Jedro

Ker ima delavec na podlagi omenjenih zakonskih določb pravico pred sodiščem izpodbijati delodajalčevo dokončno odločitev, je za začetek pravnih učinkov njena vročitev odločilnega pomena. Zato nastopijo za delavca - drugače kot za delodajalca - skladno določilu iz 2. odstavka 334. člena ZPP pravne posledice dokončne odločbe šele z dnem, ko je delavcu ta odločba vročena. To pomeni, da je nastanek pravnih učinkov dokončne odločbe - tako na procesnem kot na materialnopravnem področju - za delavca in delodajalca različen.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je potrdilo sporazum (poravnavo), sklenjen v smislu takrat veljavnega 32. člena Zakona o sodiščih združenega dela (Uradni list SFRJ, št. 24/74 - 38/84) med predlagateljico in Ljudsko univerzo, s katerim se je slednja zavezala izplačati L.Š. razliko v plači za čas od 9.3.1993 do 14.8.1993 z zakonitimi zamudnimi obrestmi in stroški postopka v znesku 13.500,00 SIT, vse v 15. dneh pod izvršbo. Sodišče je tudi ugotovilo, da je L.Š. prenehalo delovno razmerje dne 17.8.1993, zato je zavezalo udeleženko, da ji za čas od 14.8.do 17.8.1993 prizna vse pravice iz delovnega razmerja. Svojo odločitev je oprlo na določbo 13. točke 1. odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih, po kateri preneha delovno razmerje delavcu, ki mu je izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja z dnem dokončnosti sklepa o izrečeni sankciji, to je z dnem vročitve tega sklepa delavcu.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano odločbo zavrnilo pritožbo Ljudske univerze in potrdilo odločbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno odločbo je vložila pravočasno revizijo udeleženka (sedaj tožena stranka), ki uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi revizije izraža svoje nestrinjanje s pravno presojo sodišča druge stopnje, da učinkuje sklep iz 13. točke 1. odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih v smislu določila 2. odstavka 334. člena ZPP v zvezi s 103. členom ZDR šele z vročitvijo. Po stališču revizije nastopijo materialnopravne posledice z dnem dokončnosti oziroma pravnomočnosti, to je na podlagi določila 333. člena ZPP v zvezi s 347. členom ZPP z dnem, ko pritožbeni organ zavrne pritožbo. Zato predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in spremeni odločbi sodišča prve in druge stopnje tako, da se zahtevek predlagateljice pod točko II.

zavrne kot neutemeljen.

Revizija je bila v skladu s 390. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90 - ZPP) vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se v zakonskem roku o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Ob obravnavanju revizije revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 10. točki 2. odstavka 354. člena ZPP v postopku pred izdajo izpodbijane pravnomočne odločbe, kar je moralo preizkusiti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP).

Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93 - ZDR) v 1. odstavku 100. člena določa, da delavcu, ki mu je izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, preneha delovno razmerje z dnem dokončnosti sklepa o izrečenem disciplinskem ukrepu (13. točka). Omenjeni zakon pa ne določa, kdaj nastopijo pravne posledice dokončnosti. Eden izmed elementov dokončnosti je vezanost strank, na katere se nanaša, (v konkretnem primeru delavca in delodajalca) na dokončno odločitev. Zato je za pravno presojo tega vprašanja glede na napotilno normo iz 103. člena ZDR uporabiti določbe Zakona o pravdnem postopku.

Tako ureja 334. člen ZPP začetek učinkov sodbe (v obravnavanem primeru odločitve delodajalca) na materialnopravnem in procesnem področju. Materialna dokončnost (oziroma pravnomočnost) se začne v istem trenutku kot formalna, vendar njeni učinki glede na določbo iz 2. odstavka 334. člena ZPP ne nastopijo za delodajalca in delavca hkrati. Zato je neutemeljeno stališče, za katero se v reviziji zavzema tožena stranka, da tudi za delavca - enako kot za delodajalca - nastopijo pravni učinki dokončne odločbe z dnem njenega sprejema na drugostopnem organu. Takšno stališče bi bilo sprejemljivo le v primeru, če delavec ne bi imel pravice do sodnega varstva. Tako pa mu to varstvo zagotavlja Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89, 40/90 - ZTPDR) v 66. oziroma 83. členu. Po omenjenih določbah ima delavec, ki ni zadovoljen z dokončno odločitvijo pristojnega organa pri delodajalcu, ali če ta organ ne odloči v tridesetih dneh od vložitve zahteve oziroma ugovora, pravico v nadaljnjih petnajstih dneh zahtevati varstvo svojih pravic pri pristojnem sodišču. Pravice do sodnega varstva pa nima delodajalec. Zato je po določilu 1. odstavka 334. člena ZPP v zvezi s 103. členom ZDR vezan na svojo odločitev, ko je le ta sprejeta oziroma v pisni obliki odpravljena. Odločitev delodajalca učinkuje na procesnem in materialnopravnem področju. To pomeni, da drugostopni organ svoje odločitve ne sme več spremeniti, ne razveljaviti, četudi bi bila naknadno ugotovljena njena nezakonitost. Z ureditvijo iz 66. člena ZTPDR je bila opuščena določba iz 10. odstavka 159. člena Zakona o združenem delu (Uradni list SFRJ, št. 53/76 - 11/88 - ZZD), po kateri je imela pravico izpodbijati pred sodiščem dokončno disciplinsko odločbo tudi organizacija združenega dela, če je bil z odločbo "bistveno oškodovan njen interes".

Ker ima, kot uvodoma poudarjeno, delavec na podlagi omenjenih zakonskih določb pravico pred sodiščem izpodbijati delodajalčevo dokončno odločitev, je za začetek pravnih učinkov njena vročitev odločilnega pomena. Zato nastopijo za delavca - drugače kot za delodajalca - skladno določilu iz 2. odstavka 334. člena ZPP pravne posledice dokončne odločbe šele z dnem, ko je delavcu ta odločba vročena. To pomeni, da je nastanek pravnih učinkov dokončne odločbe - tako na procesnem kot na materialnopravnem področju - za delavca in delodajalca različen.

Zato je tudi neutemeljeno stališče tožene stranke, naj bi bilo pravo v zvezi s presojo nastopa pravnih posledic dokončnosti sklepa o izrečenem disciplinskem ukrepu tožeči stranki, zmotno uporabljeno.

Revizijsko sodišče je zato revizijo v skladu z določbo 393. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.

Določbe ZPP in ZTPDR, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, so bile uporabljene na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91 in 45/I/94).