Jedro

Ker tožnica ni postala popolnoma nezmožna za delo pred smrtjo uživalca invalidske pokojnine, ampak je bilo tedaj za njene zdravstvene težave še predvideno nadaljnje zdravljenje, ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do družinske pokojnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi dokončna odločba tožene stranke št. ... z dne 25. 2. 2009 ter da se tožnici prizna pravica do družinske pokojnine. Sklenilo je, da stroški zastopanja tožnice bremenijo proračun.

Zoper sodbo se je zaradi nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb postopka pritožila tožnica in predlagala, da jo sodišče druge stopnje razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje pred spremenjenim senatom. Navaja, da je neposredno po obravnavi pridobila nov dokaz ter predlagala, da se glavna obravnava ponovno začne. Na podlagi izvedenskega mnenja je sodišče prve stopnje, kot datum nastanka popolne nezmožnosti za delo, določilo datum, ko je bila tožnica prvič spoznana za invalida I. kategorije invalidnosti. Tožničin oče, ki je redno plačeval preživnino, je umrl leta 2004 in tedaj je bila tožnica v najslabšem zdravstvenem stanju. Že 17. 7. 2003 je Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje s sklepom o zavrnitvi pravic po Zakonu o usposabljanju in zaposlovanju invalidne osebe ugotovil, da je tožnica nezmožna za delo. Po letu 2003 se ji je bolezen pojavljala v intervalih in ji je ves čas onemogočala normalno funkcioniranje. Zaradi posledic bolezni je tožnica ob zaključku zadnje obravnave ugotovila, da ji je bila izgubljena medicinska dokumentacija v škodo. Izvedensko mnenje, ki ga je pridobilo sodišče prve stopnje, je oprto izključno na obstoječo dokumentacijo, ki se je pojavila šele z obravnavo tožnice pri invalidski komisiji. Zaradi izgubljenih starejših izvidov je bil nepravilno ugotovljen datum nastanka I. kategorije invalidnosti. Izvedenskemu mnenju pooblaščenka ni ugovarjala, ker je bilo izdelano korektno na podlagi obstoječe medicinske dokumentacije. Opisuje neurejene družinske razmere, v katerih je odraščala. Sodišče bi moralo upoštevati, da tožnica ne more biti prizadeta v pravicah zaradi izgubljene medicinske dokumentacije.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku ni bilo kršitev, ki bi vplivale na pravilnost in zakonitost sodbe, niti kršitev, na katere sodišče druge stopnje, na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 do 45/2008), pazi po uradni dolžnosti.

Tožnica v socialnem sporu zahteva odpravo dokončne odločbe tožene stranke, s katero je bila zavrnjena zahteva za priznanje pravice do družinske pokojnine. Tožena stranka je zahtevo zavrnila po ugotovitvi, da je zavarovanec oziroma tožničin oče, po katerem uveljavlja pravico do družinske pokojnine, umrl 10. 1. 2004, tožnica, rojena 27. 3. 1968, pa je po ugotovitvah invalidskih komisij I. in II. stopnje postala invalid I. kategorije invalidnosti in s tem nezmožna za delo dne 17. 9. 2008. Pravica do družinske pokojnine se po določbi 4. alineje točke 1 a, 4. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1-UPB4, Ur. l. RS, št. 109/2006 s spremembami) in določbah o pravicah za primer zavarovančeve smrti zagotavlja ob izpolnjenih pogojih na strani umrlega zavarovanca ter upravičencev. V obravnavani zadevi ni sporno, da je bil tožničin oče uživalec invalidske pokojnine od 1. 9. 1998 dalje do smrti in so s tem izpolnjeni pogoji za strani umrlega zavarovanca po 3. alineji prvega odstavka 109. člena ZPIZ-1. Otroci pridobijo pravico do družinske pokojnine v starosti, kot jo je ob vložitvi zahteve 20. 2. 2006 dopolnila tožnica, le v primerih iz četrtega ali petega odstavka 116. člena ZPIZ-1. Otrok, ki postane popolnoma nezmožen za delo do starosti, do katere mu je zagotovljena pravica do družinske pokojnine oziroma do konca šolanja, ima pravico do družinske pokojnine, dokler traja takšna nezmožnost. Otrok, ki postane popolnoma nezmožen za delo po starosti, do katere mu je zagotovljena pravica do družinske pokojnine oziroma po končanem šolanju, pridobi pravico do družinske pokojnine, če ga je zavarovanec oziroma uživalec pravice do svoje smrti preživljal. Višje delovno in socialno sodišče je že večkrat zavzelo stališče, da mora otrok, za izpolnitev pogojev za priznanje pravice po petem odstavku 116. člena ZPIZ-1, postati popolna nezmožen za delo do smrti zavarovanca, po katerem uveljavlja pravico (npr. sodba opr. št. Psp 376/2010 z dne 2. 9. 2010). Takšno stališče izhaja tudi iz komentarja Jože Kuhlja k omenjenemu členu v publikaciji Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju s komentarjem, Založba Gospodarski vestnik, Inštitut za delovna razmerje, Ljubljana 2000. Tožnico so od oktobra 2004 večkrat obravnavale invalidske komisije pri toženi stranki, ki na podlagi 261. člena ZPIZ-1 v postopku uveljavljanja pravic iz zavarovanja dajejo izvedensko mnenje o popolni nezmožnosti za delo. Nedvomno ima tožnica zdravstvene težave, kar izhaja zlasti iz številnih izvidov psihiatra, vendar je bilo nazadnje z izvedenskim mnenjem invalidske komisije I. stopnje z dne 17. 9. 2008 ugotovljeno, da je šele od navedenega dne dalje tožnica invalid I. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni.

V skladu z napotili Višjega delovnega in socialnega sodišča je prvostopenjsko sodišče tožničino nezmožnost za delo in datum nastanka nezmožnosti ugotavljalo s pridobitvijo izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti. Komisija v sestavi specialist za medicino dela, specialistka za psihiatrijo in specialist internist je podala izvedensko mnenje po pregledu medicinske dokumentacije ter osebnem pregledu tožnice. Ugotovitev popolne nezmožnosti za delo je strokovno medicinsko vprašanje, na katerega sodišče lahko odgovori, v skladu z določbo 243. člena ZPP, le s pomočjo medicinskih izvedencev, saj je za ugotovitev preostale delovne zmožnosti potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Potrebno je ugotoviti vse zdravstvene težave osebe in vpliv težav na opravljanje poklica v smislu definicije invalidnosti in preostale delovne zmožnosti iz 60. in 61. člena ZPIZ-1. Izvedenski organ je ugotovil, da se je tožnica že od leta 2003 zdravila pri psihiatru zaradi psihotičnega procesa, vendar je v tem obdobju še poskušala z zaposlitvijo. Po 121. členu ZPIZ-1 za popolno nezmožnost za delo oziroma pridobivanje, ki je pogoj za pridobitev pravice do družinske pokojnine, velja pri otrocih nezmožnost za samostojno življenje in delo, pri drugih osebah pa I. kategorija invalidnosti. Pri tožnici bi morala biti ugotovljena popolna izguba zmožnosti opravljanja organiziranega pridobitnega dela in s tem I. kategorija invalidnosti, kar po 261. členu ZPIZ-1 ugotavljajo izvedenski organi tožene stranke. V upravnem spisu je priloženih več izvedenskih mnenj invalidskih komisij, vse so bile ustrezno strokovno sestavljene, pri njihovem delu so sodelovali specialisti psihiatri in specialisti medicine dela ter strokovnjaki za varstvo pri delu, proučile so medicinsko dokumentacijo, prvostopenjska komisija je tožnico dvakrat osebno pregledala. Skladno z izvedenskimi mnenji invalidskih komisij je mnenje izvedenskega organa, ki ga je postavilo sodišče prve stopnje. Enako kot invalidska komisija dne 17. 9. 2008 je bil izvedenski organ mnenja, da je pri tožnici zaradi posledic bolezni od navedenega dne nastala I. kategorija invalidnosti, ker je njena delovna zmožnost popolnoma izgubljena. Diagnoza shizofrenija ne pomeni direktno takojšnje in absolutne nezmožnosti za delo, terapevtsko je potrebno počakati nekaj let, da je možno oceniti podtip oziroma morebitne zmožnosti za doseganje remisije te bolezni.

Tožnica izvedenskemu mnenju, ki je bilo vročeno njeni pooblaščenki, ni ugovarjala, nasprotno, na naroku dne 11. 11. 2011 je pooblaščenka navedla, da se z mnenjem v bistvu strinja, kljub temu pa je zahtevala dopolnitev oziroma postavitev drugega izvedenca. Šele v ponovljenem postopku na istem naroku kot nedopustno novost (drugi odstavek 362. člena ZPP) navaja, da bi bilo mogoče zgodnejši nastanek invalidnosti I. kategorije dokazati s starejšo medicinsko dokumentacijo, ki pa se je izgubila. Pred tem narokom izgubljene medicinske dokumentacije ni omenjala in tudi ni navedla dejstev, ki naj bi se s starejšimi medicinskimi izvidi dokazala. Samo dejstvo, da je bila starejša medicinska dokumentacija izgubljena, ne more imeti za posledico drugačnega izvedenskega mnenja in sicer ugotovitev zgodnejšega datuma izgube delovne zmožnosti. Ko je bila dne 20. 6. 2003 obravnavana pri strokovni komisiji I. stopnje Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje (priloga A5), tudi ni bila ugotovljena trajna nezmožnost za delo. Komisija je ugotovila, da v kartonu osebnega zdravnika ni psihiatričnih izvidov in bila mnenja, da zdravljenje ni končano, ugotovljena je bila začasna (komisija navaja trenutna) nezmožnost za delo in določena kontrola čez eno leto. Navedeno mnenje, ne glede na to, da ni odločilno pri presoji upravičenosti do družinske pokojnine, kaže, da so bile zdravstvene težave v letu 2003 ugotovljene, predvideno pa je bilo nadaljnje zdravljenje in ni bila ugotovljena dokončna izguba delovne zmožnosti. Glede na takšne skladne ugotovitve medicinskih strokovnjakov o času nastanka popolne nezmožnosti za delo, je tožena stranka zahtevo za priznanje pravice do družinske pokojnine utemeljeno zavrnila, prvostopenjsko sodišče pa zahtevku za odpravo dokončne odločbe in priznanje pravice do družinske pokojnine pravilno ni ugodilo. Ker tožnica ni postala popolnoma nezmožna za delo pred smrtjo uživalca invalidske pokojnine M.S. dne 10. 1. 2004, ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do družinske pokojnine po petem odstavku 116. člena ZPIZ-1. Neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo.