Jedro

Sodišče prve stopnje je v zvezi s tožnikovo trditvijo, da pri njem zdravljenje ni končano, pravilno poudarilo, da je treba stanje invalidnosti ugotavljati tudi, če je predvideno še nadaljnje zdravljenje ali diagnostika. Bistveno je, da gre za dokončno stanje in da kljub zdravljenju ni mogoče pričakovati izboljšanja oziroma sprememb v zdravstvenem stanju.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odločba tožene stranke št. zadeve ... z dne 10. 2. 2021 v zvezi z odločbo tožene stranke št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 14. 6. 2021 v 1. odstavku spremeni tako, da se tožečo stranko razvrsti v I. kategorijo invalidnosti. Obenem je sklenilo, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka s predlogom, da se pritožbi ugodi in zadeva vrne v ponovno odločanje. Navaja, da se sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi opira na 63. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2), po katerem je zavarovanca potrebno uvrstiti v kategorijo invalidnosti glede na zmanjšanje zmožnosti za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Če je njegova delovna zmožnost za poklic zmanjšana za 50 % ali več, se ga razvrsti v II. kategorijo invalidnosti, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali ni zmožen opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti, pa v I. kategorijo invalidnosti ter na izvedensko mnenje IK I. stopnje z dne 28. 2. 2020, iz katerega naj bi bilo razvidno, da medicinska in delovna dokumentacija zadostujeta za oceno invalidnosti. Komisija je ocenila, da je glavna bolezen, ki bistveno vpliva na invalidnost tožnika sladkorna bolezen tipa II, bolezni, ki vplivajo na delovno zmožnost pa so stanje po podkolenski amputaciji obeh spodnjih udov, diabetična retinopatija in makulopatija ter esencialna (primarna) arterijska hipertenzija. Ugotovila je, da je zdravljenje pri tožniku končano. Sodišče prve stopnje se opira še na mnenje invalidske komisije II. stopnje, ki je po tožnikovi pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo z dne 13. 4. 2021 na podlagi preučitve medicinske in delovne dokumentacije prišla do zaključka, da je pri tožniku od 28. 12. 2020 zaradi posledic bolezni podana II. kategorija invalidnosti, ker je njegova delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50 % ali več. Za drugo delo naj ne bi bil zmožen s polnim delovnim časom brez poklicne rehabilitacije, ta mu ni zagotovljena, ker je star nad 55 let. V obrazložitvi invalidska komisija II. stopnje navede, da tožnik sicer uporablja obe protezi, vendar je ob tem hoja otežena, zato za delo, ki ga opravlja, ni zmožen, prav tako ni zmožen za nobeno pridobitno delo brez poklicne rehabilitacije, s katero bi se usposobil za pretežno sedeče delo, pri katerem bi lahko vstal in napravil nekaj korakov po ravnem terenu, brez terenskega dela, v ugodnih mikroklimatskih razmerah, samo v dopoldanski izmeni, vendar mu poklicna rehabilitacija ni zagotovljena, ker je star nad 55 let. Po zaključku sodišča je bil tožnik zaradi posledic bolezni z 18. 12. 2020 pravilno razvrščen v II. kategorijo invalidnosti skladno z 2. alinejo 2. odstavka 63. člena ZPIZ-2, ker je ob datumu nastanka invalidnosti že dopolnil 55 let, zaradi česar mu ni zagotovljena poklicna rehabilitacija in naj bi mu bila invalidska pokojnina na podlagi 41. člena ZPIZ-2 pravilno priznana. Tožnik je v tožbi navajal, da se ne strinja z odločitvijo upravnega organa in invalidske komisije I. stopnje in je najprej zahteval, da se odločba toženca odpravi in zadeva vrne v ponovno odločanje. V nadaljevanju postopka je tožbeni zahtevek postavil drugače in zahteval, da se odločba toženca spremeni in se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti. Tožnik je še navajal, da njegovo zdravljenje ni končano in da v zvezi s podanimi izvedenskimi mnenji sploh ni bil osebno pregledan. Zato je predlagal dopolnitev izvedenskega mnenja oziroma pridobitev izvedenskega mnenja izvedenca ustrezne stroke. Ko sodišče prve stopnje temu dokaznemu predlogu ni ugodilo, je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, to je načela kontradiktornosti, po katerem mora biti strankam zagotovljena možnost, da se izjavita, kar je tožnik izpostavil pred koncem glavne obravnave. To pomeni, da ima stranka pravico, da navaja dejstva in predlaga dokaze ter da se izjavi o trditvah in navedbah nasprotne stranke. Ko tožnikovemu predlogu za izvedbo dokazov ni bilo ugodeno, je bilo kršeno načelo enakopravnosti pravdnih strank. Priglaša stroške pritožbe.

3. V odgovoru na pritožbo toženec nasprotuje pritožbenim navedbam in predlaga, da pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev načela kontradiktornosti in načela enakopravnosti pravdnih strank.

6. Zaradi zavrnitve predlaganega dokaza s postavitvijo sodnega izvedenca v obravnavanem primeru tudi ni prišlo do kršitve določb postopka, posledično pa tudi ne do nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je dokazni predlog utemeljeno zavrnilo, saj je imelo za to sprejemljive in ustavno dopustne razloge. Sodišče namreč ni dolžno izvajati dokazov, ki so nepotrebni, ker je neko dejstvo že dokazano, ki so nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi se ga dokazovalo, za razsojo ni pravno odločilno, ali ki so neprimerni za dokazovanje določenega dejstva. Razlogi za zavrnitev dokaznega predloga morajo biti razvidni iz obrazložitve sklepa o zavrnitvi dokaznega predloga (drugi odstavek 287. člena ZPP) ali iz obrazložitve končne sodne odločbe, saj sodišče dokaznih predlogov ne sme zavrniti z vnaprejšnjo dokazno oceno. Ker je sodišče prve stopnje tako postopalo in ustrezno utemeljilo zavrnitev dokaznega predloga po postavitvi sodnega izvedenca v izpodbijani sodbi, smiselno uveljavljana kršitev določbe 254. člena ZPP, ni podana, niti ni kršeno načelo enakopravnosti pravdnih strank.

7. Tožnik je skladno z določbo 212. člena ZPP imel možnost, da navaja dejstva in predlaga dokaze ter da se izjavi o trditvah in navedbah nasprotne stranke, in mu je bila na ta način zagotovljena pravica do izjave.

8. V tem postopku je predmet spora dokončna odločba toženca št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 14. 6. 2021, s katero je zavrnil tožnikovo pritožbo vloženo zoper prvostopno odločbo iste opravilne številke z dne 10. 2. 2021. S slednjo odločbo je toženec tožnika razvrstil v II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu priznal pravico do invalidske pokojnine od 18. 12. 2020. Hkrati je odločil, da kontrolni pregled ni potreben. Sporno v tej zadevi je, ali je pri tožniku podana I. kategorija invalidnosti kot podlaga za priznanje pravice do invalidske pokojnine.

9. Pravna podlaga za rešitev sporne zadeve je podana v ZPIZ-2. Ta v 1. alineji 2. odstavka 63. člena določa, da se v I. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali ni zmožen opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti. Skladno z 2. alinejo citirane določbe pa se v II. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če je njegova delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50 % ali več. Pravico do invalidske pokojnine skladno z 41. členom ZPIZ-1 pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije in pa tudi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo delo s polnim delovnim časom brez poklicne rehabilitacije, ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 55 let (1. in 2. alineja 41. člena ZPIZ-2).

10. V obravnavanem primeru sta IK I. in II. stopnje v predsodnem postopku bili enotnega mnenja, da je pri tožniku od 28. 12. 2020 zaradi posledic bolezni podana II. kategorija invalidnosti, ker je njegova delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50 % ali več. Za drugo delo ni zmožen s polnim delovnim časom brez poklicne rehabilitacije, ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 55 let. Iz obrazložitve izvedenskih mnenj, ki ju je povzelo že sodišče prve stopnje izhaja, da je tožnik, ki ima že od leta 2005 ugotovljeno sladkorno bolezen, od leta 2012 na terapiji z inzulinom. Zaradi zapletov sladkorne bolezni je bila leta 2012 pri njem narejena podkolenska amputacija desne spodnje okončine, stanje se je slabšalo tako, da je bila prizadeta tudi leva spodnja okončina. Najprej je bila potrebna amputacija prstov, stopalnih kosti, stanje pa se kljub ustrezni konzervativni terapiji ni izboljšalo. Zato je bila 1. 4. 2019 narejena kolenska amputacija leve spodnje okončine. Po odpustu rehabilitacije v URI Soča je bil usposobljen za samostojno opravljanje dnevnih aktivnosti. Konec junija 2020 se mu je pojavila na krnu podkolenskega amputiranega levega uda ranica, zaradi katere je bil večkrat obravnavan pri kirurgu, ki mu je 3. 7. 2020 predpisal ustrezno medikamentozno terapijo. Kljub temu je bil 29. 9. 2020 ponovno hospitaliziran na Oddelku za žilno kirurgijo zaradi tega, ker se je pojavila fistula krna. 30. 9. 2020 so mu fistulo ekscidirali. V novembru 202o kirurg ugotavlja, da je krn še nekoliko otečen, rana pa lepo zaceljena, krn je funkcionalen. Nadalje iz obrazložitve izvedenskih mnenj invalidskih komisij izhaja, da je bil tožnik obravnavan v A. d. o. o. zaradi mnenja o poklicni rehabilitaciji, za katero pa so 9. 11. 2020 menili, da trenutno ni indicirana. Kontaktirali so tudi tožnikovega delodajalca, ki je menil, da prilagoditev delovnega mesta ni možna, drugega pa mu ne morejo ponuditi, saj nobeno delovno mesto v podjetju ne ustreza njegovim delovnim zmožnostim in omejitvam. Nadalje iz obrazložitve izvedenskega mnenja izhaja, da tožnik uporablja obe protezi, vendar je ob tem hoja otežena, zato za delo, ki ga opravlja ni zmožen, prav tako ni zmožen za nobeno drugo pridobitno delo brez poklicne rehabilitacije, s katero bi se usposobil za pretežno sedeče delo, pri katerem bi lahko vstal in napravil nekaj korakov po ravnem terenu, brez terenskega dela, v ugodnih mikroklimatskih razmerah, samo v dopoldanski izmeni. Vendar po mnenju invalidskih komisij mu poklicna rehabilitacija ni zagotovljena, ker je star nad 55 let. 11. V takšnih izvedenskih mnenjih invalidskih komisij, je sodišče prve stopnje tudi po prepričanju pritožbenega sodišča imelo dovolj strokovno prepričljive podlage za zavrnitev tožbenega zahtevka. Obe invalidski komisiji sta bili enotnega mnenja, da je pri tožniku zaradi posledic bolezni podana II. kategorija invalidnosti, ker je njegova delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50 % ali več. Za drugo delo ni zmožen s polnim delovnim časom brez poklicne rehabilitacije, ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 55 let. Mnenji invalidskih komisij sta glede tožnikove delazmožnosti ne samo med seboj skladni, ampak skladni tako z medicinsko dokumentacijo in ugotovitvami specialistov, kot tudi z delovno in drugo dokumentacijo v zvezi z mnenjem o poklicni rehabilitaciji in možnosti prilagoditve delovnega mesta pri delodajalcu. Invalidski komisiji glede na ugotovljeno zdravstveno stanje pri tožniku nista ugotovili popolne nezmožnosti za delo, saj kaj takega iz dokumentacije ne izhaja, ampak sta ugotovili, da brez poklicne rehabilitacije ni zmožen opravljati drugega ustreznega dela, ta pa glede na mnenje A. d. o. o. ni indicirana in glede na njegovo starost tudi ni zagotovljena. Dejansko stanje v zvezi z ugotovljeno tožnikovo delazmožnostjo je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča dovolj razčiščeno in pravilno ugotovljeno. Končno pa je tožnik na podlagi ugotovljene II. kategorije invalidnosti skladno z določbo 2. alineje 41. člena ZPIZ-2 pridobil invalidsko pokojnino, enako kot bi jo v primeru, če bi bila pri njem ugotovljena I. kategorija invalidnosti.

12. Sodišče prve stopnje je pravilno v zvezi s tožnikovo trditvijo, da pri njem zdravljenje ni končano poudarilo, da je potrebno stanje invalidnosti ugotavljati tudi, če je predvideno še nadaljnje zdravljenje ali diagnostika. Bistveno je, da gre za dokončno stanje in da kljub zdravljenju ni mogoče pričakovati izboljšanja oziroma sprememb v zdravstvenem stanju. Sodišče prve stopnje je v skladu z določbo 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) pravilno tožnikov tožbeni zahtevek, da se odločba toženca z dne 10. 2. 2021 v zvezi z odločbo z dne 14. 6. 2021 v prvem odstavku spremeni tako, da se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti, zavrnilo.

13. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP sklenilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.