Jedro

Tožnik je sicer podal izjavo, da nima radijskega ali televizijskega sprejemnika, ki pa po svoji vsebini ni bila skladna z vsebino izjave, določene v 4. odstavku 15. člena tedaj veljavnega ZRTVS, niti z vsebino izjave iz 16. člena Pravilnika. Ker je plačevanje RTV prispevka zakonska obveznost in ker zakon določa tudi način oziroma postopek prenehanja obveznosti plačevanja RTV prispevka, je prvostopenjski organ ravnal pravilno, ko je tožniku zaradi njegove vsebinsko nepopolne izjave o odjavi sprejemnika naložil plačilo neplačanih RTV prispevkov.

Izrek

1.Tožba se zavrne.

2.Tožnika se ne oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ odločil, da je tožnik kot zavezanec za plačilo RTV prispevka za programe RTV Slovenija dolžan plačati zapadle neplačane prispevke za programe RTV Slovenija od avgusta 2005 do februarja 2006 s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, skupno v znesku 93,04 EUR, v roku 15 dni od vročitve. V svoji obrazložitvi navaja, da je tožnik kot zavezanec dne 26. 9. 1993 s pisnim sporočilom, poslanim po pošti, prijavil televizijski sprejemnik znamke Samsung, za katerega mu je bila dodeljena sklicna številka 21282420. Tožnik je zavezanec za plačilo RTV naročnine postal z naslednjim mesecem po pridobitvi sprejemnika. Dne 14. 7. 2001 je tožnik podal pisno izjavo, da nima radijskega in televizijskega sprejemnika. Ker ta izjava ni bila sestavljena v skladu z zakonom, je bil pisno seznanjen s predpisano vsebino izjave, na podlagi katere lahko služba za obračun RTV prispevka v skladu s predpisi tožnika odjavi iz evidence zavezanca za plačilo RTV prispevka v prihodnje. Tožnik je z vlogo z dne 24. 9. 2001 odgovoril, da nima televizijskega sprejemnika, ker je iz njega odstranil bistvene dele, potrebne za prenos televizijskega signala in s tem sporočil, da nima televizijskega sprejemnika, temveč samo TV aparat. Ker je v nadaljevanju tožnik večkrat pisno predlagal, da se ugotovi zakonitost njegove izjave z dne 14. 7. 2001, da nima radijskega ali televizijskega sprejemnika, saj je televizijski sprejemnik prirejen za sprejemanje signala iz video predvajalnika, je bil dne 9. 10. 2002 ponovno pozvan, da svojo izjavo o odjavi dopolni v skladu z zakonom. Tožnik je v pismenem odgovoru navedel, da zakon ne zahteva, da mora biti izjava napisana natanko tako, kot se od njega zahteva, brez zadržkov ali pripomb. Prvostopenjski organ ga je z dopisom z dne 31. 10. 2002 ponovno seznanil s predpisanim načinom odjave RTV sprejemnikov in mu dne 7. 11. 2005 tudi posredoval predpisan obrazec za odjavo RTV sprejemnikov, ki ga tožnik ni izpolnil, temveč je predpisanemu obrazcu ugovarjal. Prvostopenjski organ tako ugotavlja, da zavezanec ni podal predpisane odjave RTV sprejemnika, v skladu s predpisi in da RTV prispevke za mesece, zajete v tej odločbi, tudi ni poravnal. Prvostopenjski organ se sklicuje na določbo 4. odstavka 15. člena Zakona o RTV Slovenija (ZRTVS), po kateri se šteje, da ima tožeča stranka televizijski sprejemnik, če vloge za odjavo sprejemnika ne poda pisno na predpisanem obrazcu za odjavo. Sklicuje se tudi na 31. člen ZRTVS, ki določa, da kdor ima radijski ali televizijski sprejemnik oziroma drugo napravo, ki omogoča sprejem radijskih oziroma televizijskih programov na območju Republike Slovenije, kjer so zagotovljeni tehnični pogoji za sprejem vsaj enega programa Radiotelevizije Slovenije, mora Radioteleviziji Slovenija plačevati prispevek za opravljanje radijske in televizijske dejavnosti. Ker tožnik ni podal izjave, da nima televizijskega sprejemnika in da v svojih prostorih ne uporablja tujega radijskega ali televizijskega sprejemnika, je prvostopenjski organ na podlagi 390. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) izdal odločbo o obveznosti plačila prispevka in tožniku naložil, da neplačani prispevek plača v 15-ih dneh od vročitve odločbe.

Tožena stranka je s svojo odločbo št. 61540-1839/07/2 z dne 17. 12. 2007 pritožbo tožnika zoper odločbo prvostopenjskega upravnega organa zavrnila.

Tožnik v tožbi, sestavljeni iz treh vlog, z dne 3. 3. 2008, 21. 3. 2008 in 22. 3. 2008, ki jo je poimenoval „predlog za presojo upravnega spora“ navaja, da je televizijski sprejemnik odjavil že 14. 1. 20007. Od takrat dalje ga RTV Slovenija izsiljuje z natančno predpisano izjavo, ne da bi osvetljevala zakaj tožnik takšne izjave ne poda. Sklicuje se namreč na zaščito svoje lastnine, to je nedotakljivosti stanovanja in televizijskega aparata, ki ga je bil prisiljen drugače urediti. Zato je njegov namen le, da se ugotovi, da je televizijski sprejemnik ustrezno odjavil in da zato ni več zavezanec za plačilo RTV prispevka. Odločno zavrača veljavnost obrazca za odjavo RTV sprejemnika in navaja, da zahtevanega plačila ni zmožen plačati. Tožena stranka je njegovo zadevo, ki jo je sam opredelil kot eno, razdelila na več odločb. Predlaga, da se na stroške RTV Slovenija opravi pregled televizijskega aparata.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo podaja ugovor pasivne legitimacije. Navaja, da je tožnik sprožil upravni spor zoper odločbo organa druge stopnje, kar ni v skladu s pravnim poukom iz te odločbe, saj iz nje izhaja, da je upravni spor dovoljen le zoper odločbo organa prve stopnje. Zato meni, da nikakor ne more biti tožena stranka v skladu s 5. členom in z 2. členom ZUS-1. Sicer pa zavrača kot neutemeljene tožnikove navedbe v tem upravnem sporu. Mnenje tožnika, da je zadevo razdelila na več odločb, je brezpredmetno, saj tožena stranka za vsako posamično odločbo presoja vsako posamezno pritožbo zoper odločbo organa prve stopnje in se tako vsaka zadeva presoja posamezno, ne pa kot celota. Navedba tožeče stranke, da jo je RTV izsiljevala s predpisano izjavo, je neutemeljena, saj je le-ta predpisana v 16. členu Pravilnika o načinu prijavljanja in odjavljanja televizijskih in radijskih sprejemnikov ter o načinu plačevanja prispevka za programe RTV prispevka (Pravilnik).

K 1. točki izreka : Tožba ni utemeljena.

Sodišče je smiselno štelo, da tožnik izpodbija prvostopenjski akt, ker le-ta posega v njegov pravno zavarovani interes oziroma pravico, ne pa drugostopenjski akt, s katerim je bila le zavrnjena njegova pritožba zoper odločbo prvostopenjskega organa, ki posega v njegov pravni položaj.

Iz podatkov v upravnih spisih izhaja, da je tožnik septembra 1993 prvostopenjskemu organu prijavil TV sprejemnik znamke Samsung, kar je potrdil tudi s svojim lastnoročnim podpisom. Iz upravnega spisa izhaja tudi, da je prvostopenjski upravni organ tožnika od leta 2001 do leta 2005 večkrat pozval, da mora, v kolikor želi biti razbremenjen plačevanja RTV prispevka, podati zakonsko predpisano izjavo, katere vsebino je prvostopenjski organ v svojih pozivih tudi izrecno opredelil. V zadevi ni sporno, da tožnik za obdobje od avgusta 2005 do februarja 2006 ni plačal prispevka za programe RTV Slovenija.

Zakon o Radioteleviziji Slovenija (ZRTVS-1) v 31. členu določa, da mora vsak, kdor ima radijski ali televizijski sprejemnik oziroma drugo napravo, ki omogoča sprejem radijskih oziroma televizijskih programov na območju Republike Slovenije, kjer so zagotovljeni tehnični pogoji za sprejem vsaj enega programa RTV Slovenija, RTV Sloveniji plačevati prispevek za opravljanje radijske in televizijske dejavnosti (1. odstavek 31. člena). Po 4. odstavku istega člena se šteje, da ima sprejemnik vsaka pravna ali fizična oseba, ki je registrirana kot odjemalka ali odjemalec oziroma plačnica ali plačnik električne energije v javnem električnem omrežju, razen če poda pisno izjavo, da nima svojega in da v svojih prostorih tudi ne uporablja tujega radijskega ali televizijskega sprejemnika ter da je bila seznanjena z zakonskimi posledicami neresnične izjave. Pravilnik (Uradni list RS, št.75/04) v 1. odstavku 16. člena določa, da je mogoče sprejemnik začasno odjaviti, če zavezanec poda pisno izjavo na način, predpisan v 15. členu Pravilnika (da nima več svojega in da v svojih prostorih ne uporablja tujega radijskega ali televizijskega sprejemnika ter da je seznanjen z zakonskimi posledicami neresnične izjave). Če pa zavezanec ne utemelji odjave sprejemnika na predpisan način, je dolžan na obrazcu iz 15. člena Pravilnika svoj podpis overiti pri notarju, sicer odjava ni veljavna (4. odstavek Pravilnika).

Tožnik je dne 14. 7. 2001 sicer podal izjavo, da nima radijskega ali televizijskega sprejemnika, ki pa po svoji vsebini ni bila skladna z vsebino izjave, določene v 4. odstavku 15. člena tedaj veljavnega ZRTVS, niti ne z vsebino izjave iz 16. člena Pravilnika. Zaradi nepravilnosti oziroma nepopolnosti svoje izjave je bil tožnik večkrat pozvan, da svojo izjavo dopolni tako, da bo le-ta zadostovala zakonskim zahtevam in zahtevam Pravilnika. Tožnik je bil na dopolnitev oziroma na pravilno izpolnitev izjave, razen v letu 2001, pozvan še 9. 10. 2002, 31. 10. 2002 in 7. 11. 2005, vendar kljub temu svoje izjave ni dopolnil tako, kot bi jo moral. Tožnik je bil z navedenimi pozivi - kot izhaja iz spisovnih podatkov – seznanjen, saj se je v svojih odgovorih na te pozive skliceval. Ker je plačevanje RTV prispevka zakonska obveznost in ker zakon določa tudi način oziroma postopek prenehanja obveznosti plačevanja RTV prispevka, je po mnenju sodišča prvostopenjski organ ravnal pravilno, ko je tožniku zaradi njegove vsebinsko nepopolne izjave o odjavi sprejemnika naložil plačilo neplačanih RTV prispevkov. Prav tako je pravilno ravnala tožena stranka, ki je pritožbo tožnika zavrnila.

Glede na navedeno sodišče zavrača vse tožbene ugovore kot neutemeljene, saj na drugačno odločitev sodišča ne morejo vplivati. Tožbeni ugovor, ki se nanaša na njegov subjektivni odnos do obveznosti v zvezi z odjavo televizijskega sprejemnika, je neutemeljen. To, ali bo podal zahtevano popolno izjavo in se s tem razbremenil plačevanja RTV prispevka ali pa takšne izjave ne bo podal, tako da bo obveznost plačevanja RTV prispevka obstajala še naprej, je njegova osebna odločitev. Tožnik je prvostopenjskemu organu sam prijavil televizijski sprejemnik v evidenco, iz katere se lahko izbriše le na zakonsko določen način. Po oceni sodišča izjave tožnika, dane v pritožbah in ugovorih, ki jih je uveljavljal v postopku, ni mogoče šteti za takšne izjave, ki bi zadostile predpisanemu načinu odjave sprejemnika iz 16. člena Pravilnika. Pregled televizijskega aparata mora tožnik predlagati RTV Slovenija in ne sodišču. Ker je po presoji sodišča odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnika na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju: ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.

K 2. točki izreka: Tožnik je smiselno predlagal tudi oprostitev plačila sodnih taks. Na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št.20/04 in nadaljnji, v nadaljevanju ZST) mora tožnik svojemu predlogu predložiti zadnjo odločbo o odmeri dohodnine, potrdilo o dohodkih v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo tožbe, potrdilo o skupnem gospodinjstvu, zadnje odločbe o odmeri dohodnine družinskim članom in potrdila o dohodkih družinskih članov v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo tožbe, prav tako tudi potrdilo o premoženjskem stanju. Tožnik je bil pozvan, da predloži navedena potrdila, vendar svojega predloga ni dopolnil z nobenim od navedenih dokazil. Ker je tožnik vložil predlog za oprostitev plačila sodnih taks pred uveljavitvijo Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 37/2008, v nadaljevanju: ZST-1) se je sodišče na podlagi 39. člena ZST-1 oprlo na določila ZST. Na podlagi 13. člena ZST pa je dokazno breme na strani stranke, ki predlaga taksno oprostitev, ker je v 3. odstavku določeno, da mora stranka k predlogu predložiti taksativno navedene listine. Tožnik je bil pozvan k predložitvi navedenih listin, vendar jih ni predložil in tudi ni navedel, zakaj jih ne more predložiti. Ker tožnik svojemu predlogu za oprostitev plačila sodnih taks ni predložil nobenih dokumentov in se v svojem predlogu le posplošeno sklicuje na svoj gmotni položaj, ki pa ga tudi z ničemer ne izkazuje in ne dokazuje, temveč zgolj navaja, da mora plačati tri pozive za plačilo sodne takse in ker svojega predloga ni dopolnil tako, kot je bil pozvan, ga sodišče ni oprostilo plačila sodnih taks.