijavi poškodbe so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki, da ni nobenega razloga, da bi bile palete z etiketami naložene na nakladalni rampi kot tudi, da predložena medicinska in ostala listinska dokumentacija ne potrjuje ali dokazuje zatrjevanih dejanskih okoliščin škodnega dogodka niti mehanizma nastanka poškodbe.

14. Neosnovani so tudi očitki pritožb, da ni ugotovljen kraj škodnega dogodka ter da je tožnica tekom postopka spremenila svoje navedbe o krajevnih okoliščinah škodnega dogodka. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je do nesreče prišlo v skladišču druge toženke, kot je navedla tožnica, saj je iz skladnih izpovedi tožnice in tožnici nadrejenega delavca C. C., vodje pakirnice pri toženki, izhajalo, da je tožnica po njegovem navodilu odšla v skladišče druge toženke, kjer je na električni paletni viličar naložila paleto z nalepkami, ki bi jo morala pripeljati v pakirnico. Pravilno je zaključilo, da glede kraja nastanka škodnega dogodka ni šlo za nedoslednosti v tožničinih navedbah (tožnica ni izrecno navedla, da se je nahajala v manjšem prostoru skladišča), saj je skladiščni prostor druge toženke razdeljen na dva prostora, ki sta ločena s predelno steno, v kateri so izvedena vrata. V manjšem prostoru se nahaja ena razkladalna rampa, v večjem pa tri, tako da je omogočeno transportirati blago iz prostora, kjer je prišlo do škodnega dogodka, v večji sosednji prostor, ter da oba prostora pojmovno tvorita skladišče. Tudi C. C. je izpovedal, da je do nezgode prišlo v skladišču ter da je bilo skladišče praviloma zapolnjeno pozno zvečer ter v jutranjih urah, ko je bilo ogromno blaga zapakiranega in pripravljenega za naklad. Četudi sta prostora fizično ločena in tožnica v tožbi ter ob zaslišanju ni izrecno izpostavila, da se je nahajala v manjšem prostoru, je sodišče prve stopnje torej pravilno štelo, da to še ne pomeni nedoslednosti pri opredelitvi okoliščin kraja škodnega dogodka.

15. Glede na vse navedeno pritožbi toženk neutemeljeno izpodbijata pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki je v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Pritožbi namreč zmotno menita, da je sodišče prve stopnje ugotovilo dejanske okoliščine škodnega dogodka ob izostanku relevantnih dokazov. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ki sta jih zatrjevali toženki, saj se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh relevantnih navedb strank ter na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

**Glede odločitve o pasivni legitimaciji prve toženke**

16. Prva toženka neutemeljeno navaja, da ni podana njena pasivna legitimacija, ker so iz zavarovanja izključeni odškodninski zahtevki zaradi škod, ki jih povzročijo samovozni delovni stroji, če je škoda nastala pri premikanju - do poškodbe tožnice pa je prišlo med običajno uporabo viličarja (prevoz tovora z viličarjem na drugo mesto), ki bi ji naj povozil nogo. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da za škodo, ki jo je tožnica utrpela v delovni nezgodi odgovarja tudi prva toženka, pri kateri je imela druga toženka zavarovano splošno odgovornost. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so v skladu s 6. točko tretjega odstavka 2. člena Splošnih pogojev za zavarovanje splošne civilne odgovornosti SC-odg-11 (B2) iz zavarovanja izključeni odškodninski zahtevki zaradi škod, ki jih povzročijo samovozni delovni stroji, kadar se premikajo, vendar je pravilno štelo, da bi se lahko prva toženka na izključitev zavarovalnega kritja sklicevala le v primeru, če bi do škode prišlo le zaradi delovanja samovoznega delovnega stroja (viličarja). Ker pa je do poškodbe tožnice prišlo predvsem zaradi protipravnih ravnanj oziroma opustitev druge toženke, ki jih je, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, odgovornost prve toženke ni izključena. Pri tem se je sodišče prve stopnje pravilno sklicevalo na sodno prakso v podobnih primerih (VSRS II Ips 77/2003, VSL II Cp 1682/2009, VDSS Pdp 845/2011 in Pdp 1537/2014).

**Glede odločitve o temelju odškodninske odgovornosti**

17. Pritožbi toženk neutemeljeno navajata, da ni podana objektivna odškodninska odgovornost druge toženke. Sodišče prve stopnje je pravilno razlogovalo, da je viličar v obravnavanih okoliščinah primera nevarna stvar v smislu 149. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji). Ugotovilo je, da se je električni paletni viličar premikal ter se je ustavil šele, ko je tožnici povozil desno stopalo in jo stisnil ob rob naloženih palet za njenim hrbtom. Štelo je, da je temeljna lastnost viličarja v vožnji oziroma premikanju po prostoru s pomočjo električnega mehanizma, ravno zaradi premika je tožnica instinktivno poskušala zadržati premikajoči se viličar, ki se je, kljub temu, da tožnica ni upravljala s kontrolno ročico, začel premikati brez volje in nadzora tožnice kot upravljalke viličarja; električni mehanizem viličarja je deloval, zato se je vozilo tudi začelo nenadno in nepričakovano premikati. Glede na to lastnost samodejnega električnega delovanja viličarja, ki predstavlja njegovo običajno funkcijo, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je v opisanih okoliščinah predstavljal nevarno stvar. Druga toženka bi se lahko kot imetnica nevarne stvari razbremenila objektivne odškodninske odgovornosti, če bi dokazala enega od izključitvenih razlogov iz 153. člena OZ, kar pa ji po pravilnem stališču sodišča prve stopnje s pavšalnim in neizkazanim navajanjem o tožničinem nepravilnem rokovanju z viličarjem ni uspelo.

18. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da druga toženka tožnici za nastalo škodo odgovarja tudi po pravilih o krivdni odškodninski odgovornosti v smislu določbe prvega odstavka 131. člena OZ, po kateri mora, kdor povzroči drugemu škodo, slednjo povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da tožnica ni podala zadostne trditvene in dokazne podlage. Tožnica je podala ustrezne trditve, ki utemeljujejo sklepanje o vseh elementih krivdne odgovornosti ter predlagala dokaze, s katerimi je dokazala obstoj krivdne odgovornosti. Pritožbi tudi neutemeljeno navajata, da iz razlogov sodišča prve stopnje izhajajo zgolj pavšalni očitek opustitve varnostnih ukrepov v smislu opustitve urejenosti transportnih poti, ter da so izostali razlogi o vzročni zvezi.

19. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da druga toženka ni organizirala delovnega procesa na način, da bi delo potekalo varno. Ni namreč poskrbela za ustrezno prevoznost transportnih poti, tožnici ni zagotovila zaščitnih delovnih čevljev ter je ni usposobila za delo s paletnim viličarjem.

20. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je tožnica sama odgovorna za škodo, ker je upravljala z viličarjem kljub temu, da je bila v okviru izobraževanja iz področja varnosti pri delu poučena o tem, da dokler ne opravi usposabljanja, z električnim paletnim viličarjem ne sme upravljati. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno štelo, da je druga toženka opustila ustrezno skrbnost (6. člen OZ), saj je dopustila, da je tožnica upravljala z električnim paletnim viličarjem, četudi je vedela, da tožnica zanj ni imela ustreznega teoretičnega in praktičnega usposabljanja. S tem je kršila obveznost iz 5. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1; Ur. l. RS, št. 43/2011), ki določa, da mora delodajalec izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev ter drugih oseb, ki so navzoče v delovnem procesu. Med strankama ni bilo sporno, da je tožnica morala pripeljati etikete po navodilu nadrejenega delavca, zato ni odločilno, da tožnica ni odklonila dela. Da bi bile podane okoliščine, zaradi katerih bi tožnica takšno delo lahko odklonila, toženi stranki nista zatrjevali, prav tako tega ni ugotovilo sodišče prve stopnje.1 Izveden dokazni postopek in po sodišču prve stopnje pravilno ugotovljeno dejansko stanje tako ne dajeta podlage za zaključek, da bi tožnica, ki za delo ni bila ustrezno usposobljena, ravnala neskrbno. Namen zakonske ureditve krivdne odškodninske odgovornosti delodajalca je namreč nedvomno postrožena skrbnost delodajalca, da vselej zagotovi varno delovno okolje (primerjaj tudi določbi 5. in 8. člena ZVZD-1).Delodajalec je tako dolžan delavcem zagotoviti varno delo, pri čemer pa mora računati tudi z običajno stopnjo morebitne (občasne) manjše pazljivosti delavcev pri delu, ki pa v okoliščinah opuščene skrbi delodajalca za varno delo ne vodi do soprispevka delavcev v smislu 171. člena OZ.2

21. V zvezi z zatrjevano nepooblaščeno uporabo viličarja s strani tožnice pritožbi neutemeljeno navajata tudi, da sodišče ni ocenilo vseh listinskih dokazov, ki sta jih v dokaz svojih trditev predložili toženki, s čimer naj bi storilo bistveno kršitev pravil pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh dokazov, tudi sicer pa je potrebno ugotoviti, da se v zvezi z vprašanjem odklonitve uporabe viličarja toženki sklicujeta na listinsko dokumentacijo (zapisnik o izvedenem usposabljanju iz varstva pred požarom z dne 10. 1. 2017, zapisnik o izvedenem usposabljanju za varno opravljanje dela, izjava zunanjega strokovnega sodelavca druge toženke za varnost in zdravje pri delu z dne 22. 6. 2017), ki ne more vplivati na drugačno odločitev sodišča prve stopnje, saj le-ta ne dokazuje, da bi bila tožnica ustrezno poučena o delu z električnim paletnim viličarjem.

22. Neutemeljen je pritožbeni očitek pritožb toženk, da iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje izhaja zgolj pavšalni očitek opustitve varnostnih ukrepov v smislu opustitve urejenosti transportnih poti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da urejenost transportnih poti ureja Pravilnik o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih (Ur. l. RS, št. 88/99 in nadaljnji), ki v prvem odstavku 54. člena določa dolžnost delodajalca zagotoviti poti za gibanje. Prometne poti morajo biti ustrezno široke, da omogočajo nemoten in varen transport materiala in izdelkov (drugi odstavek tega člena) in ustrezno označene z vidnimi črtami rumene oziroma bele barve (tretji odstavek tega člena), česar pa druga toženka ni zagotovila.

23. Ni utemeljeno stališče pritožb, da so v sodbi izostali razlogi o tem, v kakšni vzročni zvezi so očitane opustitve z zatrjevano škodno posledico. Že zgoraj je navedeno, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnici stopalo prevozil viličar predvsem zaradi navedenih protipravnih ravnanj oziroma opustitev druge toženke. Ker transportna pot ni bila dovolj široka, je imela tožnica, ki ni bila ustrezno usposobljena, težave pri manevriranju tudi sicer neizpravnega viličarja. Posledično je prišlo do obravnavne poškodbe. Iz sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da druga toženka ni organizirala delovnega procesa na način, da bi delo potekalo varno, pri čemer je glede vsake kršitve in opustitve sodišče prve stopnje tudi sicer jasno navedlo, kako je takšno (protipravno) ravnanje vplivalo na nastanek tožničine poškodbe.

24. Neutemeljen je tudi očitek pritožb, da je tožnica prispevala k nastanku škode v smislu določbe 171. člena s tem, ker je povsem opustila (nadaljnjo) diagnostiko in zdravljenje, s čimer naj bi v veliki meri prispevala k obsegu škode ali pa je celo pretrgala vzročno zvezo med škodljivim dejstvom. V zvezi s tem je tožnica povsem življenjsko logično izpovedala, da ni opravila nadaljnjih preiskav z magnetno resonanco, ker je bila noseča, oziroma je dojila, opozorila je tudi na to, da je šlo za čas epidemije. Bistveno pa je, da toženki glede tega vprašanja od postavljenega izvedenca medicinske stroke prof. dr. A. A. nista zahtevali pojasnil oziroma dopolnitve izvedenskega mnenja. Ker bi lahko le sodni izvedenec podal mnenje o možnosti nadaljnje diagnostike oziroma zdravljenja, se toženki v pritožbi ne moreta uspešno sklicevati na okoliščino, da tožnica ni opravila dodatne diagnostike oziroma zdravljenja.

25. Tudi sicer so pritožbene navedbe glede soprispevka tožnice neutemeljene, saj pritožbi navajata, da je tožnica v pretežni meri soprispevala k nastanku škodnega dogodka tudi s tem, ko ni uporabljala osebne varovalne opreme. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je tožnica prepričljivo izpovedala, da ni imela ustreznih delovnih čevljev in v zvezi s tem pojasnila, da druga toženka ni imela na voljo čevljev v velikosti št. 36, četudi je tožnica zanje večkrat prosila. Toženki nista predložili dokazila, da je tožnica dejansko prevzela zaščitno opremo. Zato se nista mogli uspešno sklicevati le na interno prijavo nezgode pri delu (B5), iz katere izhaja, da je delovna oprema tožnici bila zagotovljena. Glede na navedeno torej ni utemeljen očitek pritožb toženk, da je tožnica z uporabo nepravilne obutve odločilno prispevala k nastanku škode.

**Glede ugotovitve o vrsti in naravi tožničine poškodbe**

26. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja prof. dr. A. A. ugotovilo, da je tožnica v škodnem dogodku utrpela zvin zgornjega skočnega sklepa III. stopnje ter udarnino zunanjega dela stopala. V trenutku, ko je tožnici viličar prevozil stopalo, je po ugotovitvah sodišča prve stopnje njeno telo zanihalo, kar je povzročilo popolno pretrganje zunanjih stranskih in sprednje vezi desnega gležnja. V posledici poškodbe je nastala oteklina in podplutba mehkih tkiv na zunanji strani gležnja in stopala. Sodišče prve stopnje je upoštevalo mnenje izvedenca, da je pri tožnici ostala zmerna anteroteralna nestabilnost desnega gležnja, ker so se vezi zarasle v precej podaljšanem položaju, zato je njeno stopalo nestabilno, kar tožnici povzroča občutek nestabilnosti in bolečine v gležnju, predvsem pri hoji po neravnem terenu ali športnih aktivnosti, kjer je treba spreminjati smeri. Zaradi tega pri tožnici obstaja velika nevarnost hujšega zvina, še posebej pri večjih obremenitvah in bo tudi v bodoče trpela občasne srednje do blage bolečine. Glede na to, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je mnenje strokovno, objektivno in primerno argumentirano, ter da ne obstajajo razlogi, ki bi vzbujali dvom v njegovo verodostojnost, je utemeljeno zavrnilo pripombe toženk glede strokovnosti in jasnosti izvedenskega mnenja, ter pravilno štelo, da je mnenje podkrepljeno z listinskimi dokazi, predvsem medicinsko dokumentacijo. Utemeljeno in obrazloženo (točka 3 in 24 obrazložitve) tudi ni sledilo predlogu prve toženke, da bi moralo imenovati izvedenca travmatologa. Sodni izvedenec je tožnico tudi klinično pregledal, zato sklicevanje pritožb toženk na to, da iz medicinske dokumentacije ne izhaja narava poškodb, ki jih je ugotovil izvedenec, ni utemeljeno. Glede na navedeno tudi ni utemeljeno obsežno pritožbeno navajanje, da domnevna nestabilnost ni dokazana, oziroma da zgolj klinični pregled tožnice in tožničina izpovedba ne zadoščata, temveč da bi bile potrebne nadaljnje preiskave (MR desnega stopala in gležnja, ponovni primerjalni funkcionalni stress RTG). Glede na navedeno ni utemeljena pritožbena navedba, da je izvedenec naravo poškodbe ugotavljal šele 6 let po nastanku poškodbe in ob skromni medicinski dokumentaciji, niti niso z ničemer utemeljene pritožbene domneve, da se je morda tožnica poškodovala kdaj kasneje, v kakšnem drugem škodnem dogodku.

27. Prav tako ni utemeljena navedba pritožb toženk, da ni jasno, od kod izvedencu podatek, da je tožnica opravila 3 osebne preglede pri svojem osebnem zdravniku. Kot izhaja iz izvedenskega mnenja, je izvedenec ugotovil, da je tožnica v letu 2016 obiskala osebno zdravnico 18. 11. (zapis: kašlja, ARI, bolniški stalež zaradi poškodbe noge od 18. 10. 2016), zatem 1. 12. 2016 (še ni dobro, bolniški stalež) in 6. 12. (še vedno kašlja, bolniški stalež zaradi poškodbe noge naprej). Tožnica je zatem še 9. 12. 2016 obiskala zdravnico, zapis pa se nanaša sumamed 500 mg, glavobol in kašelj, ter 18. 12. 2016, pri čemer je ugotovljeno, da je zdravljenje poškodbe noge trajalo od 28. 10. do 11. 12. 2016 in da je pri pregledu noga brez posebnosti. Tožnica je torej, vsaj kar se tiče zapisov, vsaj 4 krat obiskala zdravnico zaradi noge, trikrat v času bolniškega staleža. Tudi sicer eventualno manjše število pregledov pri osebni zdravnici samo zase še ne pomeni, da bi sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo obseg poškodbe in čas zdravljenja.

28. Pritožbi toženk neutemeljeno navajata, da sta toženki zaradi strokovne neustreznosti postavljenega izvedenca, predlagali drugega izvedenca, sodišče pa o tem ni odločalo, zaradi česar naj bi bila podana bistvena kršitev določb postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Prva toženka je na naroku dne 19. 4. 2023 umaknila dokazni predlog po angažiranju sodnega izvedenca travmatologa, zato v pritožbi te kršitve ne more uspešno uveljavljati. Glede pritožbe druge toženke pa pritožbeno sodišče dodaja, da je sodišče prve stopnje pravilno razlogovalo, da sta bili stranki še pred določitvijo izvedenca medicinske stroke seznanjeni z namero sodišča, da bo za strokovno ekspertizo določilo izvedenca s področja ortopedije in hkrati imeli možnost, da sodišču podata izjavo glede izbire izvedenca, vendar druga toženka na poziv sploh ni odgovorila, prva toženka pa se je z izbiro izvedenca izrecno strinjala (vloga z dne 9. 2. 2022, l. št. 249). S tem, ko je sodišče prve stopnje po prejemu pripomb strank na izvedensko mnenje pravilno zahtevalo njegovo dopolnitev, ne pa angažiranje drugega izvedenca, je dejansko zavrnilo dokazni predlog, oziroma je moralo biti drugi toženki jasno, da tega dokaznega predloga sodišče ne bo izvedlo, svojo odločitev pa je v izpodbijani sodbi tudi ustrezno utemeljilo. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je postavljeni izvedenec prof. dr. A. A. kot specialist ortoped glede na vrsto in težo tožničinih poškodb strokovno usposobljen za podajo izvedenskega mnenja. Poškodbe sklepov so nedvomno področje, ki ga pokriva tudi ortopedija in ne le travmatologija, pri čemer pritožbi niti ne navedeta konkretno, v čem naj bi bilo mnenje nepravilno.

**Glede odločitve o višini tožbenega zahtevka**

29. Tožnica je postavila tožbeni zahtevek tako, da je iz naslova prestane in bodoče telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem zahtevala 4.000,00 EUR (priznanih 3.500,00 EUR), iz naslova strahu 1.000,00 EUR (priznanih 500,00 EUR), za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 3.000,00 EUR (priznanih 2.500,00 EUR) ter 800,00 EUR iz naslova skaženosti, kar je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo.

30. Po določbi prvega odstavka 179. člena OZ pripada oškodovancu za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, pravična denarna odškodnina neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni. V skladu z drugim odstavkom 179. člena OZ je višina odškodnine za nepremoženjsko škodo odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom.

31. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnica v času zdravljenja od 28. 10. 2016 do 11. 12. 2016 trpela 3 do 4 dni hude bolečine, 10 dni srednje hude ter blage bolečine v trajanju 41 dni, ki so izzvenele do konca zdravljenja. Med zdravljenjem je tožnica trpela vrsto nevšečnosti: prevoz do bolnišnice, pregled v urgentni kirurški ambulanti bolnišnice B., oskrba oteklin, dajanje hladilnih oblog, rentgensko slikanje (2x), pregledi pri osebnem zdravniku (3x), fizikalna terapija (10x) ter 14 - dnevno jemanje analgetikov.

32. Tožnica glede priznane odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti tekom zdravljenja v pritožbi neutemeljeno navaja, da je ta dosojena prenizko in da je upravičena do celotnega vtoževnega zneska 4.000,00 EUR, pri čemer meni, da sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo njene starosti v času poškodbe (26 let) in dejstvo, da bo bolečine trpela tudi v prihodnje. Toženki pa neutemeljeno navajata, da je dosojeni znesek odškodnine pretiran in se zavzemata za njegov znižanje. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo vse okoliščine, ki vplivajo na višino odškodnine iz tega naslova ter tudi v skladu z objavljeno sodno prakso v podobnih primerih (VSRS opr. št. II Ips 116/2001, II Ips 519/99, II Ips 150/2004, II Ips 67/2004, II Ips 210/2007 ter II Ips 553/2007 idr.) in tožnici priznalo ustrezno odškodnino, ki predstavlja 2,25-kratnik povprečne mesečne neto plače v RS. Glede na vse navedeno je odškodnina iz tega naslova dosojena v skladu s 179. členom OZ, višja odškodnina, pa bi v smislu določbe 179. člena OZ podpirala težnje, ki niso združljive z njeno naravo in namenom.

33. Pritožba tudi neutemeljeno izpodbija prisojo odškodnine za strah. Celotna dosojena odškodnina v višini 500,00 EUR pomeni glede na ugotovljene okoliščine primera ustrezen znesek, skladen z določbo prvega odstavka 179. člena OZ. Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnica utrpela hud strah, ki je trajal ob samih trenutkih nezgode, a je minil, ko je tožnica videla, da stopalo ni huje poškodovano, je s tem v bistvu tožnici priznalo odškodnino za primarni strah, torej strah, ki se kot šok pojavi ob samem nenadnem in bolečem dogodku, ki pa je po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje minil, ko je tožnica videla, da ni huje poškodovana. Šele ko je tožnica preverila, kakšno je stanje z nogo, je mogoče govoriti o sekundarnem strahu, torej strahu zaradi posledic poškodbe in zaradi eventualnega slabega izida zdravljenja, ki pa je bil po ugotovitvah sodišča prve stopnje zmeren in se je pojavil v času bolnišnične diagnostike, terapevtske obravnave in ob fizičnih obremenitvah, vendar je sčasoma izzvenel. Tudi z upoštevanjem ugotovitve izvedenca, da bo blag sekundarni strah trajal do konca zdravljenja, je torej sodišče prve stopnje glede na navedeno dosodilo primerno odškodnino.

34. V zvezi z dosojeno odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti se tožnica neutemeljeno zavzema za zvišanje odškodnine z dosojenih 2.500,00 EUR na vtoževanih 3.000,00 EUR, toženki pa za njeno znižanje oziroma nepriznanje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je v posledici škodnega dogodka tožnici ostala omejena gibljivost desnega stopala ter manjša telesna moč in nestabilnost desne noge. Omejena je pri vseh dejavnostih, ki zahtevajo hojo, dolgotrajno stanje, počepanje, klečanje, omejena je pri hoji v hrib, neravnem in nestabilnem telesu, hoji po stopnicah, lestvi, pri prestopanju, preskakovanju ter teku. Tožnica je manj zmožna za aktivnosti, ki zahtevajo prisilno držo, ni zmožna hitrih in nenadnih gibov z desno nogo ter aktivnosti, ki zahtevajo prenašanje težjih bremen. Stopalo ji večkrat zateka in mravljinči, kar jo ovira pri opravljanju gospodinjskih del, za katere potrebuje več časa in energije ter občasno pomoč drugih. Občutno je morala zmanjšati ukvarjanje s športnimi aktivnostmi (kolesarjenje, plavanje), težave ji povzroča vožnja z avtomobilom. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje se mora večkrat ustaviti in razgibati desno nogo. Dosojeni znesek, ki predstavlja 1,7-kratnik povprečne plače v RS je v skladu s prvim odstavkom 179. člena OZ, ter upošteva vse okoliščine, ki vplivajo na višino odškodnine iz tega naslova.

35. V zvezi z zavrnitvijo tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine zaradi skaženosti je bistvena pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da posledice poškodbe povprečnemu opazovalcu navzven niso vidne in da poškodba stopala pa tudi ni pustila zunaj vidnih posledic. Izvedenec je sicer ugotovil, da pri fizičnih obremenitvah lahko pride do otekline in zadebelitve, vendar je sodišče prve stopnje v zvezi s tem pravilno štelo, da to predstavlja kozmetsko prizadetost lažje stopnje, ki ne dosega niti objektivnega kriterija pravno priznane škode, to je, ali je oškodovančeva zunanjost spremenjena in na kakšen način se sprememba odraža in kako jo okolje doživlja. Glede na navedeno pritožba tožnice neutemeljeno navaja, da se skaženost kaže v obliki deformiranega in zadebeljenega stopala, zaradi česar se počuti nelagodno, ker deformacije zlasti poleti ni mogoče prikriti.

36. Pritožba tožnice se neutemeljeno sklicuje na sodno prakso, in sicer zadevi II Ips 71/2003 in II Ips 39/2005, saj je šlo za drugačne primere s težjimi posledicami; v zadevi II Ips 71/2023 poleg zvina gležnja tudi lažji zvin kolena, v zadevi II Ips 39/2005 pa poleg zvina levega gležnja tudi prelom zunanjega dela levega gležnja).

37. Na podlagi vsega navedenega sodišče ocenjuje, da je sodišče dosodilo primerno odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 6.200,00 EUR, ki ustreza ciljem in smernicam določbe 179. člena OZ.

**Glede odločitve o stroških postopka**

38. Prva toženka se pritožuje zoper celotno sodbo (oziroma del, v katerem ni uspela), torej tudi zoper odločitev sodišča prve stopnje, da ni upravičena do povračila pavšalno priglašenih drugih stroškov (pisarniški material, poštnina, fotokopije, printanje), saj njihov nastanek ni izkazala, oziroma ker stranki, ki ni zastopana po pooblaščencu odvetniku, pavšalni stroški ne gredo. Pritožba glede tega dela odločitve nima razlogov, v okviru preizkusa po uradni dolžnosti glede pravilne uporabe materialnega prava, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba ni utemeljena.

39. V zvezi s pritožbo druge toženke zoper del odločitve o stroških, da ni upravičena do priglašene nagrade za odsotnost pooblaščenca iz pisarne kot tudi ne priglašenih stroškov kilometrine na relaciji Maribor-Celje-Maribor, ker je sedež odvetniške pisarne izven okrožja sodišča in območja sedeža druge toženke, pritožba neutemeljeno navaja, da gre za stališče, ki temelji na starejši sodni praksi, ki ni več sprejemljiva (VSL II Cp 325/2021). Po stališču pritožbenega sodišča druga toženka ni upravičena do priglašenih potnih stroškov pooblaščenca, ker ima odvetnik sedež izven območja sodišča, pred katerim je tekel postopek. Stranka ima prosto izbiro pooblaščenca, vendar potni stroški v primeru izbire pooblaščenca, ki ima sedež izven okrožja sodišča, niso potrebni za pravdo v smislu 155. člena ZPP, če bi si stranka ustrezno pravno pomoč lahko zagotovila v kraju sojenja ali v kraju svojega prebivališča (sedeža). S tem v zvezi se pritožba neutemeljeno sklicuje na drugačno odločitev, ki jo je zavzelo Višje sodišče v Ljubljani, saj ne predstavlja enotne sodne prakse, na katero bi bilo pritožbeno sodišče vezano. Nasprotno, stališče, da ne gre za potrebne stroške, je pritožbeno sodišče zavzelo v številnih odločitvah (Pdp 447/2022, Pdp 263/2019, Pdp 264/2019, Pdp 325/2020, Pdp 19/2014, Pdp 507/2014, itd.). Takšna pa je tudi dosedanja ustaljena sodna praksa Vrhovnega sodišča RS (I Ips 59/2003, I Ips 360/2003, I Ips 75/2005). Pritožba tudi neutemeljeno navaja, da ji je sodišče prve stopnje kršilo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (URS; Ur. l. RS, št. 33/1991-I in nadaljnji). Iz navedene določbe izhaja tudi pravica do zastopanja po odvetniku in pravica do svobodne izbire odvetnika, vendar to ne pomeni, da je nasprotni stranki v postopku treba naložiti breme stroškov, ki nastanejo, če si stranka za zastopanje izbere odvetnika izven okrožja sodišča, pri katerem teče postopek ali izven kraja svojega prebivališča oziroma sedeža. Ker gre za svobodno izbiro pooblaščenca, tudi ni utemeljeno uveljavljanje kršitve pravice do svobode dela iz 49. člena URS.

40. Ker je sodišče prve stopnje stroške pravilno odmerilo glede na uspeh strank v postopku (154. člen ZPP), pritožba tožnice neutemeljeno uveljavlja, da je posledično tudi odločitev o stroških postopka nepravilna.

41. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbe zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

42. Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo, saj niso odločilne (prvi odstavek 360. člena ZPP).

43. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Stranke s pritožbami niso uspele, odgovor tožnice na pritožbi toženih strank pa ni bistveno pripomogel k rešitvi spora, zato v skladu s 154. in 155. členom ZPP stranke krijejo vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Takšna okoliščina bi bila npr. podana, ko iz ravnanj delodajalca izhaja, da delavci brez strahu za svoj delovnopravni status opozorijo na pomanjkljivosti pri spoštovanju pravil o varnosti in zdravju pri delu in v takšnem primeru odklonijo delo. Če slednje ni zatrjevano in ugotovljeno, gre nasprotno ravnanje delodajalca v njegovo breme zaradi opustitve skrbi za varno delovno okolje. 2 Primerjaj II Ips 584/2000.