Jedro

Okoliščina, da se obdolženec nahaja na prestajanju zaporne kazni v Avstriji, njegove dosegljivosti v kazenskem postopku pred slovenskim sodiščem ne zagotavlja. Sodišče je zato utemeljeno presojalo, ali je z vidika predmetnega postopka zoper njega treba odrediti pripor iz pripornega razloga begosumnosti.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani je zoper obdolženega A. A. odredila pripor iz pripornega razloga po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Pripor se začne izvrševati z dnem in uro, ko bo obdolženec prijet v postopku za prijetje in predajo po Zakonu o sodelovanju v kazenskih zadevah med državami članicami Evropske unije (v nadaljevanju ZSKZDČEU-1). Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je pritožbo obdolženčeve zagovornice kot neutemeljeno zavrnil. 2. Zoper sklep o odreditvi pripora je zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka vložila obdolženčeva zagovornica. Predlaga, naj Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da pripor, odrejen zoper obdolženca, odpravi, oziroma, da razveljavi izpodbijani sklep in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Vrhovni državni tožilec Hinko Jenull je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP podal odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti. Navedbe zagovornice, da skuša s preobsežnimi navedbami o razkritju kriminalne dejavnosti, sodišče prikriti dejstvo, da z dokazi zoper obdolženca ne razpolaga, niso utemeljene. Obdolžencu se očita izvršitev kaznivega dejanja v hudodelski združbi, zato je navedba razlogov o organiziranosti, vodstvu in načinu delovanja hudodelske združbe nujna. V sklepu preiskovalne sodnice pa je (str. 106 do 113) določno navedeno dokazno gradivo in dejstva, ki podpirajo utemeljen sum, da je obdolženec izvršil očitana kazniva dejanja. Ugotovitev obstoja utemeljenega suma je predvsem dejansko vprašanje, zato zagovornica s podajanjem lastnega videnja dejanskega stanja v tem delu uveljavlja nedovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP). Zagovornica meni, da bi moralo sodišče preveriti verodostojnost B. B., vendar v fazi odločanja o odreditvi pripora sodišče obstoja posameznih odločilnih dejstev ne presoja po načelu proste presoje dokazov in se tudi ne spušča v presojo verodostojnosti dokazov ter tehtanje nasprotujočih dokazov v smislu drugega odstavka 355. člena ZKP. Sodišče v tej fazi postopka oceni le, ali zbrani dokazi zadoščajo za utemeljen sum, da je obdolženec izvršil kaznivo dejanje, presoja verodostojnosti dokazov pa je stvar obrazložitve končne sodbe. Prav tako so neutemeljene zagovorničine navedbe o neenakopravnem položaju obrambe in odvzeti pravici do kvalitetne obrambe zaradi 24-urnega roka za pritožbo, saj gre za zakonsko določen in vnaprej poznan rok. Zagovornica obstoj pripornega razloga begosumnosti izpodbija s sklicevanjem na obdolženčevo trenutno prestajanje zaporne kazni v Avstriji, ki bo trajala do 26. 2. 2023. Obsodba na zaporno kazen v drugi kazenski zadevi in njeno morebitno izvrševanje sama po sebi ne izključujeta obdolženčeve begosumnosti. Okoliščine, ki izkazujejo obstoj pripornih razlogov, zaradi obsodbe v drugi kazenski zadevi niso prenehale obstajati. Sodišče je v obeh sklepih navedlo okoliščine, ki kažejo na obdolženčevo begosumnost, zato je zahteva za varstvo zakonitosti v tem delu neutemeljena. V dopolnitvi zahteve za varstvo zakonitosti dne 19. 8. 2021 je zagovornica navedla, da obdolženec do tedaj ni prejel prevedenega sklepa o odreditvi pripora in bi o pritožbi zagovornice zunajobravnavni senat lahko odločal šele, ko bi tudi obdolžencu potekel roka z pritožbo. Zunajobravnavni senat mora odločitev o pritožbi na podlagi šestega odstavka 202. člena ZKP sprejeti v roku 48 ur. Senat mora o vseh pritožbah zoper en sklep odločiti z eno odločbo (prvi odstavek 403. člena v zvezi z drugim odstavkom 388. člena ZKP), vendar je v konkurenci teh določb pomembnejša pravica obdolženca, da se o njegovi pritožbi določi v 48 urah. Če senat obdolženčevo pritožbo zavrne kot neutemeljeno, ne more kasnejše pritožbe zavreči zato, ker je sklep postal pravnomočen. Smiselno enako velja za situacijo, ko je sklep o odreditvi pripora najprej vročen zagovorniku, šele kasneje, npr. zaradi prevajanja, obdolžencu. S tem, ko je senat odločal o pritožbi zagovornice, še preden je bil sklep o odreditvi pripora v prevodu vročen obdolžencu, slednjemu pravica do pritožbe ni bila odvzeta. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo zavrne.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovi zagovornici, ki se je o njem izjavila ter vztrajala pri navedbah in predlogu iz zahteve za varstvo zakonitosti.

B.

5. Zagovornica obstoj utemeljenega suma, da je obdolženec izvršil očitano kaznivo dejanje po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 186. člena KZ-1, izpodbija z navedbo, da sodišče ne razpolaga z nobenim materialnim dokazom, ki bi obdolženca bremenil. Obsežen, 115 strani dolg sklep o odreditvi pripora, se le v majhnem delu nanaša na obdolženca. Sodišče sicer navaja, da je utemeljenost suma izkazana z ugotovitvami predkazenskega postopka, kar izhaja iz prilog kazenskega ovadbe, pri čemer pa sodišče ni obrazložilo, kateri so tisti dokazi, ki se nanašajo na obdolženca. Meni, da predlagani sklep v bistvenem delu nima razlogov, s čimer je kršena obdolženčeva pravica do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave RS (v nadaljevanju Ustava).

6. Sodišče je sklep o priporu zoper obdolženca utemeljilo z jasnim in določnim sklicevanjem na priloge kazenske ovadbe, in sicer zapisnike o sprejemu ustne kazenske ovadbe B. B. z dne 7. 9. 2020, 17. 11. 2020, 11. 1. 2021 18. 1. 2021. Iz gradiva izhaja, da naj bi obdolženec v hudodelski združbi, ki sta jo vodila C. C. in D. D., deloval kot kurir. V družbi A. d.o.o., ki naj bi bila ustanovljena z namenom izvajanja nelegalnih prevozov prepovedane droge, je bil zaposlen kot voznik tovornega vozila. V času med 18. 4. 2019 in 12. 7. 2019 naj bi obdolženec v za to posebej prirejenem prostoru tovornega vozila na relaciji Španija – Slovenija opravil šest prevozov prepovedane droge konoplje. Prevoze naj bi po navodilu D. D. organiziral B. B., prepovedano drogo naj bi v Španiji priskrbel član hudodelske združbe E. E., po opravljenem prevozu pa naj bi drogo v Sloveniji obdolženec predal F. F. Prevoze in predajo droge naj bi koordiniral B. B., ki naj bi o tem obveščal tudi vodilnega D. D. Iz zapisnika o sprejemu kazenske ovadbe B. B. z dne 7. 9. 2020 pa izhaja, da naj bi obdolženec deloval tudi kot član združbe pod vodstvom G. G., in sicer naj bi v avgustu 2019 kot šofer kamiona opravil dva prevoza konoplje iz Španije v Avstrijo, pri čemer je bil pri predaji tovora po drugem prevozu dne 26. 8. 2019 v Avstriji prijet. Zaključek o obstoju utemeljenega suma se torej v bistvenem opira na izjave B. B., ki s podporo ostalih zbranih podatkov tudi po presoji Vrhovnega sodišča napolnjujejo dokazni standard, ki se zahteva za odreditev pripora. Iz izjav je mogoče izluščiti konkretne očitke o obdolženčevi domnevni vlogi v hudodelski združbi, njegove zadolžitve pri prevozu droge, kontakte z ostalimi člani združbe ter njegovo vpetost v organizacijo. Dejansko izvedbo prevozov, ki naj bi jih obdolženec opravil kot član hudodelske združbe pod vodstvom D. D. in C. C., pa izkazujejo tovorni listi in druga s prevozi povezana dokumentacija, ki se nahajajo v prilogah kazenske ovadbe in na katere se sodišče določno sklicuje. Pri tem iz sklepa o odreditvi pripora izhaja, da je tovorne liste podpisal obdolženec.

7. V zvezi s tovornimi listi zagovornica sicer navaja, da je zunajobravnavni senat na njene pritožbene navedbe odgovoril, da tovorni listi ne izkazujejo, da je bila s prevozi prepeljana prepovedana droga ali da jih je dejansko opravil obdolženec, da pa iz njih izhaja, da so bili dejansko opravljeni. Meni, da jih ob takem sklepanju sodišče ne bi smelo uporabiti kot dokaz zoper obdolženca, saj opravljen prevoz ne izkazuje nobene kriminalne dejavnosti. Zagovornica pa spregleda, da je v tej fazi postopka bistveno, da je vsebina tovornih listin skladna z B. B. izjavami o tem, na katere dneve naj bi obdolženec opravil prevoze prepovedane droge iz Španije v Slovenijo in se je zato na njih sodišče pri odreditvi pripora utemeljeno oprlo. Neutemeljeno se zavzema tudi za to, da bi moralo sodišče B. B. verodostojnost skrbno preveriti. V fazi odločanja o odreditvi pripora sodišče namreč oceni le, ali do tedaj zbrani dokazi zadoščajo za utemeljen sum, da je obdolženec izvršil kaznivo dejanje. Obstoja posameznih odločilnih dejstev ne presoja po načelu proste presoje dokazov in se tudi ne spušča v presojo verodostojnosti dokazov ter tehtanje nasprotujočih si dokazov v smislu drugega odstavka 355. člena ZKP. Verodostojnost obremenilnih dokazov bo lahko obramba izpodbijala v nadaljevanju tega kazenskega postopka.1 Zagovornica pa ne more uspeti niti z navedbami, da avstrijski organi obdolžencu pri prijetju niso zasegli kripto telefona, čeprav naj bi ga ta uporabljal. Z očitki skuša zagovornica omajati dokazne zaključke o tem, da je pri obdolžencu utemeljen sum podan, s čimer uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, iz katerega pa predmetnega izrednega pravnega sredstva ni dovoljeno vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

8. Glede na navedeno se za neutemeljene izkažejo zagovorničine navedbe, da obstoj dokaznega standarda, potrebnega za odreditev pripora, v izpodbijanem sklepu ni ustrezno obrazložen. Sklep sicer res vsebuje številne podatke o organizaciji, vodstvu, strukturi hudodelske združbe in vlogah njenih drugih članov, vendar je bistveno, da so v njem navedeni (tudi) razlogi, s katerimi je sodišče obrazložilo, zakaj je obdolženec utemeljeno sumljiv izvršitve očitanega kaznivega dejanja. Ne drži, da je obsežen sklep namenjen le prikrivanju dejstva, da sodišče ne razpolaga z obremenilnimi dokazi, ki se tičejo obdolženčeve vloge v hudodelski združbi. Nasprotno, to podlago zagovornica v sklepu očitno tudi prepozna, vendar ne sprejema, da ta zadošča za utemeljen sum. S tem, da naj bi bil sklep (pre)obsežen naj bi bila po zagovorničinem mnenju kršena tudi obdolženčeva pravica do obrambe, saj v kratkem roku 24 ur, v katerem je treba vložiti pritožbo zoper sklep o odreditvi pripora, sklepa ni mogoče natančno preučiti, še manj pa spisovnega gradiva, ki je v sklepu povzeto. Vrhovno sodišče pojasnjuje, da je rok 24 ur iz četrtega odstavka 202. člena ZKP nepodaljšljiv zakonski rok in kot tak neodvisen od obsega zadeve, hitrost postopanja pa je neločljivo povezana z naravo pripora kot najstrožjega ukrepa, ki ga ZKP predvideva za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti.

9. Zagovornica sodišču očita tudi nejasnost, saj sklep v enem delu vsebuje očitek obdolžencu o osmih opravljenih prevozih konoplje, hkrati pa navaja, da naj bi opravil najmanj 15 prevozov, in to tudi v času, ko mu je bila po prijetju v Avstriji odvzeta prostost. Tudi s temi navedbami zagovornica ne more uspeti. Za presojo utemeljenosti suma zadošča ugotovitev take stopnje verjetnosti izvršitve kaznivega dejanja, ki je izrazljiva, razpoložljivo gradivo pa omogoča konkretizacijo kaznivega dejanja in domnevnega storilca.2 Z individualizacijo osmih obdolženčevih ravnanj, ki so datumsko opredeljena in podprta z zgoraj povzetimi dokazi, je v sklepu kriminalna aktivnost jasno konkretizirana, kar za to fazo postopka zadošča. 10. Sodišče je pripor zoper obdolženca odredilo iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Stališče, da obdolženec ni begosumen, zagovornica utemeljuje z navedbo, da se trenutno nahaja na prestajanju zaporne kazni v Avstriji, ki bo trajala najmanj do 26. 2. 2023. V času prestajanja zaporne kazni je za slovenske organe dosegljiv in se nahaja na znani lokaciji, zato tudi ne obstaja nevarnost, da bi pobegnil. Sodišče je pripor odredilo na zalogo in begosumnost ugotavljalo za primer, ko bo obdolženi zaporno kazen prestal. Te okoliščine bodo nastopile šele takrat, ne obstajajo pa v času izvrševanja kazni zapora.

11. Navedbe niso utemeljene. Drži sicer, da se obdolženec nahaja na prestajanju zaporne kazni v Avstriji, vendar ta okoliščina obdolženčeve dosegljivosti v kazenskem postopku pred slovenskim sodiščem ne zagotavlja. Pristojnosti slovenskih organov so tudi v zvezi z zagotavljanjem obdolženčeve navzočnosti v kazenskem postopku omejene na ozemlje Republike Slovenije. Zato je sodišče kljub temu, da je obdolženec v tujini zaprt, utemeljeno presojalo, ali je z vidika potreb predmetnega postopka zoper njega treba odrediti pripor iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Sodišče je okoliščine, na podlagi katerih je o obstoju tega pripornega razloga sklepalo, razumno utemeljilo s sklicevanjem na dejstvo, da ga na Slovenijo ne vežejo nobene osebne okoliščine, sklepanje o nevarnosti pobega pa je opravilo tudi s sklicevanjem na očitano kriminalno aktivnost v mednarodni hudodelski združbi. Ta naj bi bila izjemno organizirana in imela dejavnost razvejano po več državah, nenazadnje se čezmejno delovanje očita tudi obdolžencu. Združba naj bi svojim članom omogočila visoke zaslužke, glede na delovanje združbe pa bi si lahko obdolženec priskrbel ponarejene dokumente ali si zagotovil zatočišče ne le v Bosni in Hercegovini, katere državljan je in kjer ima prijavljeno stalno bivališče, pač pa tudi pri drugih članih združbe, ki so še na prostosti. Zagovorničine navedbe, da sodišče pripornega razloga ni utemeljilo na konkretno izkazanih okoliščinah, se zato izkažejo za neutemeljene.

12. Glede na navedeno in dejstvo, da na tek izvrševanja zaporne kazni v Avstriji slovensko sodišče ne more vplivati3, je sodišče priporni razlog begosumnosti razumno utemeljilo in pripor odredilo na način, da se ta začne izvrševati šele, ko bo evropski nalog za prijetje in predajo obdolženca izvršen. Posledično je razumno tudi stališče zunajobravnavnega senata, ki je zagovorničino zavzemanje za opravljanje poizvedb o tem, ali je skušal obdolženec iz avstrijskega zapora pobegniti, štelo za nerelevantno. Presoja begosumnosti namreč temelji na drugih, zgoraj povzetih okoliščinah, prestajanje zapora v drugi državi članici Evropske unije pa, kot rečeno, obdolženčeve dosegljivosti v predmetnem postopku samo po sebi ne zagotavlja.

13. Neutemeljene so tudi navedbe, da je bila zaradi preuranjenega odločanja zunajobravnavnega senata obdolžencu kršena pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Zunajobravnavni senat je namreč o njeni pritožbi zoper sklep preiskovalne sodnice odločal, ko obdolžencu prevod sklepa o odreditvi sploh še ni bil vročen. Rok za pritožbo obdolžencu sploh še ni začel teči, ko je zunajobravnavni senat že sprejel pravnomočno odločitev, da se pritožba zavrne.

14. Pritožbeno sodišče praviloma res odloča o vseh pritožbah zoper sklepe hkrati in izda eno samo odločbo (prvi odstavek 403. člena v zvezi z drugim odstavkom 388. člena ZKP), izjemo, ki jo je izoblikovala praksa, pa predstavlja odločanje o sklepu o odreditvi oziroma podaljšanju pripora, kjer je dana prednost hitremu reševanju pritožb. Tako v primerih, kjer se rok za vložitev pritožbe ne izteče hkrati za obdolženca in zagovornika, pritožbeno sodišče rešuje posebej pritožbo tistega, ki je izpodbijani sklep prejel prvi (in se tudi prvi pritožil), vendar z odločbo pritožbenega sodišča sklep o odreditvi oziroma podaljšanju pripora ne postane pravnomočen. To velja še toliko bolj za primere, ko sklep o odreditvi pripora enemu od njiju še sploh ni bil vročen.4 Obdolženčeva pravica do pritožbe je bila zato kljub odločanju o pritožbi zagovornice varovana.

C.

15. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve, ki jih v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja zagovornica, niso podane, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

16. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 17. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje.

1 Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 65359/2012 z dne 28. 1. 2013. 2 Odločba Ustavnega sodišča RS št. U-I-18/93 z dne 1. 4. 1996. 3 Prim. sodba Vrhovnega sodišča XI Ips 51056/2018 z dne 7. 11. 2019. 4 Sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 109/2008 z dne 11. 4. 2008 in I Ips 31278/2010 z dne 9. 10. 2014.