Jedro

Določilo „izguba ene dojke po 50. letu starosti 5%“ ni nejasno, zato ne potrebuje morebitnega dodatnega tolmačenja, ampak ga je potrebno uporabiti tako, kot se glasi.

Izrek

1. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem prisodilnem delu (točka 1 izreka) spremeni tako, da se zavrne zahtevek tožeče stranke tudi za znesek 295.626,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.11.2003 dalje.

2. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v višini 1.382,82 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe.

3. Tožeče stranka trpi sama svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 295.626,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.11.2003 dalje do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo (točka 1 izreka), v presežku za še zahtevanih 349.582,00 SIT z obrestmi od 23.1.2003 dalje do plačila pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka 2 izreka) in naložilo tožeči stranki povrniti toženi stranki 79.129,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.11.2006 dalje do plačila, v 15 dneh in pod izvršbo (točka 3 izreka).

Proti takšni sodbi se je iz pritožbenih razlogov zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava (2. in 3. točka I. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP) pritožila tožena stranka in najprej ponovila ugovorne navedbe iz odgovora na tožbo v zvezi z zastaranjem tožbenega zahtevka. Po prepričanju pritožnice je sodišče neutemeljeno verjelo tožnici, da je do domnevnega škodnega dogodka prišlo dne 22.1.2003, saj izvedeni dokazi v spisu ne potrjujejo takšnega zaključka. Sodišče se je pri tem oprlo le na izpovedbo tožnice, čeprav kažejo listinski dokazi povsem drugačno dejansko stanje. Nadalje je pritožnica ponovno ugovarjala, da ni podana vzročna zveza z domnevnim udarcem v desno dojko in težavami s to dojko, saj gre za staro spremembo maščevja desne dojke. Tudi izvedenka je navedla, da domnevna poškodba v letu 2003 ni mogla povzročiti kalcinacije v nekrotičnem maščevju, kjer je že bila prisotna steatonekroza, saj nastane kalcinirana sprememba dojke šele v nekaj letih in ne že v nekaj tednih po poškodbi. Ugotovitve izvedenke, da naj bi toženka utrpela tri poškodbe, pa tudi niso utemeljene z nobenim objektivnim dokazom. Pritožnica je izpodbijala še zaključek sodišča prve stopnje, da pripada tožnici zavarovalnina za 3% invalidnost po točki 55/b tabele invalidnosti. Po prepričanju pritožnice je takšen zaključek v nasprotju z vsebino splošnih pogojev in tabelo invalidnosti. Sodišče je sicer štelo določila splošnih pogojev oziroma tabelo invalidnosti za nejasna in se je pri tem oprlo na 83. člen OZ, vendar je besedilo tabele invalidnosti povsem jasno, da je v primeru "izgube ene dojke" zavarovanka nad 50 let upravičena do zavarovalnine zaradi invalidnosti v višini 5%. Tabela invalidnosti po citirani točki 55/b tako ne predvideva invalidske ocene do 5%, ampak izključno 5%. Ocena s 3% zato ni mogoča in je zaradi tega odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno zmotna. Tožnica pa tudi ni zatrjevala, da bi bila določila sklenjene pogodbe in pripadajočih splošnih pogojev s tabelo invalidnosti nejasna ali dvoumna in med pogodbenima oziroma pravdnima strankama to ni bilo sporno. Pritožnica predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožnici pa naložijo v plačilo vsi stroški postopka, podredno pa, da se izpodbijana sodba razveljavi in vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje ter da se ji povrnejo pritožbeni stroški.

V odgovoru na pritožbo je tožnica pritožbi nasprotovala in predlagala, da se le-ta zavrne kot neutemeljena, zahtevala pa je povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, kar med pravdnima strankama tudi ni sporno, da je bila tožnica v mesecu januarju 2003 zavarovana pri toženi stranki na podlagi pogodbe o nezgodnem zavarovanju, Polica za življenjsko zavarovanje št. ... (priloga ...), katere sestavni del so Splošni pogoji za nezgodno zavarovanje oseb NE-93 (v nadaljevanju Splošni pogoji) s Tabelo invalidnosti za določanje trajne izgube splošne delovne sposobnosti zaradi nezgode (v nadaljevanju Tabela invalidnosti, priloga ...).

Neutemeljeno je pritožbeno stališče tožene stranke, da je tožbeni zahtevek zastaran ter da ni podane vzročne zveze med zatrjevanim škodnim dogodkom in spremembami na tožničini desni dojki. Sodišče prve stopnje je namreč na strani 10 in 11 izpodbijane sodbe prepričljivo obrazložilo, da se je škodni dogodek, to je sunek garažnih vrat zaradi vetra v predel tožničine desne dojke, pripetil dne 22.1.2003, vsled česar tožničina terjatev ni zastarala, saj v skladu s 357. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) terjatve iz zavarovalnih pogodb, razen iz življenjskega zavarovanja, zastarajo v treh letih šteto od prvega dne po preteku koledarskega leta, v katerem je terjatev nastala, tožba pa je bila vložena dne 26.1.2005, torej pred iztekom triletnega zastaralnega roka. Prav tako je sodišče prve stopnje utemeljeno na podlagi izvedenskega mnenja dr. J. P. zaključilo, da obstoji vzročna zveza med škodnim dogodkom z dne 22.1.2003, to je med sunkom garažnih vrat v tožničino desno dojko in nastalo poškodbo na tej dojki. Izvedenka je v izvedenskem mnenju z dne 22.2.2006 in z dopolnilnim ustnim zaslišanjem pojasnila, da za žogico velika kalcinacija sicer ni nastala zaradi poškodbe ob sunku garažnih vrat, temveč že prej zaradi kakšne druge poškodbe, vendar pa je zaradi tega dogodka nastala zatrdlina (oteklina) okrog kalciniranega vozlička, zaradi katere je tožnica poiskala pomoč pri zdravniku in katera je bila tudi vzrok za operativni poseg. Operativni poseg namreč ne bi bil opravljen zgolj zaradi prej obstoječega kalciniranega vozlička, saj zaradi le-tega tožnici ne bi nastala večja zatrdlina (oteklina) okrog njega. Glede tožničinih preteklih poškodb, kot jih je ugotovila izvedenka, pa je pritožnici pojasniti, da so objektivizirane z zdravniškimi izvidi, ki so sestavni del izvedenskega mnenja (list.št. ...).

Iz izpodbijane sodbe nadalje izhaja pritožbeno neizpodbijana ugotovitev, da tožnici ni bila odstranjena cela dojka, ampak le zatrdlina v velikosti 12x10x3cm. Izvedenka je glede na takšno delno izgubo dojke ocenila trajno invalidnost tožnice v skladu s točko 55/b Splošnih pogojev s 3%. V zvezi s tem pa je pritrditi pritožnici, da omogočajo Splošni pogoji po točki 55/b le 5% invalidnost in ne tudi manj (na primer 3%), saj tabela invalidnosti ne omogoča invalidnosti do 5%. Nadalje ima pritožnica prav, da določila Splošnih pogojev v delu, ki določajo "Izguba ene dojke: a) do 50. leta starosti 10% in b) po 50. letu starosti 5%" niso nejasna in je zato sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno zaključilo, da so le-ta nejasna. Iz tega razloga je tudi zmotno uporabilo 83. člen OZ, ki določa, da če je bila pogodba sklenjena po vnaprej natisnjeni vsebini ali je bila pogodba kako drugače pripravljena in predlagana od ene pogodbene stranke, je treba nejasna določila razlagati v korist druge stranke. Ker je v konkretnem primeru pripravila zavarovalne pogoje tožena stranka, je glede na citirani 83. člen OZ pravno pomembno, ali je definicija Splošnih pogojev glede izgube ene dojke nejasna. Določilo je šteti kot nejasno le v primeru, če se njegov pomen ne more enopomensko opredeliti po primarnem obveznem razlagalnem pravilu v I. odstavku 82. člena OZ. V obravnavanem primeru pa tudi po mnenju pritožbenega sodišča citirano določilo Splošnih pogojev v točki 55/b ni nejasno, zato ne potrebuje morebitnega dodatnega tolmačenja, ampak ga je treba uporabiti tako, kot se glasi (I. odstavek 82. člena OZ).

V skladu z jasno določbo točke 55/b Splošnih pogojev je tako pritrditi pritožnici, da je določena invalidnost (5%) le v primeru izgube, ne pa tudi delne izgube dojke. Ker pa je tožnica utrpela le delno izgubo desne dojke, ji v skladu s citirano določbo Splošnih pogojev ni mogoče priznati invalidnosti in je zato sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno zaključilo, da je pri tožnici podana 3% invalidnost. Ob že navedenem je potrebno še pojasniti, da gre v obravnavanem primeru za pogodbeno razmerje tožnice in tožene stranke in da se je tožnica ob sklenitvi nezgodnega zavarovanja strinjala tudi s Splošnimi pogoji in Tabelo invalidnosti, ki so sestavni del zavarovalne pogodbe, ter jih sprejela kot se glasijo, saj med postopkom pred sodiščem prve stopnje tudi ni zatrjevala, da bi bila določila le-teh kakorkoli nejasna.

Ker predstavlja razlaga pogodbe (Splošnih pogojev) uporabo materialnega prava, je pritožbeno sodišče na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe in ob že navedenem, sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem prisodilnem delu (točka 1) spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek tudi za znesek 295.626,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.11.2003 dalje do plačila (4. točka 358. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče je, v skladu z II. odstavkom 165. člena ZPP, odločilo tudi o stroških vsega postopka. Sodišče prve stopnje jih je toženi stranki delno že priznalo, vendar le glede na njen delni pravdni uspeh. Ker pa tožnica s tožbenim zahtevkom v celoti ni uspela in je tako pravdni uspeh tožene stranke šteti kot 100%, mora tožnica v skladu z načelom uspeha (I. odstavek 154. člena ZPP) povrniti toženi stranki vse njene pravdne stroške. Le-te je pravilno odmerilo že sodišče prve stopnje (stran 14 in 15 izpodbijane sodbe), in sicer v pritožbeno neizpodbijanem znesku 355.601,00 SIT. Ker je s sodbo sodišča prve stopnje tožnici že naloženo povrniti toženi stranki 79.129,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.11.2006 dalje do plačila (točka 3 izreka izpodbijane sodbe), ji mora zdaj povrniti le še razliko v višini 276.472,00 SIT (1.153,70 EUR). K temu je prišteti tudi pritožbene stroške tožene stranke, kot jih je priglasila v pritožbi. Pritožbeno sodišče je le-te odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo (OT) in upoštevaje vrednost odvetniške točke (0,459 EUR), v višini 229,12 EUR (250 točk za sestavo pritožbe, za dve obvestili stranke 40 točk, 20% DDV ter takso za pritožbo v višini 16.625 SIT oziroma 69,38 EUR). Tožnica mora tako povrniti toženi stranki 1.382,82 EUR pravdnih stroškov. Zamudnih obresti pa tožena stranka ni zahtevala.

Ker tožnica z odgovorom na pritožbo ni z ničemer prispevala k dodatni razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji, ni upravičena do povračila stroškov pritožbenega postopka, ki ne predstavljajo potrebnih pravdnih stroškov v smislu I. odstavka 155. člena ZPP.