Jedro

Tožnik je tako v postopku na prvi stopnji kot tudi v pritožbi izpostavljal, da mu način dela ni bil v zadostni meri pokazan, zato je bilo na toženki, skladno z obrnjenim dokaznim bremenom, da dokaže nasprotno. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da je bil tožnik v delo uveden ter da mu je bil način dela pokazan v zadostni meri. Toženka je tožniku zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zakonito podala izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 2. 2017 nezakonita in da se razveljavi, ter ugotovitev, da delovno razmerje na podlagi podane redne odpovedi ni prenehalo, ampak še vedno traja. V posledici te odločitve je sodišče zavrnilo tudi reintegracijski in reparacijski zahtevek, s katerima je tožnik uveljavljal vzpostavitev takšnega stanja, kot da nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne bi bilo. V II. točki izreka sodbe je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper navedeno sodbo, razen zoper odločitev o stroških toženke, se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se z dokazno oceno, da je negativna ocena poskusnega dela utemeljena, saj je očitno, da mu ni bil v zadostni meri pokazan način dela, zlasti glede dela z računalnikom in prevzemom blaga. Ocena poskusnega dela temelji na tožnikovih posamičnih dejanjih, namesto da bi se njegovo delo ocenilo kot celota. Prav tako meni, da bi sodišče moralo izpovedbe prič oceniti z določeno mero kritičnosti, saj so priče zaposlene pri toženki, zato je jasno, da so izpovedovale tako kot so. Glede očitka zamujanja z malice navaja, da ne more biti razlog za neuspešno opravljeno poskusno delo, saj iz elektronskega sporočila z dne 10. 2. 2017 izhaja, da je bilo poslano tudi drugim sodelavcem, kar pomeni, da se tudi drugi niso držali pravil. V tem je tudi izpovedba priče A.A. v nasprotju s predloženim elektronskim sporočilom, ki je bilo poslano vsem zaposlenim, saj je izpovedala, da je tožnika enkrat po elektronskem sporočilu opozorila, naj se drži danih pravil. Sodišče je napačno povzelo tudi izpovedbo B.B., da je tožniku vsakič pomagal pri rešitvi reklamacije, da tožnik sam tega ni znal narediti v celoti, četudi je to več kot petkrat delal, medtem ko je B.B. dejansko izpovedal, da je tožnik z njim reševal reklamacijo več kot petkrat, in to tako, da je bil prisoten in je reklamacijo začel ali zaključil, medtem ko jo je tožnik lahko začel, pa ne zaključil do konca. Iz izpovedbe priče torej ni mogoče zaključiti, da tožnik ni znal pravilno in samostojno izvajati reklamacij. Ne strinja se, da ni utemeljena njegova trditev o zaposlitvi tožnika zaradi povečane potrebe čez praznike, saj vodja kadrovske službe ni mogla dati natančnega odgovora na vprašanje, ali so po odhodu tožnika zaposlili koga drugega. Prav tako se ne strinja z ugotovitvijo sodišča, da ni utemeljena njegova trditev o tem, da se je toženka odločila za negativno oceno poskusnega dela že po vrnitvi tožnika iz bolniškega staleža, saj je bila ocena poskusnega dela podana že 16. 2. 2017, čeprav je bilo podaljšano do 28. 2. 2017, poleg tega pa je bil ocenjevan le do 10. 2. 2017, kot izhaja iz dnevnika ocenjevanja. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka tožnikove pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih izrecno uveljavlja pritožba. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi je po določbi 5. alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) neuspešno opravljeno poskusno delo. Skladno z drugim odstavkom navedenega člena lahko delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog iz prejšnjega odstavka, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Delodajalec lahko po četrtem odstavku 125. člena ZDR-1 zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela redno odpove pogodbo o zaposlitvi že med trajanjem poskusnega dela ali ob njegovem izteku, pri čemer je dokazno breme, da je bilo poskusno delo neuspešno opravljeno, na podlagi 84. člena ZDR-1 v zvezi s 5. alinejo prvega odstavka 89. člena ZDR-1 na strani delodajalca (toženke).

7. Tožnik je tako v postopku na prvi stopnji kot tudi v pritožbi izpostavljal, da mu način dela ni bil v zadostni meri pokazan, zato je bilo na toženki, skladno z obrnjenim dokaznim bremenom, da dokaže nasprotno. Sodišče prve stopnje je verjelo priči A.A., ki je izpovedala, da je tožniku delo na računalniku pokazala tako na začetku kot tudi tekom poskusne dobe, ter B.B., ki je, zaslišan kot priča, izpovedal, kako je potekalo uvajanje v delo. Ker je izpovedbo priče B.B. dodatno, v delu, da sta na začetku s tožnikom sodelovala skupaj, potrdila tudi priča C.C., je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je bil tožnik v delo uveden ter da mu je bil način dela pokazan v zadostni meri. Poleg tega to izhaja tudi iz dnevnika za ocenjevanje delavca. Zato pritožbeno sodišče glede danih navodil in uvedbe v delo ne dvomi v pravilnost in popolnost ugotovitve dejanskega stanja s strani sodišča prve stopnje.

8. Pritožba tudi neutemeljeno graja, da ocena poskusnega dela temelji na tožnikovih posamičnih dejanjih in ne na delu kot celoti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo resničnost navedenih razlogov, ki so privedli do negativne ocene poskusnega dela, pri čemer je iz izvedenih dokazov razvidno, da so bili ti razlogi prisotni skozi celotno poskusno delo. Opisani razlogi, kot jih povzema v pritožbi tudi sam tožnik, so splošni in se nanašajo na njegovo delo kot celoto, to so počasno spoznavanje z delom, neprizadevanje, nezanimanje, premalo samoiniciativnosti, slabo strokovno znanje in drugi. Tudi neupoštevanje pravil glede delovnega časa in odmorov je bilo prisotno skozi celotno poskusno delo, zato ne gre le za posamična dejanja. Poleg tega pritožbeno sodišče poudarja, da tudi nekateri posamično navedeni razlogi (npr. prodaja prazne škatle), ki so očitno odstopali od pričakovanj delodajalca, lahko prispevajo k oceni poskusnega dela oziroma tvorijo skupno oceno dela, saj so le odraz in dokaz navedenih splošnih razlogov, ki so bili prisotni skozi celotno poskusno delo. Tudi kršitve, ki se nanašajo na zamujanje z malice, predstavljajo le del celostne ocene tožnikovega poskusnega dela. Zamude z malice so bile pogoste, pri čemer ni relevantno, ali so prejeta navodila kršili tudi drugi zaposleni. Poleg tega ne drži pritožbena navedba, da je izpovedba priče A.A. v nasprotju s predloženim elektronskim sporočilom, ki je bilo poslano vsem zaposlenim, ker je izpovedala, da je tožnika po elektronskem sporočilu enkrat opozorila, naj se drži danih pravil. Navedeno izpodbijanje verodostojnosti priče ni utemeljeno, saj elektronsko sporočilo, nasprotno, kot navaja pritožba, le dodatno potrjuje, da je bil tožnik res seznanjen s pravili ter da so enaka pravila veljala za vse. To, da je priča izpovedala, da je bilo sporočilo poslano tožniku, pri čemer pa je bilo poslano vsem, ne pomeni, da je ustna izpoved v tem delu neresnična.

9. Pritožba tudi neutemeljeno navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo izpovedbe vseh prič presoditi kritično, ker so priče zaposlene pri toženki. Zgolj takšno dejstvo ne daje podlage za zaključek, da izpovedbe prič niso verodostojne in jim sodišče ne bi smelo popolnoma verjeti. Priče so bile opozorjene na posledice krivega pričanja, poleg tega pa tožnik tudi ni z ničimer dokazal, da bi bile njihove izpovedbe neresnične.

10. Nadalje pritožba smiselno uveljavlja kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko navaja, da je sodišče napačno povzelo izpovedbo priče B.B., s tem ko je zaključilo, da je ta priča tožniku vsakič pomagala pri rešitvi reklamacije ter da tožnik sam tega ni znal narediti v celoti, četudi je to več kot petkrat delal. Tožnik navedeni zaključek primerja le z izpovedbo B.B. v določenem delu,1 čeprav je izpovedal tudi, da pred njim tožnik ni nikoli samostojno opravil te naloge. Navedeno je ta priča izpovedala tudi v drugem delu njene izpovedbe (zap. št. 74), iz katere izhaja, da tožnik pred njim ni nikoli samostojno izvedel reklamacije ter da je mislil, čeprav si tožnik ni nič zapisoval, da zna, ampak očitno ni znal v celoti. Navedena procesna kršitev tako ni podana, saj ne gre za protispisnost med razlogi sodbe in izpovedbo priče, ampak je sodišče pravilno zaključilo, da tožnik postopka reklamacije ni znal narediti sam v celoti. To je mogoče zaključiti na podlagi verodostojne izpovedbe priče B.B. in tudi na podlagi izpovedbe priče A.A., poleg tega pa navedeno izhaja tudi iz dnevnika za ocenjevanje delavca, v katerem je izrecno zapisano, da tožnik postopka reklamacij ne zna izvesti sam.

11. Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožnik ni bil zaposlen zgolj zaradi povečane potrebe čez praznike. Tožnik navedeno ugotovitev izpodbija z obrazložitvijo, da vodja kadrovske službe D.D. ni mogla dati natančnega odgovora na vprašanje, ali so po odhodu tožnika zaposlili koga drugega. Navedena trditev je izvzeta iz celotnega konteksta izpovedbe te priče, saj je izpovedala tudi, da je tožnik nadomestil delavko, ki je bila pred tem zaposlena za nedoločen čas, poleg tega je izrecno odgovorila, da razlog za tožnikovo zaposlitev ni bil povečan obseg dela, saj so ga zaposlili za nedoločen čas. Tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da sodišče navedenega zaključka ni sprejelo le na podlagi izpovedbe priče D.D., temveč je upoštevalo tudi izpoved priče A.A., ki je jasno izpovedala, da so po odpovedi tožnika imeli ponovno fanta na poskusnem delu, ki je še danes zaposlen za nedoločen čas. Takšen zaključek posredno potrjuje tudi izpovedba priče B.B., ki je izpovedal, da je tudi potem oziroma že v času, ko je bil tožnik še zaposlen, uvajal novega delavca, kar kaže na to, da ni šlo zgolj za povečano potrebo po zaposlitvi čez praznike.

12. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tudi tožnikov ugovor o tem, da je bilo o neuspešnem poskusnem delu odločeno že po njegovi vrnitvi z bolniškega staleža. Ocena poskusnega dela je bila podana 16. 2. 2017, tožnik se je vrnil na delo 2. 2. 2017, medtem ko je bilo poskusno delo podaljšano do 24. 2. 2017. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi prič A.A. in B.B. ugotovilo, da ocena o uspešnosti poskusnega dela ni bila sprejeta po vrnitvi tožnika iz bolniškega staleža, saj je tudi iz dnevnika ocenjevanja razvidno, da se je tožnikovo delo spremljalo še po vrnitvi iz bolniškega staleža. Poleg tega dejstvo, da iz dnevnika ocenjevanja ne izhajajo zapisi o tožnikovem delu za zadnji teden pred oceno poskusnega dela, kot to navaja pritožba, ne pomeni, da ni bil ocenjevan, saj je kot priča zaslišani B.B., ki mu je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo, izpovedal, da je v dnevnik pisal, kadar se mu je zdelo kaj pomembno za podajo ocene in ne sproti, ampak ko je imel čas, zato samo dejstvo, da za zadnji teden ni napisano nič, nujno ne pomeni, da tožnik ni bil ocenjevan. Prav tako pa tudi ni delodajalčeva dolžnost, da zaposlenega ocenjuje do konca poskusnega obdobja, saj lahko že v času trajanja poskusnega dela ugotovi, da je le-to neuspešno. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča tako pravilno zaključilo, da so bili razlogi, ki so v obravnavani zadevi pripeljali do odločitve, da tožnik poskusnega dela ni uspešno opravil, utemeljeni ter da niso posledica tožnikove odsotnosti z dela zaradi bolezni.

13. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je toženka tožniku zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zakonito podala izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (154. v zvezi s 165. členom ZPP). Toženka krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta za odločitev o pritožbi ni bil potreben poleg tega pa gre za spor o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, v tovrstnih sporih pa delodajalec sam krije svoje stroške postopka ne glede na izid spora po določbi petega odstavka 41. člena ZDSS-1 (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.).

1 Iz zapisnika o naroku glavne obravnave z dne 14. 9. 2017 (zap. št. 83) izhaja, da je B.B. izpovedal, da ne ve, da bi tožnik pred njim samostojno opravil to nalogo; da je skupaj z njim reševal reklamacijo več kot petkrat, in to tako, da je bil prisoten in je reklamacijo začel ali zaključil, medtem ko jo je tožnik lahko začel, pa ne zaključil do konca.