Jedro

Za razlikovanje položaja med upravičenci, ki v denacionalizacijskem postopku prejmejo odvzeto nepremičnino nazaj, in upravičenci, ki zaradi nezmožnosti vrnitve odvzete nepremičnine v naravi prejmejo nadomestna zemljišča, obstojijo razlike in zato utemeljeni razlogi, zaradi katerih prvim pripada odškodnina zaradi nezmožnosti uporabe, drugim pa ne.

Pritožnica utemeljeno opozarja, da se nepremičnine, dodeljene upravičencem, konkretizirajo šele v odločbi o denacionalizaciji, zaradi česar tožniki od uveljavitve ZDen do pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe ne bi mogli pridobivati nobenih koristi od nadomestnih zemljišč.

Položaj upravičencev, ki dobijo nadomestna zemljišča, je treba primerjati s položajem drugih upravičencev, ki prejmejo odškodnino (v kateri koli obliki pač), ne pa s tistimi, ki prejmejo odvzeto nepremičnino v naravi.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v prvem odstavku I. točke izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne še v preostalem, v II. točki izreka pa tako, da so tožniki dolžni toženi stranki v 15 dneh povrniti 6.841,28 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje.

II. Tožniki so dolžni toženi stranki v 15 dneh povrniti 1.243,70 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da tožnikom nerazdelno plača 13.623,16 EUR z zamudnimi obrestmi od 18. 9. 2012, v preostalem pa je njihov tožbeni zahtevek zavrnilo ter sklenilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2. Ugodilni del sodbe pravočasno izpodbija tožena stranka. Sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava. Nadomestna zemljišča so že ena od vrst odškodnine, zato tožniki niso upravičeni še do dodatne odškodnine iz naslova nezmožnosti uporabe. Opozarja na novejšo prakso sodišč: II Cp 2476/2014, II Cp 18692015, I Cp 1231/2015 ter II Ips 200/2013. Dodaja, da tožniki od nadomestnih zemljišč ne bi mogli pridobivati nobenih koristi, ker so bila ta prvič določena šele z denacionalizacijsko odločbo 23. 9. 2009, zato ni mogoče izhajati iz domneve, da bi lahko z njimi upravljali že od 7. 12. 1991. Opozarja, da zahtevek ni pravilno postavljen, pri čemer se sklicuje na stališče višjega sodišča, spremembe zahtevka pa so vložene po izteku zastaralnega roka. Dodaja še, da tožniki niso predložili potrdila o pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, pri čemer je to ugovarjala že v odgovoru na tožbo, nato pa svoj ugovor večkrat ponovila, vendar tožniki niso zadostili 286. členu ZPP. Graja še odločitev o stroških postopka in predlaga zavrnitev zahtevka.

3. Tožniki na vročeno pritožbo niso odgovorili.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je predmet spora terjatev po drugem odstavku 72. člena ZDen, tj. plačilo odškodnine zaradi nezmožnosti uporabe nadomestnih nepremičnin, vrnjenih v postopku denacionalizacije. V pritožbenem postopku je izpodbijano stališče sodišča prve stopnje, da gre takšna odškodnina upravičencem ne zgolj v primeru vračila premoženja v naravi, temveč tudi v primeru (kakršen je obravnavani), ko so se upravičenci z zavezancem sporazumeli o vrnitvi nadomestnih nepremičnin v smislu tretjega odstavka 42. člena ZDen.

6. Pritožbeno sodišče je ob prejšnjem odločanju(1) temu stališču pritrdilo, ob vnovičnem odločanju pa, izhajajoč iz dodatno predstavljenih (pritožbenih) argumentov ter novejše sodne prakse, od njega odstopa. Ocenjuje namreč, da za razlikovanje položaja med upravičenci, ki v denacionalizacijskem postopku prejmejo odvzeto nepremičnino nazaj, in upravičenci, ki zaradi nezmožnosti vrnitve odvzete nepremičnine v naravi prejmejo nadomestna zemljišča, obstojijo razlike in zato utemeljeni razlogi, zaradi katerih prvim pripada odškodnina zaradi nezmožnosti uporabe, drugim pa ne.

7. Odškodnina iz 72. člena ZDen je eden izmed institutov, ki naj bi zagotovil čim hitrejšo in posledično učinkovito denacionalizacijo, saj naj bi denacionalizacijske zavezance spodbudil k prostovoljnemu in čim prejšnjemu pristopu k reševanju denacionalizacijskih zahtevkov oziroma sodelovanju v denacionalizacijskih postopkih. Pri odločanju o teh zahtevkih je zato treba upoštevati zlasti tiste okoliščine, ki se nanašajo na vprašanje, ali bi denacionalizacijski upravičenec res imel premoženjsko korist, če bi premoženje dobil v upravljanje in uporabo pred pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji(2).

8. Določba drugega odstavka 72. člena ZDen predstavlja podlago za sui generis odškodninski zahtevek, ki ga ni mogoče subsumirati niti pod splošna pravila odškodninska prava niti pod pravila o neupravičeni obogatitvi, temveč gre za odmeno (ne pa polno nadomestilo škode)(3), ki jo je zakonodajalec po načelu pravičnosti ob upoštevanju siceršnjega modela oziroma zasnove denacionalizacije ter premoženjskih zmožnosti družbe štel za utemeljeno zaradi odprave krivic upravičencem, ki jim je bilo premoženje podržavljeno z zakoni iz 3. člena ZDen. Z denacionalizacijo se namreč takšna razmerja niso urejala za nazaj, temveč na novo oziroma za naprej, tj. od uveljavitve ZDen dalje(4). Pritožnica utemeljeno opozarja, da se nepremičnine, dodeljene upravičencem, konkretizirajo šele v odločbi o denacionalizaciji, zaradi česar tožniki od uveljavitve ZDen do pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe ne bi mogli pridobivati nobenih koristi od nadomestnih zemljišč(5).

9. Tudi Vrhovno sodišče je že opozorilo, da upravičenčeva zahteva do nadomestila ne izhaja iz pravice uporabljati nepremičnino že od uveljavitve ZDen, temveč iz ureditve, ki mu priznava to upravičenje za čas, ko premoženje še ni bilo vrnjeno. Možnost sodnega uveljavljanja tega upravičenja upravičenec pridobi, ko mu je nepremičnina vrnjena v naravi, do česar pride šele s pravnomočnostjo denacionalizacijske odločbe. Če premoženje ni vrnjeno v naravi, temveč v obliki odškodnine, tega upravičenja sploh ne pridobi(6).

10. ZDen v 42. členu določa, da upravičencu v primeru, ko mu nepremičnine ni mogoče vrniti (v last in v posest) v naravi, pripada odškodnina z vzpostavitvijo lastninskega deleža na pravni osebi ali v delnicah, ki jih ima Republika Slovenija, ali na njegovo zahtevo v obveznicah, izdanih v ta namen (prvi odstavek). Zakon pa upravičencu in zavezancu daje možnost, da se v takem primeru sporazumeta, da da zavezanec upravičencu nadomestno nepremičnino (tretji odstavek).

11. Izročitev nadomestnih nepremičnin po zakonskem besedilu ni ena od (subsidiarnih) možnosti(7) znotraj vračanja denacionalizacijskega premoženja, temveč je oblika odškodnine, pa še to kot opcija, do katere morata zavezanec in upravičenec priti sporazumno. Če do sporazuma ne pride, pripada upravičencu odškodnina v delnicah ali v obveznicah, in v takem primeru upravičencu odškodnina po drugem odstavku 72. člena ZDen ne gre(8), torej ne more pripadati niti upravičencem, ki se sporazumno dogovorijo, da namesto delnic/obveznic prejmejo odškodnino in natura(9).

12. Položaj upravičencev, ki dobijo nadomestna zemljišča, je torej treba primerjati s položajem drugih upravičencev, ki prejmejo odškodnino (v kateri koli obliki pač), ne pa s tistimi, ki prejmejo odvzeto nepremičnino v naravi. Slednji so zaradi posebnih razlogov, ki izhajajo iz odločbe Ustavnega sodišča U-I-22/99 z dne 2. 12. 1999, upravičeni do te odškodnine, tisti, ki prejmejo odškodnino (in mednje sodijo tudi tožniki) pa ne. Ker je položaj med enimi in drugimi bistveno različen(10), ni mogoče govoriti o diskriminaciji tožnikov v razmerju do upravičencev, ki prejmejo nepremičnino v naravi (14. člen v zvezi s 33. členom URS).

13. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in izpodbijani del sodbe spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tudi v tem obsegu zavrnilo (peta alineja 358. člena ZPP). V zvezi s preostalimi pritožbenimi navedbami višje sodišče zgolj dodaja: sodišče prve stopnje je ugodilo primarno postavljenemu zahtevku, ki ni zastaran. Tožniki so dodatno (in pravočasno) navedli podlago za solidarnost na upniški strani – pravilni so razlogi prvostopenjskega sodišča, navedeni v 12. in 13. točki obrazložitve. Pritožbeno sodišče sprejema tudi razloge glede pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, navedene v 10. točki obrazložitve. Tožena stranka svojega ugovora ni oblikovala tako, kot to trdi v pritožbi, temveč tako, kot zapiše sodišče prve stopnje, zato so njene pritožbene navedbe neutemeljene.

14. Odločitev o stroških postopka temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP. V postopku pred sodiščem prve stopnje so toženi stranki nastali naslednji stroški: nagrada za pravno sredstvo 1.504,00 EUR (z DDV 1.834,88 EUR), taksa za (prvo) pritožbo 2.115,00 EUR, nagrada za postopek 1.222,00 EUR (z DDV 1.490,84 EUR), nagrada za narok 1.128,00 EUR (z DDV 1.376,16 EUR) in 20,00 EUR administrativni stroški (z DDV 24,40 EUR) - skupaj so ji tožniki dolžni povrniti 6.841,28 EUR. Toženi stranki pripadajo tudi pritožbeni stroški, in sicer 513,00 EUR sodne takse, 587,20 EUR nagrade za pravno sredstvo (z DDV 716,38 EUR) ter 11,74 EUR materialnih stroškov (z DDV 14,32 EUR), skupaj 1.243,70 EUR, kar so ji dolžni povrniti tožniki, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.

Op. št. (1): Sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2075/2014 z dne 19. 11. 2014. Op. št. (2): Glej Breznik, J., in drugi, ibidem, str. 492 (T. Frantar, komentar k drugemu odstavku 72. člena ZDen).

Op. št. (3): Primerjaj razloge odločitve Ustavnega sodišča RS v zadevi U-I-72/93 z dne 20. 4. 1995. Op. št. (4): Zakonodajalec se je odločil, da ne bo razveljavil predpisov, ki so bili podlaga za podržavljenje. Na novo je uredil lastninska razmerja z učinkom za naprej (ex nunc) (Breznik, J., Zakon o denacionalizaciji s komentarjem, GV, Ljubljana, 2000, str. 482). ZDen takó ne vzpostavlja stanja ob podržavljanju in ne posega v razmerja do njegove uveljavitve. Upravičencem se vzpostavi lastninska pravica na podržavljenem ali nadomestnem premoženju oziroma prizna odškodnina s pravnomočno odločbo o denacionalizaciji (Ustavno sodišče RS, U-I-72/93 z dne 20. 4. 1995).

Op. št. (5): Višje sodišče ne soglaša s stališčem iz odločbe II Cp 2951/2011 z dne 22. 5. 2012, saj je vzpostavitev lastninske pravice na nadomestnih zemljiščih posledica dogovora o obliki odškodnine.

Op. št. (6): Povzeto po odločbi VS RS II Ips 200/2013 z dne 20. novembra 2014, 11. točka obrazložitve.

Op. št. (7): Zakonska dikcija se ne glasi npr. „Primarno se zemljišče vrne v naravi. Če to ni mogoče, se upravičencu dodeli nadomestno zemljišče. Če še to ni mogoče, upravičencu pripada odškodnina ...“ Op. št. (8): Zamudne obresti nimajo funkcije odškodnine, kot v razlogih svoje odločitve zmotno razloguje sodišče prve stopnje.

Op. št. (9): Smiselno enako stališče je zavzelo Višje sodišče v Ljubljani v zadevi II Ips 1869/2015 z dne 19. 8. 2015. Vsebinsko enako stališče pa je isto sodišče zavzelo tudi v zadevi I Cp 1231/2015 z dne 6. 5. 2015 in v zadevi II Cp 231/2016 z dne 13. 4. 2016. Op. št. (10): Znotraj upravičencev, ki prejmejo odškodnino, pa ni razlike – do odškodnine po 72. členu ZDen ni upravičen nihče.