Jedro

Pritožba neutemeljeno navaja, da je treba v obravnavanem sporu zastaranje disciplinske odgovornosti presojati po določbi internega pravilnika tožene stranke o disciplinski odgovornosti, ki zastaranje določa drugače kot določba 176. člena ZDR-1. Le če bi bil disciplinski postopek začet pred uveljavitvijo ZDR, torej pred 1. 1. 2013, bi se lahko v skladu s prehodno določbo 233. člena ZDR dokončal po predpisih, ki so veljali in se uporabljali do uveljavitve ZDR.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odpravilo sklep skupščine tožene stranke z dne 15. 9. 2017, s katerim je bil zavrnjen ugovor tožeče stranke, ter odločbo disciplinske komisije tožene stranke z dne 24. 7. 2017, zahtevo za uvedbo disciplinskega postopka z dne 11. 5. 2017 pa v celoti zavrnilo (točka I izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni sodbo v celoti objaviti na oglasni deski tožene stranke in v naslednjih glasilih, ki jih izdaja tožena stranka v posebnih prilagojenih tehnikah za slepe in slabovidne: A., B. ter ... časopis C. (točka II izreka). Sklenilo je, da se tožba zavrže v zvezi z zahtevkom za ugotovitev, da tožnica ni storila očitanih kršitev (točka III izreka), ter da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni tožeči stranki povrniti 909,11 EUR njenih stroškov postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka do plačila.

2. Zoper sodbo in odločitev o stroških postopka (sklep) se pritožuje tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne zahtevek, tožnici pa naloži povrnitev stroškov postopka, oziroma podredno da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da tajnik tožene stranke opravlja naloge, določene v 46. členu Statuta. Naloge so bistvene za delovanje tožene stranke kot posebne invalidske organizacije. Kolektivna pogodba za delavce strokovne službe tožene stranke v svojem 36. členu določa, da disciplinski postopek podrobneje ureja Pravilnik o disciplinski odgovornosti. Že iz njegovega 1. člena jasno izhaja, da ta določa postopek ugotavljanja disciplinskih prekrškov članov zveze (tožene stranke), članov organov, tajnika in drugih od upravnega odbora tožene stranke imenovanih predstavnikov. Zastaranje je urejeno v 27. členu. Začetek disciplinskega postopka zastara po treh mesecih, ko se je zvedelo za kršitev, oziroma po šestih mesecih od dneva, ko je bila kršitev storjena. Vodenje disciplinskega postopka pa zastara po šestih mesecih, ko se je zvedelo za kršitev in za storilca, oziroma po enem letu od dneva, ko je bila kršitev storjena. Takšna ureditev je nujno potrebna v organizaciji, kot je tožena stranka, saj kršitve v tem primeru največkrat predstavljajo opustitve ravnanj in aktivnosti, katere so osebe po svoji funkciji dolžne opravljati in izvajati. Negativne posledice opustitev se običajno pokažejo šele čez določen čas. Tudi samo vodenje postopka je določeno daljše zaradi specifike članov organov in specifike delovanja organov. Statut tožene stranke je predpis, izdan na podlagi Zakona o društvih (ZDru-1), v njem so določeni pogoji za zasedbo delovnega mesta tajnika zveze. ZDru-1 v svojem 5. členu določa, da društvo zastopa oseba, določena s temeljnim aktom. Društvo ima lahko dva zastopnika, če tako določa temeljni akt družbe. Bistveni pogoj za opravljanje delovnega mesta tajnika tožene stranke je imenovanje s strani upravnega odbora. Tajnik ima po 46. členu Statuta posebna pooblastila. Glede na posebnost tožene stranke kot invalidske organizacije, da so njeni predstavniki slepi in slabovidni, je tajnik skupaj s predsednikom tožene stranke dejansko zastopnik tožene stranke. Predsednik tožene stranke sam ne podpisuje dokumentov, pač pa to vedno poleg njega stori tudi tajnik zaradi dvojnega nadzora. Pomemben položaj tajnika se izraža v višini njegove plače. Iz 73. člena ZDR-1 izhaja, da lahko stranki v primeru sklepanja pogodbe o zaposlitvi s poslovodno osebo drugače uredita pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja, tudi disciplinsko odgovornost. Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da tožnica ni bila ne poslovodna oseba ne prokurist, zato je štelo, da ta člen zanjo ne velja. Tožnica sicer ni poslovodna oseba ali prokurist v smislu, da bi v pravnem prometu nastopala kot edina zakonita zastopnica tožene stranke ali da bi bila vpisana v register, kljub temu pa je glede na njene delovne naloge in na posebnost tožene stranke kot invalidske organizacije njena funkcija pomembnejša od funkcije vodilnega delavca v običajnem pomenu besede. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, kdaj so se kršitve zgodile oziroma kdaj je bila z njimi tožena stranka dejansko seznanjena ter je kljub pomanjkanju dokazov zaključilo, da je disciplinski postopek že zastaral. S tem je nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Ker je zgolj na podlagi pavšalnih trditev tožnice o tem, kdaj naj bi se tožena stranka seznanila z očitanimi kršitvami v disciplinskem postopku, ugotovilo, da so kršitve zastarane, je kršilo načelo kontradiktornosti, s tem pa tudi storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ukrep javnega pomena je mogoče izreči za hujšo kršitev v primerih, če je bil tak izrek utemeljen v okviru upoštevanja načela individualizacije sankcije, ki velja tudi v disciplinskem postopku. Tako izhaja iz sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. VIII Ips 314/2002 z dne 4. 11. 2003. 3. V odgovoru na pritožbo tožeča stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožba neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka pravdnega iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Sodba ima razloge o vseh dejanskih ugotovitvah in pravnih vprašanjih in jo je mogoče preizkusiti.

7. Pritožba neutemeljeno navaja, da dejansko stanje ni popolno ugotovljeno glede vprašanja, kdaj se je tožena stranka dejansko seznanila s kršitvijo. Sodišče prve stopnje je za vse kršitve ugotovilo, kdaj so bile storjene oziroma kdaj se je tožena stranka oziroma njen predsednik s kršitvami seznanil. Zato so protispisne pritožbe navedbe, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dejanskega stanja glede datuma nastanka kršitve in seznanitve tožene stranke oziroma njenega predsednika s kršitvami. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je nastopilo zastaranje po določbi 176. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.), je sprejelo pravilno in zakonito odločitev, ko je tožbenemu zahtevku ugodilo.

8. Prav tako ni utemeljen pritožben očitek, da je sodišče prve stopnje le na podlagi navedb tožnice ugotovilo, kdaj so kršitve nastale in kdaj se je se je tožena stranka z njimi seznanila. Sodišče prve stopnje je svoje ugotovitve oprlo na listinsko dokumentacijo v spisu, ne pa na navedbe tožnice. Kdaj so kršitve nastale oziroma kdaj se je z njimi seznanila tožena stranka, izhaja iz zahtevka za uvedbo disciplinskega postopka z dne 11. 5. 2017, odločbe disciplinske komisije tožene stranke z dne 24. 7. 2017 ter iz odgovora na tožbo. Tožena stranka do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje ni predlagala zaslišanja strank, zato v pritožbi neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišč zaslišati stranki, saj je glede izvedbe tega dokaza prekludirana (337. člen ZPP).

9. Tožnica je bila pri toženki zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 5. 2006 za nedoločen čas za opravljanje dela tajnice tožene stranke. Predsednik tožene stranke je 11. 5. 2017 podal disciplinski komisiji pobudo za vložitev zahteve za uvedbo disciplinskega postopka zoper tožnico zaradi enajstih kršitev. Disciplinska komisija je dne 24. 7. 2017 odločila, da je tožnica odgovorna za opuščanje delovnih obveznostih in drugih nalog ter neizvajanja določil aktov tožene stranke in drugih predpisov in tožnici izrekla javni opomin. Skupščina tožene stranke je na seji 15. 9. 2017 odločilo o tožničinem ugovoru zoper prvostopenjsko disciplinsko odločbo tako, da ga je zavrnilo kot neutemeljenega in potrdila odločbo disciplinske komisije.

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je glede vseh očitanih kršitev nastopilo zastaranje disciplinske odgovornosti glede na določbo prvega odstavka 176. člena ZDR-1, po katerem mora delodajalec odločiti o disciplinski odgovornosti delavca najkasneje v enem mesecu od dneva, ko je izvedel za kršitev, oziroma najkasneje v 3 mesecih od dneva, ko je bila kršitev storjena. Pritožba neutemeljeno navaja, da je treba v obravnavanem sporu zastaranje disciplinske odgovornosti presojati po določbi internega Pravilnika tožene stranke o disciplinski odgovornosti z dne 14. 10. 2000, ki zastaranje določa drugače kot določba 176. člena ZDR-1. Pravilnik iz leta 2000 je bil sprejet na podlagi takrat veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90, Ur. l. RS, št. 14/90 in nasl.) in Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in nasl.), pri čemer v 27. členu povzema določbo 67. člena ZTPDR. Že Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl.) je v 181. členu drugače določil zastaranje uvedbe in vodenja disciplinskega postopka, saj je v skladu s prvim odstavkom 181. člena uvedba disciplinskega postopka zastarala v enem mesecu od dneva, ko se je izvedelo za kršitev in storilca, oziroma v treh mesecih od dneva, ko je bila kršitev storjena, vodenje disciplinskega postopka pa v skladu z drugim odstavkom 181. člena ZDR v treh mesecih od uvedbe postopka, to je od vročitve obdolžitve delavcu. Le če bi bil disciplinski postopek začet pred uveljavitvijo ZDR, torej pred 1. 1. 2013, bi se lahko v skladu s prehodno določbo 233. člena ZDR dokončal po predpisih, ki so veljali in se uporabljali do uveljavitve ZDR. Zato je sklicevanje tožene stranke na Pravilnik o disciplinski odgovornosti iz leta 2000 neutemeljeno. Na drugačno odločitev ne vpliva dejstvo, da Kolektivna pogodba za delavce strokovne službe tožene stranke (iz leta 2008) v svojem 36. členu odkazuje na uporabo Pravilnika o disciplinski odgovornosti. V tem smislu je namreč določba kolektivne pogodbe v škodo delavcu, saj določa daljši zastaralni rok kot ZDR-1. 11. Pritožba svoje stališče o uporabi 27. člena Pravilnika o disciplinski odgovornosti neutemeljeno utemeljuje na pomembnosti tožničine funkcije tajnice tožene stranke, ki naj bi po vsebini predstavljala funkcijo, identično poslovodni funkciji oziroma funkciji prokurista, glede katere lahko stranki v skladu s 73. členom ZDR-1 v pogodbi o zaposlitvi drugače uredita pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja v zvezi z disciplinsko odgovornostjo. Pritožbeno sodišče izpostavlja, da stranki v tožničini pogodbi o zaposlitvi sploh nista drugače uredili pravic, obveznosti in odgovornosti glede disciplinskega postopka. Tožena stranka dopustnost drugačne ureditve pravic in obveznosti med strankama niti ne opira na določila pogodbe o zaposlitvi, temveč na Kolektivno pogodbo za delavce strokovne službe tožene stranke, ki v 36. členu določa, da disciplinski postopek podrobneje ureja Pravilnik o disciplinski odgovornosti. Takšno stališče ni pravilno, saj je mogoče drugače urediti razmerja le v pogodbi o zaposlitvi. Tudi sicer določba 73. člena ZDR-1 za tožnico ni uporabljiva. Tožena stranka sama priznava, da tožnica formalno ni poslovodna oseba, ki bi bila kot taka vpisana v register, temveč je to predsednik tožene stranke. Glede na navedeno tožena stranka s tožnico sploh ne bi mogla pravno veljavno skleniti pogodbe o zaposlitvi po 73. členu ZDR-1 niti po določbi prej veljavnega 72. člena glede na to, da je bila pogodba o zaposliti s tožnico sklenjena 19. 5. 2006, v času veljavnosti ZDR. Pritožba neutemeljeno navaja, da je treba tožnico šteti za poslovodno osebo zaradi posebnosti delovanja tožene stranke kot ..., ko predsednik oziroma zakoniti zastopnik, ki se kot tak pojavlja tudi v registru, ne more sam brez tajnika podpisovati dokumentov zaradi svoje invalidnosti. Nedvomno je funkcija tajnika pri toženi stranki pomembna, vendar pa pritožbeno sodišče šteje, da je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, ko tožnice ni štelo za poslovodno osebo, saj kot taka ne nastopa v pravnem prometu in ne zastopa tožene stranke.

12. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (353. člen ZPP in 2. točka 365. člena ZPP). Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni opredelilo, saj niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

14. Odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k odločanju pritožbenega sodišča, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).