Jedro

Tožena stranka je tožniku utemeljeno očitala, da je naklepoma oziroma iz hude malomarnosti kršil obveznosti iz delovnega razmerja, ker je kot voznik avtobusa pokasiral voznino vsaj dvema potnicama, pri tem pa jim ni izdal vozovnice in niti ni oddal gotovine v blagajno, zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, s katerim je zahteval ugotovitev, da je izrečena izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani tožene stranke tožeči stranki, nezakonita (točka I/1 izreka sodbe), da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in mu za čas nezakonite odpovedi izplačati plačo in ostale prejemke, ki bi jih tožnik prejel, v kolikor mu ne bi nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi, in sicer plačo v višini 726,00 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posameznega mesečnega zneska plače dalje do plačila, kot tudi ostale pripadajoče prejemke z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega mesečnega zneska dalje do plačila (točka I/2 izreka sodbe) in da mu je tožena stranka dolžna izračunati bruto zneske iz neto zneskov iz prejšnje točke, plačati davke in prispevke organom in institucijam določenim z zakonom (točka I/3 izreka sodbe). Odločilo pa je tudi, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka (točka II. izreka sodbe).

Zoper sodbo se iz pritožbenih razlogov zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava pritožuje tožeča stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in jo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnika v celoti ugodi podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Navaja, da je sodba nezakonita. Iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožniku dne 7. 10. 2011 podala tožena stranka izhaja, da naj bi tožnik dne 9. 9. 2011 okoli 9.22 ure na relaciji A – B pokasiral voznino najmanj eni potnici, ki ji ni izdal vozovnice, niti ni oddal gotovine na blagajni. Govora je tako le o eni neizdani vozovnici, sodišče prve stopnje pa je v sodbi ugotovilo, da vozovnice ni izdal dvema potnicama. S tem je sodišče po mnenju tožeče stranke zagrešilo procesno kršitev oziroma prekoračitev v identiteti očitkov izredne odpovedi in napadene sodbe, saj je v sodbi ugotovilo nekaj drugega oziroma več, kot to izhaja iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je bila izrečena tožniku, s tem pa je bila zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Nadalje je napačne in popolnoma nerazumljiva ugotovitev sodišča prve stopnje, ki je v sodbi napisalo, da si je tožnik izkupiček od neizdanih vozovnic v neugotovljeni višini prisvojil. Tudi s tem je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj bi moralo ugotoviti točen znesek, ki si ga je tožnik prisvojil. Pri tem pa tožnik opozarja, da se mu zdi tudi, če bi držala ugotovitev, da si je izkupiček v višini 3,60 EUR prisvojil, kar pa seveda ni res, odpoved pogodbe o zaposlitvi vseeno prestrog ukrep in bi to moralo sodišče pri svoji odločitvi upoštevati.

Sodišče prve stopnje je brez kritične presoje sprejelo kot prepričljivi izpovedbi prič A.A. in B.B., čeprav je B.B. izpovedala, da je pred zaslišanjem govorila z direktorico tožene stranke, prav tako pa naj bi z osebo zaposleno pri toženi stranki govorila njena mama ter njena odvetnica. Taka komunikacija ni običajna, zato bi moral biti razlog za kritično presojo izpovedi te priče. Tožnik je ves čas postopka trdil, da je kritičnega dne spustil na avtobus potnice samo na podlagi mesečnih vozovnic in ker ni želel konflikta z njimi, ker so bile vinjene in oborožene s pijačo, zato tudi mesečnih vozovnic ni preveril na strojčku. Da so bile potnice vinjene, je izpovedala tudi priča C.C., ki se je med vožnjo pogovarjal s tožnikom. Njegovo izpoved pa je sodišče prve stopnje štelo za neverodostojno, saj naj bi priča izpovedala, da se s tožnikom poznata. Vendar je priča dejansko izpovedala, da se s tožnikom pozna z avtobusa, saj se je tri leta vozil v šolo, tega znanstva pa ni mogoče šteti za tako znanstvo, kot ga v sodbi tolmači sodišče. Sodišče pa tudi ni upoštevalo dejstva, da je imel tožnik zaradi svoje nacionalnosti večkrat določene probleme pri toženi stranki, kar se je še stopnjevalo, ko je postal sindikalni zaupnik. Če bi sodišče tudi to okoliščino pravilno ocenilo, bi lahko prišlo do zaključka, da je tudi ta očitek, ki ga je v sodbi sicer štelo kot dokazanega, navaden konstrukt, s ciljem, da se motečega tožnika odstrani iz podjetja.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo. V njem v celoti prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje sodba pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere pavšalno opozarja pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato na pritožbene navedbe tožeče stranke, ki so bistvene za odločitev, skladno s prvim odstavkom 360. člena ZPP še odgovarja: V tem sporu se presoja zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka 12. 4. 2011 podala tožniku. Po določbi druge alinee prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe) delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Delodajalec mora dokazati utemeljen razlog, ki opravičuje takšno odpoved, ter dejstvo, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi (prvi odstavek 110. člena ZDR v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZDR). V skladu z določbo drugega odstavka 110. člena ZDR mora delodajalec podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi najkasneje v tridesetih dneh od ugotovitve razloga za takšno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga.

Iz izvedenih dokazov v postopku pred sodiščem prve stopnje je razvidno, da je tožena stranka 7. 10. 2011 izredno odpovedala tožniku pogodbo o zaposlitvi in mu v odpovedi očitala, da je naklepoma oziroma iz hude malomarnosti kršil obveznosti iz delovnega razmerja s tem, ko je dne 9. 9. 2011 ob 19.22 uri na vožnji na relaciji A - B pokasiral voznino vsaj dvema potnicama, pri tem pa jima ni izdal vozovnice in niti ni oddal gotovine v blagajno.

Neutemeljeno pritožba očita sodišču prve stopnje, da je prekoračilo očitke iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je tožniku v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 10. 2011 (A1) očitala, da je tega dne pokasiral voznino najmanj eni potnici, da ji ni izdal vozovnice in tudi gotovine ni oddal v blagajno. Tako ne gre le za eno potnico, kot to skuša prikazati pritožba, ampak najmanj za eno, kar pomeni, da jih je lahko bilo tudi več. Sodišče prve stopnje je kot priči zaslišalo dve potnici, ki jima je tožnik, kljub temu, da sta imeli veljavni mesečni vozovnici, zaračunal voznino in jima ni izdal vozovnic. Iz njunih izpovedi izhaja tudi, da tožnik tudi ostalim potnicam ni izdal vozovnic. Sodišče prve stopnje je tako s sodbo odločilo v okviru postavljenega tožbenega zahtevka.

Ker je tožena stranka tožniku v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala kršitve po drugi alinei prvega odstavka 111. člena ZDR in sicer da je tožnik kršil pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja, s tem ko je voznino pokasiral najmanj eni potnici in ji ni izdal vozovnice, gotovine pa tudi ni oddal v blagajno, mu ni očitala prilastitve oziroma tatvine gotovine, ampak kršitve obveznosti, ki izhajajo iz njegove pogodbe o zaposlitvi. Zato tudi ni pomemben znesek, ki ga tožnik ni oddal v blagajno, ampak nespoštovanje določb Pravilnika o prevozih, notranji kontroli ter delu voznega in prometnega osebja (B3 – v nadaljevanju Pravilnik). Tako se je sodišče prve stopnje tudi pravilno opredelilo do tožnikove izpovedi o opitosti potnic, saj jih v tem primeru skladno s 53. členom Pravilnika ne bi smel pustiti na avtobus. Pritožba sodišču tudi neutemeljeno očita, da bi se moralo opreti na izpoved priče C.C. o tem, da so bile potnice vinjene in so imele s seboj pijačo. Tudi če bi se sodišče prve stopnje na to izpoved oprlo, to za odločitev ne bi bilo bistveno. Tožnik je namreč s svojim ravnanjem kršil določbe 57. člena Pravilnika, ker najmanj eni potnici ni izdal vozovnice in 58. člen istega Pravilnika, ker gotovine od prodanih vozovnic ni oddal pooblaščenemu delavcu potniške blagajne. S tem pa je kršil tudi 31. člen ZDR, po katerem mora delavec vestno opravljati delo, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, 32. člen ZDR, ki določa, da mora delavec upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja ter 35. člen istega zakona, po katerem se mora delavec vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca.

Prav tako je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje brez kritične presoje sprejelo kot prepričljivi izpovedi prič A.A. in B.B., kljub temu, da je zadnja izpovedala, da je pred zaslišanjem govorila z direktorico tožene stranke, njena mati in njena odvetnica pa z osebo zaposleno pri toženi stranki. Iz njene izpovedi izhaja, da je bilo govora o tem, da se bo priča morala vabilu na zaslišanje pred sodiščem odzvati in nič drugega. Iz njenega zaslišanja tako ne izhaja, da bi se priča sama ali pa njena mati oziroma materina odvetnica, s toženo stranko dogovarjale, kako naj priča izpove, kar poskuša v pritožbi prikazati tožnik.

V zvezi s pritožbenimi navedbami, da sodišča prve stopnje ni upoštevalo dejstva, da je imel tožnik zaradi svoje nacionalnosti in tega da je sindikalni zaupnik, večkrat določene probleme pri toženi stranki, pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je tožnik v tožbi pavšalno navedel, da je bil večkrat zaradi svoje nacionalnosti deležen raznoraznih zbadljivk in natolcevanj in da je priča D.D. izpovedal, da so se takrat ko je tožnik pričel z delom sindikalnega zaupnika, začeli pritiski in je moralo več delavcev zapustiti sindikat in jih je pred tem poklicala direktorica. Tožnik ni zatrjeval kakšne probleme je imel, na podlagi navedenega pa sodišče prve stopnje ni moglo zaključiti, da bi bilo dejanje, za katerega je bil tožnik spoznan za odgovornega, navaden konstrukt s ciljem, da se tožnik odstrani iz tožene stranke.

Tožena stranka utemeljeno pričakuje od svojih voznikov, ki tudi izdajajo vozovnice, visoko stopnjo zaupanja, saj so pri svojem delu samostojni, zagotovi pa lahko le občasni neposredni nadzor. Vsaka neizdaja vozovnice ob plačilu voznine lahko negativno vpliva na razmerje tožene stranke do potnikov, pri katerih se lahko ustvari dvom v njeno korektno poslovanje. Tako je pravilna tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da nadaljevanje delovnega razmerja s tožnikom ni bilo mogoče niti do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 110. člena ZDR). Enako stališča je zavzelo Vrhovno sodišče RS v zadevah opr. št. VIII Ips 286/2005 in VIII Ips 101/2007, kjer je prav tako šlo za voznika avtobusa z dodatno zadolžitvijo za pobiranje voznin. Zaradi tega je neutemeljeno pritožbeno zatrjevanje, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku pretiran ukrep.

Glede na navedeno je pritožba neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (prvi odstavek 351. člena v zvezi s 353. členom ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker jih stranki nista priglasili.