Jedro

V procesnem smislu se pojem prekrška neznatnega pomena kaže na različne načine. V hitrem postopku o prekršku lahko pooblaščena uradna oseba prekrškovnega organa ob oceni, da gre za prekršek neznatnega pomena, kršitelju namesto sankcije izreče opozorilo, vendar pod pogojem, da hkrati oceni, da je glede na pomen dejanja opozorilo zadosten ukrep (prvi odstavek 53. člena ZP-1), v rednem sodnem postopku pa lahko sodišče ustavi postopek o prekršku, če oceni, da gre za prekršek neznatnega pomena, posebne okoliščine, nizka stopnja odgovornosti ali storilčeve osebne okoliščine pa kažejo, da postopek ne bi bil smotrn (9. točka 136. člena ZP-1). V obeh primerih za uporabo oportunitetnega načela ne zadošča zgolj ocena prekrškovnega organa ali sodišča, da je izvršeni prekršek po materialnopravnih kriterijih neznatnega pomena, ampak mora biti izpolnjen nadaljnji pogoj, da posebne okoliščine, nizka stopnja odgovornosti ali storilčeve osebne okoliščine kažejo na to, da postopek v konkretnem primeru ne bi bil smotrn.

Že iz sprejete odločitve prvostopenjskega sodišča, da se mladoletnemu obdolžencu izreče vzgojni ukrep ukor izhaja presoja, da uporaba drugega odstavka 185. člena ZP-1 ne pride v poštev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom mladoletniku zaradi prekrška po 6. točki prvega odstavka 48. člena Zakona o eksplozivnih in pirotehničnih izdelkih (ZEPI) v zvezi s petim odstavkom 35. člena ZEPI, na podlagi 35. člena Zakona o prekrških (ZP-1) izreklo vzgojni ukrep ukor, glede stroškov postopka pa odločilo, da ti bremenijo proračun, razen morebitnih stroškov njegovega zagovornika.

2.Zoper sklep se pritožuje zagovornik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge po 154. členu ZP-1 ter predlaga, da pritožbeno sodišče na podlagi ugotovitve obstoja okoliščin dejanja neznatnega pomena po 6.a členu ZP-1 mladoletnega obdolženca oprosti odgovornosti oziroma izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Sodišče prve stopnje je v predmetnem postopku po zaslišanju mladoletnika in njegove zakonite zastopnice ter prebiranju izpisa iz evidence pravnomočnih sodb oziroma sklepov, seznama vodenih postopkov o prekršku za mladoletnika ter ostalih listin v spisu ugotovilo, da je dokazano, da je mladoletnik storil očitani mu prekršek s tem, ko je 6. 1. 2022 okoli 9.45 ure v učilnici Šolskega centra Š. uporabil petardo tako, da jo je prižgal in odvrgel v zadnji del učilnice pri omarah. Ker je mladoletnik v svojem zagovoru izrazil obžalovanje za storjeni prekršek in pojasnil, da je ravnal nepremišljeno, da je prvič prišel v stik s petardo in jo prvič prižgal, da jo je sicer res prižgal v učilnici in da je počilo vendar ne tako hudo, da škoda ni nastala in da mu gre tudi v šoli v redu, doma pa imajo kmetijo na kateri rad pomaga, mladoletnikova mati pa je povedala, da je sicer sin zelo priden in da se s takimi stvarmi nikoli ni ukvarjal, da so se doma temeljito pogovorili in da se zaveda, da je bilo njegovo početje neumno, mu je sodišče prve stopnje glede na predhodno nekaznovanost upoštevaje prvi odstavek 35. člena ZP-1 izreklo najmilejši vzgojni ukrep – ukor in ga pri tem tudi opozorilo, da v bodoče ne sme ponavljati prekrškov, ker se ne bo izogniti strožjemu obravnavanju.

5.Iz povzete obrazložitve izpodbijanega sklepa sicer izhaja, da se sodišče prve stopnje ni izrecno opredelilo do navajanj zagovornika podanih na zaslišanju mladoletnika 17. 3. 2022, s katerim je zagovornik utemeljeval svoje stališče, da gre v obravnavani zadevi za prekršek neznatnega pomena (zagovornik je izpostavil, da pri dejanju ni nastala nobena premoženjska niti nepremoženjska škoda, da je mladoletnik dejanje obžaloval, izrazil zavedanje zavržnosti takega početja in da so ga sam postopek ter vse nevšečnosti v zvezi s tem ter velik sram pred avtoriteto, učitelji, vodstvom šole, drugimi udeleženci in tudi sošolci, izučili in pustili močne posledice, s čimer je dosežen sam namen postopka), vendar s tem sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvene kršitve določb postopka o prekršku, kot zmotno meni zagovornik. Že iz sprejete odločitve prvostopenjskega sodišča, da se mladoletnemu obdolžencu izreče vzgojni ukrep, namreč izhaja presoja, da dejanja ni mogoče šteti kot prekršek neznatnega pomena.

6.Za prekršek neznatnega pomena v skladu z definicijo iz 6.a člena ZP-1 šteje prekršek, ki je bil storjen v okoliščinah, ki ga delajo posebno lahkega in pri katerem ni nastala oziroma ne bo nastala škodljiva posledica. Okoliščine, ki delajo prekršek posebno lahek, so lahko subjektivne ali objektivne narave, vendar jih ni mogoče pojasnjevati zgolj z dejstvom, da niso nastale nobene škodljive posledice, saj je odsotnost škodljivih posledic poseben kumulativni pogoj, ki mora biti izpolnjen poleg storitve prekrška v okoliščinah, ki ga delajo posebno lahkega. Pri presoji škodljivih posledic pa je potrebno upoštevati, da te zajemajo vso materialno in nematerialno škodo ter najrazličnejše nevšečnosti, ki jih povzroči prekršek v sferi različnih oseb oziroma na različnih področjih.

7.Kot je bilo navedeno že zgoraj, je že iz sprejete odločitve prvostopenjskega sodišča, da se mladoletnemu obdolžencu izreče vzgojni ukrep ukor (ki jo je sodišče prve stopnje tudi ustrezno obrazložilo) izhaja presoja, da uporaba drugega odstavka 185. člena ZP-1 ne pride v poštev. S tako presojo pritožbeno sodišče v celoti soglaša, saj dejanje, kot se očita mladoletnemu obdolžencu ni tako nedolžno, kot to poskuša prikazati zagovornik. Na abstraktni ravni je o teži posameznega prekrška mogoče sklepati na podlagi predpisanih sankcij. Za dejanje, kot se ga očita mladoletnemu obdolžencu, je predpisan izrek globe v višini 400,00 EUR do 1. 200,00 EUR, kar pomeni, da po naravi dejanja ne gre za benigno kršitev, pa tudi v konkretnih okoliščinah ni mogoče šteti, da je šlo za dejanje neznatnega pomena. Ne glede to, da iz spisovnega gradiva ne izhaja, da bi mladoletnikovo dejanje povzročilo kakšno premoženjsko škodo, ni mogoče šteti, da ni imelo škodljivih posledic. Ni namreč mogoče spregledati dejstev, da gre vendarle za eksplozivno sredstvo, ki ga je mladoletnik uporabil v zaprtih (notranjih) prostorih izobraževalne institucije, ki je dolžna zagotavljati varnost svojih učencev in je zato potrebno pravila institucije strogo upoštevati. V takem ravnanju se izraža tudi nespoštljiv odnos do avtoritete, ki jo uživa izobraževalna institucija in njeni zaposleni. Zato ne glede na mladoletnikovo dojemanje, da pok niti ni bil tako izrazit, okoliščine primera kažejo na potrebo po izrekanju vzgojnega ukrepa. S strani zagovornika izpostavljene okoliščine, da mladoletnik dejanje obžaluje, da se zaveda zavržnosti takega početja, da so ga sam postopek ter vse nevšečnosti v zvezi s tem ter velik sram pred avtoriteto, učitelji, vodstvom šole, drugimi udeleženci in tudi sošolci, izučili in pustili močne posledice, pa so prišle do izraza pri izbiri vzgojnega ukrepa, saj je sodišče mladoletnemu obdolžencu izreklo najblažji vzgojni ukrep – ukor, ki ga sodišče izreče, če ugotovi, da ni potrebno izreči drugega vzgojnega ukrepa, zlasti pa, če je prekršek storil zaradi nepremišljenosti ali lahkomiselnosti.

8.Upoštevajoč navedeno sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom o prekršku ni kršilo materialnih določb ZP-1, niti predpisa, ki določa prekršek, ko je mladoletnemu obdolžencu izreklo vzgojni ukrep, niti ni pri tem zagrešilo bistvene kršitve določb postopka, ker naj ne bi popolnoma odločilo o predmetu prekrškovnega postopka tj. glede obstoja okoliščin dejanja neznatnega pomena.

9.Prav tako ni mogoče slediti pritožbenim trditvam, da je izrek sodbe nerazumljiv in v nasprotju s seboj, saj zagovornik ne pojasni, v čem naj bi se kazalo zatrjevano nasprotje. Tudi s tem, ko sodišče prve stopnje v izreku izpodbijanega sklepa o prekršku ni povzelo opisa konkretnega dejanja, ki naj bi ga storil mladoletni obdolženec, ampak je navedlo, da je kršil določbo 6. točke prvega odstavka 48. člena ZEPI, sodišče ni kršilo pravil postopka o prekršku. Opis historičnega dogodka je sicer res podlaga za očitek storjenega prekrška in mora praviloma biti zajet v krivdoreku oziroma izreku sodne odločbe, vendar to ne velja v postopku o prekršku zoper mladoletnike. Prvi odstavek 186. člena ZP-1 namreč določa, da sodišče izreče vzgojni ukrep mladoletniku s sklepom o prekršku, v katerem navede samo, katero sankcijo mu izreče, ne izreče pa, da je mladoletnik odgovoren za prekršek glede katerega je bil uveden postopek. V obrazložitvi sklepa pa sodišče opiše dejanje in navede okoliščine, ki opravičujejo izrečeno sankcijo. Vse to pa je sodišče prve stopnje storilo in s tem ustrezno uporabilo prvi odstavek 186. člena ZP-1.

10.Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere pritožbeno sodišče v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je bilo pritožbeno sodišče zagovornikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep o prekšku potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

V skladu s prvim odstavkom 187. člena ZP-1 mladoletnik kljub temu, da mu bil izrečen vzgojni ukrep, ne plača stroškov postopka o prekršku. Glede na to, da postopek o prekršku zoper mladoletnika ni bil ustavljen, pa tudi ni upravičen do povračila stroškov zastopanja po zagovorniku, kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, zaradi česar pritožbeno sodišče ni odločalo o stroškovniku, ki ga je v pritožbi podal zagovornik.

Zveza:

1(1) Glej Selinšek, L. v Zakon o prekrških (ZP-) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2009, stran 47

2(2) Glej Selinšek, L. v Zakon o prekrških (ZP-) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2009, stran 48