Jedro

Tožeča stranka je izvedela za ugovor tožene stranke glede vrednosti spornega predmeta, ki ga je podala v odgovoru na tožbo, v trenutku, ko ji je sodišče prve stopnje vročilo odgovor na tožbo. Torej je tožeča stranka z vročitvijo odgovora na tožbo lahko pričakovala, da bo sodišče v nadaljevanju postopka odločilo o ugovoru tožene stranke glede vrednosti spornega predmeta. V teh dejanskih okoliščinah je utemeljeno pridobila cenitveno poročilo. V sklepu o ugotovitvi vrednosti spornega predmeta se je sodišče prve stopnje oprlo tudi na cenitveno poročilo, zato ne drži pritožbena navedba, da ni pripomoglo k odločitvi. Če sodišče ni spremenilo vrednosti spornega predmeta, to ne pomeni, da cenitveno poročilo ni pripomoglo k odločitvi, temveč, da je tožeča stranka v tožbi korektno določila vrednost spornega predmeta in da tožena stranka ni uspela z ugovorom.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni po vročitvi tega sklepa povrniti tožeči stranki 112,00 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne po vročitvi tega sklepa dalje do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom odmerilo stroške tožeče stranke v višini 5.238,14 EUR. Ugotovilo je, da je 22. 11. 2024 izdalo sodbo na podlagi pripoznave, s katero je razveljavilo sklep skupščine pod točko 2. notarskega zapisnika z dne 29. 1. 2024. V sodbi, ki je 28. 12. 2024 postala pravnomočna, je tudi odločilo, da je dolžna tožena stranka povrniti tožeči stranki pravdne stroške v roku 15 dni od vročitve sklepa o odmeri stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožeča stranka je priglasila stroške z vlogama z dne 22. 11. 2024 in 9. 12. 2024.

2.Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo tožena stranka po pooblaščencu brez navedbe pritožbenih razlogov po prvem odstavku po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP. V pritožbi navaja, da je pripoznala tožbeni zahtevek pred izvedbo glavne obravnave, preden se je spustila v obravnavanje glavne stvari. Kriterija za pravdo pomembnih stroškov ne izpolnjujejo vsi v stroškovniku tožeče stranke specificirani pravdni stroški. Tak strošek je cenitveno poročilo v višini 921,10 EUR, ki za odločitev o glavni stvari nima dokazne vrednosti. Ni pripomoglo k odločitvi sodišča, ki zaradi cenitvenega poročila ni spremenilo višine vrednosti spornega predmeta. Da je tožeča stranka opravila cenitev, se je odločila sama, cenitev pa je opravila delno že leta 2023 (datum izdelave 5. 6. 2023). Tudi drugo poročilo je datirano na 13. 5. 2024, kar je pred datumom, ko je tožeča stranka izvedela, da je sporna vrednost predmeta. Tožena stranka je ugovarjala vrednosti spornega predmeta 29. 4. 2024, sodišče pa je tožečo stranko o tem obvestilo in jo pozvalo k posredovanju podatkov, na podlagi katerih je ocenila vrednost spornega predmeta, šele 30. 5. 2024. To je skoraj eno leto po tem, ko je bilo izdelano prvo poročilo in dva tedna po tem, ko je bilo izdelano drugo poročilo. Ker cenitveno poročilo ni bilo izdelano za namen postopka, tožena stranka ni dolžna plačati tega stroška.

3.Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo po pooblaščenki navaja, da je tožena stranka nasprotovala tožbenemu zahtevku v odgovoru na tožbo, kot tudi v prvi pripravljalni vlogi z dne 15. 10. 2024, stališča pa ni spremenila niti na pripravljalnem naroku 6. 11. 2024. Tožbeni zahtevek je pripoznala šele z vlogo z dne 18. 11. 2024 po opravljenem pripravljalnem naroku 6. 11. 2024, ko je spoznala, da nima možnosti uspeha. Stroškov sestave poročila z dne 5. 6. 2023 tožeča stranka ni priglasila, saj je to poročilo že imela pred vložitvijo tožbe. Strošek za sestavo poročila z dne 13. 5. 2024 je priglasila upravičeno. Tožena stranka je v pritožbi navedla, da je ugovarjala vrednosti spornega predmeta v odgovoru na tožbo, torej 29. 4. 2024, kar je dalo tožeči stranki jasno vedeti, da bo morala dodatno utemeljiti vrednost spornega predmeta. Zaradi tega je cenitveno poročilo pridobila v najkrajšem možnem času 13. 5. 2024. Potreba po dodatni obrazložitvi vrednosti spornega predmeta se je kasneje dejansko pokazala, saj je s strani sodišča prejela poziv, da naj predloži dokazila, ki bodo omogočila, da bo lahko preverjalo pravilnost v tožbi ocenjene vrednosti spornega predmeta.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Tožena stranka je pripoznala tožbeni zahtevek v vlogi z dne 18. 11. 2024 (list. št. 36 spisa). Drži sicer pritožbena navedba, da je bilo to pred izvedbo glavne obravnave, kajti na edinem naroku 6. 11. 2024 je sodišče prve stopnje opravilo samo pripravljalni narok, nato je v soglasju s strankama zaradi poskusa mirne rešitve spora preložilo narok za glavno obravnavo na 22. 11. 2024 (list. št. 32 spisa). Ne drži pa pritožbena navedba, da je bilo to preden se je tožena stranka spustila v obravnavanje glavne stvari. Vložila je odgovor na tožbo z ugovorom vrednosti spornega predmeta z dne 29. 4. 2024, nato odgovor na poziv sodišča z dne 24. 6. 2024 glede vrednosti spornega predmeta (list. št. 19 spisa) in še prvo pripravljalno vlogo z dne 15. 10. 2024 (list. št. 29 do 31 spisa). Od odgovora na tožbo do pripoznave zahtevka je minilo več kot pol leta in vmes so nastali stroški tožeče stranke.

6.Niso sporne ugotovitve sodišča prve stopnje, da je izdalo sodbo na podlagi pripoznave z dne 22. 11. 2024 in ugodilo tožbenemu zahtevku ter po temelju odločilo o pravdnih stroških, sodba pa je postala pravnomočna 28. 12. 2024 (1. točka obrazložitve sklepa).

7.ZPP v 157. členu določa za primer, če tožena stranka ni dala povoda za tožbo in če je pripoznala tožbeni zahtevek v odgovoru na tožbo oziroma na glavni obravnavi, preden se je spustila v obravnavanje glavne stvari, mu mora tožnik povrniti pravdne stroške.

8.Sodišče prve stopnje je pravilno priznalo tožeči stranki pravdne stroške po temelju, saj je tožena stranka očitno dala povod za tožbo in ni pripoznala tožbenega zahtevka v odgovoru na tožbo, temveč se je spustila v obravnavanje glavne stvari ter je več kot pol leta nasprotovala tožbenemu zahtevku.

9.Glede edinih konkretno spornih pravdnih stroškov za drugo cenitveno poročilo z dne 13. 5. 2024 se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na prvo cenitveno poročilo tožeče stranke z dne 5. 6. 2023, saj zanj ni zahtevala stroškov in jih sodišče prve stopnje ni priznalo.

10.Ne držijo bistvene pritožbene navedbe, da je cenitveno poročilo datirano pred datumom, ko je tožeča stranka izvedela, da je sporna vrednost predmeta, da je sodišče obvestilo tožečo stranko o tem in jo pozvalo k posredovanju podatkov šele 30. 5. 2024, kar je bilo dva tedna po tem, ko je bilo izdelano drugo poročilo, da je s tem že razpolagala, ko je izvedela za ugovor 30. 5. 2024. Tožeča stranka je izvedela za ugovor tožene stranke glede vrednosti spornega predmeta, ki ga je podala v odgovoru na tožbo, v trenutku, ko ji je sodišče prve stopnje vročilo odgovor na tožbo. To je bilo 8. 5. 2024 po pooblaščenki z obvestilom z dne 5. 6. 2024, kar dokazuje podpisana vročilnica (pripeta list. št. 13 spisa). Torej je tožeča stranka z vročitvijo odgovora na tožbo lahko pričakovala, da bo sodišče v nadaljevanju postopka odločilo o ugovoru tožene stranke glede vrednosti spornega predmeta. V teh dejanskih okoliščinah je utemeljeno pridobila cenitveno poročilo z dne 13. 5. 2024. Poseben poziv glede ugovora vrednosti spornega predmeta je sodišče prve stopnje posredovalo tožeči stranki malo kasneje - v vlogi z dne 30. 5. 2024, ko je, kot rečeno, že bila seznanjena z ugovorom tožene stranke in je lahko pričakovala reakcijo sodišča. V sklepu o ugotovitvi vrednosti spornega predmeta z dne 3. 7. 2024 se je oprlo tudi na cenitveno poročilo z dne 13. 5. 2024, zato ne drži zato pritožbena navedba, da ni pripomoglo k odločitvi. Če sodišče ni spremenilo vrednosti spornega predmeta, to ne pomeni, da cenitveno poročilo ni pripomoglo k odločitvi, temveč, da je tožeča stranka v tožbi korektno določila vrednost spornega predmeta in da tožena stranka ni uspela z ugovorom. Sodišče prve stopnje je pravilno priznalo tožeči stranki stroške za cenitveno poročilo. Priznana višina ni sporna.

11.V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP). Na podlagi 353. člena ZPP v zvezi z drugo točko 365. člena ZPP je zato zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

12.Tožena stranka ni uspela s pritožbo, nasprotno je uspela tožeča stranka z odgovorom, stroški zanj so bili potrebni za pravdo po prvem odstavku 155 člena ZPP. Sodišče druge stopnje je tožeči stranki priznalo nagrado za sestavo odgovora na pritožbo 150 točk po prvi točki tarifne št. 22 Odvetniške tarife, materialne stroške 2 %, skupaj 112,00 EUR. Ni priznalo nagrade za posvet s stranko pred odgovorom na pritožbo, ker je ta zajeta v nagradi za sestavo odgovora na pritožbo. Odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti od priznanih stroškov temelji na Načelnem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča RS št. 1/2006.

Zveza:

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 157

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.