Jedro

Res sicer določa zakon o odvetništvu (Ur. list RS, št. 18/93 - ZOdv), da se pravica opravljati odvetniški poklic pridobi z vpisom v imenik odvetnikov (tretji odstavek 1. člena ZOdv) in da lahko odvetnik iz druge države ob pogoju vzajemnosti zastopa stranke pred našimi sodišči in drugimi državnimi organi (tretji odstavek 2. člena ZOdv). Sklepati je nadalje tudi mogoče, da vzajemnosti med Republikama Slovenijo in Hrvaško ni, ker določa hrvaški zakon o odvetništvu (Narodne novine št. 4/94), da se pravica do opravljanja odvetništva na območju Republike Hrvaške pridobi z vpisom v imenik odvetnikov in podani slovesni prisegi (prvi odstavek 46. člena) in da lahko le v postopku pred izbranimi sodišči v pravdnih zadevah z mednarodnim (tujim) elementom zastopajo stranke tudi odvetniki, ki so vpisani v odvetniških zbornicah drugih držav (47. člen). Iz povedanega sledi, da hrvaški odvetniki ne morejo zastopati strank pred našimi sodišči. Vendar pa hkrati to ne pomeni, da ne morejo zastopati strank kot pooblaščenci brez lastnosti odvetnika.

Izrek

I.a) Revizija tožeče stranke se v delu, s katerim izpodbija sklep sodišča druge stopnje o stvarni nepristojnosti rednega sodišča in o odstopu zadeve delovnemu in socialnemu sodišču, zavrže. b) Reviziji tožeče stranke se delno ugodi in se razveljavita odločbi sodišča druge in prve stopnje v zavrnilnem delu v razmerju do tretje tožene stranke glede odškodnine za telesne bolečine in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

c) Revizija prve tožene stranke se zavrže. II. V ostalem se revizija tožnika zavrne kot neutemeljena.

III. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

V tej odškodninski pravdi v zvezi s škodo, ki je nastala tožniku zaradi prometne nesreče na območju K. 16.4.1990, ko je bil na službeni poti v avtomobilu druge tožene stranke in ko je vanj treščila prikolica avstrijske registracije, je sodišče prve stopnje odločilo: a/I. da mora prva tožena stranka plačati tožniku 3,000.000,00 SIT odškodnine od zahtevanih 5,500.000,00 SIT za fizične bolečine z zamudnimi obrestmi od dneva sodbe dalje. Pod a/II. je zavrnilo tožbeni zahtevek proti prvi toženi stranki v presežku do vtoževanih 13,300.000,00 SIT - ker tožnik zaradi pomanjkanja zavestne prizadetosti ni trpel strahu niti ne trpi duševnih bolečin, ter v celoti zahtevek proti tretji in četrti toženi stranki zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije. Pod a/III. je naložilo prvi toženi stranki, naj povrne pravdne stroške tožniku, le-temu pa, naj povrne takšne stroške tretji in četrti toženi stranki. Pod b/ sklenilo, da ni stvarno pristojno glede zahtevka proti drugi toženi stranki in da bo po pravnomočnosti tega sklepa odstopilo zadevo pristojnemu Sodišču združenega dela v M. S..

Na pritožbo tožeče stranke in prve tožene stranke je sodišče druge stopnje: I. sklenilo pod A., da se sodba v zavrnilnem delu proti prvi toženi stranki (ker je preuranjena odločitev, da tožniku ne gre odškodnina za strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti) ter zoper tretjo toženo stranko (ker niso raziskane odgovornost druge osebe za nastalo škodo in ne meje odgovornosti zavarovalnice, ki je zavarovala odgovornost druge odgovorne osebe); pod B. zavrnilo pritožbo tožeče stranke zoper sklep o stvarni nepristojnosti (ker izvira tožbeni zahtevek proti drugi toženi stranki iz nesreče na službeni vožnji z delodajalčevim vozilom, torej iz škode na delu oziroma v zvezi z njim, o tem pa odločajo le sodišča združenega dela oziroma sedanja delovna sodišča); II. razsodilo pod A., da se zavrne tožnikova pritožba proti zavrnilnemu delu sodbe nad prisojenim zneskom za telesne bolečine (ker tožnik vseh teh bolečin zaradi nezavestnega stanja in tudi kasneje ni dojemal) in v celoti njegov zahtevek proti četrti toženi stranki (ker ni nobenega protipravnega ravnanja, iz katerega bi izhajala njena odgovornost); pod B. da se zavrne pritožba prve tožene stranke (ker je bilo o krajevni in stvarni pristojnosti sodišča že odločeno na pritožbeni stopnji in ker ni razlogov za znižanje prisojene odškodnine za telesne bolečine).

Proti sodbi in sklepu višjega sodišča v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje je vložila revizijo tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, naj vrhovno sodišče sodbo spremeni tako, da obsodi prvo, drugo in tretjo toženo stranko na plačilo 5,500.000,00 SIT odškodnine za pretrpljene fizične bolečine. V zvezi z odločitvijo o nepristojnosti sodišča za sojenje proti drugi toženi stranki vztraja, da gre pri toženih strankah za enotno sosporništvo, pa tudi sicer je po sedaj veljavnem zakonu o delovnih in socialnih sodiščih za razsojo o odškodnini za škodo nastalo na delu ali v zvezi z delom pristojno redno sodišče. Glede višine odškodnine za pretrpljene in trajne bolečine meni, da mu gre ta spričo številnih izredno hudih telesnih poškodb v zahtevanem znesku. Uveljavlja tudi bistveno kršitev zagrešeno na drugi stopnji, ker je nesklepčen izrek pod točko I.A. Če bi obveljala ta odločitev, tretja tožena stranka ne bi bila ničesar zavezana plačati za fizične bolečine, saj je sodba sodišča prve stopnje iz tega naslova zavezala le prvo toženo stranko, ta pa mu noče ničesar plačati.

Prav tako vlaga proti sodbi in sklepu višjega sodišča v zvezi s sodbo prvostopnega sodišča revizijo prva tožena stranka po pooblaščencu odvetniku I. G. zaradi "revizijskih razlogov po 385. členu ZPP, zlasti tč. 3" in predlaga vrhovnemu sodišču, naj izpodbijane odločbe in vsa opravljenja dejanja v celoti razveljavi in tožbo proti prvi toženi stranki stroškovno zavrže oziroma razveljavi sodbo in sklep višjega sodišča, sodbo prvega sodišča pa v obsodilnem delu zoper prvo toženo stranko skladno s pritožbo spremeni, v zavrnilnem delu pa v celoti potrdi.

Na vročeni reviziji nasprotne stranke niso odgovorile, Državno tožilstvo RS pa se o njiju ni izjavilo.

Revizija tožeče stranke je delno utemeljena in delno nedovoljena, revizija prve tožene stranke pa ni dovoljena.

I.a) Zakon o pravdnem postopku (ZPP) sicer dovoljuje revizijo kot izredno pravno sredstvo tudi zoper sklep sodišča druge stopnje, vendar le tak, s katerim bi bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 400. člena). Sklep, s katerim se sodišče izreče za nepristojno in odstopi zadevo pristojnemu sodišču združenega dela (sedaj delovnemu in socialnemu sodišču - prvi odstavek 21. člena v zvezi z drugim odstavkom 16. člena ZPP), pa ni takšne narave, saj se postopek z njim ne konča, marveč nadaljuje pred pristojnim sodiščem. Revizija zato ni dovoljena in jo je bilo potrebno v tem delu zavreči (drugi odstavek 389. člena in 392. člen v zvezi s četrtim odstavkom 400. člena ZPP).

I.b) Sodišče druge stopnje je v obrazložitvi svoje odločbe sicer pravilno ugotovilo - ob svojem stališču, da je potrebno še raziskati, ali obstaja poleg plačilne obveznosti tožene stranke še takšna obveznost tretje tožene stranke glede na meje zavarovanja AO-plus - da je za zdaj vprašljiva celotna zavrnitev zahtevka proti toženi stranki. Vendar ta odločitev v izreku instančne odločbe ni zajeta, saj ni razveljavila tistega dela prvostopne sodbe, s katerim je bil zavrnjen zahtevek glede telesnih bolečin proti tretji toženi stranki, to pa je bil predmet pritožbe. Revizija tožeče stranke je v tem delu utemeljena in zato je bilo potrebno v opisanem obsegu razveljaviti sodbi nižjih sodišč in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 365. člena, prvi odstavek 354. člena in prvi odstavek 394. člena ZPP).

I.c) Prvo toženo stranko sta v tej zadevi od 5.2.1993 (pooblastilo s tega dne) zastopala B. Š. in S. L. z Reke in opravljala zanjo vsa procesna dejanja in tako tudi sprejela instančno odločbo, ki je predmet tega revizijskega postopka, dne 2.6.1995. S poizvedbami je bilo ugotovljeno, da je prva tožena stranka po odvetnikih G. z dopisom z dne 1.6.1994 prijavila njuno pooblastilo s pojasnilom, "da je pooblastilo za svoje nadaljnje zastopanje v tej zadevi prenesla na B. in I. G." in priložila ustrezno pooblastilo brez datuma. To je bilo v času, ko je bil spis na višjem sodišču zaradi reševanja pritožb tožnika in prve tožene stranke. Po poizvedbah odvetniške pisarne G. sta bili vročeni tej pisarni instančna odločba in revizija tožeče stranke, in sicer dne 23.11.1995. Na poziv sodišča prve stopnje, naj ta pisarna predloži pooblastilo, in na opozorilo, da so prvotoženo stranko zastopali odvetniki z Reke, katerim prva tožena stranka ni preklicala pooblastila, je odvetniška pisarna G. le predložila fotokopiji omenjenega dopisa z dne 1.6.1994 s pooblastilom brez datuma.

Tako pooblastilo kakor tudi njegov preklic mora dati stranka pisno ali ustno na zapisnik pri sodišču (prvi odstavek 97. člena in drugi odstavek 99. člena ZPP). Preklica pooblastila za reška odvetnika ni v spisu niti ga ni predložila prva tožena stranka na poziv sodišča. Velja torej, da prvo toženo stranko v tej zadevi zastopajo pooblaščenci tako iz Ljubljane kakor z Reke. Slednja tudi nista odpovedala pooblastila oziroma vsaj tega nista sporočila sodišču, niti takrat, ko sta prejela izpodbijano odločbo.

Res sicer določa zakon o odvetništvu (Ur. list RS, št. 18/93 - ZOdv), da se pravica opravljati odvetniški poklic pridobi z vpisom v imenik odvetnikov (tretji odstavek 1. člena ZOdv) in da lahko odvetnik iz druge države ob pogoju vzajemnosti zastopa stranke pred našimi sodišči in drugimi državnimi organi (tretji odstavek 2. člena ZOdv). Sklepati je nadalje tudi mogoče, da vzajemnosti med Republikama Slovenijo in Hrvaško ni, ker določa hrvaški zakon o odvetništvu (Narodne novine št. 4/94), da se pravica do opravljanja odvetništva na območju Republike Hrvaške pridobi z vpisom v imenik odvetnikov in podani slovesni prisegi (prvi odstavek 46. člena) in da lahko le v postopku pred izbranimi sodišči v pravdnih zadevah z mednarodnim (tujim) elementom zastopajo stranke tudi odvetniki, ki so vpisani v odvetniških zbornicah drugih držav (47. člen). Iz povedanega sledi, da hrvaški odvetniki ne morejo zastopati strank pred našimi sodišči. Vendar pa hkrati to ne pomeni, da ne morejo zastopati strank kot pooblaščenci brez lastnosti odvetnika in s tem povezanimi procesnimi učinki, kar se je tudi dogajalo v tej zadevi, saj sta reška odvetnika v imenu stranke dajala vloge, vložila pravno sredstvo ipd.

Pooblaščenec je namreč lahko vsak, kdor je popolnoma poslovno sposoben, izvzemši zakotne pisače (prvi odstavek 90. člena ZPP) in tako tudi ni omejitve glede tujega državljanstva. Morda še neka vzporednica: odvetniku, ki med pravdo neha opravljati odvetništvo (v obravnavanem primeru bi lahko šteli, da je reškima odvetnikoma prenehalo odvetništvo pri nas zaradi sprejema odvetniške zakonodaje v naši državi in na Hrvaškem), ne preneha pooblastilo in če ga stranka ne prekliče oziroma ga sam ne odpove, mora še naprej nastopati kot pooblaščenec, ki ni odvetnik, in mu mora sodišče vročati vsa pisanja.

Kadar ima stranka več pooblaščencev, zadostuje, da se pisanje, v tem primeru izpodbijana odločba, vroči le enemu izmed njih (drugi odstavek 138. člena ZPP). Zakon pri tem ne dela razlike med pooblaščencem, ki ni odvetnik, in pooblaščencem, ki to je. V tem primeru se je zgodilo, da je bila sodna odločba vročena dvakrat različnim pooblaščencem tožene stranke. Res v pravkar citiranem predpisu ni določeno, da teče rok za vložitev pravnega sredstva od dneva, ko je bila odločba vročena prvemu pooblaščencu, vendar pa je tudi v povezavi z drugimi določbami ZPP to v njem zajeto. Načelo enakopravnosti strank kot del širšega načela obojestranskega zaslišanja strank (5. člen ZPP) praviloma ne dovoljuje glede procesnih pravic razlik v položajih strank, seveda kolikor ne izvirajo iz narave njunih posebnih funkcij v pravdi. Zato stranka, ki ima več pooblaščencev, v procesnih pravicah ne sme imeti prednosti pred tisto, ki ima samo enega, ali konkretneje, ne sme imeti na voljo več rokov za pravno sredstvo kot druga. Primer: vsak izmed pooblaščencev stranke ima pravico zahtevati naj se mu vroči sodna odločba, ker pač zakon ne določa, da se vroči ta le enemu, marveč je dovolj, da se enemu izmed njih (že citirani drugi odstavek 138. člena ZPP), kar pomeni, da mora na zahtevo vročiti odločbo vsem (prvi odstavek tega člena). Tako bi se ob postopnem vročanju odpirali novi roki za vložitev pravnih sredstev in tako tudi možnosti za njihovo vlaganje v tolikšnem številu, kot bi bilo opravljenih vročitev. S tem bi se porajali zapleti, zlasti pa možnosti za zlorabe in zavlačevanje postopka, kar oboje nasprotuje načeloma pospešitve postopka in prepovedi zlorabe procesnih pravic (10. člen ZPP). To bi seveda nasprotovalo tudi ustavno varovanemu enakemu varstvu pravic v postopku pred sodiščem (22. člen ustave Republike Slovenije, Ur. list RS, št. 33/91-I in 42/97).

Revizija prve tožene stranke, ki je bila vložena po 30-dnevnem roku zanjo, šteto od dneva, ko sta izpodbijano odločbo prejela njena pooblaščenca z Reke, je po vsem povedanem prepozna in jo je bilo potrebno kot takšno zavreči (prvi odstavek 382. člena, prvi odstavek 389. člena in 392. člen ZPP).

II. Prisojeni znesek kot odškodnina za telesne bolečine v znesku 3,000.000,00 SIT nikakor ni takšen, da ne bi dosegel ravni, ki jo predpisuje zakon o obligacijskih razmerjih kot pravično denarno odškodnino za negmotno škodo zaradi prestanih in bodočih telesnih bolečin (200. in 203. člen), seveda upoštevaje ugotovljene relevantne okoliščine. Poudarki, ki jih ponuja revizija v zvezi s tem, le nimajo takšne teže, da bi kazalo na tožnikovo upravičenje do višje odškodnine. Ni namreč šlo za številne poškodbe marveč le za kompliciran prelom zgornje in spodnje čeljusti in pa za sicer usodno težjo poškodbo možgan, v zvezi s katero pa tožeča stranka ni navajala telesnih bolečin izvzemši sedanje občasne glavobole. Kar zadeva trajanje in intenzivnost bolečin je šlo le za 7 dni hudih, 10 dni srednje hudih in 10 dni lahkih bolečin, ki so postopoma prešle v občasne. Po enem letu po poškodbi pa so ostali že omenjeni glavoboli in bolečine ob žvečenju trde hrane. To je bilo ugotovljeno na nižjih stopnjah sojenja in na te ugotovitve je revizijsko sodišče tudi vezano, saj z revizijo kot izrednim pravnim sredstvom ni mogoče izpodbijati ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 385. člena ZPP). Prav to pa skuša revident s trditvami o današnjih "izredno hudih, intenzivnih in trajnih fizičnih bolečinah". Seveda je potrebno pri odmeri odškodnine iz obravnavanega naslova upoštevati tudi neprijetnosti med zdravljenjem, kar sta nižji sodišči tudi storili (dve operaciji na čeljustni in maksilofacialni kirurgiji, s težavami zaradi imobilizacije prelomov čeljusti, ko tožnik ni mogel odpirati ust in je lahko užival le tekočo hrano). Vendar vse našteto ne nudi podlage za prisojo višje denarne odškodnine kot pravičnega zadoščenja za prestane in bodoče telesne bolečine. Materialno pravo je bilo torej pravilno uporabljeno in zato revizija v tem delu ni utemeljena. Zato jo je sodišče v tem obsegu kot takšno zavrnilo (393. člen ZPP).

III. Odločitev o revizijskih stroških prve tožene stranke je zajeta z izrekom o njenem zavrženju (prvi odstavek 166. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Odločitev o tožnikovih revizijskih stroških pa temelji na četrtem in tretjem odstavku 166. člena ZPP.