Jedro

Tožnica je šele po prvem naroku v arhivu svoje matere in s pomočjo matere našla zanjo pravno pomembno listino iz leta 1946 in jo predložila na drugem naroku, kar ni zavleklo postopka. Stališče, da bi si procesno gradivo lahko preskrbela že pred začetkom pravde, ker je bil začetek spora njena odločitev, ni sprejemljiv, ker prekluzije iz 1. odst. 286. čl. ZPP nasprotujejo težnjam po materialno pravilnem rezultatu sodnega postopka, zaradi česar je treba pri njihovi uporabi imeti restriktiven pristop. To pomeni krivdo stranke, ki zamuja, ne prestrogo razlagati.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in sklep ter sodba v izpodbijanem delu potrdita.

Obrazložitev

: Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje vzdržalo v veljavi sklep o začasni odredbi, s katerim je toženi stranki prepovedalo oviranje in onemogočanje vožnje in hoje tožnikov po sporni poti (I. točka izreka). S sodbo je odločeno, da v korist vsakokratnega lastnika parc. št. 365/3, 366, 367/1, 365/2 in 365/5, vse k.o. ... obstoji služnostna pravica hoje in vožnje z vsemi vozili po parc. št. 367/4 k.o. ..., last prve toženke, po parc. št. 362/2 in 367/5 k.o. ..., solast drugega in tretjega toženca in po parc. št. 367/8 k.o. ..., last četrte toženke (II. točka izreka). Zavrnilo pa je zahtevek za izdajo zemljiškoknjižne listine, ki naj bi bila podlaga za vknjižbo služnosti v zemljiško knjigo (III. točka izreka) in nasprotni tožbeni zahtevek, s katerim toženci od tožnikov zahtevajo opustitev hoje in vožnje po njihovih zemljiščih (IV. točka izreka). Toženi stranki je naložilo obveznost povrnitve pravdnih stroškov tožeče stranke (V. točka izreka).

Zoper gornjo odločbo je tožena stranka vložila dve pritožbi – posebej pritožbo zoper sklep in posebej pritožbo zoper sodbo. V obeh uveljavlja vse tri, z Zakonom o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev sklepa in spremembo sodbe tako, da se zahtevek tožnikov za ugotovitev služnosti zavrne, nasprotni negatorni tožbi pa ugodi. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Pritožniki menijo, da pogoji za izdajo začasne odredbe niso podani, ker tožena stranka do svojih nepremičnin lahko pride z javne ceste, zato z opustitvijo hoje in vožnje po sporni poti ne bi bila oškodovana. Javna pot parc. št. 793 k.o. ... meji na parc. št. 365/5 k.o. .... Tudi sodišče govori le o sitnostih, ki naj bi jih imela tožnika in ne o škodi. Pritožniki pa nasprotujejo tudi obstoju terjatve, zaradi zavarovanja katere je začasna odredba izdana. Menijo, da terjatev ni niti verjetno izkazana, sodba, s katero je zahtevku za ugotovitev služnosti ugodeno, pa nepravilna. Zatrjujejo, da je nepravilna razsodba med drugim posledica procesne kršitve, ki je v tem, da je upoštevan dokaz (zapisnik Z 635/46 z dne 23.9.1947), ki ga je tožeča stranka predložila prepozno – šele na drugem naroku. Menijo, da sodišče na ta dokaz sodbe ne bi smelo opreti, ker bi si tožnika to listino lahko preskrbela pravočasno, tožnica in njena mama pa sta tudi različno izpovedovali o okoliščinah najdbe te listine. Opozarjajo, da tožeča stranka ni navedla, kaj dokazuje s to listino. Pritožniki menijo, da je sodišče nepravilno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo tožničinega priznanja, da so jih toženci opozarjali, da nimajo pravice do poti. Nasprotujejo ugotovitvi, da je do nasprotovanja hoji in vožnji začelo prihajati med leti 1991 in 2004. M. G. je povedala, da je nasprotovanje trajalo najmanj 15 let. Dobroverno je pot uporabljal le tožničin stari oče, ki je imel izgovorjeno osebno služnost. Od njegove smrti dalje so lastniki gospodujočih zemljišč vedeli, da pot ni dogovorjena, lastniki služečih zemljišč so izvajanju nasprotovali, kar pomeni, da je šlo za zvijačno in ne dobroverno izvajanje služnosti. Tako izvrševanje služnosti po Zakonu o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) ne more pripeljati od priposestvovanja. Trdijo, da iz izpovedi prve toženke izhaja, da je v korist tožničinega starega očeta ustanovljena osebna služnost. Nasprotujejo vštevanju priposestvovalne dobe prednikov, ker Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ) vštevanje priposestvovalne dobe predvideva le pri priposestvovanju lastninske pravice, ne pa tudi pri priposestvovanju služnostne pravice, ki se ureja ločeno. Ker sta tožnika svoje zemljišče pridobila šele leta 2007, ko so tudi po ugotovitvi sodišča toženci nasprotovali uporabi poti, služnosti nista mogla pridobiti. Tožnika nikoli nista brez nasprotovanja tožencev vozila po sporni poti, zato služnostne pravice ne moreta priposestvovati. Z določilom 54. čl. ZTLR in 217 čl. SPZ utemeljujejo, da tožnika zaradi svoje nedobrovernosti priposestvovanja ne moreta uveljaviti, tudi če bi se jima vštela priposestvovalna doba prednikov. Priposestvovanje lahko uveljavi le tisti, ki je služnost izvrševal, lastnik pa temu ni nasprotoval. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi zoper sodbo Tožena stranka se ne pritožuje zoper III. točko izreka, zato je v tem delu sodba sodišča 1. stopnje že pravnomočna in ni predmet preizkusa v tem pritožbenem postopku. Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v izpodbijanem delu, v okviru pritožbenih razlogov in glede tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (1. in 2. odstavek 350. čl. ZPP).

Navajanje dokazov po zaključku prvega naroka za glavno obravnavo je izjema od splošnega pravila, da se dejstva navajajo in dokazi predlagajo na prvem naroku za glavno obravnavo (286. čl. ZPP). Omejitev navajanja dejstev in dokazov na čas do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo je predpisana za namenom pospešitve in koncentracije postopka, zato je pomembno, da tožena stranka s predložitvijo listinskega dokaza na drugem naroku postopka ni podaljšala. Razen tega je tožeča stranka prepričljivo pojasnila, zakaj je listino začela iskati šele po zaključku prvega naroka. Neskladje med izpovedjo tožnice in njene matere o kraju, kjer se je listina našla, niso take, da bi kazale na to, da je listino tožnica posedovala že pred prvim narokom. Pritožbeni očitek, da bi si tožeča stranka procesno gradivo lahko preskrbela že pred začetkom pravde, ker je bil začetek spora njena odločitev, pa tudi ni sprejemljiv, ker prekluzije iz 1. odstavka 286. čl. ZPP nasprotujejo težnjam po materialno pravilnem rezultatu sodnega postopka, zaradi česar je treba pri njihovi uporabi imeti restriktiven pristop. To pomeni krivdo stranke, ki zamuja ne prestrogo razlagati. Pri oceni pravočasnosti predložitve dokaza mora sodišče najti pravo ravnovesje med zagotovitvijo koncentracije in pospešitve postopka na eni strani ter težnjo po zagotavljanju materialno pravilne sodbe na drugi strani. Upoštevajoč vse navedeno pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da je na drugem naroku predloženi zapisnik Z 635/46 tožeča stranka predložila pravočasno.

Pritožbeno sodišče soglaša tudi z dokazno oceno izpovedi prič in strank. Ta je pripeljala do ugotovitve, da je do priposestvovanja stvarne služnosti prišlo že pred uveljavitvijo SPZ. Trditev, da je le pravni prednik tožencev imel osebno služnost, vsi ostali pa so pot uporabljali brez podlage, tožena stranka dokazuje zgolj z izpovedbami, medtem ko tožeča stranka z listino dokazuje, da je bila ob delitvi zemljišč uporaba obstoječih poti dogovorjena tudi za pravne naslednike. Glede na oddaljenost dogodkov, je materialni vir nedvomno zanesljivejši od izpovedi in to od izpovedi oseb, ki imajo interes za izid postopka. Prva toženka, ki je bila ob delitvi prisotna, ni izpovedovala o takih okoliščinah, ki bi kazale na spremembo pisnega dogovora ali drugače omajale verodostojnost jasnega dogovora o uporabi poti.

Z listinskim dokazom skladne so tudi izpovedi številnih prič, ki za čas pred letom 1991 ne izpovedujejo o nasprotovanju vožnjam in hoji pravnih prednikov tožeče stranke po služečih zemljiščih. Posplošena izpoved tožencev, da so uporabi poti vseskozi nasprotovali, zaradi podrobnih in natančnih izpovedi prič ni prepričljiva. Pritožbena trditev, da so vse priče izpovedovale, da so toženci uporabi poti ves čas nasprotovali, ni konkretizirana, zato je ni mogoče preizkusiti. Priči M. G. je sodišče sledilo tudi v tem, da so toženci hoji in vožnji nasprotovali zadnjih 15 let. Iz izpovedi V.P. je razvidno, da je njen oče, glede katerega tožena stranka priznava, da mu uporabe poti toženci poti niso oporekali, umrl leta 1987, njegova žena pa 1991. Zaključek, da je bila po izteku dvajsetletne priposestvovalne dobe – leta 1967 – služnostna pravica priposestvovana, je zato pravilen. Od tedaj dalje so lastniki gospodujočih zemljišč imeli pravico hoje in vožnje po služečih zemljiščih. Nasprotovanje hoji in vožnji, ki se je po ugotovitvi sodišča začelo v letih med 1991 in 2004, je bilo zato poseg v pridobljeno pravico vsakokratnega lastnika gospodujočega zemljišča, torej protipravno in preprečljivo s tožbo zaradi varstva služnosti (212. čl. SPZ). Zato ravnanj, s katerimi so toženci ovirali hojo in vožnjo, ki se je izvajala zaradi uporabe gospodujočih zemljišč, ni mogoče presojati tako, kot želi doseči pritožba, torej kot nasprotovanje, ki ima vpliv na nastanek služnostne pravice. Ker je bila služnostna pravica leta 1967 pridobljena, bi preprečevanje njenega izvrševanja imelo pravne posledice le, če bi bilo tako intenzivno, da bi lastniki gospodujočega zemljišča izvrševanje služnostne pravice za dalj časa opustili, česar pa tožena stranka ne zatrjuje in ne izpodbija ugotovitve sodišča, da se je pot vseskozi uporabljala (stran 11 sodbe).

Zaradi zaključka, da je bila sporna služnost priposestvovana leta 1967, se nadaljnje pritožbene trditve pokažejo za nepomembne. V nasprotju z razlogi prvostopenjske sodbe pritožniki trdijo, da je sodišče tožnikoma vštevalo priposestvovalno dobo prednikov. Nesprejemljivo je pritožbeno razlogovanje, da tožnika s tožbo ne moreta uspeti, ker po sporni poti nikoli nista nemoteno hodila in vozila. Kot lastnika gospodujočih zemljišč sta imela pravico hoditi in voziti po služečih zemljiščih, zato je za odločitev v tej zadevi pravno nepomembno, da so ju toženci pri tem ovirali. Ker služnost ni prenehala, sta ravno tožnika kot sedanja zemljiškoknjižna lastnika gospodujočih zemljišč aktivno legitimirana za vložitev tožbe zaradi ugotovitve služnosti (218. čl. SPZ).

Hoja in vožnja tožnikov po zemljišču tožencev tožencev torej ni neutemeljen poseg v tuje zemljišče, ampak temelji na stvarni – služnostni pravici, zato je nasprotni tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnjen. Drugih protipravnih posegov v njihova zemljišča toženci ne zatrjujejo. Ker želijo toženci tožnikoma - imetnikoma stvarne pravice - preprečiti njeno izvrševanje, njihovemu zahtevku za prepoved hoje in vožnje ni mogoče slediti.

O pritožbi zoper sklep Pritožbeno sodišče soglaša tudi z razlogi, s katerimi je prvostopenjsko sodišče utemeljilo obstoj nevarnosti za nastanek težko nadomestljive škode in ugotovitev, da tožena stranka z izdajo začasne odredbe, če bi se izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožeči stranki. Pritožbeno sodišče soglaša, da bi preurejanje dostopa do njunih nepremičnin tožnikoma povzročilo škodo, ne glede nato, ali so zemljišča v družbenem planu opredeljena kot kmetijska ali ne, medtem ko je regulacija razmerja v smeri uporabe sporne poti na način, kot je obstajala pred pravdo, to preprečila.

Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku pritožba zavrnjena. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 155. čl. ZPP).