Jedro

Zaradi spreminjanja predpisov, ki določajo višino obrestne mere zamudnih obresti, obrestne mere zamudnih obresti ni treba navesti v izreku sodbe. Izraz "zakonite zamudne obresti" v sodni praksi označuje zamudne obresti po obrestni meri, ki je za posamezno časovno obdobje določena z zakonom, naj si bo z ZOR ali z Zakonom o obrestni meri zamudnih obresti.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in popravnim sklepom razveljavilo sklep tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožnice z dne 15.8.1991 in ugotovilo, da tožnici ni prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki dne 12.8.1991, ampak 15.9.1993. Zato je tožena stranka dolžna tožnici izplačati iz naslova neizplačanega nadomestila osebnega dohodka za obdobje od 12.8.1991 do 24.8.1991 in nadomestila osebnega dohodka za obdobje od 24.8.1991 do 15.9.1993 znesek 248.124,00 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od mesečno zapadlih zneskov navedenih v 3. točki izreka sodbe.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki izplačati tudi neizplačani regres za letni dopust za leto 1992 v neto znesku 20.000,00 SIT skupaj z zamudnimi obrestmi od 31.7.1992 dalje do plačila, za leto 1993 pa v znesku 34.567,00 SIT skupaj z zamudnimi obrestmi od 31.7.1993 dalje do plačila ter ji povrniti povzročene pravdne stroške v višini 245.618,00 SIT, v 8 dneh pod izvršbo.

Tožena stranka se v odprtem roku pritožuje zoper sodbo sodišča prve stopnje, zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo v 3., 4. in 5. točki izreka razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Po mnenju pritožnika iz izreka sodbe ni razvidna stopnja zamudnih obresti, prav tako pa je prvostopenjsko sodišče prezrlo, da tožnici ne pripada regres za letni dopust, saj iz objektivnih razlogov (zdravljenje posledic prometne nesreče) sploh ni bila sposobna koristiti redni letni dopust. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in pri navedenem preizkusu ugotovilo, da je sodišče prve stopnje na podlagi popolno ugotovljenega dejanskega stanja tudi pravilno uporabilo materialno pravo, prav tako pa ni zagrešilo nobene absolutne bistvene kršitve pravil postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, ko preizkuša sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in na pritožbene navedbe še dodaja.

Sodišče prve stopnje je s popravnim sklepom z dne 22.10.1997 na predlog tožnika izpodbijano sodbo popravilo, tako da se v izreku sodbe v točki 5 za besedo "SIT" in pred "v" doda "z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva prvostopne odločbe dalje do plačila." Zato ni utemeljena pritožbena navedba, da iz sodbe sodišča prve stopnje ni razvidna stopnja zamudnih obresti, saj je v izreku sodbe dovolj, če sodišče prizna zakonite zamudne obresti. Sodna praksa je po uveljavitvi Zakona o obligacijskih razmerij (ZOR - Ur.l. SFRJ št. 29/78 - 57/89) dne 1.10.1978 opustila navajanje stopnje zamudnih obresti. ZOR je namreč v 1. odst. 270. člena določil, da mora dolžnik, ki zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti plačati poleg glavnice še obresti, po obrestni meri, po kateri se v kraj izpolnitve obrestujejo hranilne vloge na vpogled. Ta obrestna mera je tedaj res znašala 7,5%, toda kmalu je nastopila inflacija in banke so omogočale občutno višjo obrestno mero za vezavo hranilnih vlog na daljše obdobje. Zato je novela ZOR (Ur.l. SFRJ št. 39/85), ki je začela veljati 3.8.1985 predvidela, da mora dolžnik plačati zamudne obresti po obrestni meri, po kateri se v kraj izpolnitve plačujejo vloge, vezane brez določenega namena na več kot leto dni. Te obresti so od 3.8.1985 do 30.9.1995 znašale 72%, od 1.10.1985 do 19.11.1985 pa 63% itd.. Obrestna mera je naraščala, dokler ni zakonodajalec sklenil, da bo sam predpisoval obrestno mero. Sprememba ZOR-a (Ur.l. SFRJ št. 57/89), ki je stopila v veljavo 7.10.1989 je predpisala, da dolguje dolžnik poleg glavnice še zamudne obresti po obrestni meri določeni z zveznim zakonom. Zakon o obrestni meri zamudnih obresti (Ur.l. SFRJ št. 57/89), ki je začel veljati 7.10.1989, je predpisal obresti v višini eskontne mere, ki jo mesečno določa Narodna banka Jugoslavije, povečane za 20% in mesečni obračun obresti po komforni metodi. Sledil je Zakon o obrestni meri zamudnih obresti (Ur.l. RS št. 14/92), ki se je uporabljal od 28.3.1992 dalje do novele zakona (Ur.l. RS št. 13/93), ki je realno letno zamudno obrestno mero znižala s 30% na 25% in je začela veljati 13.3.1993. Dne 5.8.1995 je začel veljati Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in Temeljni obrestni meri (Ur.l. RS št. 45/95), ki je predpisal nov način obračunavanja obrestne mere zamudnih obresti, odvisen od temeljne obrestne mere, ki jo izdaja svet banke in jo kot sklep po temeljni obrestni meri objavlja v uradnem listu.

Ob takem spreminjanju obrestne mere zamudnih obresti je razumljivo, da obrestne mere zamudnih obresti ni treba oz. je ni mogoče navesti v izreku sodbe oz. v tožbenem zahtevku niti za preteklo obdobje, kaj šele v bodoče. Izraz "zakonite zamudne obresti" v sodni praksi označuje zamudne obresti po obrestni meri, ki je za posamezno časovno obdobje določena z zakonom, pa naj si gre za ZOR ali za poseben zakon o obrestni meri zamudnih obresti. Glede na povedano ni utemeljena pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje nepravilno ravnalo, ker v izreku sodbe ni določilo stopnje zamudnih obresti.

Prav tako pa ni utemeljena pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje pri odločitvi o regresu za letni dopust ni upoštevalo dejstva, da tožnica dopusta ni koristila, saj je bila v bolniškem staležu. Pravica do regresa za letni dopust ni vezana na dejansko izrabo letnega dopusta, zato je sodišče prve stopnje tožnici utemeljeno priznalo tudi regres za letni dopust za leto 1992 in 1993 z ustreznimi zakonitimi zamudnimi obrestmi, saj delavcu pripada regres za letni dopust, ne glede na to, ali je letni dopust dejansko izrabil ali ne. Tudi odločitev o stroških postopka je pravilna, saj jih je sodišče prve stopnje upoštevajoč 1. odst. 154. člena ZPP odmerilo v skladu z odvetniško tarifo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.