Jedro

Predlog za izdajo začasne odredbe z zadržanjem uporabe Pravilnika o ugotavljanju pričakovanega obsega delovnih rezultatov za novinarska delovna mesta v ... d. d. do pravnomočne rešitve arbitražnega postopka, predstavlja predlog za izdajo za t. i. regulacijske začasne odredbe. Zato je pri presojanju, ali so izpolnjeni pogoji za njeno izdajo, treba upoštevati stroge pogoje za izdajo začasne odredbe - predlagatelj mora verjetno izkazati nevarnost konkretne nenadomestljive (težko nadomestljive) škode, grozeča škoda pa mora biti tako intenzivna, da bi lahko sodno varstvo ostalo brez pomena.

Opredelitev škode, da bo uporaba Pravilnika lahko privedla do posledic pri oceni dela zaposlenih in do posegov v njihove pravice iz delovnega razmerja, lahko celo odpovedi pogodb o zaposlitvi, zaradi česar lahko pride do pritožbenih postopkov pri nasprotnem udeležencu oziroma kasnejših sodnih postopkov, je v luči zahtev za izkaz grozeče škode pri regulacijskih začasnih odredbah premalo konkretna, neizkazana in premalo neposredno vezana na uporabo Pravilnika, ki se nanaša na pričakovani obseg dela, in ne na ugotavljanje delovne uspešnosti ter posledice nedoseganja pričakovanih rezultatov dela. Če bi prišlo do situacije, ko posamezni delavec pri nasprotnem udeležencu ne bi dosegal pričakovanih delovnih rezultatov iz Pravilnika in bi mu bila zato odpovedana pogodba o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, bi imel na voljo sodno varstvo v individualnem delovnem sporu, v katerem bi se lahko presojala tudi veljavnost Pravilnika.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sklepa spremeni tako, da se ugovoru nasprotnega udeleženca ugodi tako, da se sklep z dne 29. 7. 2015 - v izpodbijani I. točki izreka spremeni tako, da se zavrne predlog za izdajo začasne odredbe z zadržanjem uporabe Pravilnika o ugotavljanju pričakovanega obsega delovnih rezultatov A., sprejetega 11. 5. 2015, ki se uporablja od 15. 5. 2015 dalje, do pravnomočne rešitve arbitražnega postopka, - v izpodbijani V. točki izreka pa se spremeni tako, da je predlagatelj v roku 8 dni dolžan nasprotnemu udeležencu povrniti stroške ugovora zoper sklep o začasni odredbi v višini 267,74 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne dalje do plačila, svoje stroške postopka na prvi stopnji pa krije predlagatelj sam.

II. Predlagatelj je dolžan nasprotnemu udeležencu v roku 8 dni povrniti stroške pritožbe v višini 535,48 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, svoje stroške odgovora na pritožbo pa krije sam.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor nasprotnega udeleženca (I. točka izreka) in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sklep, smiselno pa zoper zavrnitev ugovora nasprotnega udeleženca in zoper odločitev, da nasprotni udeleženec krije svoje stroške postopka, vlaga pritožbo nasprotni udeleženec zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se ugovoru v celoti ugodi ter predlog za izdajo začasne odredbe zavrže oziroma podrejeno zavrne, oziroma podrejeno, da se sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, vse s stroškovno posledico. Zatrjuje kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih. Trdi, da izdana začasna odredba nima vseh z zakonom določenih sestavin (ni izvršilnega sredstva), zato je neizvršljiva, do enakih ugovornih navedb pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Dalje navaja, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj mora biti Pravilnik predložen v soglasje predlagatelju. Opozarja, da Pravilnik določa normo (pričakovane delovne rezultate) in ne delovne uspešnosti delavca, to pa sta različni pravni kategoriji. Meni, da 95. člen ZSDU ni uporabljiv, saj Pravilnik ne določa delovne uspešnosti delavcev, ampak določa pričakovani obseg delovnih rezultatov. Meni, da ni izkazan verjeten obstoj terjatve. Po njegovem mnenju izpodbijana odločitev pomeni odločitev namesto arbitraže in ji nedopustno nalaga, kakšno odločitev mora sprejeti. Dalje trdi, da se sodišče ni opredelilo, zakaj Dogovor z dne 20. 12. 2012 ni ničen, oziroma ali je bilo za nastanek podano zahtevano soglasje volj, in do trditev, da navedena ravnanja predlagatelja pomenijo sindikalni boj. Sodišče bi po njegovem mnenju moralo za odločitev o ugovoru razpisati narok. Graja ugotovitev sodišča prve stopnje, da nasprotni udeleženec ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale predlagatelju, saj pred sprejemom Pravilnika ni imel pravil o ugotavljanju pričakovanega obsega dela. Meni, da v sklepu ni razlogov v zvezi s trditvijo, da je treba predlog za začasno odredbo zavreči, ker je predlagatelj prepozno začel z arbitražnim postopkom, prav tako tudi ne v zvezi s trditvami, ali je svet delavcev organ, ki ščiti interese svojih članov, saj svet delavcev nima članstva, niti, kako lahko nastane škoda svetu delavcev s sprejetjem takega pravilnika. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena predlagatelju, ki nanjo pravočasno odgovarja in predlaga njeno zavrnitev s stroškovno posledico. Priglaša tudi stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Tako tudi ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijani sklep vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, zato je pritožbeno sodišče sklep lahko preizkusilo.

6. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločalo o ugovoru nasprotnega udeleženca zoper 29. 6. 2015 izdano začasno odredbo, da se uporaba Pravilnika o ugotavljanju pričakovanega obsega delovnih rezultatov A. z dne 11. 5. 2015, ki se uporablja od 15. 5. 2015 (Pravilnik), zadrži do pravnomočne rešitve arbitražnega postopka (I. točka izreka sklepa z dne 29. 6. 2015). Svojo odločitev je sprejelo na podlagi ugotovitve, da je predlagatelj svojo terjatev verjetno izkazal, saj je nasprotni udeleženec sprejel izpodbijani Pravilnik brez soglasja sveta delavcev, ki se zahteva po 95. členu Zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju (Ur. l. RS, št. 42/93 in. nasl. – ZSDU). Predlagatelj je tudi verjetno izkazal, da je začasna odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode ter, da nasprotni udeleženec z izdajo začasne odredbe, če bi se ta med arbitražnim postopkom izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez njene izdaje nastale predlagatelju.

7. Skladno z določbo 56. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/04 in nasl. – ZDSS-1) sodišče v kolektivnih delovnih sporih lahko izda začasne odredbe, ki so potrebne, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode. Začasne odredbe se izdajajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje, če ni v tem členu drugače določeno (četrti odstavek 56. člena ZDSS‑1). Po določbi 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 in nasl. – ZIZ) sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Upnik mora verjetno izkazati tudi eno izmed naslednjih predpostavk: nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, oziroma da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode, oziroma da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

8. V predmetni zadevi gre za začasno odredbo, izdano za zavarovanje v zvezi s terjatvijo oziroma glavno stvarjo, za katero je pristojna arbitraža. Sodišče prve stopnje se je v zvezi s tem pravilno sklicevalo na 12. in 48. člen Zakona o arbitraži (Ur. l. RS, št. 45/08 in nasl. – ZArbit) in kot pristojno sodišče odločalo o predlogu za izdajo začasne odredbe z zadržanjem uporabe Pravilnika do pravnomočne rešitve arbitražnega postopka. Pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni preverilo, ali bi bilo treba predlog za izdajo začasne odredbe zavreči, ker je predlagatelj prepozno začel z arbitražnim postopkom, ni utemeljena, iz razlogov izpodbijanega sklepa namreč izhaja, da je sodišče prve stopnje presojalo začetek arbitražnega postopka skladno s 25. členom ZArbit in štelo za verjetno izkazano, da je bil začet arbitražni postopek v zvezi z dne 19. 5. 2015 prejetim predlogom za arbitražo glede ugotovitve zakonitosti Pravilnika, sprejetega z dne 11. 5. 2015, ki se je začel uporabljati 15. 5. 2015. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje odločilo namesto arbitraže, saj naj bi sklepa govorila o gotovosti in ne verjetnosti odločitve. Pri regulacijski začasni odredbi se tožbeni zahtevek (v predmetni zadevi je to zahtevek v glavni stvari pred arbitražo) in predlog začasne odredbe lahko celo v celoti prekrivata, pa jo je v primeru izpolnjevanja vseh zakonsko določenih pogojev za njeno izdajo, vseeno mogoče izdati v primeru, da bi bilo sicer onemogočeno pravno varstvo v zvezi z glavnim zahtevkom. Glede na to ni mogoče govoriti o odločitvi namesto arbitraže, niti o prejudiciranju odločitve arbitraže. Verjetnost, ki se po določbah ZIZ uporablja kot dokazni standard, potreben za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve, je podana, kadar so razlogi za ugotovitev obstoja nekega dejstva močnejši in številčnejši, kot pa razlogi, ki govorijo nasprotno. Ob upoštevanju nekontradiktornosti postopka za izdajo začasne odredbe je temu dokaznemu standardu zadoščeno, kadar predlagatelj v potrditev svojih navedb, ki so materialnopravno sklepčne, predloži takšne dokaze, ki bi, če bi v nadaljevanju postopka uspel, dokazovali resničnost njegovih navedb in torej narekovali zanj ugodno odločitev. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o predlogu za izdajo začasne odredbe pravilno uporabilo dokazni standard verjetnosti, kar je tudi izrecno navedlo (prvi stavek 11. točke obrazložitve).

9. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je predlagatelj za verjetno izkazal prvi pogoj za izdajo začasne odredbe po določbi prvega odstavka 272. člena ZIZ, saj je skladno z določbo 95. člena ZSDU v povezavi s 16. členom Dogovora o sodelovanju delavcev pri upravljanju (Participacijski dogovor) z dne 20. 12. 2012 treba v soglasje predlagatelju predložiti tudi odločitve v zvezi z določanjem obveznosti delavcev iz delovnega razmerja v splošnih aktih delodajalca, katerih kršitev ima lahko za posledico disciplinsko odgovornost delavcev ali odpoved pogodbe o zaposlitvi. Svojo odločitev je tudi ustrezno obrazložilo, saj je v 11. točki obrazložitve jasno navedeno, da nedoseganje pričakovanih rezultatov dela (ki so predmet izpodbijanega Pravilnika) že po zakonski definiciji predstavlja odpovedni razlog nesposobnosti po 89. členu Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl. – ZDR-1). Skladno z določbo navedenega dogovora je torej zahteva po soglasju sveta delavcev k predlogu odločitve delodajalca enaka kot to velja za odločitve, ki so navedene v prvem odstavku 95. člena ZSDU. Pritožba sicer pravilno navaja, da Pravilnik ne določa delovne uspešnosti delavcev, ampak določa pričakovani obseg delovnih rezultatov delavcev, vendar pa je glede na določbo 89. člena ZDR-1 to prav situacija iz 16. člena Dogovora - če namreč delavec pričakovanih delovnih rezultatov iz Pravilnika ne bo dosegel, je lahko posledica odpoved pogodbe o zaposlitvi temu delavcu iz razloga nesposobnosti. To izhaja že iz razlogov izpodbijanega sklepa, pritožbene navedbe v zvezi z nedorečenostjo vrste odpovedi pa so neutemeljene.

Pritožba se neutemeljeno zavzema za to, da bi se sodišče prve stopnje moralo opredeliti, zakaj Dogovor z dne 20. 12. 2012 ni ničen. Predlagatelj je dokaznemu standardu verjetnosti zadostil s predložitvijo dogovora, ki je datiran in podpisan s strani obeh strank, ugotavljanje eventualne zatrjevane neveljavnosti takega dogovora pa presega ugotavljanje verjetno izkazane terjatve v predlogu za začasno odredbo.

10. Predlagana začasna odredba je po svoji vsebini t.i. regulacijska začasna odredba. Regulacijska ali ureditvena začasna odredba je začasna odredba, ki se (lahko) povsem ujema s tožbenim zahtevkom v postopku, v katerem je predlagana, namenjena pa ni zavarovanju terjatve oziroma možnosti njene učinkovite izterjave, temveč začasni ureditvi spornega pravnega razmerja, saj terjatev še ni nastala.(1) Skladno z odločbo Ustavnega sodišča št. Up‑275/97 z dne 16. 7. 1998, ki je prvič opredelila pojem regulacijske začasne odredbe, je začasna odredba mogoča tudi zaradi začasne ureditve spornega pravnega razmerja, saj terjatve ne ogroža le nevarnost, da sodbe ne bo mogoče izvršiti, pač pa tudi ravnanja, zaradi katerih bi sodno varstvo te terjatve ostalo brez pomena, to pa je v primeru, če že v teku sodnega postopka za varstvo te terjatve tožniku (v predmetni zadevi predlagatelju) nastane nenadomestljiva škoda. Iz citirane ustavne odločbe izhaja, da so regulacijske začasne odredbe izjemno sredstvo, ki ga je mogoče izdati le v nujnih primerih.

11. V predmetni zadevi se predlog začasne odredbe, naj se zadrži izvajanje Pravilnika, sicer po besedilu ne ujema z zahtevkom/predlogom v arbitražnem postopku (ugotovitev ničnosti ali razveljavitev Pravilnika), vendar gre pri predlagani začasni odredbi glede na njene učinke (neuporaba Pravilnika do odločitve), glede na dejstvo, da gre za oblikovalni zahtevek (podobno kot pri razveljavitvi ali ugotovitvi ničnosti pogodbe) ter glede na dejstvo, da ne gre za uveljavljanje (in zavarovanje) terjatve predlagatelja, temveč za ureditev spornega pravnega razmerja, za t. i. regulacijsko začasno odredbo, zato je pri presojanju, ali so izpolnjeni pogoji za njeno izdajo, treba upoštevati stroge pogoje za izdajo začasne odredbe.

12. V zadevi II Ips 105/2008 je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da je potreben pri izdajanju regulacijskih začasnih odredb restriktiven pristop, to je z njihovo omejitvijo na izjemne primere in ob upoštevanju strogih pogojev. Zaradi tega mora sodišče ob hkratnem tehtanju interesov nasprotne stranke zelo omejevalno razlagati pojme grozeče nasilje oziroma nenadomestljiva (težko nadomestljiva) škoda. Izdaja regulacijske začasne odredbe je v določenih primerih sicer nujna za zagotovitev učinkovitosti pravice do sodnega varstva, vendar je zgolj sredstvo zavarovanja - ni in ne sme postati sredstvo, ki bi nadomestilo redno sodno varstvo v pravdnem postopku; ni vsako sporno pravno razmerje hkrati že takšno, ki bi opravičevalo izdajo regulacijske začasne odredbe. Skladno s stališči pravne teorije,(2) mora v luči teh zahtev predlagatelj verjetno izkazati nevarnost konkretne nenadomestljive (težko nadomestljive) škode, grozeča škoda pa mora biti tako intenzivna, da bi lahko sodno varstvo ostalo brez pomena.

13. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožba utemeljena v delu, v katerem zatrjuje, da predlagatelj ni izkazal možnosti nastanka nenadomestljive škode skladno s kriteriji za regulacijsko začasno odredbo. Glede na predmet spora v tej zadevi sicer ni mogoče pritrditi pritožbenemu stališču, da škode, ki bi nastala delavcem, ki so zaposleni pri nasprotnemu udeležencu in ki prek predlagatelja kolektivno uresničujejo pravico v zvezi s sodelovanjem pri upravljanju po ZSDU, ni mogoče šteti za nenadomestljivo škodo predlagatelja začasne odredbe, vendar pa zatrjevana grozeča škoda ni nenadomestljiva oziroma težko nadomestljiva škoda v smislu določbe 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ.

14. Opredelitev škode, da bo uporaba Pravilnika lahko privedla do posledic pri oceni dela zaposlenih in do posegov v njihove pravice iz delovnega razmerja, lahko celo odpovedi pogodb o zaposlitvi, zaradi česar lahko pride do pritožbenih postopkov pri nasprotnem udeležencu oziroma kasnejših sodnih postopkov, je v luči zahtev za izkaz grozeče škode pri regulacijskih začasnih odredbah premalo konkretna, neizkazana in premalo neposredno vezana na uporabo Pravilnika, ki se nanaša na pričakovani obseg dela, in ne na ugotavljanje delovne uspešnosti ter posledice nedoseganja pričakovanih rezultatov dela. Če bi prišlo do situacije, ko posamezni delavec pri nasprotnem udeležencu ne bi dosegal pričakovanih delovnih rezultatov iz Pravilnika in bi mu bila zato odpovedana pogodba o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, bi imel na voljo sodno varstvo v individualnem delovnem sporu, v katerem bi se lahko presojala tudi veljavnost Pravilnika.(3) Glede na to torej ni mogoče trditi, da bi z neizdajo predlagane začasne odredbe arbitražni postopek postal brez pomena.

15. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu sicer ugotovilo, da nasprotni udeleženec z izdajo začasne odredbe, če bi se ta med arbitražnim postopkom izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez njene izdaje nastale predlagatelju. Za uspešno utemeljitev tega pogoja moral predlagatelj izkazati obseg neugodnih posledic na vsaki strani in z njihovim tehtanjem pokazati na potrebo po začasni ureditvi spornega razmerja. Predlagatelj ni izkazal konkretnih in tako intenzivnih neugodnih posledic na svoji strani, da bi opravičevale izdajo predlagane začasne odredbe, poleg tega je zgolj pavšalno zatrjeval, da nasprotni udeleženec ne bi utrpel nobene škode, ker bi lahko še vedno uporabljal pravila, ki so veljala do sprejema Pravilnika (pri čemer iz ugovora izhaja, da nasprotni udeleženec pravil, ki bi urejala pričakovane delovne rezultate, pred sprejemom Pravilnika sploh ni imel). Glede na to, tudi ta pogoj za izdajo predlagane začasne odredbe ni podan.

16. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da pritožba utemeljeno zatrjuje, da v predlogu za začasno odredbo sploh ni določeno izvršilno sredstvo in je s tem predlog za izdajo začasne odredbe nepopoln. Poleg tega pa ugotavlja tudi, da v predlogu predlagatelj tudi ni ne zatrjeval in ne izkazal dodatnega pogoja za izdajo regulacijske začasne odredbe, to je reverzibilnosti (primerjaj s citirano odločbo Ustavnega sodišča RS).

17. Glede na to, da predlagatelj ni izkazal pogoja nevarnosti nastanka nenadomestljive ali težko nadomestljive škode, oziroma pogoja, da nasprotni udeleženec z izdajo začasne odredbe, če bi se ta med arbitražnim postopkom izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez njene izdaje nastale predlagatelju (za izdajo začasne odredbe pa morajo biti podani vsi pogoji po 272. členu ZIZ v povezavi s pogoji iz citirane ustavne odločbe), je bilo treba pritožbi nasprotnega udeleženca ugoditi in izpodbijani sklep spremeniti tako, da se njegovemu ugovoru ugodi ter sklep o začasni odredbi z dne 29. 7. 2015 razveljavi v izpodbijani I. in V. točki ter predlog za izdajo začasne odredbe zavrne.

18. Posledično mora predlagatelj povrniti nasprotnemu udeležencu stroške ugovora skladno s 154. členom ZPP. Nasprotnemu udeležencu je po določbah Odvetniške tarife (Ur. l., št. 2/2015 – OT) sodišče priznalo strošek za ugovor zoper začasno odredbo po tar. št. 16, ki se nanaša na vloge in zastopanje v kolektivnih delovnih sporih in odkazuje na uporabo 3. in 4. točke tar. št. 7, v zvezi s tar. št. 27 (2. točka), ki se nanaša na ugovor zoper izdano začasno odredbo, v višini 468,75 točk oziroma 215,16 EUR, materialne stroške po 11. členu OT v višini 9,37 točk oziroma 4,30 EUR ter 22 % DDV v višini 48,28 EUR, skupno 267,74 EUR. Višjih priglašenih stroškov mu pritožbeno sodišče ni priznalo. Izpodbijani sklep je bilo torej treba spremeniti tako, da glede na uspeh z ugovorom predlagatelj povrne nasprotnemu udeležencu 267,74 EUR stroškov ugovornega postopka v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne dalje do plačila. Svoje stroške postopka za začasno odredbo pred sodiščem prve stopnje nosi predlagatelj sam (154. člen ZPP).

19. Ker je s pritožbo uspel, je nasprotni udeleženec upravičen tudi do povrnitve stroškov pritožbe s strani predlagatelja. Pritožbeno sodišče mu je priznalo 937,50 točk nagrade za pritožbo (tar. št. 16 v zvezi s 6. točko tar. št. 27 OT), materialne stroške po 11. členu OT v višini 18,75 točk ter 22 % DDV v višini 96,56 EUR, skupno torej 535,48 EUR, kar vse je predlagatelj dolžan v roku 8 dni povrniti nasprotnemu udeležencu skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

(1) Prim. Pogorelčnik, Regulacijske začasne odredbe, Zbornik znanstvenih razprav 2013, str. 136 in sl., in D. Pavlina, Ureditvene začasne odredbe: pregled sodne prakse, PP, 25. 4. 2013, str. 9. (2) Kot zgoraj.

(3) Tako je v zadevi VIII Ips 218/2011 Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da sodišče lahko v individualnem delovnem sporu presoja skladnost splošnega akta delodajalca z zakonom in s kolektivnimi pogodbami v primeru, ko gre za predhodno vprašanje v smislu 13. člena ZPP in 21. člena ZDSS-1 (sodba z dne 18. 6. 2012).