Jedro

ZVEtL-1 ne predstavlja samostojne pravne podlage za pridobitev lastninske pravice (niti pravice uporabe) na zemljišču, temveč le podlago za ugotovitev obsega pripadajočega zemljišča, na katerem so lastniki stavbe po materialnem pravu (npr. upoštevajoč pri tem npr. pravila Občega državljanskega zakonika - ODZ, ZTLR, ZLNDL ali kakšnega drugega predpisa) pridobili in zadržali lastninsko pravico.

V skladu z utrjenim stališčem sodne praske je pravico uporabe pridobila tudi oseba, ki je ob vednosti in izrecnem dovoljenju osebe, pristojne za oddajo stavbnih zemljišč, z vsemi dovoljenji, potrebnimi za gradnjo in uporabo novozgrajene stavbe, izvedla gradnjo in objekt uporabljala.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da imata prvi in drugi tožnik lastninsko pravico na nepremičnini z ID znakom 000-953/20-0, in sicer vsak v solastninskem deležu do 1/2 v razmerju do celote (I. točka izreka) ter da imata tretji tožnik in četrta tožnica lastninsko pravico na nepremičnini z ID znakom 000-953/21-0, in sicer kot skupno lastnino brez določenih deležev (II. točka izreka). Odločilo je še, da je toženka dolžna tožnikom povrniti njihove pravdne stroške v višini 9.402,33 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožnikom pa naloži v plačilo njene pravdne stroške, vključno s stroški pritožbenega postopka, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče se je pri svoji odločitvi oprlo predvsem na izvedensko mnenje sodne izvedenke za urbanizem dr. M. P., ni prav opredelilo do navedb toženke v zvezi s pridobitvijo pravice uporabe na spornih zemljiščih in s transformacijo pravice uporabe v lastninsko pravico. Z upoštevanjem zgolj urbanističnega mnenja izvedenke je sodišče implicitno pritrdilo stališču tožnikov, da za pridobitev pravice uporabe na funkcionalnem družbenem zemljišču stavbe ni bil potreben nikakršen konstitutiven akt sodišča ali državnega organa, ravno tako ne pravni posel, ter da je lastnik stavbe po predtranzicijskih predpisih kogentno in po samem zakonu pridobil pravico uporabe na njenem funkcionalnem zemljišču. Tako stališče je v nasprotju s temeljnimi načeli stvarnega prava in temeljnimi lastninskimi razmerji v prejšnjem družbeno političnem sistemu. S tem je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, poleg tega je zmotno uporabilo materialno pravo oziroma ga sploh ni uporabilo. Toženka je v vlogah izpostavila, da so bili lastninsko pravni odnosi pred nacionalizacijo enaki kot danes in da je moral investitor pridobiti lastninsko pravico na zemljišču, na katerem je nameraval graditi, oziroma drugo pravico za gradnjo, pri čemer je bilo ugotovljeno, da pravni predniki tožnikov lastninske pravice ali druge pravice na spornih nepremičninah niso pridobili. Ob nacionalizaciji so gradbena zemljišča postala družbena lastnina, nekdanji lastnik pa je na takem zemljišču obdržal pravico uporabe - 37. člen Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (nadaljevanju ZNNZ). Nikakor pa ni pridobil pravice brezplačnega uživanja tudi na zemljišču, ki ni bila njegova last, in ni njegova last. Za konkretni primer to pomeni, da so tožniki oziroma njihovi pravni predniki pridobili pravico uporabe zgolj na zemljiščih s parc. št. 965/1, 965/2 in 966, vse k. o. 000, niso pa je pridobili tudi na spornih parcelah. V prejšnjem sistemu je bilo sicer mogoče naknadno pridobiti pravico uporabe na zemljišču, vendar zgolj na določeni pravni podlagi in po posebnih postopkih. Potrebna je bila sklenitev pogodbe o prenosu pravice uporabe. Take pridobitve spornih zemljišč pa tožniki niso izkazali, niti je niso zatrjevali. Izvedenka je ugotovila, da so bila v zvezi s parc. št. 953/20 k. o. 000 po drugi svetovni vojni izdana upravna dovoljenja, vendar pa lokacijsko in gradbeno dovoljenje nista imela vpliva na premoženjskopravna razmerja graditelja. To izhaja iz sodb VS RS II Ips 151/2015 in VSL I Cp 1408/2011. Sodna izvedenka se sklicuje tudi na odločbo Občinskega ljudskega odbora z dne 25. 4. 1958, s katero je bilo določeno, da se sme zemljišči s parc. št. 966 in 953 k. o. 000 uporabiti za gradnjo garaže, vendar gre v tem primeru zgolj za lokacijsko dovoljenje, ne pa za odločbo o podelitvi pravice uporabe. Zgolj spremenjena prostorska ureditev in uporaba zemljišča ne moreta konstituirati lastninske pravice. Do navedenih lastninskopravnih vprašanj, se sodišče neutemeljeno ni opredelilo. Sodišče je ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji po Zakonu o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (Ur. l. RS, št. 34/2017, v nadaljevanju ZVEtL-1). Če bi navedeno držalo, bi moralo sodišče ugotoviti, da je parcela št. 953/20 last vsakokratnega lastnika stavbe z naslovom S. 33, parcela št. 953/21 pa skupna lastnina vsakokratnih lastnikov stavb z naslovoma S. 35 in 35a, ne pa, da je v solastnini oziroma skupni lastnini posameznih tožnikov. Parcela št. 953/21 bi se lahko kvečjemu vknjižila kot splošni skupni del stavb, ne pa kot skupna lastnina dveh fizičnih oseb, ki nista zakonca oziroma zunajzakonska partnerja. Izpodbijana odločitev je posledica napačnega tožbenega zahtevka in nesklepčnosti tožbe. Prigaša pritožbene stroške.

3. Tožniki so na pritožbo odgovorili in predlagali njeno zavrnitev ter naložitev stroškov odgovora na pritožbo toženki.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeni očitek zmotne uporabe materialnega prava je utemeljen.

6. Sodišče prve stopnje je odločitev, da sta prvi in drugi tožnik solastnika nepremičnine parc. št. 953/20 k. o. 000, tretji tožnik in četrta tožnica pa skupna lastnika nepremičnine parc. št. 953/21 k. o. 000, oprlo na izvedensko mnenje izvedenke urbanistične stroke dr. M. P., iz katerega izhaja, da prvo navedena nepremičnina predstavlja pripadajoče zemljišče k stavbi z naslovom S. 33, ..., katere solastnika sta prvi in drugi tožnik, drugo navedena nepremičnina pa skupno pripadajoče zemljišče stavbe z naslovom S. 35, ..., katere lastnik je tretji tožnik, in stavbe z naslovom S. 35a, ...,1 katere lastnica je četrta tožnica.2 Pojasnilo je, da je eden od kriterijev za določitev pripadajočega zemljišča po ZVEtL-1 tudi vsebina prostorskih aktov in urbanističnih standardov, ki so veljali v času trajanja družbene lastnine (4. točka prvega odstavka 43. člena navedenega zakona), katerih obstoj je ugotovila izvedenka P.. Glede na izvedensko mnenje je ocenilo, da so imeli tožniki ob uveljavitvi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL) na spornih nepremičninah dejansko pravico uporabe in da so izpolnjeni pogoji tako po 43. členu ZVEtL-1 kot po 2. členu ZLNDL ter da so tako tožniki pridobili lastninsko pravico na spornih nepremičninah.

7. Iz povzetega je moč sklepati, da je sodišče prve stopnje štelo, da za zaključek, da so bili tožniki (oziroma njihovi pravni predniki) imetniki pravice uporabe na spornih nepremičninah, ki se je na podlagi 2. člena ZLNDL preoblikovala v lastninsko pravico, zadošča že ugotovitev, da sporni nepremičnini ob upoštevanju kriterijev iz prvega 43. člena ZVEtL-1 oziroma enega izmed njih predstavljata (skupno) pripadajoče zemljišče k stavbam, katerih (so)lastniki so tožniki, kar pa ne drži. ZVEtL-1 (43. člen) namreč ne predstavlja samostojne pravne podlage za pridobitev lastninske pravice (niti pravice uporabe) na zemljišču, temveč le podlago za ugotovitev obsega pripadajočega zemljišča, na katerem so lastniki stavbe po materialnem pravu (npr. upoštevajoč pri tem npr. pravila Občega državljanskega zakonika - ODZ, ZTLR, ZLNDL ali kakšnega drugega predpisa) pridobili in zadržali lastninsko pravico.3 V skladu z 2. členom ZLNDL, na katerega se je tudi sklicevalo prvostopenjsko sodišče, se je sicer pravica uporabe lastnikov stavbe na funkcionalnem oziroma pripadajočem zemljišču k stavbi, ki je bilo v družbeni lastnini, transformirala v lastninsko pravico. Vendar pa je pogoj za uporabo te določbe ugotovitev, da so lastniki stavbe po materialnem pravu, ki je veljalo v času družbene lastnine, pridobili pravico uporabe na zatrjevanem funkcionalnem zemljišču k stavbi, česar pa sodišče prve stopnje zaradi predhodno pojasnjenega zmotnega materialnopravnega stališča (dejansko) ni ugotavljalo, kot pravilno opozarja toženka v pritožbi.

8. Utemeljeno je pritožbeno vztrajanje, da tožniki (oziroma njihovi pravni predniki) niso ex lege (po samem zakonu) pridobili pravice uporabe na spornih nepremičninah kot funkcionalnih zemljiščih k njihovim stavbam, kar so sicer tožniki zatrjevali. Toženka v pritožbi pravilno izpostavlja kot odločilno okoliščino, da so bile stavbe tožnikov izvorno zgrajene pred drugo svetovno vojno,4 ko so bili lastninsko pravni odnosi enaki kot danes. V tistem času je pridobitev oziroma načine pridobitve lastninske pravice na nepremičninah urejal ODZ, vendar pa tožniki niso zatrjevali pridobitve lastninske pravice na spornih nepremičninah s strani njihovih pravnih prednikov pred nacionalizacijo ob upoštevanju pravil ODZ.5 Toženka zato pravilno navaja, da tožniki oziroma njihovi pravni predniki niso ex lege pridobili pravice uporabe na spornih nepremičninah ob nacionalizaciji6 na podlagi tedaj veljavnega ZNNZ, ki je v 37. členu določal, da če je na nacionalizirani gradbeni parceli zgradba, ki ni nacionalizirana, ima njen lastnik pravico brezplačnega uživanja zemljišča, ki ga pokriva zgradba, in zemljišča, ki je namenjeno za njeno normalno uporabo, vse dotlej, dokler stoji na tem zemljišču zgradba. Pravico brezplačnega uživanja7 na zemljišču, ki je namenjeno za normalno rabo stavbe (funkcionalno zemljišče), je namreč v skladu s citirano določbo ZNNZ pridobil (le) njegov prejšnji lastnik in ne morebiti nekdo tretji,8 kar so bili tožniki oziroma njihovi pravni predniki v razmerju do spornih nepremičnin. Pravice uporabe na spornih nepremičninah niso pridobili niti na podlagi kasneje veljavnih predpisov, ki so določali ex lege pridobitev pravice uporabe na zemljišču, ki je namenjeno za redno rabo stavbe (npr. ZTLR - 12. člen), na katere so se sklicevali tožniki, saj jih ni mogoče uporabiti za urejanje razmerij za nazaj.9

9. Pravice uporabe ni bilo mogoče pridobiti zgolj na podlagi zgoraj navedenih pravil o pripadnosti (akcesornosti), po katerih je funkcionalno zemljišče "sledilo" zgradbi, temveč tudi na drugih pravnih podlagah - npr. s pravnim aktom oblastvenega organa, ki je upravljal s stvarjo v družbeni lastnini, s pogodbeno dodelitvijo v uporabo za gradnjo.10 V skladu z utrjenim stališčem sodne prakse je pravico uporabe pridobila tudi oseba, ki je ob vednosti in izrecnem dovoljenju osebe, pristojne za oddajo stavbnih zemljišč, z vsemi dovoljenji, potrebnimi za gradnjo in uporabo novozgrajene stavbe, izvedla gradnjo in objekt uporabljala.11 Gradbeno dovoljenje namreč vsebuje pravico graditi, slednja pa implicira pravico trajne uporabe zemljišča, na katerem zgrajeni objekt stoji.12 Pridobitev pravice uporabe prvega in drugega tožnika oziroma njunega pravnega prednika A. S. na nepremičnini parc. št. 953/20 k. o. 000 na tej pravni podlagi so vsaj smiselno zatrjevali tudi tožniki. V prvi pripravljalni vlogi z dne 19. 5. 2014 so navedli: da je A. S. že v drugi polovici 50-ih let prejšnjega stoletja prosil pravno prednico toženke za upravno dovoljenje za izgradnjo prizidka k stavbi S. 33 in ograje za ograditev spornega zemljišča parc. št. 953/20 kot funkcionalnega zemljišča, kar vse mu je toženka dovolila in je bilo v ta namen izdano tudi pravnomočno gradbeno dovoljenje, za tem je zaprosil še za upravno dovoljenje za postavitev garaže na spornem zemljišču, kar mu je toženka dovolila in v ta namen izdala pravnomočno odločbo o dodelitvi zemljišča za gradnjo, gradbeno dovoljenje in uporabno dovoljenje. Za te navedbe so tožniki predložili tudi dokaze. Sodišče prve stopnje utemeljenosti tožbenega zahtevka prvih dveh tožnikov na tej pravni podlagi zaradi stališča, da sta pridobila pravico uporabe (in nato lastninsko pravico) že ob upoštevanju določb ZVEtL-1, ki se je izkazalo za materialnopravno zmotno, ni presojalo. Posledično je ostalo dejansko stanje v tem delu nepopolno ugotovljeno.13

10. Tudi tretji tožnik in četrta tožnica sta zatrjevala dodatno dejansko in pravno podlago za pridobitev pravice uporabe. Poleg primarnih trditev o tem, da je nepremičnina parc. št. 953/21 k. o. 000 predstavljala funkcionalno zemljišče stavb na naslovih S. 35 in 35a, na katerem so tedanji lastniki stavb v času družbene lastnine ex lege pridobili pravico uporabe, sta podala tudi navedbe o tem, da je pravna prednica tretjega tožnika in četrte tožnice M. T. oziroma njen mož že v letu 1950 prejel zaradi razlastitve drugega zemljišča v uporabo nepremičnino parc. št. 953/21 k. o. 000, ki jo je nato ogradil z ograjo, za kar sta ponudila tudi dokaze.14 Toženka pa je v zvezi s pridobitvijo pravice uporabe trdila, da je pravico uporabe na predmetnih nepremičninah pridobil njen pravni prednik,15 kar je podrobneje pojasnila v pripravljalni vlogi z dne 29. 6. 2017, iz katere izhaja, da se je pravni prednik toženke vpisal pri spornih nepremičninah v zemljiško knjigo kot imetnik pravice uporabe na temelju odločbe o razlastitvi z dne 13. 3. 1952, Raz 21/50, in odločbe z dne 11. 5. 1957. Ker sodišče prve stopnje utemeljenosti tožbenega zahtevka tretjega tožnika in četrte tožnice ni presojalo v luči teh trditev pravdnih strank, je ostalo dejansko stanje tudi v tem delu nepopolno ugotovljeno.

11. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Pritožbeno sodišče ne more prvič samo ugotavljati celotnega sklopa dejstev, ki so pravno relevantna z vidika zatrjevanih podlag za pridobitev pravice uporabe oziroma lastninske pravice, ki jih sodišče prve stopnje ni upoštevalo, saj bi s tem pravdnima strankama odvzelo ustavno zagotovljeno pravico do pritožbe.

12. V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje presojati utemeljenost tožbenih zahtevkov tudi ob upoštevanju zgoraj navedenih dejanskih in pravnih podlag, ki so bile v prvem sojenju prezrte. Ob dejstvu, da sta tretji tožnik in četrta tožnica trdila, da je njun pravni prednik pridobil pravico uporabe na nepremičnini parc. št. 953/21 k. o. 000 v zameno za razlaščeno nepremičnino, ki naj bi se preoblikovala v lastnino, zahtevata pa ugotovitev njune skupne lastnine na predmetni nepremičnini, ne da bi pojasnila, na čem gradita njen nastanek, ju bo moralo sodišče prve stopnje pozvati na dopolnitev trditev v navedeni smeri (285. člen ZPP). Na tem mestu velja še dodati, da glede na to, da tožbeni zahtevek ni utemeljen na podlagi pravil o ex lege pridobitvi pravice uporabe na funkcionalnem zemljišču, odpade tudi v pritožbi izpostavljeno vprašanje oblikovanja tožbenega zahtevka v primeru, ko se v pravdi uveljavlja (so)lastninska pravica oziroma skupna lastnina na (skupnem) pripadajočem zemljišču. 13. Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev niso bistvene, se pritožbeno sodišče do njih ni posebej opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

1 V nadaljevanju obrazložitve so omenjene stavbe označene z navedbo ulice in hišne številke, brez navedbe kraja („...“). 2 Lastništvo navedenih stavb ni bilo sporno. 3 Primerjaj sodbo VSL II Cp 34/2017. 4 Navedeno med pravdnima strankama ni bilo sporno. 5 Iz njihovih trditev ne izhajajo dejstva, ki bi omogočala sklep, da so pravni predniki tožnikov pridobili lastninsko pravico na spornih nepremičninah pred nacionalizacijo. 6 Do te je prišlo v petdesetih letih prejšnjega stoletja, kar ni bilo sporno. 7 Sistem družbene lastnine je za ta pravni položaj pozneje uvedel izraz pravica uporabe zemljišča v družbeni lastnini - primerjaj M. Juhart, Funkcionalno zemljišče skozi čas in predpise, Pravna praksa, GV Založba, št. 3/2008. 8 Ibidem. 9 Primerjaj sodbo VSL II Cp 34/2017. Ob tem velja še dodati, da so bile stavbe tožnikov, kot že pojasnjeno, izvorno zgrajene pred drugo svetovno vojno. Tožniki so sicer tudi navedli, da je bila stavba tožnikov T. 80-ih dodatno pozidana in je postala tri stanovanjska stavba. Vendar pa niso trdili, da so prav zaradi te dodatne pozidave tedanji lastniki stavb z naslovoma S. ex lege pridobili pravico uporabe na nepremičnini parc. št. 953/21 k. o.000. Teza tožnikov je bila, da je bila navedena nepremičnina funkcionalno zemljišče ves čas trajanja družbene lastnine - torej že pred omenjeno dodatno pozidavo. 10 Primerjaj odločbo VS RS II Ips 306/2014, iz katere tudi izhaja, da gola uporaba nepremičnine v času sistema družbene lastnine ne utemeljuje pridobitve lastninske pravice po nobenem tranzicijskem predpisu. 11 Primerjaj npr. odločbe VS RS II Ips 553/2002, II Ips 223/2009 in II DoR 220/2013 ter odločbe VSL I Cp 1470/2012, I Cp 2059/2014 in I Cp 2354/2015. 12 Primerjaj odločbi VSL I Cp 1470/2012 in I Cp 2354/2015. V sodbi VS RS II Ips 151/2015, na katero opozarja pritožba, je bilo sicer zavzeto stališče, da gradbeno, lokacijsko in uporabno dovoljenje niso mogli odločati o pravici uporabe oziroma lastninski pravici, odločali so namreč o vprašanju gradnje in uporabe zgrajenih objektov, vendar pa iz sodbe VS RS II Ips 18/2015 izhaja, da navedeno splošno pravilo ne velja v primeru, ko so bili izdajatelji navedenih upravnih aktov organi subjekta, ki je lahko razpolagal s pravico uporabe. 13 Sodišče prve stopnje je v tej zvezi v sodbi zgolj povzelo izvedensko mnenje izvedenke P. v delu, iz katerega izhaja, da sta bili izdani dve upravni dovoljenji za prizidek, ograjo in garažo k stavbi z naslovom S. za parcelo št. 953/20 k. o. 000, vendar ni konkretno ugotovilo, kakšni upravni dovoljeni sta bili izdani, kdo in kdaj jih je izdal. 14 Glej prvo pripravljalno vlogo tožeče stranke z dne 19. 5. 2014 in sedmo pripravljalno vlogo tožeče stranke z dne 25. 8. 2017. 15 V dokaz je predložila zgodovinski zemljiškoknjižni izpisek (priloga B3).