Jedro

Prvostopenjsko sodišče je zato s tem, ker ni sledilo navedbam storilca v zahtevi za sodno varstvo in ni izvedlo v zahtevi za sodno varstvo predlaganih razbremenilnih dokazov v korist storilca, ampak je dejansko stanje v obravnavani zadevi oprlo zgolj na dokaze, ki jih je sodišču predložil prekrškovni organ, gre pa za storilcu obremenilne dokaze, do katerih se v postopku ni mogel opredeliti, kršilo storilčevo pravico do izjave o vsem procesnem gradivu, ki utegne vplivati na njegov pravni položaj oziroma pravico, da lahko zavzame stališče, tako glede dejanskih kot pravnih vidikov nanj naslovljenega očitka.

Izrek

Pritožbi zagovornika storilca Z.J., odvetnika I.L., se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Prekrškovni organ Postaja prometne policije M.S. je s plačilnim nalogom, z dne 3. 11. 2015, storilca Z.J. spoznal za odgovornega storitve prekrškov po petem odstavku 37. člena in po sedmem odstavku 110. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP) ter po prvem odstavku 6. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru (v nadaljevanju ZJRM-1) in mu je zanje izrekel enotno sankcijo globo 870,38 EUR. Zoper plačilni nalog prekrškovnega organa je storilec po zagovorniku vložil zahtevo za sodno varstvo, ki jo je prvostopenjsko sodišče z izpodbijano sodbo zavrnilo kot neutemeljeno in plačilni nalog prekrškovnega organa potrdilo.

2. V skladu z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-991/17-31, U-I-304/20-9, z dne 17. 12. 2020, storilec po zagovorniku, odvetniku I.L., ob izpolnjenih pogojih iz 4. točke izreka navedene odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, vlaga pritožbo.

Pritožnik v pritožbi najprej navaja, da je postopek o prekršku v obravnavani zadevi, glede na datum storitve prekrškov 9. 10. 2015, zastaral. V nadaljevanju pritožbe pritožnik navaja, da mu pred prekrškovnim organom ni bila dana možnost, da se izjavi o prekršku, saj ni prejel obvestila, ki bi mu naj bilo poslano, da bi se lahko izjasnil o dejstvih in okoliščinah prekrškov. V zahtevi za sodno varstvo je izpostavil, da je kot voznik tovornih vozil večkrat na daljših vožnjah tudi po več dni, zato je predlagal, da sodišče pridobi mnenje izvedenca grafologa, ki bo lahko potrdil, da podpis o prejemu obvestila ni njegov. Sodišče njegovemu dokaznemu predlogu ni sledilo in ga je zavrnilo, ker bi naj bilo iz dopisa Pošte Slovenija razvidno, da je pismonoša dne 16. 10. 2015 obvestilo kršitelju vročil na naslovu kršitelja, kar je potrdil naslovnik osebno sam. Ker v zapisniku o izjavi kršitelja, ki ga je storilec prejel hkrati s plačilnim nalogom, ni bil naveden datum, ko bi naj storilec prejel obvestilo, da se lahko izjavi, se storilec v zahtevi za sodno varstvo tudi ni mogel točno opredeliti do datuma 16. 10. 2015 oziroma, kje je takrat bil. Storilcu je bila odvzeta možnost, da poda izjavo po obvestilu, ki mu ga je poslal prekrškovni organ.

Storilec je v zahtevi za sodno varstvo podal dokazne predloge, in sicer pridobitev mnenja izvedenca grafologa, zaslišanje kršitelja, zaslišanje prič - policistov, ki so opravili ogled na kraju domnevne prometne nesreče in mnenje sodnega izvedenca za raziskavo prometnih nezgod, vendar nobenemu od dokaznih predlogov ni bilo ugodeno. Po drugi strani pa je sodišče v dokaznem postopku vpogledalo v zapisnik o ogledu kraja prometne nesreče, z dne 9. 10. 2015, v fotografije in skico kraja prometne nesreče, z dne 9. 10. 2015, v obvestilo kršitelju, z dne 10. 10. 2015, skupaj s priloženo vročilnico. Sodišče je nadalje opravilo še poizvedbe na pošti Šentjur glede vročanja obvestila kršitelju, z dne 10. 10. 2015, sklicuje pa se tudi na izjave A.B. ter sopotnika B.B.. O vseh izvedenih dokazih, ki bi naj izkazovali dejansko stanje, pa sodišče ni seznanilo storilca, s tem pa mu tudi ni dalo možnosti, da se o njih izjavi, saj mu navedeni dokazi niso bili predočeni. Storilcu je bila tako odvzeta možnost sodelovati v postopku in se izjasniti o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembni za odločitev v postopku, zaradi česar je prišlo do kršitve 22. člena Ustave Republike Slovenije.

Ker storilcu ni bila dana možnost sodelovanja v postopku in možnost obrambe pred vsemi procesnimi dejanji, ki vplivajo na njegov pravni položaj, pritožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in ustavi postopek o prekršku.

3. Pritožba je utemeljena.

4. 22. člen Ustave Republike Slovenije, po katerem je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih, posamezniku med drugim zagotavlja pravico do izjave o vsem procesnem gradivu, predloženem v fazi odločanja o pravnih sredstvih, ki utegne vplivati na njegov pravni položaj in pravico, da je navzoč pri izvajanju dokazov, da lahko postavlja vprašanja pričam in izvedencem ter da se nato izjavi o rezultatih dokazovanja.1 Gre za jamstva poštenega postopka, ki morajo biti storilcem zagotovljena tudi v prekrškovnem postopku, pri čemer je bistveno, da so storilcu dane ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov nanj naslovljenega očitka.

5. Prvostopenjsko sodišče ni sledilo navedbam storilca v zahtevi za sodno varstvo, da mu obvestilo kršitelju, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah prekrška, prekrškovnega organa Postaje prometne policije M.S., z dne 10. 10. 2015, ni bilo vročeno, za dokazovanje česar je storilec predlagal postavitev izvedenca grafologa. Prvostopenjsko sodišče je navedeni dokazni predlog zavrnilo in v točki 5 obrazložitve prvostopenjske sodbe med razlogi, zaradi katerih meni, da storilcu v postopku pred prekrškovnim organom ni bila kršena pravica do izjave, navedlo, da tudi iz dopisa Pošte Slovenije d.o.o., z dne 12. 12. 2016, izhaja, da je pismonoša obvestilo kršitelju dne 16. 10. 2015 vročil na naslovu storilca, kjer je prevzem potrdil naslovnik osebno sam, torej storilec. Storilčeva pravica do izjave, ki je določena v 55. členu Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), tako po mnenju prvostopenjskega sodišča ni bila kršena, saj je imel možnost, da se izjavi, vendar izjave ni podal in torej zakonske pravice ni izkoristil. 6. Prvostopenjsko sodišče pa obvestila Pošte Slovenije, z dne 8. 12. 2016, ni predočilo storilcu in mu s tem ni dalo možnosti v postopku izpodbijati zanj obremenilnega obvestila Pošte Slovenije oziroma se opredeliti do zanj obremenilnega dokaza. Prvostopenjsko sodišče je na podlagi zaključka, da storilcu pred prekrškovnim organom ni bila kršena pravica do izjave, določena v 55. členu ZP-1, v skladu s prvim odstavkom 65. člena ZP-1 storilčevo zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno, ker ni bila podana nobena izmed kršitev iz 62. člena ZP-1 in tudi ne takšna kršitev, na katero pazi sodišče po uradni dolžnosti v skladu s 62.a členom ZP-1. Vendar pa pritožba utemeljeno uveljavlja, da je prvostopenjsko sodišče dokazno oceno izpodbijane sodbe glede storilcu očitanih prekrškov oprlo na dokaze, ki jih je pridobil oziroma izvedel prekrškovni organ, o katerih pa se storilec, tako v postopku pred prekrškovnim organom, kot tudi pred prvostopenjskim sodiščem, ni mogel izjaviti. Poleg za storilca obremenilnega obvestila Pošte Slovenije, z dne 8. 12. 2016, ki storilcu ni bilo predočeno, na njem pa v odločilni meri temelji zaključek prvostopenjskega sodišča, da je storilcu v postopku pred prekrškovnim organom bila omogočena pravica do izjave, gre za izjavi prič B.B. in A.B., za skico prometne nesreče, za zapisnik o ogledu kraja prometne nesreče in za fotografije prometne nesreče na zgoščenki. Tudi iz obvestila kršitelju, da se lahko izjavi o dejstvih in okoliščinah prekrška, prekrškovnega organa Postaje prometne policije M.S., z dne 10. 10. 2015, ne izhaja, da bi bili obvestilu priloženi tudi navedeni listinski dokazi.

7. Prvostopenjsko sodišče je zato s tem, ker ni sledilo navedbam storilca v zahtevi za sodno varstvo in ni izvedlo v zahtevi za sodno varstvo predlaganih razbremenilnih dokazov v korist storilca, ampak je dejansko stanje v obravnavani zadevi oprlo zgolj na dokaze, ki jih je sodišču predložil prekrškovni organ, gre pa za storilcu obremenilne dokaze, do katerih se v postopku ni mogel opredeliti, kršilo storilčevo pravico do izjave o vsem procesnem gradivu, ki utegne vplivati na njegov pravni položaj oziroma pravico, da lahko zavzame stališče, tako glede dejanskih kot pravnih vidikov nanj naslovljenega očitka. Zaradi navedenega storilcu niso bila zagotovljena temeljna jamstva, ki zagotavljajo pravico do poštenega postopka, kar narekuje razveljavitev prvostopenjske sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje (analogna uporaba osmega odstavka 163. člena ZP-1). V ponovljenem postopku bo sodišče storilcu moralo omogočiti, da se seznani in izjavi o dokaznem gradivu, ki ga je po prejemu zahteve za sodno varstvo sodišču predložil prekrškovni organ oziroma bo prvostopenjsko sodišče ravnalo skladno z določilom petega odstavka 65. člena ZP-1. 8. Pritožnik v pritožbi uveljavlja, da je pregon za prekršek v obravnavani zadevi zastaral. V zvezi s tem pritožbeno sodišče opozarja na ustaljeno stališče sodne prakse Vrhovnega sodišča Republike Slovenije in Ustavnega sodišča Republike Slovenije, da zastaranje pregona za prekršek in za kaznivo dejanje preneha teči s pravnomočnostjo sodbe oziroma odločbe o prekršku2. Sodba Okrajnega sodišča v Murski Soboti ZSV 42/2016, z dne 20. 12. 2016, je postala pravnomočna z dnem odprave te sodbe vlagatelju pravnega sredstva (drugi odstavek 199. člena ZP-1), ko je tudi prenehal teči absolutni rok za zastaranje pregona za prekrške. Upoštevajoč analogijo, da mora biti postopek nove razsoje v zadevah prekrškov pravnomočno končan najkasneje v dveh letih po razveljavitvi pravnomočne sodbe, tako ni mogoče zaključiti, da je v obravnavanem primeru že nastopilo absolutno zastaranje pregona za prekrške skladno s šestim odstavkom 42. člena ZP-1. 1 Stališče Ustavnega sodišča Republike Slovenije v odločbi Up 319/10, U-I-63/10, z dne 20. 1. 2011, glej tudi sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije IV Ips 25/2016. 2 Glej odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-479/18-14, Up-469/15-33, z dne 24. 10. 2019 in sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije IV Ips 81/2015.