Jedro

"Dejansko življenje" v Sloveniji, ki ga kot enega od kumulativno predpisanih pogojev za pridobitev državljanstva RS določa 1. odstavek 40. člena ZDS, je nedoločen pravni pojem. Njegovo vsebino mora v vsakem konkretnem primeru določiti organ, ki odloča na podlagi takšnega predpisa, z upoštevanjem konkretnega namena, ki naj ga ta nedoločeni pravni pojem doseže.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije z dne 25.5.1992.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odločila, da ne ugodi tožnikovi prošnji, ki je državljan Republike Makedonije, za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. Tožnik je vložil vlogo za pridobitev slovenskega državljanstva po določbi 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 30/91-I - ZDS).

Prvi odstavek 40. člena zakona o državljanstvu določa, da državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije dne 23. decembra 1990, prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi, pridobi državljanstvo Republike Slovenije, če v določenem roku vloži ustrezno vlogo.

Tožnik je pravočasno vložil ustrezno vlogo neposredno pri toženi stranki. Ta je njegovi vlogi ugodila. Ker pa mu na njegov naslov ni bilo mogoče vročiti odločbe, je nastal dvom, ali dejansko živi v Sloveniji, kar je eden od kumulativno predpisanih pogojev za pridobitev državljanstva po navedeni določbi zakona o državljanstvu. Tožnik se je na vabilo tožene stranke odzval šele po dveh mesecih. Tedaj je na zaslišanju izjavil, da je bil v ... pri bolnem očetu. Kot dokaz, da je ves čas dejansko živel v Sloveniji in da je bil le začasno odsoten, je predložil potrdilo hišnega sveta ..., da je dejansko živel tam do 5.11.1991. To je potrdila tudi priča. Predložil je tudi potrdilo, da je zaposlen, ni pa mogel predlagati prič, ki bi potrdile to dejstvo, zaslišanju delodajalca pa je nasprotoval. Predložil je tudi novo pogodbo o najemu stanovanja v Ljubljani, ta pa je bila sklenjena šele 4.5.1992. Tožena stranka je na podlagi teh dokazov prišla do prepričanja, da tožnik ni dokazal, da je od 23.12.1990 ves čas dejansko živel v Republiki Sloveniji in je zato njegovo vlogo za pridobitev državljanstva zavrnila.

Proti takšni odločitvi je tožnik sprožil upravni spor. V tožbi navaja, da ni sporno, da je do 5.11.1991 bival v Ljubljani. Takrat se je preselil, spremembe naslova pa ni mogel prijaviti, ker bi moral za to prej urediti vprašanje državljanstva. Na podlagi ustnega dogovora in brezplačno ga je vzel na stanovanje prijatelj. Ker se je preselil, mu tožeča stranka na stari naslov ni mogla vročati pisanj. V tistem obdobju je bil večkrat tudi odsoten, ker je bil v Makedoniji, kjer je imel bolnega očeta. Tožnik je predložil potrdilo, da je v Sloveniji redno zaposlen od leta 1983. Že ta javna listina je zadosten dokaz, da dejansko živi v Sloveniji. Delodajalca, ki je tožnikov oče, ni bilo mogoče zaslišati, ker je bil odsoten v Makedoniji. Zakon o državljanstvu zahteva, da prosilec v Sloveniji dejansko živi, ne zahteva pa, da bi moral ves čas živeti tu. Tožnik dela po cele dneve in ima zato daljši dopust, ki ga je porabil v Makedoniji. Zaradi začasne odsotnosti ne more biti prikrajšan glede svojih pravic. Tožnik še navaja, da govori tekoče slovensko in da res ni nobenega razloga, da se mu odreka slovensko državljanstvo. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da tožnik ne živi dejansko v Sloveniji ves čas. Potrdilo, da je bil tožnik zaposlen pri svojem očetu, ničesar ne dokazuje, saj je tožnik v pogovoru izjavil, da njegov oče ne bo pričal ter da ga je oče v času njegove odsotnosti nadomeščal. Tožena stranka smiselno predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

Tožena stranka je ugotavljala, ali je bil tožnik po dnevu plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije ves čas prisoten na ozemlju te republike. Ugotovila je, da tu ni bil navzoč ves čas in iz tega napravila sklep, da ni uspel dokazati, da v Sloveniji tudi dejansko živi. Takšno stališče tožene stranke pa ni pravilno oziroma je vsaj premalo obrazloženo.

Vsebina pojma "dejansko življenje" v Republiki Sloveniji, ki ga kot enega od kumulativno določenih pogojev določa 40. člen zakona o državljanstvu, ni zakonsko opredeljena. Gre za nedoločen pravni pojem, katerega vsebino mora določiti organ, ki na podlagi takega predpisa odloča. Sodišče soglaša s stališčem tožene stranke, da se vsebina tega pojma razlaga neodvisno od predpisov, ki urejajo evidenco o nastanitvi občanov in o registru prebivalstva. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe pa izhaja, da je v tem primeru tožena stranka štela, da je za dejansko življenje potrebna nepretrgana fizična prisotnost na določenem območju. Tako opredeljena vsebina pojma dejansko življenje pa je napačna. Zato je tožena stranka z izpodbijano odločbo prekršila materialno pravo, posledično pa tudi nepopolno ugotovila dejansko stanje.

Pojmu dejanskega življenja v Republiki Sloveniji je treba dati vsebino predvsem z upoštevanjem konkretnega namena, ki naj ga ta nedoločeni pravni pojem doseže. Po prepričanju sodišča za to, da se lahko šteje, da določena oseba dejansko živi na nekem območju, ni potrebno, da je ves čas fizično prisotna na tem območju. Na dejansko življenje kažejo poleg navzočnosti na določenem območju še druge okoliščine, iz katerih se da napraviti sklep, da določena oseba opravlja svoje bistvene življenjske aktivnosti na določenem območju. Če pa se določen čas ne nahaja na tem območju, na vprašanje, ali tu še dejansko živi, vpliva med drugim tudi dejstvo, koliko časa je bila odsotna s tega območja, pa tudi razlogi, zakaj je bila odsotna. Tožena stranka pa je iz gole ugotovitve, da se tožnik ni ves čas nahajal na ozemlju Republike Slovenije, napravila preuranjen sklep, da tu dejansko ne živi.

Ker je napačno določila vsebino navedenega pojma, je tožena stranka tudi pomanjkljivo ugotovila dejansko stanje. Glede na zgoraj opredeljeno vsebino pojma "dejansko življenje" v Sloveniji, naj tožena stranka v ponovljenem postopku ugotovi, kje so potekale tožnikove osnovne življenjske aktivnosti v času pred plebiscitom in po njem. Zlasti, s čim si služi sredstva za preživljanje, kje stanuje, ali izpolnjuje in kje izpolnjuje svoje obveznosti do države. Nadalje naj tožena stranka ugotovi, koliko časa je bil tožnik po plebiscitu pa do izdaje izpodbijane odločbe odsoten iz Slovenije in kakšni so bili razlogi za to. Z ugotovitvijo teh dejstev bo mogoče odgovoriti na vprašanje, ali tožnik živi v Makedoniji (ali kje drugje) in obiskuje Slovenijo, ali pa živi v Sloveniji in je bil na obisku v Makedoniji.

Ta dejstva lahko ugotavlja tožena stranka z vsemi dokaznimi sredstvi, ki jih predvideva zakon o splošnem upravnem postopku, in to ne glede na to, ali tožnik predlaga ali pa celo nasprotuje izvedbi posameznega dokaza. Po določbi 2. odstavka 136. člena zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86 - p.b.), namreč uradna oseba, ki vodi postopek, odredi po uradni dolžnosti izvedbo vsakega dokaza, če spozna, da je to potrebno za razjasnitev stvari. Zato naj tožena stranka v ponovljenem postopku predvsem zasliši tožnika in njegovega delodajalca. S tem zaslišanjem naj ugotovi, koliko časa je bil tožnik odsoten z ozemlja Republike Slovenije in kakšni so bili razlogi za to. Če bo glede teh razlogov nastal dvom, naj od tožnika zahteva, da predloži dodatne dokaze. Tožena stranka naj izvede tudi dokaze za ugotovitev dejstva, na kakšni pravni podlagi je tožnik do 5.11.1991 stanoval na ... v Ljubljani in zakaj se je takrat odselil od tam. Nadalje naj tožena stranka zasliši glede dejstva, kje je tožnik stanoval po 5.11.1991, izvede pa naj tudi vse druge dokaze, glede katerih bo v ugotovitvenem postopku spoznala, da bo z njimi lahko ugotovila okoliščine, ki po zgoraj opisanem stališču predstavljajo vsebino pojma "dejansko življenje" v Sloveniji.

Sodišče je odločilo z uporabo določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. To določbo in določbe drugih zveznih predpisov je uporabilo kot republiški predpis po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91 - I).