Jedro

Ključen razlikovalni znak med splošnim pravilom, da lokacijska in gradbena dovoljenja ne morejo predstavljati pravnega akta o prenosu pravice uporabe, in konkretnim položajem je, da so bili izdajatelji teh upravnih aktov organi Občine, torej organi subjekta, ki je lahko razpolagal s pravico uporabe. Vsi ti akti zato predstavljajo hkrati tudi povsem jasno izjavnovoljno ravnanje. Poleg tega je pomembno še nekaj. Pravnoposlovni prenos med družbenopolitičnimi osebami (kar sta tako Občina kot SRS bili) je bil neodplačen. To pa je bistvenega pomena za vprašanje, ali je ustno pogodbo (soglasje volj) mogoče šteti za realizirano. O tem, da ugotovljeno dejansko stanje posesti na spornih nepremičninah vse od leta 1979 do danes ustreza položaju realizirane ustne pogodbe o prenosu pravice uporabe z Občine na pravno prednico tožeče stranke, ne more biti resnega pravnega dvoma. Očitno namreč je, da tožeča stranka ves ta čas izvršuje stvarnopravna (in ne kakšna drugačna, npr. obligacijska) upravičenja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Uvod:

1. Tožnica uveljavlja lastninsko pravico na dveh nepremičninah: parc. št. 79/18 k. o. ... in parc. št 79/15 k. o. ... Na prvi od leta 1979 stoji zgradba (M., druga naj bi predstavljala funkcionalno zemljišče. Toženci so se v zemljiško knjigo vpisali kot lastniki na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL). Tožnica trdi, da pravice uporabe v resnici niso (več) imeli ter da je zato vpis napačen. Hkrati trdi, da je imela pravico uporabe ona in da je po samem zakonu postala zato tudi lastnica.

Dejstva so naslednja: - Sporni nepremičnini sta bili (poleg še drugih) razlaščeni že z Odločbo Občinskega ljudskega odbora Ljubljana - Vič z dne 12. 6. 1959. - Sporni nepremičini sta postali družbena lastnina pod upravo Občine Ljubljana - Vič, na njiju pa so imeli še vedno pravico uporabe pravni predniki tožencev.

- To se je spremenilo v letu 1979, ko je bilo z Odločbo Skupščine Občine Ljubljana Vič Rudnik 464-73/79 z dne 28. 9. 1979 odločeno, da so imetniki pravice uporabe dolžni nepremičnine izročiti Občini Ljubljana - Vič Rudnik. Pravna podlaga te odločitve je bila podana v 7. členu Zakona o prenehanju lastninske pravice in drugih pravic na zemljiščih, namenjenih za kompleksno graditev(1).

- Nato je Sekretariat za upravne zadeve Občine Ljubljana - Vič Rudnik izdal lokacijsko dovoljenje, gradbeno dovoljenje in nato tudi uporabno dovoljenje. Slednji dve sta bili izdani investitorju - Izvršnemu svetu SRS.

- Danes je v zgradbi I., parcela 79/15 je ograjeni del celote.

Sodba sodišča prve stopnje:

2. Sodišče prve stopnje je ugotovitvenemu zahtevku ugodilo. V pretežnem delu se ukvarja s tem, na kakšen način so pravni predniki tožencev izgubili svoje stvarne pravice, ob tem pa vendarle izpelje tudi pravno pot, ki pojasnjuje, na kakšen način je lastninsko pravico pridobila tožnica. Zgradbo opredeli sicer kot protokolarni objekt, ki pa naj bi bil hkrati vendarle tudi stanovanje. Zgradba naj bi se tako v korist tožnice olastninila na podlagi 111. člena Stanovanjskega zakona, na zemljišču pa naj bi imela tožnica pravico uporabe na podlagi 12. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR). Ta naj bi se nato transformirala v lastninsko pravico po 4. členu ZLNDL.

Sodba sodišča druge stopnje:

3. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožencev zavrnilo in takšno sodbo potrdilo. Pritožbene očitke, da je pravica uporabe pripadla Občini in ne SRS, je zavrnilo in dodatno pojasnilo, da iz listin izhaja, da je bila nacionalizacija izvedena v interesu SRS. Pri tem se opre na lokacijsko in gradbeno dovoljenje (o katerem govori že sodba sodišča prve stopnje), doda pa še dva akta. Prvič, Pogodbo o pridobivanju, pripravi, delni komunalni opremi in oddaji zemljišča za gradnjo protokolarnega objekta(2) (v nadaljevanju: Pogodba), ki sta jo sklenila Izvršni svet SRS ter Zavod za urejanje stavbnih zemljišč Vič. Drugič pa, Sklep mestne geodetske uprave Ljubljana o določitvi hišne številke(3).

Revizija tožene stranke:

4. Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, vlaga revizijo tožena stranka. Toženka je revizijo zasnovala z več zaporednimi očitki, ki jih niza od izhodiščnega (primarnega) z nadaljnjimi podrednimi, če bi revizijsko sodišče za predhodne presodilo, da niso utemeljeni: Za odločitev v tej zadevi ni ključno vprašanje, ali je toženka lastnica spornih nepremičnin, marveč to, ali je lastnica postala tožnica. Sodiščema očita, da sta se ob zaključku, da toženka ni lastnica, avtomatično odločili, da je lastnica tožnica. Meni, da sodišči pravico uporabe tožeče stranke opirata predvsem na to, da je imela ta nepremičnine od leta 1979 v posesti. V zvezi s tem trdi, da je bila trditvena podlaga tožeče stranke pomanjkljiva, saj naj bi se opirala zgolj na odločbo Skupščine Občine Ljubljana Vič Rudnik 464-73/79 z dne 28. 9. 1979, omenjala pa naj bi tudi priposestvovanje. Trdi, da je iz takšne trditvene podlage mogoče sklepati kvečjemu to, da je pravico uporabe pridobila Občina in ne SRS. Sodiščema zato očita kršitev razpravnega načela. To kršitev nato razširja tudi na ugotovitve, da je bila M. stanovanje in da se je zgradba zato lastninila po SZ/91. Trdi, da je to kršitev uveljavljala že v pritožbi, a pritožbeno sodišče na ta očitek ni odgovorilo.

Če bi sodišče vendarle presodilo, da je tožnica postala lastnica M., pa oporeka nadaljnjemu sklepu, da je tožnica pridobila pravico uporabe na zemljišču. Meni, da 12. člena ZTLR ni mogoče uporabiti v korist države - ker bi to pomenilo protiustavno dejansko razlastitev.

Če bi sodišče vendarle menilo, da se tudi država lahko sklicuje na 12. člen ZTLR, pa bi bilo zahtevku mogoče ugoditi le ob pogoju, da je bila toženki plačana odškodnina za odvzem pravice uporabe. Glede tega pa naj bi ostalo dejansko stanje (zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča) nepopolno ugotovljeno.

Če bi sodišče vseeno presodilo, da plačilo odškodnine ni bil nujni pogoj za pridobitev pravice uporabe v korist države, oporeka ugotovitvam, da je parcela 79/15 funkcionalno zemljišče. Meni, da obstoja funkcionalnega zemljišča ni mogoče utemeljiti s tem, da je zemljišče ograjeno in da naj bi predstavljalo „smiselno celoto“. Prav v zvezi z vprašanjem, ali gre za funkcionalno zemljišče ali ne, je toženka predlagala dva dokaza: izvedenca in ogled. Oba dokazna predloga naj bi sodišče zavrnilo z ustavno nedopustnim razlogom. Tudi to kršitev je toženka uveljavljala v pritožbi, vendar se sodišče s tem procesnim očitkom sploh ni ukvarjalo.

Razlogom nižjih sodišč, da je na podlagi celotne dokumentacije mogoče zaključiti, da je občina zemljišče pridobivala v imenu in na račun SRS, očita obremenjenost s kršitvijo razpravnega načela. Nobena od strank naj bi namreč ne podala trditev v tej smeri.

Povsem na koncu pa opozarja, da sta bili sporni parceli nacionalizirani na podlagi predpisa, ki je bil razlog za vračanje po ZDen. Trdi, da zahtevka po ZDen toženka ni vložila, ker za to ni imela pravnega interesa, saj je dosegla vknjižbo že na podlagi ZLNDL.

5. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revidentka ima prav, ko trdi, da ni ključno vprašanje, ali je toženka lastnica spornih nepremičnin, marveč to, ali je lastnica postala tožnica (in ne morebiti Občina). Osrednje vprašanje tega revizijskega postopka torej je, ali je Občina pravno veljavno prenesla pravico uporabe na tedanjo Socialistično Republiko Slovenijo (SRS). Predpostavka za pritrdilen odgovor seveda je, ali je pravico uporabe najprej pridobila sama.

8. Kar ni sporno niti za revidentko, je to, da je (vsaj pravno oblično) pravico uporabe na spornih nepremičninah pridobila (vsaj) Občina Ljubljana - Vič Rudnik. Res pa je, da je za revidentko to ustavnopravno sporno, ker bi morala biti za odvzem pravice uporabe v letu 1979 plačana odškodnina.

9. Po presoji revizijskega sodišča s temi razlogi revidentka ne more spodbiti dejstva, da je z odločbo v letu 1979 pravica uporabe tožene stranke prenehala. Že nižji sodišči sta pojasnili, da je bilo o tem odločeno z veljavno upravno odločbo (oprto na tedaj veljavno zakonodajo), na katero je sodišče vezano.

10. Na tak način izgubljene pravice do uporabe ni mogoče presojati v luči današnjega konvencijskega in ustavnopravnega varstva(4) pred nedopustnimi razlastitvami. Čeprav je bil prejšnji pravni red prežet z rešitvami, ki so v nasprotju z današnjim pojmovanjem ustavnopravnega reda, pravnih razmerjih, ki so v njem nastala, ni mogoče kar počez izbrisati ali zanikati. Presojo o tem, kateri del pozitivnega pravnega reda v prejšnjem družbenem sistemu je bil tak, da je terjal njegovo odpravo, je opravil zakonodajalec. Odpravi krivic je bil namenjen predvsem Zakon o denacionalizaciji (ZDen), ki med pravno tolikanj nevzdržne predpise, da je treba poseči v razlaščujoče posege, ni uvrstil tudi razlaščujočih posegov, ki so bili v letu 1979 opravljeni na podlagi Zakona o prenehanju lastninske pravice in drugih pravic na zemljiščih, namenjenih za kompleksno graditev (Uradni list 19/1976)(5).

11. Formalne vezanosti na to upravno odločbo tudi ni mogoče prebiti, češ da je ZDen, ki tovrstnih razlaščujočih posegov ni saniral, v tem delu protiustaven. Odvzem pravice uporabe po tem zakonu je bil skladen s samo naravo pravice uporabe, ki je bila namensko vezana (ko in če namena pravice uporabe v korist neke osebe več ni bilo, tudi razloga za njen nadaljnji obstoj v sistemu družbene lastnine več ni bilo(6)).

12. Pravni predniki tožene stranke so torej leta 1979 izgubili tudi pravico uporabe. Prav pa ima revidentka, ko trdi, da to za ugoditev tožbenemu zahtevku v tej pravdi še ne zadošča samo po sebi. Ključno vprašanje torej je, ali je bila pravica uporabe s strani občine nato prenesena na SRS.

13. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je odgovor pritrdilen in da tudi očitek o kršitvi razpravnega načela v zvezi s tem vprašanjem ni utemeljen. Trditvena podlaga v sami tožbi je sicer res pomanjkljiva. Tam se namreč tožnica sklicuje na lokacijsko in gradbeno dovoljenje ter nato trdi, da je lastninsko pravico na stavbi pridobila z odločbo Skupščine Občine Ljubljana Vič Rudnik 464-73/79 z dne 28. 9. 1979. To zanesljivo ne drži. Prav tako ne drži nadaljnja podlaga v sami tožbi, da je pravico priposestvovala, saj je bilo priposestvovanje družbene lastnine izključeno in to velja tudi za državo.

14. Vendar pa je tožnica svojo tožbeno podlago bistveno dopolnila s pripravljalno vlogo 7. 12. 2012 (glej predvsem list. št. 28 tega pravdnega spisa). V njej se sklicuje še na pogodbo (A25), na katero se je oprlo tudi pritožbeno sodišče in tudi na sklep o določitvi hišne številke (A 28). V tej pripravljalni vlogi tudi izrecno govori o prenosu pravice uporabe z Občine na Republiko.

15. Glede na vsebino te pripravljalne vloge je mogoče zavrniti vse revizijske navedbe. Ključno je, da vsebina te pripravljalne vloge omogoča zavrnitev procesnega očitka o kršitvi razpravnega načela. Dejanska podlaga odločitve nižjih sodišč je odraz tožničinih navedb v tej vlogi.

16. Po presoji revizijskega sodišča je na podlagi razlogov nižjih sodišč mogoč sklep, da je SRS pravico uporabe pridobila s strani občine z ustno pogodbo, ki je bila realizirana(7). O tem je mogoče zanesljivo sklepati iz vseh listin, ki sta jih po dejanski plati ovrednotili že nižji sodišči (lokacijsko, gradbeno in uporabno dovoljenje(8), predvsem pa Pogodba o pridobivanju, pripravi, delni komunalni opremi in oddaji zemljišča za gradnjo protokolarnega objekta, pa navsezadnje tudi Sklep o določitvi hišne številke). To, da je bila pogodba realizirana, je izkazano s trajanjem stanja v naravi vse od leta 1979, o tem pa priča navsezadnje tudi sklep o določitvi hišne številke, ki ga je izdal organ Občine, v njem pa je navedeno, da je nepremičnina v lasti - upravljanju organa tožeče stranke (oziroma njene pravne prednice). Ugotovljena dejstva, da je Občina v letu 1979 ravnala v interesu (se pravi: za pravno sfero) SRS ustrezajo pravnemu sklepu o njenem izjavnovoljnem (pogodbenem) ravnanju, da se pravica uporabe prenese na SRS. O tem obojestranskem izjavnovoljnem ravnanju je pritožbeno sodišče zanesljivo sklepalo iz vse citirane listinske dokumentacije, še najbolj pa iz Pogodbe, kjer sta se stranki celo dogovorili, da bosta o tem sklenili posebno pisno pogodbo. Glede na vse okoliščine primera to ne more pomeniti drugega, kakor da je bilo soglasje volj že doseženo, le še posebej zapisati bi ga bilo treba.

17. Ključen razlikovalni znak med splošnim pravilom, da lokacijska in gradbena dovoljenja ne morejo predstavljati pravnega akta o prenosu pravice uporabe(9) , in konkretnim položajem je, da so bili izdajatelji teh upravnih aktov organi Občine, torej organi subjekta, ki je lahko razpolagal s pravico uporabe. Vsi ti akti zato predstavljajo hkrati tudi povsem jasno izjavnovoljno ravnanje. Poleg tega je pomembno še nekaj. Pravnoposlovni prenos med družbenopolitičnimi osebami (kar sta tako Občina kot SRS bili) je bil neodplačen(10). To pa je bistvenega pomena za vprašanje, ali je ustno pogodbo (soglasje volj) mogoče šteti za realizirano. O tem, da ugotovljeno dejansko stanje posesti na spornih nepremičninah vse od leta 1979 do danes ustreza položaju realizirane ustne pogodbe o prenosu pravice uporabe z Občine na pravno prednico tožeče stranke, ne more biti resnega pravnega dvoma. Očitno namreč je, da tožeča stranka ves ta čas izvršuje stvarnopravna (in ne kakšna drugačna, npr. obligacijska) upravičenja.

18. Če je torej SRS pridobila pravico uporabe na spornih nepremičninah, se je ta na podlagi 4. člena ZLNDL transformirala v lastninsko pravico.

19. Čim je tako, pa so irelevantne vse revizijske navedbe, ki napadajo pravilnost uporabe 12. člena ZTLR, dalje razloge o tem, ali je parcela 79/15 funkcionalno zemljišče, procesne očitke v zvezi z ugotavljanjem tega dejstva (zavrnitev dokaznega predloga z izvedencem in predloga za ogled nepremičnine), kakor tudi tako materialnopravne kot procesne očitke glede vprašanja, ali M. ustreza pojmu stanovanja ali ne. Ker je tožeča stranka namreč glede na ugotovljena dejstva lastninsko pravico pridobila (vsaj) na podlagi ZLNDL, se revizijskemu sodišču ni treba ukvarjati z vprašanjem, ali jih je pridobila že na podlagi SZ/91. Irelevantni pa so nazadnje tudi vsi očitki pritožbenemu sodišču, da se ni opredelilo do nekaterih pritožbenih navedb (glede zavrnitve dveh dokaznih predlogov v zvezi z ugotavljanjem obsega funkcionalnega zemljišča; glede pritožbenega očitka o kršitvi razpravnega načela v zvezi z dejstvom, ali je bila M. stanovanje).

20. Revizijski očitek o molku pritožbenega sodišča glede pritožbenega uveljavljanja procesne kršitve po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v „zvezi z morebitnim zaključkom prvostopenjskega sodišča, da že iz listin (odločbe z dne 28. 9. 1979 in ostale dokumentacije) izhaja, da je pravico uporabe na teh zemljiščih pridobila tožeča stranka“, pa ni zadosti konkretiziran, da bi revizijsko sodišče nanj lahko odgovorilo. Iz revizije namreč ni razvidno, kakšno notranje nasprotje ali kakšno protispisnost naj bi pritožnica očitala sodišču prve stopnje.

21. K ugodni rešitvi položaja tožene stranke pa nazadnje ne more pripomoči niti sklepno revizijsko pojasnilo, da toženci zahteve za denacionalizacijo niso vložili zato, ker so se v zemljiško knjigo vpisali že na podlagi ZLNDL. Gre za dve povsem različni pravni podlagi, ki ju ni mogoče mešati že najmanj zato, ker je bila vrnitev premoženja po ZDen (v naravi ali pa zgolj v obliki odškodnine) konstituirana z odločbo državnega organa, vknjižba na podlagi ZLNDL pa zgolj deklaratorna. Drugačno stališče bi pomenilo, da lahko (četudi pravno napačna) deklarativna vknjižba na podlagi ZLNDL nadomešča neobstoječo denacionalizacijsko odločbo (ker brez vložene zahteve denacionalizacijskega postopka sploh ni bilo).

22. Ker revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče revizijo na podlagi procesnega pooblastila iz 378. člena ZPP zavrnilo.

Op. št. (1): Ta se glasi: „ Prejšnji lastnik zemljišča iz 3. člena tega zakona lahko uporablja to zemljišče na način, s katerim se ne menja njegova oblika in svojstvo, vse do dneva, dokler za premoženjsko-pravne zadeve pristojni občinski upravni organ ne izda odločbe, s katero odloči, da ga mora izročiti občini.“ Op. št. (2): Iz več določb te pogodbe v resnici izhaja, da je občina zemljišča pridobivala v imenu SRS. Pogodba pa vsebuje tudi določbo 9. člena: „Pogodbeni stranki se dogovorita, da bosta za prenos imetništva pravice uporabe zemljišča iz te pogodbe na ustrezno pravno osebo sklenili posebno pogodbo.“ Op. št. (3): Iz sklepa sledi, da je bila dodeljena hišna številka za stavbo, ki „je v lasti - upravljanju IS Skup. SRS - protokol.“ Op. št. (4): Republika Slovenija je h konvenciji pristopila v letu 1994 - Zakon o ratifikaciji Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spremenjene s protokoli št. 3, 5 in 8 ter dopolnjene s protokolom št. 2, ter njenih protokolov št. 1, 4, 6, 7, 9, 10 in 11 (Uradni list RS, št. 33/1994). Ustava Republike Slovenije pa je bila sprejeta 23. decembra 1991. Op. št. (5): Je pa mednje (9. točka 3. člena ZDen) uvrstil Zakon o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč, ki je bil podlaga za odvzem lastninske pravice konkretnih nepremičnin. Vendar pa to ni vprašanje, ki bi bilo v tej pravdi relevantno - to vprašanje je namreč lahko relevantno izključno v denacionalizacijskem postopku.

Op. št. (6): Primerjaj tudi sodbo II Ips 40/2013 z dne 12. 2. 2015: „V zvezi s tem je treba opozoriti na ustaljeno stališče v sodni praksi, da se je pravica uporabe v sistemu družbene lastnine lahko prenašala zunajknjižno, vpis v zemljiško knjigo pa ni bil konstitutiven pogoj za pridobitev pravice uporabe. Pravica uporabe je bila samostojna pravica na stvari, ki je družbena lastnina. Šlo je za posebno pravico posameznika, da neposredno izkorišča stvar, ki je družbena lastnina, za svoje potrebe. Pri pravici uporabe na stavbnem oziroma gradbenem zemljišču kot družbenolastninskem pojmu je bilo zaradi njene izrazite ekonomske narave odločilno, kdo zemljišče uporablja.“ Op. št. (7): V zadevah II Ips 249/2005 z dne 12. 1. 2006 in II Ips 229/2013 z dne 17. 10. 2013 je Vrhovno sodišče že sprejelo stališče, da je lahko zahtevek za ugotovitev pridobitve lastninske pravice na podlagi ZLNDL utemeljen tudi, če tožeča stranka izkaže prenos pravice uporabe z ustno pogodbo, če je bila ta realizirana.

Op. št. (8): Kar po praksi Vrhovnega sodišča sicer še ne nudi zadostne podlage za odločitev o pridobitvi pravice uporabe - npr. sodba II Ips 151/2015 z dne 11. 2. 2016. Op. št. (9): Glej že citirano odločbo II Ips 151/2015. Op. št. (10): Primerjaj A. Finžgar, Pravni režim stavbnih zemljišč, ki so družbena lastnina, Pravnik (XXII) št. 9-10, leto 1967, str. 330: „Odškodnina se ne plača za prenos pravice uporabe z ene družbenopolitične skupnosti na drugo.“