Jedro

Delodajalec, ki vloži vlogo za zaposlitev tujca, dokazuje, da je oseba, ki jo želi zaposliti, tujec. Za identiteto tujca pa ni dokaz osebno poznanstvo delodajalca in tujca niti osebna izkaznica, ki ji je veljavnost potekla.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Republiškega zavoda za zaposlovanje, Enote K. z dne 18.11.1994, s katero je zavrnjena izdaja delovnega dovoljenja na vlogo delodajalca za zaposlitev tujca N.S. Tožena stranka opira svojo odločitev na določbe drugega odstavka 6. in drugega odstavku 5. člena Zakona o zaposlovanju tujcev ter 4. člena Navodila o izvajanju Zakona o zaposlovanju tujcev (Uradni list RS, št. 34/92). Tožena stranka ugotavlja, da iz spisne dokumentacije izhaja, da je tožena stranka 27.10.1994 vložila prošnjo za izdajo delovnega dovoljenja na vlogo delodajalca za zaposlitev tujca na delovno mesto nekvalificiranega delavca. Vlogi je na zahtevo organa prve stopnje priložena neoverjena fotokopija osebne izkaznice, katere veljavnost je že potekla. Potnega lista in delovne knjižice pa tujec po izjavi tožeče stranke sploh nima. Tožena stranka še pripominja, da tujec, ki nima urejenih osebnih dokumentov, ne more pričakovati, da bo pridobil delovno dovoljenje.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da tožena stranka ni pravilno ugotovila dejanskega stanja. Delavec, za katerega je zaprosila, naj se izda delovno dovoljenje, je državljan Bosne in Hercegovine, ki se zaradi vojne v tej državi tja ne more vrniti in urediti svojih dokumentov. Zato veljavnih dokumentov za delavca tožeča stranka ne more predložiti. Tožeča stranka je večkrat poskušala pri zavodu za zaposlovanje dobiti delavca za razna pomožna dela na področju svoje dejavnosti, vendar zavod nima na voljo ustreznega kadra, zato si mora sama poiskati delavca. Zato je tudi vložila zahtevo za izdajo delovnega dovoljenja človeku, katerega sama osebno pozna in vanj zaupa. Z njim je pripravljena skleniti delovno razmerje. Predlaga razveljavitev izpodbijane odločbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo meni, da je tožba neutemeljena zaradi razlogov, ki izhajajo iz napadene odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba je izdana na podlagi Zakona o zaposlovanju tujcev (Uradni list RS, št. 33/92), ki določa pogoje za izdajo delovnega dovoljenja za zaposlitev tujcev. Po 2. odstavku 6. člena navedenega zakona se delovno dovoljenje na vlogo delodajalca izda za določen čas, ki ne more biti daljši od enega leta, in velja za delo pri delodajalcu, ki je zaprosil za delovno dovoljenje. Takšno delovno dovoljenje se po drugem odstavku 5. člena zakona izda samo pod pogojem, da v evidenci med brezposelnimi osebami na določenem območju ni ustreznega kandidata, ki poleg splošnih, izpolnjuje še posebne pogoje, ki jih delodajalec zahteva za sklenitev delovnega razmerja in je pripravljen sprejeti zaposlitev.

Po presoji sodišča je tožena stranka dejansko stanje popolno in pravilno ugotovila. Ni sporno, da je tožeča stranka po pozivu organa prve stopnje za dopolnitev vloge priložila le neoverjeno fotokopijo osebne izkaznice, za katero je organ ugotovil, da ji je veljavnost že pretekla. Če pa vlogi za izdajo delovnega dovoljenja niti ni priložena listina, ki dokazuje, da je oseba, ki jo želi delodajalec zaposliti, tujec in kateri tujec je to, je tudi po presoji sodišča odločitev pravilna. Delodajalec, ki vloži vlogo za zaposlitev tujca, mora namreč njegovo osebno stanje dokazati. Kot dokaz za to dejstvo pa ne zadošča osebno poznanstvo, kot trdi tožeča stranka v tožbi in tudi ne osebna izkaznica, katere veljavnost je celo pretekla.

Identiteta tujca se dokazuje z veljavno listino, to pa je praviloma potna listina, ki v tem primeru, kljub pozivu, ni bila predložena. Na odločitev pa seveda ne more vplivati tožbeni ugovor, da delodajalec ne more predložiti potne listine, češ da je oseba, ki jo želi zaposliti, zaradi vojne v njeni državi, ne more pridobiti.

Neutemeljeno tožbo je sodišče zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS/77) in 1. odstavka 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 65/97). Določbe ZUS/77 je smiselno uporabilo kot republiški predpis, v skladu s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).