Up-146/04

14. 4. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B. B., odvetnik na Z., na seji senata dne 25. marca 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1.Ustavna pritožba A. A. zoper odločbo Senata za prekrške št. Pp-1112/03 z dne 6. 11. 2003 v zvezi z odločbo Carinskega urada Maribor št. 426-40/1-296-2002/7400-001 z dne 19. 12. 2002 se ne sprejme.

2.Pritožnik sam nosi stroške postopka z ustavno pritožbo.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.S prvostopenjsko odločbo je bil pritožnik spoznan za odgovornega storitve carinskega prekrška po točki 14 prvega odstavka 170. člena Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95 in nasl. - v nadaljevanju CZ). Izrečena mu je bila denarna kazen. Senat za prekrške je njegovo pritožbo zavrnil kot neutemeljeno.

2.Pritožnik navaja, da je postopek o prekršku zrežiran, da gre za neobstoječ prekršek, za neresnična dejstva, zastaranje, za ignoriranje zagovora in pritožbe. Zatrjuje kršitev 22., 25., 28. in 29. člena Ustave. Kršitev 22. člena Ustave utemeljuje s tem, da v njegovem primeru ni odločeno v skladu z nedvoumno sodno prakso. Senat za prekrške naj bi povsem ignoriral pritožbo, s čimer naj bi kršil 25. člen Ustave. Pritožniku naj bi bila onemogočena obramba, njegov zagovor naj ne bi bil upoštevan, kar naj bi predstavljalo kršitev 29. člena Ustave.

B.

3.Ustavno sodišče ni instančno sodišče, ki bi presojalo, ali je bilo v postopku o prekršku pravilno ugotovljeno dejansko stanje in pravilno uporabljeno materialno in procesno pravo. Ta presoja je zaupana organom za postopek o prekrških, ki odločajo v skladu z Ustavo in zakoni (tako Ustavno sodišče že v sklepu št. Up- 103/97 z dne 25. 2. 1998, OdlUS VII, 118). V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) se Ustavno sodišče omeji na presojo, ali sporna odločitev temelji na kakšnem, z vidika varstva človekovih pravic nesprejemljivem pravnem stališču ali če je tako očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve, da jo je mogoče oceniti za arbitrarno oziroma samovoljno. Tega pa pritožnik ne izkaže.

4.Pritožnik zatrjuje kršitev enakega varstva pravic (22. člen Ustave) s tem, da je sodišče odstopilo od nedvoumne sodne prakse. Pravica do enakega varstva pravic zagotavlja, da organ za postopek o prekrških v zadevi vsakogar odloči tako, kot sicer redno odloča v vsebinsko podobnih zadevah. Pritožnik svoje trditve ni utemeljil. S tako posplošenimi navedbami ne more utemeljiti kršitve ustavnih pravic.

5.Tudi pritožnikov očitek kršitve 25. člena Ustave (pravica do pravnega sredstva) je neutemeljen. Po tej določbi je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih.

6.Ustavno sodišče je že v svoji odločbi št. U-I-98/91 z dne 10. 12. 1992, (Uradni list RS, št. 61/92 in OdlUS I, 101) poudarilo, da smisel tega ustavnega zagotovila ni le v tem, da zagotavlja posamezniku pravico do vložitve pravnega sredstva, temveč tudi v tem, da lahko z vložitvijo pravnega sredstva učinkovito brani in varuje svoje pravne interese. Pravici do pritožbe pa odgovarja tudi obveznost organa, ki odloča o pritožbi, da pritožbo, če je dopustna, vsebinsko obravnava ter da se opredeli do tistih pritožbenih navedb, zaradi katerih bi bilo, če bi bile utemeljene, treba izpodbijano odločbo spremeniti oziroma razveljaviti. Da bi bilo razvidno, ali je pritožbeni organ upošteval navedene zahteve, pa mora biti njegova odločba obrazložena. Pritožnik je pritožbo vložil, o njej pa je pritožbeni organ tudi odločil. Kot izhaja iz obrazložitve drugostopenjske odločbe, je Senat za prekrške navedbe v pritožbi ocenil, se do njih opredelil in svojo odločitev razumno obrazložil.

7.Ker pritožnik kršitev 28. člena Ustave uveljavlja, je pa z ničimer ne utemelji, Ustavno sodišče morebitne kršitve ni presojalo.

8.Ustava v 29. členu določa temeljne pravice, ki gredo obdolžencu v kazenskem postopku in katerih namen je, da mu zagotovijo pošteno sojenje pred neodvisnim in nepristranskim sodiščem. V odločbi št. Up-120/97 z dne 18. 3. 1999 (Uradni list RS, št. 31/99 in OdlUS VIII, 126) je Ustavno sodišče zavzelo stališče, da morajo biti tudi obdolžencu v postopku o prekršku zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka. Bistveno je, da so obdolžencu dane ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot pravnih vidikov nanj naslovljenega očitka. Kriterij za presojo, ali je bil obdolžencu v postopku o prekršku zagotovljen pošten postopek, je jamstvo enakega varstva pravic v povezavi z določbo 29. člena Ustave o pravnih jamstvih v kazenskem postopku.

9.Sodišče glede na načelo proste presoje dokazov samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Ne glede na to, da sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, pa mora po ustavnosodni presoji izvesti dokaz, ki je materialnopravno relevanten in za katerega je obramba utemeljila potrebno stopnjo verjetnosti obstoja in pravne relevantnosti. Sodišče ne sme zavrniti izvedbe predlaganih dokazov, razen če je očitno, da niso pomembni za odločitev, ali če bi bilo nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč.

10.Po presoji Ustavnega sodišča niso utemeljeni pritožnikovi očitki, da mu je bila kršena pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist. V postopku na prvi stopnji je pritožnik podal zagovor, v katerem je imel možnost predstaviti svoj pogled na dejanski in pravni vidik zadeve. Kolikor se pritožnik ne strinja z odločitvijo oziroma s stališčem v izpodbijanih odločbah, je treba ugotoviti, da sta tako prvostopenjski organ kot drugostopenjski organ pretehtala pritožnikov zagovor v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi in dovolj prepričljivo ter razumno obrazložila presojo izvedenih dokazov. Glede na navedeno ni podana kršitev 22. člena Ustave v zvezi s tretjo alinejo 29. člena Ustave.

11.Ker z izpodbijanima odločbama očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

12.Pritožnik je v ustavni pritožbi priglasil odvetniške stroške. V postopku pred Ustavnim sodiščem nosi vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače (prvi odstavek 34. člena ZUstS, ki se po 49. členu ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo). Za drugačno odločitev bi morali obstajati posebni razlogi, ki jih ustavni pritožnik ne navaja. Ustavno sodišče je zato odločilo, kot izhaja iz 2. točke izreka tega sklepa.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena in 34. člena v zvezi z 49. členom ZUstS in prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 - popr.) v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer