Jedro

Za razmejitev pristojnosti med sodiščem združenega dela in rednim sodiščem je pomembna vsebina razmerja in ne zgolj dejstvo, da je stanodajalec organizacija združenega dela.

Izrek

Reviziji se ugodi, sklep sodišča druge stopnje se razveljavi in se vrne zadeva temu sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo predlogu in odločilo, da postane predlagatelj imetnik stanovanjske pravice na enosobnem stanovanju št. 100 v 10. nadstropju stanovanjske hiše. Ugotovilo je, da se je udeleženec pred šestimi leti brez pravega razloga izselil iz spornega stanovanja in ga prepustil predlagatelju ter se vse do leta 1990 za to stanovanje ni zanimal. Sodišče druge stopnje je ob reševanju pritožbe udeleženca po uradni dolžnosti razveljavilo sklep prve stopnje in zavrglo predlagateljev predlog za določitev imetnika stanovanjske pravice. Ugotovilo je, da ni izkazano, da bi predlagatelj od stanodajalca zahteval odločbo o dodelitvi stanovanja, zato brez tega ne more sprožiti postopka za legalizacijo svojega statusa. Sodišče prve stopnje pa je odločalo o zadevi za katero ni stvarno pristojno. Po 18. členu zakona o stanovanjskih razmerjih je pristojno za odločanje v takih zadevah sodišče združenega dela. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 4. tč. drugega odst. 354.čl. ZPP. Zato je sodišče druge stopnje sklicujoč se na 3. točko 380.čl. ZPP v zvezi s 37.čl. ZNP po uradni dolčnosti razveljavilo sklep prve stopnje in predlog zavrglo. Proti temu sklepu vlaga predlagatelj revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se sodišče druge stopnje sklicuje na predpise, ki bi jih bilo potrebno uveljaviti, če bi zahteval izselitev stanodajalec. Vendar pa so po dosedanji sodni praksi odločala sodišča združenega dela le takrat, kadar je šlo za spore med delavci. Kadar gre za imetništvo stanovanjske pravice, pa so pristojna redna sodišča. Poudarja, da ni bil nikoli v delovnem razmerju pri nasprotni udeleženki. Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijani sklep in potrdi sklep prve stopnje.

Revizija je bila vročena nasprotni udeleženki in udeležencu, ki nanjo nista odgovorila, in Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil ( 3. odst. 390.čl. ZPP).

Revizija je utemeljena.

Čeprav se uvodoma sklicuje samo na revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, pa predlagatelj v reviziji navaja tudi razloge, s katerimi izpodbija sklep druge stopnje zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Ta revizijski razlog je podan, ker se sodišče druge stopnje napačno sklicuje na 16. člen ZPP kot podlago za zavrženje predloga. Tudi če bi bilo res za odločanje v tej zadevi pristojno sodišče združenega dela, bi to bil razlog le za postopanje po 21.čl. ZPP, ne pa za zavrženje predloga. Zaradi kršitve določb postopka, navedene v 4. tč. drugega odst. 354.čl. ZPP, sodišče druge stopnje ne zavrže tožbe oziroma predloga; tako ravna samo v primeru kršitve iz 3. tč. drugega odst. 354.čl. ZPP. Odločitev sodišča druge stopnje je že zato napačna.

Napačno pa je tudi izhodišče, ki je podlaga za tako odločitev sodišča druge stopnje. Obravnavana zadeva namreč ne spada v pristojnost sodišča združenega dela. Ko se sklep druge stopnje v zvezi s tem sklicuje na 18.čl. zakona o stanovanjskih razmerjih, prezre določbe zakona o stanovanjskem gospodarstvu (Ur.l. SRS št. 3/81 - 8/90), ki je kot specialni predpis urejal tudi pristojnost za reševanje sporov iz stanovanjskih razmerij. Z drugo novelo (Ur.l. SRS št. 24/85) je bil spremenjen 145. čl. tega zakona tako, da je bila podajšana pristojnost rednih sodišč, ki je veljala do sprejetja zakona o stanovanjskih razmerjih iz l. 1982, in sicer dokler ne bodo ustanovljena sodišča združenega dela za to področje. Ker ta sodišča niso bila nikoli ustanovljena, je še vedno aktualna sodna praksa, po kateri je za določitev pristojnosti pomembna vsebina razmerja in ne zgolj dejstvo, da je bil stanodajalec organizacija združenega dela. Taka praksa je bila potrjena s stališči posvetovanja rednih sodišč v SR Sloveniji dne 18. in 19.2.1987 (gl. Pravosodni bilten št. 2/87). Vsebina razmerja med predlagateljem in nasprotno udeleženko pa po dosedanjih ugotovitvah nima elementov, ki bi kazali na pristojnost sodišča združenega dela.

Iz navedenih razlogov je odločitev sodišča druge stopnje napačna. Pri ponovnem odločanju bo moralo sodišče druge stopnje vsebinsko obravnavati pritožbo stranskega intervenienta in o njej odločiti.

Odločitev revizijskega sodišča temelji na 1. odst. 294.čl. ZPP v zvezi s 400.čl. ZPP in 37.čl. ZNP.