Jedro

Tožena stranka je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu „mehanik“ in mu ponudila zaposlitev na delovnem mestu „voznik specialnega komunalnega vozila“. V obrazložitvi odpovedi je navedla, da je posodobila avtopark, zaradi česar je bilo v avtomehanični delavnici manj opravil za popravilo vozil in tako ne potrebuje treh mehanikov, pač pa samo dva, pri čemer je tudi delo enega mehanika porazdelila na ostale mehanike, posamične zadolžitve pa razdelila na druge enote. Sodišče se nima pravice spuščati v presojo organiziranosti dela pri toženi stranki, saj je to v avtonomni pristojnosti delodajalca. Zato je bil podan utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 9. 2014 nezakonita in se razveljavi; da se ugotovi, da je bila pogodba o zaposlitvi tožnika s toženo stranko z dne 9. 10. 2014 za delo na delovnem mestu voznik specialnega komunalnega vozila sklenjena pod razveznim pogojem ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 9. 2014; da pogodba o zaposlitvi tožnika s toženo stranko z dne 9. 10. 2014 za delo na delovnem mestu voznik specialnega komunalnega vozila preneha veljati z dnem pravnomočnosti predmetne sodbe; da je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo, ga razporediti na delovno mesto „mehanik“ v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 24. 1. 2013 in Aneksom k pogodbi o zaposlitvi z dne 27. 1. 2014 ter mu za ves čas, ko ni delal na tem delovnem mestu, torej od 9. 10. 2014 do vrnitve na delo, priznati vse pravice iz delovnega razmerja, predvsem mu priznati, obračunati in izplačati nadomestila plače v višini razlike med plačo, ki jo je v tem obdobju prejemal na delovnem mestu „voznik specialnega komunalnega vozila“ in bruto plačo, ki bi jo prejemal na delovnem mestu „mehanik“, skladno s pogodbo o zaposlitvi tožnika z dne 24. 1. 2013, od bruto zneska plač obračunati in plačati vse ustrezne davke in prispevke, vse skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti vsakokratnega prikrajšanja mesečnega zneska plače dalje do plačila, oziroma od zapadlosti ostalih pravic iz delovnega razmerja, ga prijaviti v ustrezna zavarovanja, vse v 8 dneh pod izvršbo; da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške skupaj z 22 % DDV v roku 8 dni od dneva pravnomočnosti sodbe brezobrestno, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zapadlosti do plačila, pod izvršbo (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Tožnik vlaga pravočasno pritožbo in navaja, da ocenjuje, da je odločitev sodišča prve stopnje napačna, saj je sodišče sledilo izpovedbi direktorja tožene stranke, ki je zgolj navajal, da je pri toženi stranki prišlo do reorganizacije, optimizacije in racionalizacije delovnega procesa. Direktor, ki odloča o razlogih reorganizacije, o le-tej ni vedel izpovedati konkretno. Samo sklicevanje na nabavo novih strojev je neutemeljeno, saj tožena stranka ni z ničemer dokazala, da je do reorganizacije, optimizacije in racionalizacije delovnega procesa sploh prišlo. Ni predložila evidence opravljenega dela v mehanični delavnici, čeprav je to tožnik zahteval. Sodišče se res nima pravice spuščati v presojo racionalnosti, pravilnosti oziroma primernosti odločitev delodajalca o zmanjšanju števila zaposlenih delavcev, reorganizaciji delovnega procesa ipd., vendar to ne pomeni, da vsaka odločitev delodajalca o reorganizaciji, zmanjšanju števila zaposlenih delavcev oziroma odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga že pomeni tudi prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi konkretnega delavca in je takšno prenehanje mogoče pojasniti le s splošnimi zaključki o omejenem okviru sodne presoje. Delodajalec je tisti, ki mora dokazati, da obstajajo ekonomski, organizacijski, tehnološki, strukturni ali podobni razlogi, kar pomeni predvsem to, da so razlogi resnični, ne pa fiktivni. Navajanja, da je delodajalec potreboval šoferja, medtem ko delavca na delovnem mestu mehanika ne bo več potreboval, so v izvedenem postopku ostala na stopnji pavšalnih navedb, ki niso podkrepljena z nobenimi dokazi. Direktor, ki odloča o reorganizaciji tudi v ponovljenem postopku, ni vedel pojasniti, na kakšen način je reorganiziral delo, ampak je samo navajal, da je prišlo do reorganizacije. Če gre slediti stališču Vrhovnega sodišča RS v zadevi VIII Ips 231/2013, je reorganizacija izvedena takrat, ko se delodajalec odloči, da se naloge določenega delovnega mesta porazdelijo med zaposlene, torej, da bo obstoječe delo opravljal z manj zaposlenimi. Ne glede na dejstvo, da na zakonitost odpovedi ne vplivajo niti poslovni rezultati niti obseg dela, saj se delodajalec za reorganizacijo lahko odloči tudi v primeru nespremenjenega obsega dela in nespremenjenih poslovnih rezultatov, pa mora delodajalec v primeru, ko pride zaradi tega do odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu dokazati, na kakšen način se je delovni proces reorganiziral. Sodišče prve stopnje ni podalo nobene teže sami odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 9. 2014, ki je bila tožniku podana na podlagi 1. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1 zaradi zmanjšanja potreb po delu in drugačne reorganizacije dela v avtomehanični delavnici. Vodja avtomehanične delavnice A.A., zadolžen za vodenje delovnega procesa, je izpovedal, da je obseg dela v letu 2013 in 2014 ostal enak kot prej. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila podana, ker tožnik osebnostno ni ustrezal njegovim nadrejenim ne pa zaradi zmanjšanega obsega dela. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, odločitev je tudi materialnopravno pravilna.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da pritožbo vlaga tožeča stranka, kar izhaja iz prve strani pritožbe, ki je tudi podpisana in je na njej tudi štampiljka tožnikovih pooblaščencev, iz zadnje strani pa izhaja, da tožena stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni oziroma razveljavi ter toženi stranki povrne tudi pritožbene stroške postopka. Prav tako je podpisana tožena stranka. Ne glede na navedeno je pritožbeno sodišče štelo, da je vložil pritožbo tožnik in da je na zadnji strani pritožbe prišlo do očitne pisne pomote.

6. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se ugotovi, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 9. 2014 nezakonita in se razveljavi ter posledično odločilo tudi o reintegraciji in reparaciji. Tožena stranka je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga in mu ponudila novo pogodbo o zaposlitvi, ki jo je tožnik tudi podpisal, nato pa odpoved izpodbijal v sodnem postopku.

7. Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1) v 91. členu ureja odpoved s ponudbo nove pogodbe in določa, da če delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga in delavcu istočasno ponudi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, se uporabljajo določbe tega zakona, ki se nanaša na redno odpoved pogodbe o zaposlitvi (prvi odstavek). Če delavec sprejme ponudbo delodajalca, mora skleniti novo pogodbo o zaposlitvi v roku 15 dni od prejema pisne ponudbe (drugi odstavek). Če delavec sprejme ponudbo delodajalca za ustrezno zaposlitev za nedoločen čas, nima pravice do odpravnine, obdrži pa pravico do pravnega varstva pred pristojnim sodiščem, kot v drugih primerih redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V primeru ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi se šteje, da je bila nova pogodba sklenjena pod razveznim pogojem (tretji odstavek).

8. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje glede na napotila pritožbenega sodišča dodatno zaslišalo direktorja tožene stranke B.B. in ugotovilo, da je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu „mehanik“ in mu ponudila zaposlitev na delovnem mestu „voznik specialnega komunalnega vozila“, pri čemer je v obrazložitvi odpovedi navedla, da je močno posodobila avtopark, zaradi česar je bilo v avtomehanični delavnici manj opravil za popravilo vozil in tako ne potrebuje treh mehanikov, pač pa samo dva, pri čemer je tudi delo enega mehanika porazdelila na ostale mehanike, posamične zadolžitve, kot so izpisi delovnih nalogov, mesečni obračuni notranjih in zunanjih storitev mehanične delavnice, selitev gradbene mehanizacije po gradbiščih, naročanje in dobava materiala pa smiselno razdelila na druge enote. Sodišče nima pravice, da se spušča v presojo organiziranosti dela pri toženi stranki, saj je to v avtonomni pristojnosti delodajalca, pri čemer pa je direktor tožene stranke tisti, ki ima največji vpogled v poslovanje ter v potrebe tožene stranke po prilagajanju delovnega procesa, hkrati pa je tudi kot zakoniti zastopnik pristojen za odločanje glede reorganizacije delovnega procesa ter za odločanje o delovnih razmerjih zaposlenih delavcev, torej tudi za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

9. Pritožba neutemeljeno navaja, da tožena stranka, na kateri je sicer na podlagi 84. člena ZDR-1 dokazno breme v zvezi s podano odpovedjo, ni dokazala razlogov za podano odpoved, saj je tožena stranka jasno navedla, zakaj je tožniku podala odpoved. Prav tako ni utemeljen ugovor, da tožena stranka ni podala ustrezne trditvene podlage, saj je že v odgovoru na tožbo navedla konkretno, da je prodala osnovna sredstva in sicer avtodvigalo, specialno vozilo ... (za pluženje snega, urejanje zelenic), avtodvigalo za odvoz vozil - „pajek“, odjavila iz prometa stroja za urejanje okolice in pluženje ..., odprodala kombinirani stroj ..., odjavila iz prometa ..., uničila vozila ..., odprodala vozilo .... Gre za stara vozila potrebna večkratnih popravil, hkrati pa je nabavila nove stroje, zaradi navedenega pa je prišlo do znižanja obsega popravil in rednega vzdrževanja vozil. Hkrati je tožena stranka podala jasno trditveno podlago o tem, kako konkretno je razporedila določena dela na druge zaposlene delavce (npr. na C.C., D.D., A.A., na ostale zaposlene v mehanični delavnici, na skladišče, na šoferje in strojnike, na tajništvo ipd.).

10. Ni mogoče slediti pritožbenim navedbam tožnika, da bi morala tožena stranka predložiti evidence opravljenega dela v mehanični delavnici, ker same evidence opravljenega dela še ne izkazujejo, da obstaja potreba po zaposlitvi treh mehanikov, zaradi česar je tožena stranka tudi pristopila k reorganizaciji, optimizaciji in racionalizaciji delovnega procesa, pri čemer je direktor tudi pojasnil, da ko je prišel k toženi stranki kot direktor, je bila le-ta v poslovanju na dnu, zaradi česar se je bilo nujno potrebno lotiti reorganizacije, tudi v mehanični delavnici in je tožena stranka želela doseči pozitiven finančni izid. Tožena stranka pa je tožniku ponudila tudi ustrezno zaposlitev na delovnem mestu „voznik specialnega komunalnega vozila“, pri čemer je tožnik tudi podpisal pogodbo o zaposlitvi.

11. Pritožba tudi izpostavlja, da tožena stranka delovnega mesta tožnika mehanik ni ukinila, kar pa niti ni pogoj za zakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove. Nenazadnje pa tožena stranka niti ni mogla ukiniti delovnega mesta mehanik, saj sta v avtomehanični delavnici ostala še dva mehanika, tožnik pa je bil tretji. Ob navedenem pa je tožena stranka imela pravico, da se samostojno odloči, komu bo podala odpoved in ni bila zavezana k pripravi programa razreševanja presežnih delavcev, saj ni šlo za večje število delavcev. Pritožba se sklicuje tudi na stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi opr. št. VIII Ips 231/2013, in navaja, da je reorganizacija izvedena takrat, ko se delodajalec odloči, da se naloge določenega delovnega mesta porazdelijo med ostale zaposlene, torej, da bo obstoječe delo opravljal z manj zaposlenimi. Navedena odločitev sodišča prve stopnje ne odstopa od navedene sodne prakse. Dejstvo je tudi, da se delodajalec za reorganizacijo oziroma za zmanjšanje izvajalcev lahko odloči tudi v primeru nespremenjenega obsega dela, prav tako tudi v primeru izkazovanja dobička, tako da so pritožbene navedbe tudi v zvezi z navedenim brezpredmetne.

12. Tako tudi sklicevanje na izpovedbo vodje mehanične delavnice A.A. ni relevantno, pri čemer je tudi povsem razumljivo, da je tožena stranka tožnika odstranila iz delovnega okolja, v katerega se po lastnih trditvah „ni vklapljal“ in mu je ponudila novo pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto voznik specialnega komunalnega vozila, ki jo je tožnik tudi podpisal, torej ne gre za situacijo, ko bi se tožena stranka želela znebiti delavca, ker le-ta ni ustrezal nadrejenim.

13. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

14. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.