Jedro

Tožnik v tem sporu vtožuje plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki mu je nastala spornega dne med opravljanjem dela na objektu, ki ga je toženec gradil za svojega sina. Tožnik je med merjenjem na garaži stopil na deske, ki niso bile ustrezno pritrjene, zato je padel v globino in se pri tem poškodoval. Pritožba neutemeljeno vztraja pri navedbah, da v obravnavani zadevi ni šlo za nesrečo pri delu, češ da tožniku delo na spornem objektu v nedeljo ni bilo odrejeno. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitev, da je do škodnega dogodka prišlo na objektu, ki je v lasti toženca, da je tožnik na tem objektu že večkrat prej opravljal različna dela in da tožnikov delovni čas ni bil razporejen le na delovnike, temveč je delo opravljal tudi med vikendi, utemeljeno presodilo, da pri delu tožnika ni šlo za pomoč toženčevemu sinu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da je dolžan tožniku v roku 15 dni plačati odškodnino v znesku 5.578,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 12. 2014 do plačila (I. točka izreka sodbe). V presežku, to je razliko do zneska 22.657,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka sodbe). Tožniku je naložilo, da je dolžan tožencu v roku 15 dni povrniti stroške sodnega postopka v višini 578,33 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila (III. točka izreka sodbe). Tožencu je naložilo, da mora na transakcijski račun Delovnega sodišča v Mariboru v roku 15 dni povrniti stroške izvedenca v znesku 212,25 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila (IV. točka izreka sodbe).

2. Zoper navedeno sodbo, razen zoper njen zavrnilni del v II. točki izreka, se pritožuje toženec zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava (pritožbena razloga po 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. V pritožbi navaja, da tožnik na dan škodnega dogodka dela ni opravljal z njegovo vednostjo, temveč se je za pomoč odločil samovoljno. Vztraja, da tožniku ni naročil, da mora delo na objektu opravljati tudi v nedeljo in da je tako tožniku kot sinu A.A. povedal, da sam tega dne ne bo delal. Sodišče bi njegovi izpovedi v zvezi s tem moralo slediti. Ne drži, da je tudi A.A. tožniku odrejal delo, saj iz njegove izpovedi izhaja, da se s tožnikom nista dogovorila o tem, da bosta delo dokončala v nedeljo in da s tožnikom nista bila prijatelja, temveč sodelavca, ki sta si v preteklosti že večkrat vzajemno pomagala. Izpostavlja tudi izpoved A.A., da je tožnik delo na spornem objektu med vikendom opravljal izven delovnega časa, da se je glede opravljanja dela na objektu dogovarjal tako z njim, kot tudi s tožencem, in da tožnik za to delo ni prejel plačila. Opozarja, da tožnik ni prerekal izpovedi priče A.A., da na dan škodnega dogodka tožnika na objektu ni pričakoval. Nasprotuje presoji sodišča, da je A.A. glede pomembnih okoliščin izpovedoval diametralno nasprotno od toženca in da je izpovedoval z namenom razbremenitve toženca njegove odškodninske odgovornosti. Sodišču očita, da je pri oceni izpovedi priče A.A. kršilo določbo 8. člena ZPP. Po njegovem mnenju sodišče tožniku, ki je zainteresiran za uspeh v tem sporu, ne bi smelo slediti. Kot bistveno izpostavlja, da tožnik ob pregledu v UKC B. 20. 5. 2012 ni navedel, da se je poškodoval na delu. Da je do poškodbe prišlo izven dela, potrjujejo tudi njegova potrdila o upravičeni zadržanosti od dela z dne 31. 5. 2012 in 2. 7. 2012. Navedbe tožnika, da je zdravnikom to informacijo prikril po navodilu A.A., so nelogične in neresnične, saj ta tožnika ni spremljal k zdravniku, ki je izdal potrdila o upravičeni zadržanosti od dela. Ne drži, da je bil tožnik v razmerju do A.A. v podrejenem položaju. Sodišču očita, da je nekritično sledilo tožnikovim navedbam. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka toženčeve pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Tožnik v tem sporu vtožuje plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki mu je nastala 20. 5. 2012 med opravljanjem dela na objektu, ki ga je toženec gradil za svojega sina A.A. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je tožnik navedenega dne med merjenjem na garaži stopil na deske, ki niso bile ustrezno pritrjene, zato je padel v globino in se pri tem poškodoval. Sodišče prve stopnje se je pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka pravilno oprlo na določbo 184. člena v času škodnega dogodka veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl.), v skladu s katero mora delodajalec delavcu, ki mu je pri delu ali v zvezi z delom povzročena škoda, škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava, tj. po določbah Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl.).

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik v času škodnega dogodka zaposlen pri tožencu na delovnem mestu "pleskar" na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 15. 3. 2012. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitev (ki jim pritožba ne nasprotuje), da delo na višini dveh do treh metrov ni bilo ustrezno zavarovano in da pohodna površina na garaži ni bila stabilna, ker deske niso bile ustrezno pritrjene, zaključilo, da je toženec (krivdno) odškodninsko odgovoren za tožniku nastalo škodo. Po presoji sodišča prve stopnje je namreč s tem, ko ni poskrbel za varno opravljanje dela in ustrezno zavarovanje objekta, na katerem se je delo opravljalo, ravnal v nasprotju z določbami 33., 34. in 43. člena ZDR, prvega odstavka 5. člena in sedmo alinejo 19. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1, Ur. l. RS, št. 43/2011 in nasl.) ter določili priloge IV k Uredbi o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih (Ur. l. RS, št. 83/2005 in nasl.).

8. Pritožba neutemeljeno vztraja pri navedbah, da v obravnavani zadevi ni šlo za nesrečo pri delu, češ da tožniku delo na spornem objektu v nedeljo (20. 5. 2012) ni bilo odrejeno. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitev, da je do škodnega dogodka prišlo na objektu, ki je v lasti toženca, da je tožnik na tem objektu že večkrat prej opravljal različna dela in da tožnikov delovni čas ni bil razporejen le na delovnike, temveč je delo opravljal tudi med vikendi, utemeljeno presodilo, da pri delu tožnika ni šlo za pomoč toženčevemu sinu. Pritožba sicer v zvezi s tem opozarja na izpoved toženca, ki naj bi dokazovala nasprotno, vendar iz obrazložitve sodbe izhaja, da sodišče prve stopnje tej izpovedi ni verjelo, ker so bila v njej številna neskladja in ker je bila v nasprotju z navedbami toženca in z izpovedjo priče A.A. Pritožbeno sodišče dokazno oceno sodišča prve stopnje sprejema kot pravilno, nasprotne pritožbene navedbe pa so neutemeljene.

9. Toženec s sklicevanjem na izpoved A.A. v pritožbi neutemeljeno vztraja pri navedbah, da se tožnik in A.A. nista dogovarjala o tem, da bosta delo dokončala v nedeljo. Sodišče prve stopnje je namreč ob upoštevanju izpovedi toženca, da je slišal, da sta se njegov sin in tožnik pogovarjala o delu v nedeljo, povzeto izpoved A.A. utemeljeno ocenilo kot neverodostojno. Glede na navedeno pritožba tudi neutemeljeno vztraja, da je tožnik delo na dan škodnega dogodka opravljal brez toženčeve vednosti. Ker se je tožnik, kot to navaja tudi pritožba, glede opravljanja dela na spornem objektu dogovarjal bodisi s tožencem bodisi z njegovim sinom A.A., je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da okoliščina, da toženec kot nosilec dejavnosti kritičnega dne na objektu ni delal, ne utemeljuje zaključka, da tožniku delo na dan škodnega dogodka ni bilo odrejeno. Nasprotno pritožbeno uveljavljanje je neutemeljeno.

10. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe izčrpno obrazložilo, glede katerih bistvenih okoliščin sta si izpovedi toženca in njegovega sina A.A. v nasprotju. Pritožbeno sodišče zato ne dvomi v pravilnost dokaznega zaključka sodišča prve stopnje, da je A.A. izpovedoval v smeri razbremenitve toženca za odškodninsko odgovornost za obravnavani škodni dogodek. Dejstvo, da sodišče prve stopnje izpovedi te priče ni ocenilo kot verodostojne, ne pomeni, da je kršilo metodološki napotek iz 8. člena ZPP, kot to neutemeljeno uveljavlja pritožba. Neutemeljen je tudi pavšalen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo navedbam tožnika. Glede na ugotovljena nasprotja v izpovedih toženca in A.A. je tudi od upoštevanju okoliščine, da je tožnik zainteresiran za izid tega spora, utemeljeno sledilo "prepričljivi in izkustveno logični" izpovedi tožnika.

11. Dejstvo, da tožnik ni prerekal izpovedi priče A.A. o tem, da tožnika na spornem objektu na dan škodnega dogodka ni pričakoval, ne pomeni, da bi sodišče prve stopnje to dejstvo moralo šteti za dokazano, kot to smiselno uveljavlja pritožba. Tožnik toženčevih dokazov ni bil dolžan prerekati (stranka je dolžna obrazloženo prerekati le navedbe nasprotne stranke, sicer lahko nastopi posledica iz drugega odstavka 214. člena ZPP), temveč je bil dolžan s svojimi dokazi dokazati resničnost svojih navedb oziroma neresničnost toženčevih navedb, kar mu je v obravnavani zadevi tudi uspelo.

12. Pritožba neutemeljeno izpostavlja, da iz poškodbenega lista UKC B. z dne 20. 5. 2012 in potrdil o upravičeni zadržanosti od dela za tožnika ni razvidno, da bi se tožnik poškodoval na delu. Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnik to, da se je poškodoval na delu, zdravniku zamolčal po navodilu toženčevega sina A.A. Dejstvo, da je ta tožnika spremljal le v bolnico, ne pa tudi k zdravniku, ki je izdal potrdila o upravičeni zadržanosti od dela, ne vzbuja dvoma v pravilnost te ugotovitve, zato so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene. Po presoji sodišča prve stopnje je tožnik omenjeno navodilo A.A. upošteval zato, ker je bil pri tožencu zaposlen in zato od njega (in njegove družine) odvisen. Toženec sicer v pritožbi smiselno uveljavlja, da sta bila tožnik in A.A. le sodelavca in zato v enakovrednem položaju, vendar pritožbeno sodišče ob upoštevanju sorodstvene vezi med A.A. in tožnikovim delodajalcem (tožencem), kot tudi že izpostavljenega dejstva, da se je tožnik glede opravljanja dela na spornem objektu dogovarjal tudi z A.A., nima pomislekov o pravilnosti dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bil tožnik v razmerju do A.A. v podrejenem položaju.

13. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno pravilno zaključilo, da je toženec krivdno odškodninsko odgovoren za tožniku nastalo škodo v delovni nesreči 20. 5. 2012. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Toženec s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (154. in 165. člen ZPP). Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve (155. člen ZPP).