Jedro

Ko je tožnica pri tožencu vložila novo zahtevo za priznanje pravice do družinske pokojnine, je že tekel postopek glede priznanja pravice do družinske pokojnine pred socialnim sodiščem. Ker je o isti upravni stvari že tekel postopek, je toženec tožničino zahtevo utemeljeno zavrgel.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita sklep tožene stranke št. ... z dne 26. 11. 2010 in odločba št. ... z dne 9. 3. 2011. Nadalje je sklenilo, da se tožba vložena 24. 3. 2011 v delu, kjer tožeča stranka zahteva, da se ji prizna pravica do družinske pokojnine od 14. 3. 2008 dalje trajno ter da ji je tožena stranka dolžna odmeriti in izplačati družinsko pokojnino od 27. 11. 2009 dalje, zavrže. Sodišče je še odločilo, da tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica po pooblaščencu zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanje ter zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je tožena stranka z odločbo št. ... z dne 12. 5. 2010 tožnici priznala pravico do družinske pokojnine in sicer od 1. 12. 1997 dalje. Z isto odločbo je bilo odločeno, da tožnici preneha pravica do družinske pokojnine z 31. 8. 2004. Odločeno je bilo tudi, da tožnica nima pravice do izplačila polovice družinske pokojnine od leta 2008 dalje. Z dokončno odločbo tožene stranke št. ... z dne 3. 8. 2010, na katero se sklicuje prvostopenjsko sodišče pa je bilo odločeno, da tožnica od 1. 11. 2008 nima pravice do vdovske pokojnine. Tožena stranka je šele s svojo odločbo št. ... z dne 26. 11. 2010, to je več kot tri mesece po dokončni zavrnitvi zahteve za priznanje vdovske pokojnine, glede katere ni bila vložena zahteva, zavrgla zahtevo tožnice za priznanje in izplačevanje družinske pokojnine po dopolnjenem 50 letu starosti, kar je glede na vsebino odločitve tožene stranke, razvidne iz odločbe št. ... z dne 3. 8. 2010 in glede na vsebino vložene zahteve (in datum sprejetja odločitve o vloženi zahtevi, to je 26. 11. 2010) v nasprotju z določbo 4. odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami). Navedena določba namreč obravnava primere, ko je stranka sočasno vložila zahtevi, ki imata isto dejansko in pravno podlago. V tej zadevi pa ne obstaja ista dejanska in pravna podlaga, poleg tega pa glede na dokončno odločbo tožene stranke z dne 3. 8. 2010 ni šlo za visečnost zahtevka v upravnem postopku, temveč za vložitev popolnoma nove zahteve po določbi 72. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/92, Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami), v zvezi z določbo 1. odstavka 390. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami). Glede na to, da je tožnici prenehala pravica do družinske pokojnine pred dopolnjenim 50 letom starosti, toda po dopolnjenem 45 letom starosti in ker je za ponovno uveljavljanje družinske pokojnine bila potrebna izrecna pisna ponovna zahteva tožnice, katero je tožnica vložila po svojem pooblaščencu dne 28. 5. 2010, o kateri je kot rečeno dokončno odločeno šele 26. 11. 2010, je odločitev tožene stranke, da se zahteva zavrže, pravno neutemeljena. Upoštevaje navedeno je tudi napačno stališče sodišča prve stopnje, da gre za popolnoma enako dejansko in pravno stanje v postopku pri toženi stranki, ki je voden v zadevi po odločbi št. ... z dne 3. 8. 2010 in odločbi št. ... z dne 26. 11. 2010. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da odpravi sklep tožene stranke z dne 26. 11. 2010 in odločbo z dne 9. 3. 2011. Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 9. 3. 2010, s katero je bila zavrnjena pritožba vložena zoper prvostopenjski sklep št. ... z dne 26. 11. 2010. Z navedenim sklepom je bilo odločeno, da se zahteva tožnice z dne 28. 5. 2010 za priznanje pravice do družinske pokojnine zavrže. Tožena stranka je v postopku ugotovila, da se je ob vložitvi zahteve dne 28. 5. 2010 o isti upravni zadevi že vodil pritožbeni postopek in da se postopek še nadaljuje pri Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani.

S tem ko je tožena stranka zavrgla tožničino zahtevo, datirano z dne 28. 5. 2010 ob sklicevanju na določbo 4. točke 129. člena ZUP, je bilo potrebno najprej razčistiti, ali so bili izpolnjeni z zakonom določeni pogoji za zavrženje zahteve. ZUP v 4. točki 1. odstavka 129. člena določa, da organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če o isti upravni stvari že teče postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnila odločba in se dejansko ali pravno stanje, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo.

Iz dokumentacije v upravnem spisu je razvidno, da je tožnica dne 28. 5. 2010 pri toženi stranki vložila zahtevo za ponovno pridobitev družinske pokojnine zaradi dopolnitve 50 let starosti, trajno, to je od 14. 3. 2008, s tem da tožena stranka izplačuje družinsko pokojnino od dneva vložitve zahteve in še za 6 mesecev nazaj, torej od 27. 12. 2009 dalje. Iz listinske dokumentacije v upravnem spisu izhaja, da je tožena stranka z odločbo št. ... z dne 12. 5. 2010 odločila o pravici do družinske pokojnine za tožnico in pa družinske člane (otroke). Gre za družinsko pokojnino, ki so jo uveljavljali vdova in otroci po pokojnem A. A., ki je umrl 10. 7. 1992. V času po 1. 12. 1997 je prišlo do sprememb glede izpolnjevanja pogojev, kar je posledično pomenilo tudi spremembo glede priznanja pravice do družinske pokojnine. V točki X. je tožena stranka odločila, da tožnica od 1. 11. 2008 dalje nima pravice do izplačila polovice družinske pokojnine. Iz obrazložitve izhaja, da iz potrdila nosilca zavarovanja v BIH izhaja, da je bila tožnica od 1. 11. 2008 do 23. 11. 2009 obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovana na podlagi delovnega razmerja za polovični delovni čas, vendar ne glede na obseg oziroma prenehanje zavarovanja ne more pridobiti pravice do družinske pokojnine. Vdova je namreč ob smrti zakonca 10. 7. 1992 dopolnila 34 let starosti in je pravico do družinske pokojnine pridobila zaradi skupnega otroka, B. B., do katerega je imela dolžnost preživljanja, otrok pa je imel pravico do družinske pokojnine, dokler se je šolal. Na dan 31. 12. 1999, ko je ZPIZ/92 prenehal veljati, je vdova dopolnila starost 41 let, s tem pa niso izpolnjeni pogoji iz določbe 427. člena ZPIZ-1 za nadaljnje uživanje oziroma ponovno priznanje pravice do družinske pokojnine. Tožnica v obdobju od 1. 1. 2000 do 30. 9. 2005, ko se je skupni otrok prenehal šolati, tudi ni nastopila čakalne dobe iz lestvice po določbi 1. odstavka 421. člena ZPIZ-1, da bi lahko znova pridobila pravico do družinske pokojnine po predpisu, veljavnem po 1. 1. 2000. Zoper omejeno odločbo je tožnica vložila pritožbo in sicer dne 27. 5. 2010, o kateri je tožena stranka odločila z odločbo z dne 3. 8. 2010. Tožena stranka je pritožbo zavrnila ter nadalje spremenila točko X izreka prvostopenjske odločbe z dne 12. 5. 2010 tako, da je odločila, da tožnica od 1. 11. 2008 dalje nima pravice do vdovske pokojnine. Kot to pojasnjuje že sodišče prve stopnje, izhaja pa iz obrazložitve navedene odločbe je tožena stranka ob tem, da je odločila, da tožnica zaradi neizpolnjevanja z zakonom določenih pogojev od 1. 11. 2008 dalje nima pravice do vdovske pokojnine, odločila tudi o zahtevi, da se ji na podlagi dopolnitve 50 let starosti, od 14. 3. 2008 dalje prizna pravica do družinske oziroma vdovske pokojnine. Zoper dokončno odločbo je imela tožnica tudi možnost zahtevati sodno varstvo, kar je očitno tudi izkoristila. Iz obrazložitve sklepa z dne 26. 11. 2010 namreč izhaja, da tožnica v zvezi z dokončno odločbo z dne 3. 8. 2010 nadaljuje postopek pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. Ps 2073/2010. Glede na navedeno je tudi po stališču pritožbenega sodišča v času, ki je tožnica pri toženi stranki vložila zahtevo, datirano z 27. 5. 2010, ko je bila pri toženi stranki vložena dne 28. 5. 2010, že tekel postopek glede priznanja pravice do družinske pokojnine. Ker je o isti upravni stvari že tekel postopek, je tudi po stališču pritožbenega sodišča, tožena stranka na podlagi 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP, zahtevo tožnice utemeljeno zavrgla.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.