Jedro

Ker je tožnica več kot pet dni izostala z dela kljub temu, da ni imela odobrenega letnega dopusta, je sklep tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja po 5. tč. 1. odst. 100. čl. ZDR/90 utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepov direktorja tožene stranke z dne 3.6.2002 in 8.7.2002, na ugotovitev, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo 11.7.2002, ampak še traja z vsemi pravicami iz delovnega razmerja, da ji je tožena stranka dolžna vpisati delovno dobo v delovno knjižico ter ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do ponovne vzpostavitve delovnega razmerja obračunati plačo v bruto znesku 7.725.389,00 SIT ter regres v bruto znesku 319.710,60 SIT in izplačati neto zneske s pp ter vse druge doslej zapadle prejemke iz delovnega razmerja vse do ponovnega nastopa dela, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti v plačilo posamičnih zneskov dalje do plačila, pri čemer je dolžna tožena stranka od bruto zneskov plačati pripadajoče davke in prispevke. Zavrnilo je tudi zahtevek na plačilo stroškov pritožbenega postopka in plačila stroškov pred sodiščem prve stopnje.

Zoper sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožeča stranka sama in po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev sprejelo na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, saj zaključki, da tožnici za čas od 20.5.do 31.5.2002 ni bil odobren letni dopust oziroma, da ni prosila za dopust na dotlej običajni način, ne temeljijo na izpovedih zaslišanih prič in listin.

Tožena stranka ni predložila nobenega dokaza, da so bili delavci že v letu 2001 ali v začetku leta 2002 pisno obveščeni, kakšen je postopek v zvezi z odobravanjem koriščenja letnega dopusta. Ker tožena stranka koriščenja oz. odobravanja letnih dopustov ni imela ustrezno urejenega, bi moralo sodišče izvesti dokaz z vpogledom v listke odobrenih dopustov. Sodišče prve stopnje je sicer sprejelo dokaz, vendar ga ni izvedlo. Navaja, da je pisna odobritev letnega dopusta začela veljati šele po sestanku, ki je bil pred odhodom tožnice na letni dopust. Da v zvezi z odobravanjem letnih dopustov ni bilo vse tako jasno izhaja, tako iz pričevanja I.P., kot tudi direktorja tožene stranke. Sodišče prve stopnje je kljub temu zaključilo, da bi morala tožnica nameravano odsotnost sporočiti v oddelek obračuna plač, čeprav to ni bil pogoj za odsotnost zaradi dopusta. Sodišče se tudi ni opredelilo do izjave priče I.P., ki jo je dala v ugovornem postopku, da jo je tožnica obvestila, da bi v maju koristila letni dopust. Na obravnavi pred sodiščem je priča brez prepričljive obrazložitve svojo izjavo spremenila, kar prvo sodišče ni opazilo, sam direktor pa je v zaslišanju izpovedal, da je navedba priče podana v obrazložitvi sklepa o zavrnitvi ugovora točna. O tem, da je I.P. dejansko odobravala letne dopuste, je iz izvedenih dokazov jasno. Kot običajno je le ta tožnici odobrila letni dopust za maj 2002, ni pa tožnice obvestila, da mora dopust odobriti še direktor. Da je priča I.P. vedela, da je tožnica na dopustu, izhaja tudi iz izpovedi priče D.H.. Sodišče prve stopnje je izpovedi I.P. verjelo, čeprav je očitno, da je svoje izjave spremenila v škodo tožnice. Sodišče tudi ne bi smelo spregledati, da priče, ki delajo pri toženi stranki, pričajo v njeno korist, saj so odvisne od negotovega delovnega razmerja pri njej. Navaja, da je pravočasno sporočanje odsotnosti v oddelek obračuna plač bilo zgolj evidenčno in ni imelo nobenega vpliva na pravico do izrabe letnega dopusta. Dopust je nastopila v prepričanju, da ji je bil odobren, telegram ji je bil vročen sedmi delovni dan, tudi če bi se naslednjega dne vrnila na delo, bi to zadostovalo za odpoved delovnega razmerja. Zglasila se je na sedežu tožene stranke v Mariboru, da bi razčistila nesporazum, vendar tam ni bilo ne direktorja ne I.P.. Ker je bila prepričana, da ji je bil dopust odobren, je ostala na letnem dopustu še tri delovne dni. Če je bila tožena stranka prepričana, da zaradi odsotnosti tožnice delo trpi, bi ji lahko poslala telegram že naslednji dan, ne pa šele sedmi dan. Sodišče prve stopnje bi moralo glede na okoliščine, ki so privedle do odpovedi delovnega razmerja tožnice, biti bolj kritično in izvesti vse predlagane dokaze. Tožnica še navaja, da ji je I.P., kot običajno, tudi za maj 2002 odobrila dopust. Na zadnji dan dela pred dopustom, po sestanku v enoti LJ 1 je po telefonu vprašala B.T., kdo jo bo nadomeščal, a se je le ta izmikala odgovoru. Kdo jo bo nadomeščal, ji tudi ni povedala I.P., čeprav je v preteklosti običajno vedela, kdo jo bo nadomeščal. Navaja, da je sodišče prve stopnje navedlo, da naj bi bila neupravičeno odsotna 10 delovnih dni, oziroma, da naj bi se na delo vrnila po petih dneh potem, ko je prejela telegram, kar ne drži. Meni, da je zavrnitev ostalih dokaznih predlogov neustrezna, sprejelo je napačna trditev, da ji dopust ni bil odobren. Šele naknadno, po sprejetem telegramu je ugotovila, da ji je bilo "nastavljeno". Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na način odobritve dopusta, so nepotrebne, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da naj bi se delavci, ki niso delali v enoti v Mariboru, za dopuste dogovarjali ustno. Kot izhaja iz izpovedi direktorja tožene stranke je le dopustil možnost, da so se dopusti odobravali izven dogovorjenih pravil, ni pa izpovedal, da so se dopusti odobravali na takšen način. Opozarja, da je bil dokazni predlog za zaslišanje B.T. podan prepozno, poleg tega je tudi nepotreben, saj sodišče prve stopnje z izvedbo tega dokaza ne bi dodatno razčistilo dejanskega stanja. Glede domnevne izpovedi I.P. v postopku pri delodajalcu je potrebno opozoriti, da je navedena, v kolikor je bila izjava sploh pravilno povzeta v zapisniku, ki ni podpisan, povedala, da ni nič vedela o dopustu tožnice, da ji dopusta ni odobrila, saj zato ni bila pristojna.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004).

V tem individualnem delovnem sporu je tožnica zahtevala presojo zakonitosti odločb tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja, izdane na podlagi 5. točke 1. odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90, Ur. l. RS št. 14/90 - 71/93).

Tožnici je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo na podlagi 5. točke 1. odstavka 100. člena ZDR/90 zaradi neupravičene odsotnosti z dela deset delovnih dni. Pritožbo tožnice je direktor tožene stranke s sklepom z dne 8.7.2002 zavrnil kot neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da tožnici izraba letnega dopusta ni bila odobrena. Ugotovilo je, da tožnica ni vedela, da mora imeti pisno odobritev, saj je bil postopek s predhodno pisno odobritvijo nastopa dopusta vsekakor vpeljan šele tik pred spornim odhodom tožnice na dopust. Kljub temu pa je zahtevek na razveljavitev sklepov o prenehanju delovnega razmerja zavrnilo. Ugotovilo je, da glede na ugotovljen sistem odobravanja izrabe dopusta, tožnica o izrabi dopusta ni obvestila I.P. in o odsotnosti tudi ni obvestila oddelek za obračun plač. Tožena stranka je tožnici poslala tudi telegram s pozivom na delo, vendar tožnica tega pisnega poziva ni upoštevala, zglasila se je le na sedežu tožene stranke v Mariboru, vendar ni počakala direktorja, da bi se o zadevi pomenila, temveč je še nadalje koristila letni dopust in se šele nato vrnila na delo.

V 4. členu Konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca je določeno, da delovno razmerje delavcu ne preneha, če za to ni resnega razloga v zvezi s sposobnostjo ali obnašanjem delavca, ali v zvezi z operativnimi potrebami podjetja, ustanove ali službe. Neupravičen izostanek z dela sodi med resne razloge v zvezi z obnašanjem delavca, zaradi katerih mu delovno razmerje lahko preneha na pobudo delodajalca.

Po določbi 100. člena ZDR/90 delavcu lahko preneha delovno razmerje med drugim, če je bil neupravičeno odsoten z dela zaporedoma pet delovnih dni. Zakon ne določa, kdaj je odsotnost neupravičena, določa pa, kdaj je odsotnost z dela opravičena. Odsotnost z dela je upravičena v primerih, ki jih določa zakon, kolektivna pogodba in splošni akt delodajalca oz. delodajalec. Neupravičeno izostajanje z dela pomeni kršitev določb pogodbe o zaposlitvi, torej obnašanje delavca do delodajalca in obnašanje v zvezi z njegovimi obveznostmi iz delovnega razmerja. Če se delodajalec odloči za prenehanje delovnega razmerja po navedeni določbi zakona, mora na podlagi točke a, 2. odstavka 9. člena konvencije dokazati, da obstaja resen razlog za prenehanje delovnega razmerja. Delavec mora svojo odsotnost z dela opravičiti. Predložiti mora ustrezno listino oziroma navesti razlog, ki njegovo odsotnost opravičuje. Na delavcu je torej trditveno breme, da izostanek ni bil neupravičen, na delodajalcu pa je dokazno breme, da je delavčeva odsotnost neupravičena oziroma neutemeljena.

Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku pravilno ugotavljalo dejansko odsotnost tožnice z dela in vprašanje ali je bila ta odsotnost upravičena. Temeljno vprašanje, o katerem je moralo sodišče prve stopnje razčistiti dejansko stanje, je bilo, ali je bila tožnici odobrena izraba letnega dopusta na način, ki je veljal pri toženi stranki do dne, ko je tožnica nastopila letni dopust. Postopek s predhodno odobritvijo dopusta je bil vpeljan šele tik pred spornim odhodom tožnice na dopust, zato zanjo nov sistem ni veljal, kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, zato so pritožbene navedbe glede navedenega neutemeljene. Dokazna ocena sodišča prve stopnje, s katero se strinja pritožbeno sodišče temelji predvsem na izpovedi tožnice, direktorja tožene stranke in priče I.P.. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je bil postopek za odobritev izrabe dopusta tak, da o izrabi obvesti I.P. in sporoči svojo odsotnost v obračun plač. Iz izpovedi priče I.P. izhaja, da ni bila pristojna oseba, ki bi tožnici lahko dovolila izrabo dopusta, temveč je bila njena naloga le, da zagotovi nadomestilo za čas njene odsotnosti. Izrabo dopusta ji lahko dovoli le direktor. Odobritve s strani direktorja tožnica ni pridobila. Glede na trditve tožnice, da ji je bilo "nastavljeno", je nerazumljivo njeno ravnanje, ko si za izrabo letnega dopusta, če je zanj dejansko zaprosila, ni zagotovila pisnega dokazila, da ji je izraba v določenem obdobju odobrena, glede na to, da je že v prejšnjih obdobjih dobila pisno odobritev s strani I.P.. Splošno znano je in tudi sodna praksa je sprejela takšno stališče, da mora delavec imeti predhodno odobritev delodajalca za izrabo letnega dopusta, zlasti v primerih, v kolikor ni ta že vnaprej določen z letnim planom dopustov. Tudi ravnanje tožnice, potem, ko je prejela telegram, ne potrjuje njenih navedb, da ji je bila izraba dopusta odobrena. Zgolj dejstvo, da je tožnica iskala direktorja na sedežu tožene stranke, še ne pomeni, da je storila vse, da bi razčistila, kaj je z izrabo letnega dopusta narobe. Kot izhaja iz izpovedi tožnice je bilo takrat že vseeno, ali pride na delo ali ne, ker je prejela poziv šele po poteku petih delovnih dni, ko so že nastopili pogoji za prenehanje delovnega razmerja. Po prejemu telegrama bi tožnica morala vzpostaviti stik z direktorjem tožene stranke, ne glede na njen subjektivni občutek, da z izrabo dopusta ni nič narobe, ne pa da je še naprej ostala na letnem dopustu. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo odločilnih dejstev oziroma, da ni ustrezno ocenilo celoten potek dogodkov in ozadja dogodkov. Tako tudi izvedba dokaza z zaslišanjem priče B.T., dokaz je tožnica podala tudi prepozno, ne bi v ničemer pripomogel k razjasnitvi dejanskega stanja. Glede na dogovorjena pravila, ki sicer niso bila vedno upoštevana v celoti, tožnica ni postopala na do tedaj običajen način. Zato je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica z dela izostala neupravičeno pravilen.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnica je priglasila pritožbene stroške in ker s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče odločilo, da jih krije sama.