Jedro

Na podlagi prvega odstavka 82. člena OZ se določila Pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo, kar pomeni, da kadar je pogodbena volja jasno in nedvoumno izražena, ni potrebna nikakršna razlaga pogodbe niti ugotavljanje skupnega namena pogodbenikov. Razlaga pogodbe oziroma ugotavljanje prave volje pogodbenih strank pride v poštev le v primeru objektivno spornih pogodbenih določil. Pogodbeno določilo tudi ne postane sporno zaradi tega, ker so stranke v Pogodbo zapisale nekaj drugega, kot so mislile, ali nekaj drugega, kar se v primerljivih poslovnih razmerjih šteje za običajno in pričakovano.

Tožeča stranka se ne more sklicevati na lapsus, če je v Pogodbo zapisala nekaj drugega, kot je zares mislila in da gre v tem primeru samo za miselni pridržek, ki nima učinka na razmerje med strankama.

Pavšal je samoumeven le v primeru nemotenega trajnega poslovnega sodelovanja in neprekinjenega izvajanja pogodbenih del ter na nobeni podlagi ne pripada pogodbeniku, ki storitev oziroma del ni opravil.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 1.493,28 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da ji tožena stranka plača denarni znesek v višini 201.400,04 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I.). Tožeči stranki je še naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 5.343,60 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II.).

2. Zoper navedeno sodbo se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogom in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Obe stranki sta priglasili pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je terjatev, ki je predmet tega spora, pridobila na podlagi pogodbe o odstopu terjatve z dne 7. 5. 2018 (A2), s katero ji je odstopnica družba A. d. o. o. odstopila svoje terjatve do tožene stranke iz pogodbe o posredovanju pri investicijah na slovenskem trgu z dne 3. 4. 2017 ( A5 - v nadaljevanju Pogodba). Poimenovanje tožeče stranke v tej obrazložitvi se zato po vsebini v pretežnem delu nanaša na njeno pravno prednico, družbo A. d. o. o., ki se je s Pogodbo zavezala, da si bo prizadevala spraviti v stik z naročnikom (toženo stranko) pristojno osebo (delničarje, zastavne upnike, upravo, nadzorni svet idr.), ki se bo z naročnikom pogajala za sklenitev pravnega posla, na podlagi katerega bo naročnik prevzel kontrolni delež delnic v banki v RS, ki razpolaga z veljavnimi dovoljenji in soglasji za opravljanje komercialnih poslov na območju RS, ali prevzel zastavno pravico na kontrolnem deležu delnic takšne banke. Tožeča stranka je trdila, da je toženo stranko spravila v stik s Hranilnico d.d. oz. njenimi delničarji, ki so ji bili pripravljeni prodati kontrolni delež delnic, tožena stranka pa je nakup kontrolnega deleža te banke izvedla z angažiranjem drugega pooblaščenca, odv. pisarne B., ki naj bi mu s tem namenom izdala zaupne informacije iz pogodbenega razmerja med pravdnima strankama. S tožbenim zahtevkom tožeča stranka uveljavlja fiksen del dogovorjenega plačila - mesečni pavšal v višini 10.462,00 EUR + DDV za opravljene storitve posredovanja za 11 mesecev (od septembra 2017 do vklj. julija 2018) ter plačilo pogodbene kazni 50.000,00 EUR, dogovorjene v posledici kršitve varovanja zaupnih informacij. Ni sporno, da je tožena stranka po sklenitvi Pogodbe plačala tri začetne mesečne pavšale (za april, maj in junij 2017) in da ima tožeča stranka za dva nadaljna pavšala (za julij in avgust 2017) izvršilni naslov na podlagi pravnomočne zamudne sodbe VIII Pg 835/2018. Med strankama pa teče še spor (VIII Pg 1190/2019), v katerem tožeča stranka od tožene stranke zahteva variabilni del plačila - nagrado za uspešno posredovanje v višini 600.000,00 EUR s pp.

6. Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo na podlagi zaključka, da je bilo plačilo mesečnega pavšala dogovorjeno le za opravo storitev v obsegu 25 ur mesečno v zvezi z odkupom terjatve, zavarovane z zastavno pravico na kontrolnem deležu banke, za aktivnosti v zvezi z odkupom delnic (na podlagi katerega bi tožena stranka prevzela kontrolni delež v ciljni banki) pa je bil dogovorjen le variabilni del plačila - nagrada za uspešno posredovanje. Vse storitve, ki jih je po Pogodbi opravila tožeča stranka, pa so bile povezane s pridobitvijo kontrolnega deleža v Hranilnici d.d. z odkupom delnic, ker je tožena stranka od opcije pridobitve kontrolnega deleža z odkupom terjatve, zavarovane z zastavno pravico, kmalu po sklenitvi Pogodbe (ki je predvidela oba načina pridobitve kontrolnega deleža) odstopila. Sodišče prve stopnje je tudi zaključilo, da tožena stranka ni izdala nobenih zaupnih informacij, na podlagi katerih bi bila tožeča stranka upravičena do plačila pogodbene kazni.

7. Pritožba sodišču prve stopnje očita kršitev pravice do izjave (22. člen Ustave RS) in kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo ključnih dokazov (z zaslišanjem predlaganih prič) v smeri ugotavljanja odločilnega dejstva (katere storitve po Pogodbi pokrivajo mesečni pavšali) in je dokazno oceno oprlo le na percepcijo pisnih dokazov in spreminjajočih se trditev nasprotne stranke. V posledici je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo dejansko stanje, saj sploh ni ugotavljalo pravne in resnične volje pogodbenih strank, pač pa je uporabilo le gramatikalno razlago Pogodbe, ki pa bi jo bilo treba nadgraditi s teleološko in sistematično razlago, ter ugotoviti skupen namen pogodbenih strank.

8. Sodišče prve stopnje res ni ugotavljalo prave volje in skupnega namena pogodbenih strank (glede določitve načina plačila), ker, kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe, določil Pogodbe, ki urejajo plačilo tožeče stranke za opravljene storitve, ni štelo za sporne. Pravilno je stališče prvostopnega sodišča, da se na podlagi prvega odstavka 82. člena OZ določila Pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo, kar pomeni, da kadar je pogodbena volja jasno in nedvoumno izražena, ni potrebna nikakršna razlaga pogodbe niti ugotavljanje skupnega namena pogodbenikov. Razlaga pogodbe oziroma ugotavljanje prave volje pogodbenih strank pride v poštev le v primeru objektivno spornih pogodbenih določil. Zato ne zadostuje, da določeno pogodbeno določilo kot sporno (to je drugače, kot je zapisano) razume in vidi le pogodbena stranka. Z objektivno spornimi pogodbenimi določili so mišljene določbe, ki glede na besedilo, pa tudi glede na širši kontekst, v katerem so izoblikovane, objektivno vzeto omogočajo več različnih razlag, pri čemer zgolj subjektivno dojemanje strank vsebine pogodbe ne igra nobene vloge (sodba Vrhovnega sodišča RS III Ips 74/2010, II Ips 45/2012). Nerelevantno je torej, kako posamezna pogodbena stranka razume neko določilo, če njegova vsebina in pomen povprečno seznanjenemu zunanjemu opazovalcu ne bi delala nobenih težav. Golo zatrjevanje, da je pogodbeno določilo sporno, ne zadostuje, pač pa mora stranka izkazati objektivno spornost tega določila tako, da z ustrezno kvalitetnim trditvenim gradivom zaseje dvom v njegovo jasnost. Pogodbeno določilo tudi ne postane sporno zaradi tega, ker so stranke v Pogodbo zapisale nekaj drugega, kot so mislile, ali nekaj drugega, kar se v primerljivih poslovnih razmerjih šteje za običajno in pričakovano.

9. Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da so določila Pogodbe, na katera je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, objektivno jasna. V izogib ponavljanju se sklicuje na prepričljive razloge prvostopnega sodišča, ki je opravilo temeljito (gramatikalno, jezikovno pomensko) analizo pogodbenih določil, predvsem 2., 5. in 6. člena Pogodbe. V 2. členu Pogodbe sta pogodbeni stranki opredelili predmet pogodbe, t.j. storitve posredovanja tožeče stranke za dosego končnega interesa naročnika, pridobitve kontrolnega deleža delnic v banki na dva možna načina; s prevzemom kontrolnega deleža ali s prevzemom zastavne pravice na kontrolnem deležu v banki. Prvi način se po logični razlagi, ki jo pritožba po nepotrebnem problematizira, izpelje z odkupom delnic ciljne banke (od obstoječih delničarjev ali z dokapitalizacijo), drugi pa z odkupom terjatve, zavarovane z zastavno pravico na kontrolnem deležu delnic ciljne banke (od zastavnega upnika). Razlikovanje med obema načinoma ni pomembno zaradi uresničitve končnega interesa naročnika (tožene stranke), ki je v obeh primerih enak, pač pa za posrednika (tožečo stranko), saj so osebe, s katerimi mora toženo stranko spraviti v stik, glede na izbrano opcijo različne. V 5. členu Pogodbe sta se pogodbeni stranki dogovorili, da bo naročnik za storitve posredovanja vsak meseč plačeval pavšalni znesek na način in v višini, kot izhaja iz nadaljevanja te Pogodbe. Ključno določilo 6. člena Pogodbe je definiralo mesečni pavšal iz prvega odstavka 5. člena Pogodbe v višini 10.462,00 EUR neto (+DDV), ki pa zajema „zgolj in le opravo pravnih storitev v obsegu 25 ur na mesec, vezanih na predmet (odkup terjatve, zavarovane z zastavno pravico na kontrolnem deležu banke) Pogodbe, zlasti... (v nadaljevanju določilo našteva primere storitev, za katere se plača pavšal)“.

10. Iz navedenega določila Pogodbe tudi po mnenju pritožbenega sodišča jasno izhaja, da je posrednik (tožeča stranka) do plačila pavšalnega zneska upravičen le za opravljanje pravnih storitev v obsegu 25 ur mesečno, vezanih na odkup terjatve, zavarovane z zastavno pravico na kontrolnem deležu banke. Celo v primeru, če je bil namen pogodbenih strank drugačen, pogodbe ni mogoče tolmačiti preko njenih jezikovnih meja, če so le-te jasne in nedvoumne. Pritožba s stališčem, da gre v besedilu 6. člena Pogodbe zgolj za lapsus, ne prepriča. Za lapsus gre v prvem odstavku 5. člena Pogodbe, v katerem je dogovorjeno, da bo naročnik za storitve posredovanja „naročniku“ vsak mesec plačeval pavšalni znesek, ne pa tudi v primeru 6. člena Pogodbe, katerega besedilo izrecno zožuje predmet Pogodbe, za katerega je predvideno pavšalno plačilo, le na storitve, nanašajoče se na odkup terjatve, zavarovane z zastavno pravico na kontrolnem deležu banke. Za lapsus gre, kadar je napaka (pomota) v zapisanem navzven očitna, v primeru 6. člena Pogodbe pa za takšno pomoto ne gre, saj je besedilo v oklepaju dodano namenoma (in ne po pomoti). Stališče pritožbe, da je pomen navedenega določila enak, kot če ne bi vseboval zapisa v oklepaju, je v nasprotju s pravili logike, saj prav zapis v oklepaju definira predmet, za katerega je predvideno pavšalno plačilo. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da je tudi iz nabora storitev, primeroma naštetih v nadaljnjem besedilu 6. člena, razvidno, da se le-te, (v kolikor so konkretizirane), nanašajo le na pridobitev oziroma odkup terjatve, zavarovane z zastavno pravico na kontrolnem deležu banke. Sodišče prve stopnje je torej svojo dokazno oceno ključnega dejstva (kaj pokrivajo mesečni pavšali), oprlo na jasno in nedvoumno določilo Pogodbe, v katerega pomen tožeča stranka ni uspela zasejati dvoma. Še zlasti je pri tem pomembna ugotovitev prvostopnega sodišča, da je besedilo Pogodbe pripravila tožeča stranka, ki je izrecno navedla, „da je tožeča stranka sama postavljala način in plačilne pogoje, čemur je tožena stranka sledila“, zato ima še toliko manj razlogov, da se sklicuje na nejasnost ali dvomljivost pogodbenih določil, ki jih je oblikovala sama. Tožena stranka ima prav, ko v odgovoru na pritožbo opozarja, da se tožeča stranka tudi ne more sklicevati na lapsus, če je v Pogodbo zapisala nekaj drugega, kot je zares mislila in da gre v tem primeru samo za miselni pridržek, ki nima učinka na razmerje med strankama.

11. Pravilen je bil tudi zaključek prvostopnega sodišča, da iz prvega odstavka 6. člena Pogodbe povsem jasno izhaja, da mesečni pavšal zajema zgolj in le opravo pravnih storitev (tožeče stranke) v obsegu 25 ur na mesec in da je zato nerelevantno, če je katerakoli od pogodbenih strank odvetniku C. C. obljubljala plačilo iz mesečnega pavšala. Tožeča stranka je to seveda lahko storila, saj izvajalec del, če ni drugače dogovorjeno, naročenih del ni dolžan opraviti sam, pač pa lahko njihovo izvedbo prepusti svojim izpolnitvenim pomočnikom. Morebitna obljuba tožene stranke, da bo plačilo poravnano iz sredstev pavšala, t.j. obljuba, da bo plačal nekdo tretji, pa je povsem nerelevantna in nezavezujoča. Sicer pa so pritožbene navedbe glede udeležbe odvetnika C. C. kontradiktorne, saj po eni strani trdi, da je imel formalno razmerje z družbo A. d. o. o., po drugi strani pa, da mu je pooblastilo za zastopanje dala tudi tožena stranka, kar pomeni, da je tožena stranka tudi povsem samostojni zavezanec za plačilo njegovih storitev iz njunega pooblastilnega razmerja.

12. Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče dodaja, da tožeča stranka upravičenosti do pavšalnega plačila ni izkazala niti v primeru, če bi bilo to dogovorjeno za vse storitve, ki se jih je po Pogodbi zavezala opraviti tožeča stranka. Dogovor o plačilu po pavšalu je v poslovni praksi primeren zlasti v dolgotrajnejših poslovnih razmerjih, kadar je pričakovani obseg storitev, ki jih je treba opraviti, bodisi zelo kompleksen bodisi v časovnem oziru nestabilen, saj bistveno olajšuje sodelovanje pogodbenih strank. Stranki se z dogovorom o pavšalu želita izogniti temu, da bi sproti dokumentirali, dokazovali in preverjali izvedbo posameznih storitev, ali jih celo drobili na posamične sestavne dele. To torej pomeni, da pavšalistu praviloma ni treba niti trditi niti dokazovati oprave konkretnih storitev, saj je namen v pogodbi dogovorjenega pavšala prav v tem, da izvajalcu vrste in obsega del ni treba dokumentirati, obračunavati in dokazovati. Vendar pa je pavšal samoumeven le v primeru nemotenega trajnega poslovnega sodelovanja in neprekinjenega izvajanja pogodbenih del ter na nobeni podlagi ne pripada pogodbeniku, ki storitev oziroma del ni opravil. V konkretni zadevi je tožena stranka trdila, da je s tožečo stranko prekinila sodelovanje v juliju 2017 in da od julija 2017 tožeča stranka zanjo ni opravljala nobenih storitev več. Trditve, da je Pogodbo pisno odpovedala, sicer ni dokazala, saj sporočila, na katere se je sklicevala (B19, B20), tega dejstva ne dokazujejo. Vendar pa je iz spisovnega gradiva očitno, da je med strankama poleti 2017 dejansko prišlo do prekinitve izvrševanja Pogodbe. Že sama narava storitev (posredovanje), ki jih je bila po Pogodbi dolžna opravljati tožeča stranka, je takšna, da teh storitev ni bilo mogoče izvajati brez sprotnega aktivnega sodelovanja tožene stranke. Tudi po navedbah tožeče stranke je tožena stranka oz. njeni pooblaščenci sodelovala oz. bila udeležena pri domala vseh aktivnostih, ki jih je zanjo izvajala in organizirala tožeča stranka, zato je do prekinitve njunega poslovnega razmerja lahko prišlo tudi na podlagi konkludentnega ravnanja tožene stranke, ki ni več sodelovala s toženo stranko. Vse storitve tožeče stranke po Pogodbi, ki jih je v tem postopku zatrjevala in dokazovala tožeča stranka, se nanašajo le na obdobje od podpisa Pogodbe 3. 4. 2017 do avgusta 2017. Za obdobje prvih petih mesecev po sklenitvi Pogodbe pa je bil tožeči stranki pavšal plačan oziroma ima zanj izvršilni naslov. Za vtoževano obdobje od septembra 2017 do vključno julija 2018 pa tožeča stranka ni izkazala, da bi za toženo stranko opravljala kakršnekoli storitve po Pogodbi.

13. Pritožbeni razlogi ne morejo omajati niti pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka iz naslova pogodbene kazni zaradi zatrjevane kršitve varovanja zaupnih informacij, določene v 8. členu Pogodbe. Tožena stranka je potrditvah tožeče stranke navedeno določilo Pogodbe kršila, ker je informacije, ki ji jih je posredovala tožeča stranka, zaupala svojemu (novemu) pooblaščencu, Odvetniški pisarni B., s katero je na podlagi teh informacij izpeljala proces pridobitve delnic v Hranilnici d. d. Napačno je sicer stališče prvostopnega sodišča, da bi kršitev Pogodbe lahko uveljavljala le sopogodbenica tožene stranke, družba A. d. o. o., ne pa tudi njena pravna naslednica, prevzemnica terjatve. Pritožba ima prav, da je tožeča stranka od odstopnice, družbe A. d. o. o. prevzela vse terjatve iz Pogodbe, izrecno tudi terjatev iz naslova pogodbene kazni. Ni pogoj za veljavnost pogodbe o odstopu terjatve, da bi moral cedent pred prenosom terjatve že sam uveljavljati terjatev do dolžnika. Prevzemnik terjatve ima nasproti dolžniku enake pravice, kot jih je imel do odstopa nasproti njemu odstopnik (prvi odstavek 421. člena OZ). To pomeni, da je prevzemnik v celoti vstopil v čevlje odstopnika tudi pri uveljavljanju terjatve iz naslova kršitve Pogodbe. Izjema so samo terjatve, katerih prenos je prepovedan (to pa so v glavnem osebne terjatve, t.j. terjatve, ki so strogo vezane na osebo dolžnika ali upnika). Terjatev iz naslova pogodbene kazni, ki je vrsta odškodninske terjatve zaradi kršitve pogodbenih obveznosti, med slednje ne sodi. Prav tako je napačno stališče prvostopnega sodišča, da s tem, ko tožeča stranka v drugi zadevi uveljavlja plačilo nagrade - variabilnega dela, ni izpolnjena predpostavka za uveljavitev pravice pogodbi zveste stranke do pogodbene kazni, ki je dogovorjena za primer domnevne zlorabe oziroma pogodbene nezvestobe. Prav nobene ovire ni, da pogodbi zvesta stranka hkrati uveljavlja tako izpolnitveni kot odškodninski zahtevek zaradi kršitve pogodbe, če si po temelju in po vsebini ne nasprotujeta. Nasprotovala bi si, če bi tožeča stranka uveljavljala izpolnitev Pogodbe in pogodbeno kazen zaradi neizpolnitve Pogodbe, za takšno situacijo pa v obravnavanem primeru ne gre.

14. Sicer pa se pritožbeno sodišče strinja z zaključkom prvostopnega sodišča, da večina podatkov, ki jih je pridobila pravna prednica tožeče stranke zato, da je pripravila strategijo prevzema ciljne banke, ne predstavlja zaupnih podatkov v smislu 8. člena Pogodbe. Tudi v primeru, če bi že samo informacijo (tožeče stranke), da je možno kupiti kontrolni delež v Hranilnici in informacijo o tem, kdo od delničarjev je pripravljen prodati svoje delnice, šteli kot zaupno, pa po mnenju pritožbenega sodišča ne gre za situacijo, ki jo varuje 8. člen Pogodbe. Tožena stranka namreč teh informacij ni razkrila tretjim osebam in jih ni uporabila za namene, ki niso skladni s Pogodbo. Informacije je razkrila svojemu pooblaščencu za uresničitev pogodbenega namena, to je za pridobitev kontrolnega deleža v ciljni banki. Le-ti se ne štejejo kot tretje osebe, pač pa kot izpolnitveni pomočniki tožene stranke v postopku pridobivanja kontrolnega deleža v ciljni banki. Če bi namreč obveljalo stališče tožeče stranke, da tudi tako razkritje informacij predstavlja kršitev Pogodbe, potem tožena stranka ne bi smela angažirati nobenega zunanjega sodelavca v tem procesu, tudi ne za opravo strokovnih opravil, ki jih nedvomno ne zmore opraviti sama (na primer, naročiti skrbnega pravnega in ekonomskega pregleda banke). Za zatrjevano kršitev določbe o ekskluziviteti (3. člen Pogodbe) pa pogodbena kazen ni bila predvidena.

15. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na odločilne pritožbene razloge. Ker tudi ni našlo razloge, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna sama nositi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki jih je sodišče druge stopnje odmerilo v skladu z veljavno Odvetniško tarifo (2000 OT za odgovor na pritožbo, 2 % materialni stroški in 22 % DDV).