Jedro

Pritrditi je pritožbi, da dolžnik z navedbami, da se je njegova finančna situacija z nadaljevanjem izvršbe z novimi izvršilnimi sredstvi še poslabšala, da si ne more urediti drugega bivališča, da ne more najeti hipotekarnega kredita ter da mu je izvršitelj že zarubil osebno vozilo, ni podal ustreznih trditev o verjetnosti nastanka nenadomestljive oziroma težko nadomestljive škode v posledici takojšnje izvršbe, saj realizacija izvršbe sama zase in kot končni cilj izvršilnega postopka ne predstavlja škode, ki je varovana z določbo 71. člena ZIZ.

Izrek

I. Pritožbi upnice se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani III. točki izreka spremeni tako, da se predlog dolžnika za odlog izvršbe z dne 6. 4. 2016 zavrne.

II. Pritožba dolžnika se zavrne in se v izpodbijanih delih (I., II. in IV. točka izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Dolžnik je dolžan v roku 8 dni od prejema tega sklepa povrniti upnici 761,84 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

IV. Dolžnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.

V. Upnica krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo ugovor po izteku roka (I. točka izreka), zavrnilo ugovor zoper sklep o nadaljevanju izvršbe z novim izvršilnim sredstvom In 272/2008 z dne 25. 2. 2016 (II. točka izreka), ugodilo predlogu dolžnika za odlog izvršbe in izvršbo odložilo do pravnomočno končanega pravdnega postopka za razvezo sodne poravnave (III. točka izreka), dolžniku naložilo, da v roku 8 dni od prejema tega sklepa povrne upnici 399,83 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki sklepa (IV. točka izreka) ter odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške predloga za odlog (V. točka izreka).

2. Zoper odločitev sodišča prve stopnje v III. točki izreka navedenega sklepa se pravočasno pritožuje upnica zaradi kršitve določb Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Sodišču očita, da ni navedlo razlogov glede izpolnjenosti pogojev za odlog in ni povedalo, v čem šteje, da bi dolžniku nastala nenadomestljiva škoda, če bi se nadaljevala premičninska izvršba ali izvršba na dolžnikova denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet. Zatrjuje, da sodišče prve stopnje ni presojalo škode, ki bo z odlogom nastala upnici. Meni, da je izpodbijana odločitev napačna, saj dolžnik nenadomestljive, oziroma težko nadomestljive škode, ni dokazal, niti je ni ustrezno zatrjeval. V zvezi s tem opozarja, da je izvršba na nepremičnine že končana, da je dolžnikov delež bil prodan, da dolžnik še vedno protipravno zaseda prodano nepremičnino ter da za predlagan odlog ne more biti pravno relevantno, da si dolžnik ne more najeti hipotekarnega kredita, saj lahko bivanjski problem reši drugače, in sicer z najemom stanovanja. Prav tako nenadomestljive škode ne more predstavljati rubež osebnega vozila dolžnika. Poudarja, da traja predmetni izvršilni postopek že od leta 2008 ter navaja, da če se komu povzroča škoda, se povzroča upnici. Priglaša pritožbene stroške.

3. Odločitev sodišča prve stopnje v I., III. in IV. točki izreka s pravočasno pritožbo izpodbija dolžnik ter pri tem uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. členom ZIZ. Sodišču očita, da mu ni ustrezno odgovorilo na trditve o upničini zamudi ter meni, da je sklep v tem delu neobrazložen. Opozarja, da je pred izdajo sklepa o dovolitvi izvršbe z novimi izvršilnimi sredstvi z dne 25. 2. 2016 upničina terjatev bila poplačana v višini 46.179,02 EUR. Ker je sodišče prve stopnje dovolilo nadaljevanje izvršbe za celoten znesek, meni, da gre pri izterjavi dolga v višini 46.179,02 EUR za res iudicata, sodišču pa očita, da bi moralo samo omejiti izvršbo glede na podatke spisa. Navaja, da sodišče ni dokazno ocenilo predloženih dokazov, niti jih ni izvedlo. Meni, da sodišče nekritično sledi upnici glede tega, da ni prišla v zamudo. V zvezi s tem poudarja, da sta se z upnico dne 28. 2. 2013 v prisotnosti poslujoče sodnice dogovorila, da bo dolžnik upnici izplačal terjatev, upnica pa bo dolžniku izstavila potrebna zemljiškoknjižna dovolila ter da upnica ni hotela sodelovati pri najetju kredita in ni hotela deponirati izjave o umiku izvršilnega predloga. Zatrjuje, da je upnica prišla v zamudo dne 19. 3. 2009, ko je vložil ugovor zoper sklep o izvršbi, najkasneje pa dne 28. 2. 3013, ko sta pravdni stranki sklenili nov ustni dogovor pred sodiščem. Sodišču zato očita, da je napačno ugotovilo dejansko stanje in posledično napačno uporabilo materialno pravo. Predlaga ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijanega dela sklepa tako, da se ugovoru po izteku roka ugodi (glede zakonskih zamudnih obresti) in se sklep o izvršbi, oziroma o nadaljevanju izvršbe, delno razveljavi, oziroma podredno, da se sklep v izpodbijanih delih razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša pritožbene stroške.

4. V odgovoru na pritožbo upnica nasprotuje pritožbenim trditvam in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške vloženega odgovora.

5. Pritožba upnice je utemeljena, pritožba dolžnika ni utemeljena.

O pritožbi upnice:

6. Pritožbeni očitki o obremenjenosti sklepa z absolutno bistveno kršitvijo postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP, vse v zvezi s 15. členom ZIZ, so neutemeljeni. Sklep je obrazložen, ima vse potrebne razloge o pravno odločilnih dejstvih, ki si ne nasprotujejo in ki ne nasprotujejo izreku. V kolikor pa se upnica z razlogi ne strinja, pa to ne pomeni kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ampak pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja ali zmotne uporabe materialnega prava.(1)

7. Skladno s prvim odstavkom 71. člena ZIZ, na katerega se je sicer pravilno oprlo tudi sodišče prve stopnje, lahko sodišče prve stopnje na predlog dolžnika popolnoma ali deloma odloži izvršbo, če dolžnik izkaže za verjetno, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo in da je ta škoda večja od tiste, ki zaradi odloga lahko nastane upniku, ob tem pa mora biti podan vsaj eden izmed desetih taksativno naštetih primerov iz prvega odstavka 71. člena ZIZ.

8. Dolžnik je, kot izhaja iz točke 14 obrazložitve izpodbijanega sklepa, predlagani odlog izvršbe zaradi vložitve izrednega pravnega sredstva glede pogoja nastanka nenadomestljive ali težko nadomestljive škode utemeljeval z navedbami, da se je njegova finančna situacija z nadaljevanjem izvršbe z novimi izvršilnimi sredstvi še poslabšala, da si ne more urediti drugega bivališča, da ne more najeti hipotekarnega kredita ter da mu je izvršitelj že zarubil osebno vozilo, katerega potrebuje, ker se z njim vozi na delo. Pritrditi je pritožbi, da s takšnimi navedbami dolžnik ni podal ustreznih trditev o verjetnosti nastanka nenadomestljive oziroma težko nadomestljive škode v posledici takojšnje izvršbe. Sodišče prve stopnje je zato napačno zaključilo, da je dolžnik izkazal obstoj nenadomestljive škode. Škoda, ki jo uveljavlja dolžnik, ne predstavlja tiste škode, ki je glede na citirano zakonsko določilo predvidena za odlog izvršbe. Škoda, ki jo navaja dolžnik, je logična posledica realizacije izvršbe in vselej nastane z izvršbo že zaradi njene oprave. Realizacija izvršbe pa sama zase in kot končni cilj izvršilnega postopka ne predstavlja škode, ki je varovana z določbo 71. člena ZIZ.(2) Pritožbeno sodišče vsled navedenemu zaključuje, da dolžnik v predlogu za odlog izvršbe z dne 6. 4. 2016 ni izkazal verjetnosti nastanka nenadomestljive ali težko nadomestljive škode. S tem, ko dolžnik ni izkazal za verjetno nastanka nenadomestljive ali težko nadomestljive škode, pa tudi ni mogoče tehtati naslednjega pogoja iz prvega odstavka 71. člena ZIZ, ali je ta večja od tiste, ki bi nastala upniku z odlogom izvršbe.

9. Po drugem odstavku 71. člena ZIZ sme sodišče na predlog dolžnika odložiti izvršbo tudi v drugim primerih, ko so za to podani posebno upravičeni razlogi, vendar najdlje za tri mesece in le enkrat. 10. Dolžnikove trditve v vlogi z dne 6. 4. 2016 pa prav tako ne utemeljujejo posebno upravičenih razlogov iz drugega odstavka 71. člena ZIZ. Kot posebno upravičen razlog za odlog izvršbe je namreč mogoče upoštevati le tak življenjsko izjemen dogodek, ki zaradi izjemne, kratkotrajne situacije dolžniku začasno onemogoča izpolnitev obveznosti, zaradi česar je tudi odlog iz tega razloga mogoče dovoliti le za tri mesece. Ker predmetna izvršba teče že od leta 2008, upnica pa je bila v tem času delno poplačana le v posledici prisilne izvršbe in ne prostovoljne izpolnitve s strani dolžnika, izpostavljeno poslabšanje finančne situacije že zato ne more predstavljati posebno upravičenega razloga, saj ne gre za kratkotrajno situacijo oziroma začasno nezmožnost izpolnitve obveznosti. Prav tako pa tega pravnega standarda ne zapolni dejstvo, da je dolžnik v letu 2016 ponovno vložil tožbo na razveljavitev sodne poravnave, ki v predmetni zadevi predstavlja izvršilni naslov, saj je bila izvršba na podlagi sodne poravnave kot izvršilnega naslova dovoljena že v letu 2008. 11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi upnice ugodilo ter sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani III. točki izreka spremenilo tako, da je predlog dolžnika za odlog izvršbe zavrnilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12. Pritožbeno sodišče je v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka. Ker je upnica s pritožbo uspela v celoti, ji je dolžnik dolžan povrniti stroške, nastale z vložitvijo pritožbe, saj so bili za izvršbo potrebni (peti odstavek 38. člena ZIZ). Sodišče druge stopnje ji je skladno z OT (uradni list RS št. 67 z dne 11. 7. 2003) in Zakonom o sodnih taksah (ZST-1) priznalo stroške za sestavo pritožbe v priglašeni višini 1200 točk (6. točka tar. št. 27 OT), 20 točk za obvestilo stranki (tar. št. 39 OT), 2 % materialnih stroškov (24,4 točke), 22 % DDV (273,77 točk) ter sodno takso v višini 65,00 EUR (tar. št. 4032 ZST-1), skupno 761,84 EUR stroškov pritožbenega postopka, ki ji jih mora povrniti dolžnik skupaj z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude 8 dnevnega paricijskega roka za plačilo.

O pritožbi dolžnika:

13. Pritožba neutemeljeno očita kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP, vse v zvezi s 15. členom ZIZ. Sklep ima vse potrebne razloge o pravno odločilnih dejstvih. Odločitev glede zavrnitve dolžnikovega ugovora v zvezi s prenehanjem dolžnikove zamude je, v nasprotju z navedbami pritožbe, možno preizkusiti, in sicer so razlogi o tem v točki 8 obrazložitve. V kolikor pa se dolžnik z razlogi ne strinja, pa to ne pomeni kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ampak pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja ali zmotne uporabe materialnega prava, kot je bilo že pojasnjeno.

14. Pritožba nepravilno zatrjuje, da je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 25. 2. 2016 ponovno dovolilo izvršbo za znesek 46.179,02 EUR, čeprav je upnica v predmetni izvršbi svojo terjatev v tej višini že dobila poplačano. V predmetni izvršilni zadevi je namreč izvršba bila dovoljena s sklepom In 272/2008 z dne 10. 3. 2009, sklep In 272/2008 z dne 25. 2. 2016 pa je sklep o dovolitvi nadaljevanja (že dovoljene) izvršbe z novim izvršilnim sredstvom, izdan na podlagi 34. člena ZIZ in ne 44. člena ZIZ. Pritožbeni očitki o obstoju kršitve iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZIZ so vsled navedenemu neutemeljeni.

15. Ker dolžnikova pravica do izvedbe vseh predlaganih dokazov skladno z določbami ZIZ ne obstaja, pritožba neutemeljeno očita, da sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh dokazov niti jih ni dokazno ocenilo. Drugi odstavek 58. člena ZIZ določa, da sodišče v primeru upnikovega nasprotovanja ugovoru, razpiše narok za obravnavo ugovora glede na okoliščine primera ali pa izda sklep brez naroka. Skladno z določbo 213. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pa dokazovanje obsega vsa dejstva, ki so pomembna za odločbo, o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, pa odloča sodišče. Ker predlaganega dokaza z zaslišanjem dolžnika in sodnice sodišče prve stopnje ni izvedlo, tega tudi ni bilo dolžno dokazno oceniti, zato so pritožbeni očitki v tej smeri neutemeljeni.

16. Po določbi prvega odstavka 56. člena ZIZ lahko dolžnik tudi po pravnomočnosti sklepa o izvršbi, vse do konca izvršilnega postopka, vloži ugovor, ki temelji na dejstvu, ki se nanaša na samo terjatev in je nastopilo po izvršljivosti odločbe ali po sklenitvi poravnave, če ga brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v ugovoru zoper sklep o izvršbi.

17. Sodišče druge stopnje sledi razlogom sodišča prve stopnje, da je o delnem plačilu terjatve v višini 46.179,02 EUR že bilo odločeno s sklepom o poplačilu upnikov z dne 30. 6. 2015 ter da so navedeno izvrševalci sklepa dolžni upoštevati pri poplačilu upnika oziroma pri opravljanju izvršilnih dejanj. Zato je kot pravilno potrditi zavrnitev ugovora po izteku roka v tem delu. Pri tem podatki spisa izkazujejo, da je bil hkrati s sklepom z dne 25. 2. 2016 dolžnikovim dolžnikom ter izvrševalcem sklepa o izvršbi poslan tudi sklep o poplačilu upnikov z dne 30. 6. 2015 (uradni zaznamek na l. št. 369 spisa). Pritožbene trditve, da je to utemeljen ugovorni razlog v smislu ugovora zoper sklep o nadaljevanju izvršbe, niso utemeljene, saj je zoper sklep o nadaljevanju izvršbe mogoče ugovarjati le z razlogi, ki se nanašajo na novo sredstvo ali predmete izvršbe(3), za kar pa pri navedenem ne gre. Glede na navedeno pritožbeno sodišče sledi pravilnemu zaključku sodišča prve stopnje, da so takšne ugovorne trditve ugovora po izteku roka neutemeljene.

18. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je dolžnik upničino zamudo utemeljeval z navedbami, da ga je upnica vseskozi ovirala pri izpolnitvi obveznosti. Dolžnik namreč ni mogel najeti hipotekarnega kredita, ker upnica ni plačala geometrske odmere. Poleg tega pa sta se dne 28. 2. 2013 ustno dogovorila, da bo upnica dolžniku izdala zemljiškoknjižno dovolilo ter umaknila predlog za izvršbo, da bo dolžnik lahko najel hipotekarni kredit. Po določbi prvega odstavka 300. člena Obligacijskega zakonika (OZ) pride upnik v zamudo, če brez utemeljenega razloga noče sprejeti izpolnitve ali jo s svojim ravnanjem prepreči. Glede na to, da se v predmetnem postopku izterjuje denarna terjatev, torej je predmet obveznosti plačilo 74.000,00 EUR in ne najetje hipotekarnega kredita, pri tem pa iz izvršilnega naslova ne izhaja, da bi bila upničina obveznost sočasna dolžnikovi, je pritrditi sodišču prve stopnje, da so ugovorne navedbe dolžnika glede upničine zamude neutemeljene. Trditve o tem, da je upnica zavrnila delno izpolnitev s strani dolžnika, so pritožbene novote, ki jih sodišče druge stopnje glede na določbo 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ne more upoštevati, saj niso upravičene. Pritožbeni očitki o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju so neutemeljeni, saj dejstva, ki jih izpostavlja dolžnik glede zatrjevane upniške zamude, niso odločilna. Posledično je v zvezi z zavrnitvijo dolžnikovega ugovora v delu zatrjevane upničine zamude neutemeljeno očitana tudi zmotna uporaba materialnega prava.

19. Pritrditi je sodišču prve stopnje, da se ugovorne navedbe dolžnika niso nanašale na nova sredstva izvršbe, oziroma nove predmete izvršbe ter zato potrditi tudi odločitev o zavrnitvi ugovora zoper sklep o nadaljevanju izvršbe z novim izvršilnim sredstvom.

20. Pritožbeno sodišče je ob obrazloženem pritožbo dolžnika, ki se je izkazala za neutemeljeno, zavrnilo in v izpodbijanih delih potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), saj tudi ob preizkusu izpodbijane odločitve v okviru razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in s 15. členom ZIZ), ni zasledilo kakšnih kršitev oz. nepravilnosti.

21. Ker dolžnik s pritožbo ni uspel, ni možen zaključek o neutemeljeno povzročenih pritožbenih stroških in jih ni mogoče naložiti v plačilo upniku. Zato je v zvezi s temi stroški pritožbeno sodišče odločilo, da jih dolžnik krije sam (šesti odstavek 38. člena ZIZ).

22. Ker odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča, stroški upnice, nastali z njegovo vložitvijo, niso bili potrebni za izvršbo, zato jih krije upnica sama (peti odstavek 38. člena ZIZ).

Op. št. (1): Primerjaj tudi: Pravdni postopek zakon s komentarjem, 3. knjiga, stran 309. Op. št. (2): Primerjaj: VSM sklep I Ip 573/2015 z dne 2. 11. 2015, VSC sklep II Ip 190/2013 z dne 8. 5. 2013, VSL sklep III Ip 441/2012 z dne 28. 3. 2012, VSL sklep I Ip 1643/2010 z dne 26. 5. 2010. Op. št. (3): Primerjaj: Načelno pravno mnenje, občna seja VSS z dne 18. 6. 1996.