Jedro

Zakon ne določa, da bi morala biti odločba o odmeri davka od dohodkov iz dejavnosti dokončna oziroma pravnomočna, zato je bila dohodnina za leto 2001 pravilno odmerjena od osnove, v katero je davčni organ vštel tudi dobiček, ugotovljen z odločbo o odmeri davka iz dejavnosti. Ugovorov, ki se nanašajo na odmero davka od dohodkov iz dejavnosti, ni dopustno uveljavljati v postopku odmere dohodnine.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 12. 11. 2003, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada N.G., Izpostave N.G. z dne 12. 9. 2002, s katero je bila tožniku odmerjena dohodnina za leto 2001. 2. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe ugotavlja, da je upravni organ po izvedenem inšpekcijskem pregledu izdal odločbo o odmeri davka iz dohodkov iz dejavnosti za leto 2001, z dne 18. 7. 2002. Zoper to odločbo se je tožnik pritožil, pritožba je bila zavrnjena in tožnik je zoper zavrnilno odločbo sprožil upravni spor. Zakon o davčnem postopku – ZDavP ne predpisuje, da bi morala biti odločba o odmeri davka iz dejavnosti dokončna, zato ni utemeljen tožnikov ugovor, da naj bi bila odločba o odmeri dohodnine izdana preuranjeno. Ugovore, ki se nanašajo na odmero davka od dohodkov iz dejavnosti, je tožnik uveljavljal v pritožbi zoper odločbo o odmeri davka iz dohodkov iz dejavnosti. Če bo tožnik v upravnem sporu zoper navedeno odločbo uspel in bo ugotovljen drugačen dohodek iz dejavnosti, bo moral davčni organ le-tega upoštevati pri odmeri dohodnine.

3. Zoper prvostopenjsko sodbo je tožnik vložil revizijo (prej pritožbo), iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišče se v izpodbijani sodbi ni opredelilo do vseh tožbenih navedb in dokaznih predlogov. Sploh se ni izjasnilo o tem, da odločbe ni izdala pristojna oseba. Nadalje se ni opredelilo do številnih tožbenih navedb tožeče stranke, ki se nanašajo na postopek odmere in samo odmero davka od dohodkov iz dejavnosti. Sodišče v izpodbijani odločbi ne navede določb predpisov, na podlagi katerih bi moral davčni organ morebitni drugače odmerjeni davek od dohodkov iz dejavnosti upoštevati pri odmeri dohodnine, zato sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Sodišče je prezrlo učinke pravnomočnosti odločbe o dohodnini in njeno neposredno in nesuspenzivno izvršljivost in se o tem ni izjasnilo. Sodišče je bistveno kršilo določbe postopka, ker je odločilo, ne da bi opravilo glavno obravnavo, in ker ni izvedlo predlaganih dokazov niti se izjasnilo, zakaj jih ni izvedlo. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v nov postopek.

4. Tožena stranka na revizijo (prej pritožbo) ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1, v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1 v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna dne 1. 1. 2007. 7. Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbah prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena tega zakona ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden tudi revizijski preizkus v obravnavani zadevi.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Zakon o dohodnini – ZDoh v peti alineji 6. člena določa, da se v osnovo za odmero dohodnine všteva tudi dobiček, dosežen z opravljanjem dejavnosti, v višini, od katere je odmerjen davek od dejavnosti, zmanjšan za olajšave, ki se priznajo po tem zakonu. Po določbi drugega odstavka 123. člena ZDavP pa pri odmeri dohodnine davčni organ upošteva davčno osnovo, ugotovljeno z odločbo o odmeri davka iz dejavnosti. Zakon torej ne določa, da bi morala biti odločba o odmeri davka od dohodkov iz dejavnosti dokončna oziroma pravnomočna, zato je bila tožniku dohodnina za leto 2001 pravilno odmerjena od osnove, v katero je davčni organ vštel tudi dobiček ugotovljen z odmerno odločbo z dne 18. 7. 2002. Ugovorov, ki se nanašajo na odmero davka od dohodkov iz dejavnosti ni dopustno uveljavljati v postopku odmere dohodnine, kar je tožniku pojasnilo že sodišče prve stopnje. Tožnik jih lahko uveljavlja s pravnimi sredstvi, ki jih je vložil zoper odločbo o odmeri navedenega davka. V primeru, da bo v upravnem sporu zoper odločbo o odmeri davka iz dejavnosti uspel, bo lahko na podlagi določbe 4. točke prvega odstavka 260. člena ZUP zahteval obnovo postopka odmere dohodnine.

9. Vrhovno sodišče ugotavlja, da tudi bistvene kršitve postopka, ki jih zatrjuje tožnik, niso podane. Zakon o splošnem upravnem postopku – ZUP v prvem odstavku 30. člena določa, da lahko predstojnik organa pooblasti drugo osebo, zaposleno pri istem organu, za vodenje posameznih dejanj v postopku pred izdajo odločbe. V tretjem odstavku istega člena določa, da ima uradna oseba, če v pooblastilu ni omejitev, pravico opravljati vsa dejanja v postopku, razen pravice izdajati odločbe in take sklepe, s katerimi se konča postopek. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ki je v sodbi navedlo, da v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe ni našlo nepravilnosti, samo dejstvo, da je postopek vodila druga oseba, kot tista, ki je odločbo izdala, še ne pomeni kršitve postopka.

10. Glede ugovora, da Upravno sodišče ni opravilo glavne obravnave, Vrhovno sodišče pojasnjuje, da v tem primeru neoprava glavne obravnave ne pomeni bistvene kršitve pravil postopka v upravnem sporu. Po določbi drugega odstavka 75. člena ZUS-1 v zvezi s 1. točko prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se opustitev oprave glavne obravnave pred prvostopenjskim sodiščem šteje za bistveno kršitev pravil postopka le, če je bila ta opustitev v nasprotju z ZUS-1, pa je to vplivalo na zakonitost ali pravilnost sodbe. Takšna kršitev pravil ZUS-1 po presoji Vrhovnega sodišča, glede na sedanje določbe o sojenju na seji (59. člen ZUS-1), ni podana. Do enakega zaključka pa pripelje tudi uporaba četrtega odstavka 72. člena v zvezi z drugim odstavkom 50. člena ZUS, ki je veljal v času odločanja sodišča prve stopnje. Izvedba v tožbi predlaganih dokazov, glede na relevantna pravna vprašanja v obravnavani zadevi, namreč ne bi mogla v ničemer vplivati na odločitev v zadevi.

11. Ker niso podani revizijski razlogi, na katere se sklicuje tožnik, niti razlogi, na katere Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.