Jedro

Iz 2. odstavka 82. člena ZDR izhaja, da je utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi dolžna dokazati tista stranka, ki odpoveduje pogodbo o zaposlitvi. Utemeljeni razlogi iz te določbe niso neki posebni razlogi, temveč v primeru izredne odpovedi delodajalca prav razlogi, ki so v 1. odstavku 111. člena ZDR že določeni. Tožnik je ob kontroli bolniškega staleža z vožnjo ogrozil enega od kontrolorjev in oba kontrolorja žalil. Takšno ravnanje ima vse značilnosti hujše kršitve obveznosti iz delovnega razmerja. Ne gre sicer za neposredno kršitev pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja, saj je bil tožnik v času očitanih kršitev doma in v bolniškem staležu, kljub temu pa še vedno za dejanje v zvezi z delovnim razmerjem in delovnim procesom. ZDR začetek teka 15-dnevnega prekluzivnega roka za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ne veže na zagovor delavca (oz. če se delavec ne odzove zagovoru, na datum odklonitve zagovora), temveč na seznanitev z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved, ta rok pa poteče najkasneje v šestih mesecih od nastanka teh razlogov.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 2.9.2003, ugotovilo, da je tožniku nezakonito prenehalo delovno razmerje, mu od dne 3.9.2003 priznalo vse pravice iz delovnega razmerja, naložilo toženi stranki, da ga pozove nazaj na delo, vroči v podpis pogodbo o zaposlitvi za opravljanje ustreznega dela ter mu od 3.9.2003 obračuna in izplača pripadajoče plače, ki bi jih prejemal, če bi delal, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroški postopka v skupnem znesku 218.075,00 SIT, prav tako z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v osmih dneh. Ugotovilo je, da je tožena stranka izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožniku v zakonskem roku, vendar za izredno odpoved ni izkazala utemeljenega razloga po 2. odstavku 82. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002). V zvezi z očitanimi dejanji ni ugotovilo naklepnega ali hudo malomarnega ravnanja tožnika. Zaključilo je tudi, da ni izpolnjen pogoj iz 1. odstavka 110. člena ZDR, da ne bi bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. V nasprotju s sodiščem prve stopnje je presodilo, da je tožnikovo ravnanje potrebno opredeliti kot krivdno ravnanje (iz hude malomarnosti oziroma naklepno), vendar je ocenilo, da je bila kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja manjšega pomena in ni pomembno vplivala na nadaljnje razmerje med delavcem in delodajalcem.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Ker se sodišče druge stopnje v obrazložitvi svoje sodbe sklicuje na prakso Vrhovnega sodišča, tožena stranka v reviziji navaja, da je možen tudi odstop od te prakse, zlasti glede na to, da ravnanja tožnika v tej zadevi ni mogoče opredeliti za majhno, nepomembno ali enkratno kršitev pogodbenih obveznosti, ki ne bi imelo za posledico izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V nadaljevanju opisuje potek dogodkov dne 10. in 11.7.2003, ko sta delavca tožene stranke S. P. in M. Z. opravljala kontrolo bolniškega staleža na domu tožnika, na podlagi opisa dogajanja pa zaključuje, da je tožnik kršitev izvršil naklepoma in zavestno. Gre za tri kršitve, saj je tožnik onemogočil opravljanje dela oziroma kontrole bolniškega staleža, s svojim avtom poskušal povoziti S. P. in nato še verbalno žalil in grozil obema kontrolorjema. Ne gre za majhne, nepomembne in enkratne kršitve pogodbenih obveznosti, temveč kršitve z vsemi znaki kaznivega dejanja. Zakon delodajalcem ne nalaga, da bi v pisni odpovedi zavzeli izrecno stališče do posameznik oblik krivde. Že iz opredelitve razloga, ki je naveden v izredni odpovedi, izhaja, katero kršitev tožena stranka pripisuje tožniku, kot tudi obliko krivde.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in tožniku, ki nanjo ni odgovoril. Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim sodbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Revizija uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ne da bi opredelila vsebino uveljavljene kršitve oziroma formalno navedla, katero kršitev uveljavlja. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odstavek 370. člena ZPP), je revizijsko sodišče lahko izhajalo le iz dejanskih ugotovitev sodišča druge stopnje. Glede tega se je sodišče druge stopnje oprlo na zaključke sodišča prve stopnje, ki se je očitno strinjalo z dejanskim opisom očitanih kršitev iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 2.9.2003 (glej prvi odstavek na četrti strani in zadnji odstavek na šesti strani sodbe sodišča prve stopnje). Tako tudi revizijske navedbe o dogodku dne 11.7.2003 ob kontroli tožnikovega bolniškega staleža odgovarjajo dejanskim zaključkom sodišč prve in druge stopnje.

Iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je tožnik dne 11.7.2003 fizično ogrožal kontrolorja S. P. s tem, da je s pospešeno hitrostjo zapeljal proti njemu in je ta moral odskočiti, sicer bi ga tožnik povozil, do obeh kontrolorjev pa je bil tudi žaljiv, saj ju je žalil s komunističnima svinjama in jima grozil, da bo stopil po orožje in ju ustrelil. Opisano dejanje aktivnega ogrožanja (vožnje z avtom) oziroma žalitve je že pojmovno mogoče storiti le naklepno, zaradi česar je neustrezno dopuščati hudo malomarnost, kot je to zaključilo sodišče druge stopnje, neustrezen pa je v zvezi s tem zaključek sodišča prve stopnje, ki je pomešalo pojme krivde in neprištevnosti, na katero se tožnik sploh ni skliceval. Iz 2. odstavka 82. člena ZDR izhaja, da je utemeljen razlog, ki upravičuje izredno odpoved, dolžna dokazati tista stranka, ki izredno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi. Utemeljeni razlogi iz te določbe niso neki posebni razlogi, temveč v primeru izredne odpovedi delodajalca prav razlogi, ki so v 1. odstavku 111. člena ZDR že določeni. Med temi razlogi določa zakon v 2. alineji 1. odstavka 111. člena tudi hujšo kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki jo stori delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti. Ali žalitev sodelavcev oziroma ogrožanje varnosti (v tem primeru fizično ogrožanje) predstavlja takšno kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki jo lahko opredelimo kot hujšo, je stvar konkretne presoje. Žalitev ali ogrožanje sodelavcev v smislu navedene določbe morata biti znatna oziroma pomembna, to pa je zlasti v primeru, če trpi delovni proces pri delodajalcu (tako tudi v sodbi revizijskega sodišča, opr. št. VIII Ips 125/2005 z dne 10.5.2005). V konkretnem primeru je bil delovni proces ogrožen, saj je tožnik z opisanimi dejanji preprečil normalno izvedbo kontrole in celo ogrozil enega od sodelavcev. Šlo je za aktivno ravnanje z znaki kaznivega dejanja ogrožanja varnosti iz 145. člena Kazenskega zakonika (KZ, Uradni list RS, št. 63/97 in nadalj.) in razžalitve iz 169. člena KZ. Takšno ravnanje ima vse značilnosti hujše kršitve obveznosti iz delovnega razmerja. Ne gre sicer za neposredno kršitev pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja, saj je bil tožnik v času očitanih kršitev doma in v bolniškem staležu, kljub temu pa še vedno za dejanje v zvezi z delovnim razmerjem in delovnim procesom. Povezano je bilo z aktivnostmi delodajalca, ki je ob pomoči dveh delavcev kontroliral tožnikov bolniški stalež, za kar je imel neposredno podlago v 5. odstavku 66. člena Kolektivne pogodbe za cestni potniški promet Slovenije ( Uradni list RS, št. 32/98 in nadalj.). Glede na to je imelo ravnanje neposredno zvezo z delovnim procesom, v okviru katerega se že po splošnih pravilih pričakuje in zahteva spoštljiv odnos do sodelavcev. Tožnikovo ravnanje ima vse znake naklepne hujše kršitve drugih obveznosti iz delovnega razmerja, kar je eden od zakonskih razlogov za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Za zakonitost izredne odpovedi ne zadošča že obstoj enega od zakonskih razlogov po 1. odstavku 111. člena ZDR, temveč tudi obstoj pogoja iz 1. odstavka 110. člena ZDR, namreč če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. "Vse okoliščine" se nanašajo zlasti na naravo, težo in posledice kršitve, v zvezi s presojo "interesov obeh pogodbenih strank" pa je pomembno zlasti, kako je kršitev vplivala na medsebojno razmerje strank, zlasti medsebojno zaupanje. V nekaterih primerih je že narava ali teža dejanja oz. teža posledic kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti takšna, da lahko privede do popolne izgube zaupanja in s tem možnosti nadaljnjega sodelovanja. V tej zadevi je na to mogoče sklepati na podlagi dejstva (kot navedeno, je revizijsko sodišče vezano na dejanske ugotovitve nižjih sodišč, ki ne morejo biti predmet revizije), da je tožnik s pospešeno hitrostjo zapeljal proti sodelavcu, ki je moral odskočiti, sicer bi ga povozil. Predvsem zaradi tega dejanja je tožena stranka lahko objektivno utemeljeno zaključila o tako omajanem zaupanju, da ni več mogoče nadaljevanje delovnega razmerja, niti do izteka odpovednega roka.

Ne glede na navedeno pa revizijsko sodišče ob materialnopravnem preizkusu po uradni dolžnosti (371. člen ZPP) ugotavlja, da tožena stranka izredne odpovedi ni podala v zakonsko določenem prekluzivnem roku 15 dni od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved (2. odstavek 110. člena ZDR). Sodišče prve stopnje se je s tem v zvezi oprlo na predhodno že izražena jasna stališča pritožbenega sodišča, da je potrebno 15-dnevni rok šteti od datuma, ki je bil predviden za zagovor tožnika, to je od dne 19.8.2003. Takšno stališče je pravno napačno. Zakon namreč začetek teka 15-dnevnega prekluzivnega roka ne veže na zagovor delavca (oz. če se delavec ne odzove zagovoru, na datum odklonitve zagovora), temveč na seznanitev z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved, ta rok pa poteče najkasneje v šestih mesecih od nastanka teh razlogov. Pomembna je torej seznanitev z razlogi za izredno odpoved, to pa so razlogi, ki jih zakon določa v 111. členu ZDR. Odločilnega pomena v primeru razloga po 2. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR je, kdaj se je delodajalec seznanil s tem, da je delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Seznanitev je glede na dejanske okoliščine lahko že takoj, ko je do razloga prišlo, lahko pa tudi kasneje, vse do zagovora delavca, ki je predviden po določbi 2. odstavka 83. člena ZDR. Zagovor je torej zadnji možni čas, ko se delodajalec seznani z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved.

Delodajalec se je seznanil z ugotovitvami kontrolorjev bolniškega staleža ob predložitvi njunih poročil, to je 13. oziroma 14.7.2003, ko sta kontrolorja po navedbah tožene stranke poročala o svojih ugotovitvah o obisku tožnika na domu. Tožena stranka razen tega, da se je dodatno obrnila tudi na tožnikovo lečečo zdravnico, katere podatki pa nimajo nobene zveze z očitanimi hujšimi kršitvami pogodbenih obveznosti (tudi njen odgovor je prejela tožena stranke že pred 22.7.2003), ni navedla ničesar o tem, da bi se šele kasneje seznanila z nekim (dodatnim) dejstvom glede očitanega razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Odločilen pa je predvsem podatek, da je pisno obdolžitev z vabilom na zagovor (ki naj bi bil dne 19.8.2003) podala že 22.7.2003. To pomeni, da je celo rok za zagovor (ki se ga tožnik ni udeležil) določila po 15-dnevnem prekluzivnem roku iz 2. odstavka 110. člena ZDR in po tem roku tožniku tudi izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Odpoved je zato nezakonita iz tega razloga.

Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče ob sicer drugačni materialni presoji zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.