Jedro

Zgolj zato, ker v nobeni pogodbi o zaposlitvi, ki sta jo sklenili pravdni stranki, ni pisno naveden razlog, ki bi utemeljeval zaposlovanje za določen čas, pogodbi o zaposlitvi nista nezakoniti. Nezakoniti sta, ker razlog za prvo pogodbo o zaposlitvi (fluktacija delavcev) ne predstavlja zakonsko določenega razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas in ker tožena stranka ni dokazala obstoja razloga za ostale pogodbe o zaposlitvi (nadomeščanje odsotnega delavca). Iz tega razloga se šteje, da je tožnik pri njej zaposlen za nedoločen čas.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe spremeni, tako da se glasi: „1. Šteje se, da sta s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 8. 2005 tožnik in tožena stranka sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

Tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 31. 8. 2006, ampak še traja in ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo na delovno mesto učitelja tolkal, mu skladno s pogodbo o zaposlitvi in veljavnimi predpisi obračunati bruto nadomestilo plače za čas od 1. 9. 2006 do ponovnega nastopa dela, od tako obračunanega bruto nadomestila plače odvesti predpisane davke in prispevke ter mu izplačati neto znesek nadomestila plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega mesečnega zneska do plačila, ga s 1. 9. 2006 prijaviti v vse obvezne oblike socialnega zavarovanja, zanj plačati vse predpisane prispevke za socialno varnost, mu v delovno knjižico vpisati delovno dobo od 1. 9. 2006 dalje ter mu plačati vse druge pravice iz delovnega razmerja, v roku 8 dni, pod izvršbo.

2. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 716,32 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila, pod izvršbo.“ Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti pritožbene stroške v višini 210,86 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila, pod izvršbo, svoje pritožbene stroške pa krije sama.

Pritožba se v delu, v katerem se nanaša na tožbeni zahtevek za obračun nadomestila plače v višini 674,62 EUR mesečno za čas od 1. 9. 2006 do ponovnega nastopa dela, odvod davkov in prispevkov, vključno s premijo za kolektivno dodatno pokojninsko zavarovanje javnih uslužbencev, ter plačilo 394,15 EUR mesečno s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi šteje za predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da sta pravdni stranki s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 29. 8. 2005 sklenili pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, in za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 31. 8. 2006, ampak še traja, poziv nazaj na delo na delovno mesto učitelja tolkal in obračun bruto plače (pravilno nadomestila plače) za čas od 1. 9. 2006 do ponovnega nastopa dela, odvod predpisanih davkov in prispevkov ter plačilo neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska do plačila, prijavo v vse obvezne oblike socialnega zavarovanja, plačilo predpisanih prispevkov za socialno varnost, vpis delovne dobe v delovno knjižico za čas od 1. 9. 2006 dalje in za plačilo vseh drugih pravic iz delovnega razmerja (1. točka izreka). Odločilo je, da stranki sami krijeta svoje stroške postopka (2. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo (razen zoper odločitev o stroških postopka tožene stranke) se je iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožil tožnik. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da po opravljeni pritožbeni obravnavi izpodbijani del sodbe spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi. Navedel je, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da izostanek navedbe zakonsko določenega razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas ne povzroči nezakonitosti pogodbe o zaposlitvi, da vsebina zaposlitvenih pogojev v prijavi prostega delovnega mesta ni odločilnega pomena za presojo zakonitosti pogodbe o zaposlitvi ter da je strokovni izpit zakonski pogoj za zaposlitev učitelja za nedoločen čas. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na podlagi treh pogodb o zaposlitvi za določen čas enega leta, tako da je delo opravljal tri leta brez prekinitve na istem delovnem mestu. V nobeni pogodbi o zaposlitvi za določen čas ni naveden razlog za njeno sklenitev, tožena stranka se je na razlog glede neizpolnjevanja pogojev za zasedbo delovnega mesta sklicevala šele tekom sodnega postopka. Navedeno ni zakonito, saj delodajalec ne more pogodbe o zaposlitvi za določen čas naknadno utemeljevati oziroma ne more navajati novih in dodatnih razlogov za njeno sklenitev. Tožena stranka s tožnikom ni sklenila pogodbe o zaposlitvi za določen čas iz razloga, ker ni izpolnjeval pogoja strokovnega izpita, saj je že v prijavi potrebe po delavcu dne 17. 6. 2005 navedla, da gre za zaposlitev za čas 12 mesecev. V tej prijavi tudi ni navedla, da je eden izmed pogojev za zaposlitev strokovni izpit, ampak je navedla, da je razlog za zaposlovanje za določen čas nadomeščanje drugega delavca. Ta razlog, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ni obstajal. Skladno z dosedanjo sodno prakso je potrebno razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbi navesti, sicer se šteje, da gre za pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Določbe o dopustnosti pogodbe o zaposlitvi za določen čas je potrebno razlagati restriktivno, gre za izjemo od splošnega načela zaposlovanja za nedoločen čas. V tem primeru je tožena stranka navedeni institut zlorabila, na kar kaže tudi dejstvo, da bi bila pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas, ki bi jo sklenila s tožnikom, čeprav ni imel opravljenega strokovnega izpita, veljavna. Nasprotno stališče bi favoriziralo delodajalca. Nenazadnje strokovni izpit niti ne predstavlja zakonskega pogoja za zaposlitev učitelja za nedoločen čas, kar je razbrati iz dejstva, da takšen pogoj z zakonom ni posebej določen, da pogodba o zaposlitvi z delavcem, ki tega pogoja ne izpolnjuje, ni neveljavna, in da sankcioniranje takšnega zaposlovanja ni predvideno. Možnost zaposlovanja za določen čas, če nobeden izmed prijavljenih kandidatov ne izpolnjuje pogojev za zasedbo delovnega mesta, je bila predpisana z novelo zakona, njen namen je le v možnosti zaposlovanja delavcev, ki nimajo ustrezne izobrazbe in ni z ničemer povezana s strokovnimi izpiti. Takšen namen je zasledoval tudi predlagatelj opisane spremembe zakonske ureditve (vlada oziroma resorno ministrstvo) in ga je mogoče razbrati iz obrazložitve predloga spremembe zakona za prvo obravnavo. Strokovni izpiti so urejeni s pravilnikom, iz katerega je razvidno, da se z njimi ne pridobiva, preverja ali potrjuje strokovna izobrazba, ki jo morajo imeti učitelji glasbenih instrumentov za izvajanje pouka. Tožnik je 4. 10. 2004 pridobil strokovni naziv učitelja tolkal in s tem pedagoško izobrazbo, kar pomeni, da je že ob sklepanju pogodbe o zaposlitvi za določen čas dne 29. 8. 2005 izpolnjeval pogoj ustrezne izobrazbe za zaposlitev za nedoločen čas. Ob tem ni bil podan noben drugi razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Zaradi opisane zmotne materialnopravne presoje je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ki predstavlja podlago reparacijskega tožbenega zahtevka. Pri tem je prezrlo, da je tožnik spremenil tožbeni zahtevek v prvi pripravljalni vlogi, tako da je točno navedel znesek nadomestila plače in da je dodal zahtevek za odvod premije za kolektivno pokojninsko zavarovanje javnih uslužbencev.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala tožnikove navedbe, pritožbenemu sodišču pa je predlagala, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Navedla je, da je tožnik s pripravljalno vlogo spremenil tožbo le glede reparacijskega tožbenega zahtevka, kar pa ni bistveno spremenilo vsebine spornega razmerja med strankama, o katerem je odločalo sodišče prve stopnje. Sicer je tožnik v pritožbi zgolj ponovil navedbe, ki jih je že podal v postopku na prvi stopnji, zlasti glede nebistvenega vprašanja, povezanega s pravno naravo pogojev za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za učitelja za nedoločen čas. Tožena stranka je z njim sklenila tri pogodbe o zaposlitvi za določen čas, saj je šele 27. 6. 2006 pridobil strokovni izpit in s tem izpolnil pogoj glede priznane pedagoško andragoške izobrazbe. V razpisih za prosto delovno mesto pa je navedla, da gre za zaposlitev za določen čas, saj je na glasbeni šoli potrebno število učiteljev odvisno od tega, koliko dijakov se vpiše v posamezne programe. Zaradi manjšega vpisa v letu 2006/2007 tožena stranka tožnika ni ponovno zaposlila. Pred tem se pogodbe o zaposlitvi za določen čas niso avtomatično podaljšale, ampak je za vsako šolsko leto posebej razpisala prosto delovno mesto in po tožnikovi prijavi z njim sklenila pogodbo o zaposlitvi za eno leto.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je skladno z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje sicer ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pa na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo in sprejelo materialno pravno nepravilno odločitev.

Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki na podlagi treh pogodb o zaposlitvi za določen čas za delovno mesto učitelja tolkal. Vse pogodbe o zaposlitvi so bile sklenjene za obdobje enega šolskega leta (2003/2004, 2004/2005 in 2005/2006) oziroma dvanajstih mesecev. Pogodba o zaposlitvi se po 1. odstavku 10. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02) načeloma sklepa za nedoločen čas, če ni s tem zakonom drugače določeno. Prav z namenom, da se prepreči zloraba sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas je tudi Direktiva 1999/70/ES o okvirnem sporazumu o delu za določen čas z dne 28. 6. 1999 določila, da je sklepanje takšnih pogodb o zaposlitvi dopustno le, če je utemeljeno na stvarnih in objektivnih razlogih. V skladu z navedeno direktivo se preprečevanje zlorab dela za določen čas zagotavlja z nacionalno zakonodajo, ki upoštevaje potrebe posameznih dejavnosti ali kategorij delavcev določi posebne omejitve dopustnosti tovrstnega zaposlovanja. Opisano pravilo je v slovenskem pravu konkretizirano s 1. odstavkom 52. člena ZDR, ki taksativno določa razloge, v katerih je dopustno in zakonito skleniti pogodbo o zaposlitvi za določen čas, za zaposlene v javnih vrtcih in javnih šolah pa dodatne razloge določa še 109. člen Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI; Ur. l. RS, št. 12/96 in nadaljnji). V citiranih členih ZDR in ZOFVI vsebovane razloge za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas je potrebno interpretirati restriktivno, saj je le takšna razlaga skladna z namenom delovnega prava, ki je v zaščiti delavca kot šibkejše stranke v delovnem razmerju. Obenem le takšna razlaga služi ciljem, ki jih zasleduje Direktiva 1999/70/ES z dne 28. 6. 1999. Zgolj zaradi tega, ker v nobeni pogodbi o zaposlitvi, ki sta jo sklenili pravdni stranki, ni pisno naveden razlog, ki bi utemeljeval zaposlovanje za določen čas, pogodbe o zaposlitvi za določen čas še niso nezakonite, kot zmotno meni pritožba. Tožena stranka je pred vsako zaposlitvijo na Zavodu RS za zaposlovanje prijavila potrebe po delavcu: v prvi prijavi z dne 10. 6. 2003 je navedla razlog fluktuacije, v drugih dveh prijavah z dne 29. 6. 2004 in 17. 6. 2005 pa razlog nadomestne zaposlitve. Prvega navedenega razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas (fluktuacija) niti ZDR niti ZOFVI ne predvidevata, drugi navedeni razlog (nadomestna zaposlitev) pa bi bilo mogoče umestiti pod razlog, ki ga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi navaja ZDR v 2. alinei 1. odstavka 52. člena, to je zaradi nadomeščanja začasno odsotnega delavca. Obstoja omenjenih razlogov tožena stranka v sodnem postopku ni dokazala, kot je na podlagi ocene izvedenih dokazov (predvsem zaslišanja ravnateljice tožene stranke M.G.) pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, nepravilno pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ker tožena stranka tistega razloga, zaradi katerega je objavila potrebo po zaposlitvi in sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas s tožnikom, ni dokazala, je potrebno zadnjo pogodbo o zaposlitvi za določen čas šteti za pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, kot določa 54. člen ZDR. V objavi prostega delovnega mesta oziroma prijavi potreb po delavcu na Zavodu RS za zaposlovanje je tožena stranka navedla, da gre za zaposlitev za določen čas enega leta, iz razlogov fluktuacije oziroma nadomestne zaposlitve. S tožnikom je sklenila pogodbe o zaposlitvi za določen čas za tri zaporedna leta, za sledeče šolsko leto (2006/2007) je ponovno razpisala prosto delovno mesto učitelja tolkal za določen čas (torej za delo, ki ga je opravljal tožnik) in dvakrat na Zavodu RS za zaposlovanje prijavila potrebo po delavcu (27. 6. 2006 in 17. 8. 2006), a tožnika, kljub temu, da se je obakrat prijavil (in izpolnjeval vse pogoje za zasedbo delovnega mesta), ni izbrala. Za navedbe v prijavi, da je šlo za nadomestno zaposlitev, pa tožena stranka ni predložila niti enega dokaza. Sodišče prve stopnje je na podlagi opisanih ugotovitev pravilno presodilo, da ob sklepanju zadnje pogodbe o zaposlitvi dne 29. 8. 2005 zatrjevani razlog (nadomestna zaposlitev) ni obstajal. Pogodba o zaposlitvi, ki je sklenjena v nasprotju z zakonom, pa se po določbi 54. člena ZDR šteje za pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

V odgovoru na tožbo z dne 19. 10. 2006 se je tožena stranka sklicevala na tretji razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas – na razlog po 6. odstavku 109. člena ZOFVI, ki dopušča sklenitev delovnega razmerja s kandidatom, ki ne izpolnjuje zahtevanih pogojev za zasedbo delovnega mesta, vendar največ za obdobje enega leta in le če nobeden izmed prijavljenih kandidatov ne izpolnjuje zahtevanih pogojev, zaposlitev pa je nujna zaradi nemotenega opravljanja dela. Gre za specialno določbo ZOFVI, ki delodajalcu omogoča sklenitev delovnega razmerja za določen čas izven pogojev, določenih v 52. členu ZDR. V tem primeru do transformacije pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas sicer ne pride, vendar le v primeru, ko je ta razlog resničen, ko se torej pogodba o zaposlitvi sklene iz tega (in ne kateregakoli drugega) razloga. Ni pa zakonito, če delodajalec z delavcem sklene pogodbo o zaposlitvi iz neutemeljenega razloga, nato pa naknadno svoje ravnanje utemeljuje na citirani določbi ZOFVI. To pomeni, da tudi tožena stranka ne more za nazaj ugotoviti, kateri razlog opravičuje pogodbe o zaposlitvi za določen čas s tožnikom, če se izkaže, da razlog, ki ga je navajala ob sklenitvi pogodb (fluktuacija, nadomestna zaposlitev) ni resničen.

92. člen ZOFVI določa, da morajo strokovni delavci v vrtcu ali šoli poleg znanja slovenskega knjižnega jezika in ustrezne izobrazbe imeti opravljen strokovni izpit, skladno s tem zakonom. To pomeni, da tožnik ob sklenitvi zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas dne 29. 8. 2005 ni izpolnjeval zakonskih pogojev za zasedbo delovnega mesta, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, vendar pa to za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka ni bistveno. Bistveno je le, da tožena stranka, kot izhaja iz sklenitve izpodbijane sodbe, pogodb o zaposlitvi za določen čas ni sklepala zaradi tožnikovega neizpolnjevanja pogojev za zasedbo delovnega mesta, ampak iz drugih razlogov, katerih utemeljenosti oziroma obstoja ni dokazala.

Ker je sodišče prve stopnje na podlagi zmotne materialnopravne presoje tožbeni zahtevek zavrnilo, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in po določbi 4. točke 358. člena ZPP izpodbijani del sodbe spremenilo tako, da mu je ugodilo.

Pri odločanju o utemeljenosti tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje prezrlo, da je tožnik v pripravljalni vlogi z dne 17. 1. 2007 razširil tožbo, tako da je reparacijski zahtevek specificiral po višini (nadomestilo plače v višini 674,62 EUR bruto oziroma 394,15 EUR neto) in tako da je dodal zahtevek za odvod premije za kolektivno dodatno pokojninsko zavarovanje javnih uslužbencev. O tem v izpodbijani sodbi ni odločilo, zaradi česar se pritožba v delu, v katerem se nanaša na opisana tožbena zahtevka šteje kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe po določbi 1. odstavka 352. člena ZPP.

Zaradi drugačne odločitve glede utemeljenosti tožbenega zahtevka je pritožbeno sodišče po določbi 2. odstavka 165. člena ZPP ponovno odločalo o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Tožniku je po določbi 1. odstavka 155. člena ZPP in skladno z Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 67/03) priznalo 300 odvetniških točk za sestavo tožbe, 225 točk za sestavo prve pripravljalne vloge, 300 točk za pristop na prvi narok za glavno obravnavo, dvakrat po 150 točk za nadaljnja naroka, 50 in 100 točk urnine za trajanje narokov in 2 % (25,5 točke) materialnih stroškov, skupaj 1300,5 točke. Ni pa priznalo stroškov za konferenco s stranko, saj so ti že zajeti v priznanih postavkah, niti stroškov za uveljavljanje denarnega zahtevka, saj gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, v katerem je sodišče doslej obravnavalo le opisno določeni reparacijski zahtevek. Glede na vrednost odvetniške točke (0,459 EUR) znašajo utemeljeno priglašeni stroški za zastopanje 596,93 EUR oziroma skupaj z davkom na dodano vrednost 716,32 EUR. Ker je tožnik po spremembi izpodbijane sodbe s tožbenih zahtevkom uspel v celoti, mu je navedeni znesek dolžna povrniti tožena stranka po določbi 1. odstavka 154. člena ZPP.

Odločitev o pritožbenih stroških prav tako temelji na določbi 2. odstavka 165. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP in 1. odstavkom 155. člena ZPP. Tožniku je pritožbeno sodišče priznalo 375 točk za sestavo pritožbe (172,13 EUR), 2 % materialnih stroškov (3,44 EUR) in 20 % davka na dodano vrednost (35,29 EUR), skupaj 210,86 EUR, ki mu jih je dolžna povrniti tožena stranka. Svoje pritožbene stroške pa krije sama, ker odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k rešitvi tega spora.