Jedro

Subjektivni zakonski znak je v obtožbenem očitku opisan z besedami, da je obdolženec oškodovancu zato, da bi ga ustrahoval in vznemiril, resno zagrozil, da bo napadel njegovo življenje in telo, dejanje pa storil z grdim ravnanjem. S tem je dovolj določno opisano, da je obdolženec dejanje storil prav z namenom ustrahovanja in vznemirjanja oškodovanca. Konkretizacija obdolženčevega namena ustrahovanja in vznemirjanja v abstraktnem delu opisa, ki mu sledi konkretni del s substanciranjem izrekanja resnih groženj, grdega ravnanja ter posledic pri oškodovancu, je povsem zadostna.

Izrek

Pritožbama se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1.Z uvodoma navedeno sodbo je Okrajno sodišče v Kamniku obdolženca oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1. Odločilo je, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika bremenijo proračun.

2.Zoper sodbo sta se pravočasno pritožila

-višja državna tožilka zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka s predlogom, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi, sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje;

-pooblaščenka oškodovanca zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3.Na pritožbi sta odgovorila obdolženi in njegov zagovornik in predlagala zavrnitev obeh pritožb.

4.Pritožbi sta utemeljeni.

5.Preizkus izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb je pokazal, da se pritožnici utemeljeno zavzemata za razveljavitev sodbe.

6.Sodišče prve stopnje je izreklo oprostilno sodbo na podlagi 1. točke 358. člena ZKP, ker je ocenilo, da opis kaznivega dejanja, kot se očita obdolžencu, nima konkretiziranih vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1 in sicer namena storilca po ustrahovanju in vznemirjanju oškodovanca. Tak zaključek prvostopenjskega sodišča pa utemeljeno grajata obe pritožnici in pravilno uveljavljata kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, ker je sodišče prve stopnje napačno presodilo, da po opisu ne gre za kaznivo dejanje.

7.Kaznivo dejanje grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 stori, kdor komu, zato da bi ga ustrahoval ali vznemiril, resno zagrozi, da bo napadel njegovo življenje ali telo ali prostost ali uničil njegovo premoženje velike vrednosti, ali da bo ta dejanja storil zoper njegovo bližnjo osebo. Kvalificirana oblika citiranega kaznivega dejanja po drugem odstavku istega člena je podana v primerih storitve tega dejanja (i) proti dvema ali več osebam, (ii) z grdim ravnanjem, (iii) z orožjem, nevarnim orodjem, drugim sredstvom, ali (iv) na tak način, da se lahko telo hudo poškoduje ali zdravje hudo okvari. Izvršitvena oblika, ki se v konkretnem primeru očita obdolžencu, je z grdim ravnanjem.

8.Pred novelo KZ-1B je bilo grdo ravnanje ena od dveh alternativnih oblik izvršitve temeljne oblike kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 135. členu KZ-1. Iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da grdo ravnanje predstavlja neposredno uresničitev grožnje in da pri takem ravnanju pride do dejanskega posega v telesno in duševno celovitost oškodovanca. Ne gre torej za abstraktno ogrozitveno, pač pa poškodbeno kaznivo dejanje, pri čemer poškodbene posledice ne dosegajo praga lahke telesne poškodbe. Grdo ravnanje tako zajema vsa tista ravnanja, s katerimi storilec oškodovancu prizadene manj intenzivne telesne ali duševne bolečine, ki so intenzivnejše od realne razalitve in manj intenzivne od telesne poškodbe, posledice tak1nega ravnanja pa se kažejo v prizadeti telesni ali du1evni celovitosti o1kodovanca. Pri tem gre za poškodbene posledice kot npr. udarnine, praske, odrgnine, ki ne dosegajo praga lahke telesne poškodbe.

9.Glede na zakonsko dikcijo "zato da bi ga ustrahoval ali vznemiril", zgolj dejstvo, da je bila z grdim ravnanjem storilca prizadeta telesna ali duševna celovitost oškodovanca samo po sebi (še) ne zadostuje za uresničitev (vseh) zakonskih znakov kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1, saj mora biti tudi pri izvršitvi kaznivega dejanja grožnje z grdim ravnanjem podan posebni namen storilca (tj. namen ustrahovanja ali vznemirjanja), ki je izrecen (subjektivni) zakonski znak tega kaznivega dejanja. Storilčeva krivda za kaznivo dejanje je tako podana le, če storilec izvrši dejanje z namenom, da ogrozi varnost oškodovanca. Ugotoviti in dokazati je torej treba ne samo storilčev direktni naklep, pač pa tudi namen, ki ga je storilec hotel doseči s kaznivim dejanjem (dolus coloratus). Povedano z drugimi besedami, tudi pri grožnji, storjeni na način grdega ravnanja, mora biti podan neposredni namen storilca v smeri ustrahovanja ali vznemirjanja.

10.Pritrditi je sicer sodišču prve stopnje v točki 7 obrazložitve izpodbijane sodbe, da je prav posebni namen, ki ga zasleduje storilec, ločevalni element med obravnavanim kaznivim dejanjem in prekrškom nasilnega in drznega vedenja po 6. členu Zakona o javnem redu in miru (ZJRM-1). Vendar obrazložitev okoliščin, na podlagi katerih sodišče sklepa na obsojenčev (direktni) naklep, skladno z ustaljeno sodno prakso, sodi v obrazložitev in ne v izrek sodbe. Zahteva po konkretizaciji zakonskih znakov se namreč striktno nanaša na objektivne elemente kaznivega dejanja, medtem ko o subjektivnih elementih sodišče sklepa na podlagi objektivnih očitkov, torej tistih znakov kaznivega dejanja, ki so razvidni navzven. Na slednje pravilno opozarja tudi državna tožilka v svoji pritožbi.

11.V konkretni kazenski zadevi abstraktnemu opisu dejanja, da je obdolženec zato, da bi oškodovanca ustrahoval ali vznemiril, resno zagrozil, da bo napadel njegovo življenje in telo, dejanje pa je storil z grdim ravnanjem, sledi konkretni del opisa in sicer opis grdega ravnanja - udarjanje oškodovanca z vrati v predel njegove desne noge, grožnja, da ga bo ubil, če noge ne bo umaknil, udarjanje oškodovanca s kovinsko žlico za obuvanje čevljev po desni nogi in fizični odriv - za tem pa je še navedeno, da se je oškodovanec zaradi takšnega ravnanja prestrašil in vznemiril. Subjektivni zakonski znak je v obtožbenem očitku torej opisan z besedami, da je obdolženec oškodovancu zato, da bi ga ustrahoval in vznemiril, resno zagrozil, da bo napadel njegovo življenje in telo, dejanje pa storil z grdim ravnanjem. S tem je dovolj določno opisano, da je obdolženec dejanje storil prav z namenom ustrahovanja in vznemirjanja oškodovanca. Konkretizacija obdolženčevega namena ustrahovanja in vznemirjanja v abstraktnem delu opisa, ki mu sledi konkretni del s substanciranjem izrekanja resnih groženj, grdega ravnanja ter posledic pri oškodovancu, je povsem zadostna. Oba dela opisa, tj. abstraktni in konkretni, je vselej treba brati in vrednotiti v vzajemni povezavi, pri čemer je obdolženčev posebni namen v abstraktnem delu izrecno zatrjevan, razpozna(ve)n pa je tudi iz objektiviziranega konkretnega dela. Na to pravilno opozarja tudi tožilka v svoji pritožbi. V opisu dejanja so tako ustrezno konkretizirani vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja. Takšen opis je povsem primerljiv z opisi kaznivih dejanj, ki jih je Vrhovno sodišče presojalo v zadevah I Ips 40318/2013-61 z dne 9. 7. 2015, I Ips 37297/2016 z dne 7. 5. 2020, I Ips 40705/2017 z dne 7. 1. 2021, I Ips 4215/2020 z dne 26. 5. 2022 in I Ips 6088/2018 z dne 6. 1. 2025 ter vsebuje ustrezen opis subjektivnega elementa grožnje, to je namen ustrahovanja in vznemirjenja.

12.Pritožbi sta torej utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo potrebno izvesti vse že izvedene dokaze in po potrebi druge dokaze. Sodišče prve stopnje bo nato moralo skrbno oceniti izvedene dokaze ter sprejeti dokazne zaključke o tem, ali je obdolžencu očitano mu kaznivo dejanje dokazano in v sodbi za svoje zaključke navesti prepričljive razloge.

-------------------------------

1Sodbi VSRS I Ips 40318/2013 z dne 9. 7. 2015 in I Ips 40705/2017 z dne 7. 1. 2021.

2Sodba VSRS I Ips 46254/2010 z dne 13. 11. 2014.

3Sodba VSRS I Ips 40318/2013 z dne 9. 7. 2015.

4Sodbe VSRS I Ips 47349/2014 z dne 6. 4. 2017, I Ips 37297/2016 z dne 7. 5. 2020, I Ips 3802/2014 z dne 22. 4. 2021.

5Sodbi VSRS I Ips 37297/2016 z dne 7. 5. 2020 in I Ips 3802/2014 z dne 22. 4. 2021, ki se nanašata prav na konkretizacijo subjektivnega elementa kaznivega dejanja grožnje z grdim ravnanjem po drugem odstavku 135. člena KZ-1; sodbe VSRS I Ips 19555/2015 z dne 26. 1. 2017, I Ips 3802/2014 z dne 22. 4. 2021 in številne druge.

6Sodbe VSRS I Ips 42930/2017 z dne 23. 5. 2019, I Ips 8024/2013 z dne 16. 11. 2016, I Ips 3471/2010 z dne 2. 6. 2011, I Ips 361/2004 z dne 2. 6. 2005.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 135, 135/1, 135/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.