Jedro

Tožnik kot dolžnikov dolžnik v tožbi zoper odločbo izdano na podlagi 175. člena ZDavP-2 ne more navajati ugovorov, ki se nanašajo na obstoj terjatve.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Celje tožniku kot dolžnikovem dolžniku naložil, da mora plačati neporavnani znesek dolga po sklepu o davčni izvršbi št. DT 42914-0321/2010-3-04061/06 z dne 8. 6. 2010 v znesku 13.025,40 EUR in sicer na račun davčnega organa. V obrazložitvi odločbe navaja, da je bila s sklepom o izvršbi z dne 8. 6. 2010 zarubljena terjatev, ki jo ima davčni dolžnik A. d.o.o. do tožnika. Sklep je bil tožniku vročen dne 10. 6. 2010. Ker tožnik ni ravnal po sklepu o izvršbi, se v skladu z določbo 175. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) davek izterja od njega. Tožnik v zakonitem roku zoper sklep o izvršbi ni vložil ugovora, prav tako ni poravnal obveznosti, zato mu je bilo naloženo, da navedeno obveznost poravna v roku 15 dni.

Odločitev prvostopnega organa je potrdila tudi tožena stranka, ko je zavrnila tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno. Pri tem se sklicuje na določbo 175. člena ZDavP-2. Ugovor zoper sklep o davčni izvršbi ne zadrži njegove izvršitve, v zadevi pa je tudi nesporno, da je tožnik vložil ugovor prepozno. Sklep o izvršbi je bil izdan na podlagi izpiska odprtih postavk na dan 31. 12. 2009, ki ga je izdal tožnik sam. Iz navedenega seznama pa je nesporno razvidno, da je račun št. 2009-0739 z dne 19. 11. 2009 zapadel dne 18. 2. 2010. Napako glede zapadlosti navedenega računa v sklepu o izvršbi pa je davčni organ že popravil s posebnim sklepom o popravi pomote. Neutemeljen je tudi ugovor tožnika, da je poravnal svojo obveznost po sklepu o izvršbi, saj je to storil šele po vročitvi sklepa o izvršbi.

Tožnik v tožbi vztraja, da je ugovor zoper sklep o izvršbi vložil pravočasno. Tudi v primeru, če je bil ugovor vložen prepozno, pa bi morala tožena stranka upoštevati ugovorne navedbe, ki se nanašajo na sklep o izvršbi in sicer, da tožnik davčnemu dolžniku ne dolguje zneska, ki je predmet sklepa. Tožnik je tudi predložil dokaze, da je obveznosti po računih št. 209-0689, 209-0726 in 209-0814 poravnal, med tem ko račun št. 209-0739 z dne 19. 11. 2009 ob izdaji sklepa dne 8. 6. 2010 še ni zapadel. Tožnik tako davčnemu dolžniku ne dolguje ničesar. Davčni organ je glede zapadlosti navedenega računa sicer izdal popravek sklepa, vendar pa pri tem za drugačno zapadlost ni ponudil nobenega dokaza. Izpiska odprtih postavk, na katerega se sklicuje tožena stranka, ne gre šteti za dokaz, o čemer je zavzelo stališče tudi Vrhovno sodišče, ki je navedlo, da pri tem gre zgolj za listino, ki naj bi potrjevala medsebojne terjatve med poslovnimi partnerji na določen dan, ne pa za verodostojno listino. Prav tako navedene listine tožena stranka ni predložila tožniku in mu ni omogočila, da bi se o njej izjasnil. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, priglasil pa je tudi stroške postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je izpisek odprtih postavk na dan 31. 12. 2009 davčnemu organu predložil tožnik, ki je navedeno listino tudi sam potrdil, zato ni bilo razloga, da se o njej še posebej izjasni. V obravnavanem primeru pa tudi ni več mogoče ugovarjati obstoju same terjatve, izpisi o plačilu, ki jih je predložil tožnik pa zgolj dokazujejo plačilo po tem, ko je bil sporni sklep o izvršbi že vročen tožniku, kar pa ne more vplivati na zakonitost odločbe. Tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Odločba, ki je predmet tega upravnega spora je bila izdana na podlagi 175. člena ZDavP-2. V skladu z navedeno določbo se v primeru, če dolžnikov dolžnik ne ravna po sklepu o izvršbi in ne vloži ugovora v določenem roku, dolg izterja od njega. Davčni organ o tem izda odločbo, s katero naloži dolžnikovemu dolžniku, da v 15 dneh plača zarubljeno terjatev na davčni račun. Zoper navedeno odločbo je dopustna pritožba, ki pa ne zadrži izvršitve odločbe.

Iz podatkov spisa je razvidno, da je davčni organ dne 8. 6. 2010 izdal sklep o davčni izvršbi iz terjatev dolžnika tako, da se opravi prisilna izterjava z rubežem terjatev, ki jih ima davčni dolžnik družba A. d.o.o. do tožnika. Tožnik je kot dolžnikov dolžnik v skladu z določbo 174. člena ZDavP-2 vložil ugovor zoper navedeni sklep, ki pa je bil zavržen kot prepozen. Ker tožnik kot dolžnikov dolžnik ni ravnal v skladu s sklepom o izvršbi, mu je davčni organ z izpodbijano odločbo naložil, da plača dolg na račun davčnega organa.

Tudi po presoji sodišča je odločitev davčnega organa, kakor tudi tožene stranke, pravilna in zakonita ter ima oporo v citiranih materialnih predpisih in v podatkih v upravnih spisih. Tožnik kot dolžnikov dolžnik v tožbi zoper odločbo izdano na podlagi 175. člena ZDavP-2 ne more navajati ugovorov, ki se nanašajo na obstoj terjatve. Po določbi 174. člena ZDavP-2 namreč lahko dolžnikov dolžnik tovrstne ugovore, to je, da dolžniku sploh ni dolžan, da je dolg pogojen ali da dolg še ni dospel v plačilo in ne bo dospel v plačilu v 1 letu od prejema sklepa, uveljavlja le v ugovoru zoper sklep o prisilni izterjavi dolga. Vloženi ugovor zato tudi zadrži postopek izterjave do rešitve ugovora. Šele po odločitvi o ugovoru, ali pa če ugovor sploh ni bil vložen, se izda odločba na podlagi 175. člena ZDavP-2, s katero se naloži plačilo dolga. V pritožbi zoper navedeno odločbo je zato možno uveljavljati le ugovore, ki se nanašajo na samo izvršbo. Tožnik v tožbi sicer zatrjuje, da je obveznosti po računih št. 209-0689, št. 2009-0726 in št. 209-0814 že poravnal, vendar sodišče ugotavlja, da je iz dokazil o plačilu razvidno, da je navedene obveznosti poravnal šele dne 1. 7. 2010, med tem ko je bila izpodbijana odločba izdana 22. 6. 2010 in vročena tožniku dne 24. 6. 2010. Plačilo, ki je bilo izvršeno po prejemu sporne odločbe, pa ne vpliva na presojo zakonitosti izdane odločbe. Ker okoliščine, ki se nanašajo na izdajo sklepa o davčni izvršbi (da obveznost po računu št. 209-0739 ni zapadla, da ni imel možnosti izjasniti se o izpisku odprtih postavk, da navedeni izpisek ne predstavlja verodostojne listine) ne morejo biti predmet presoje v tem postopku, se sodišče o njih tudi ni izreklo.

Po vsem navedenem, je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo.

Tožnik je v tožbi tudi zahteval povrnitev stroškov sodnega postopka. Povrnitev stroškov postopka tožnikom v upravnem sporu ureja 25. člen ZUS-1. Ta pa v četrtem odstavku določa, da v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.