Jedro

Vrednost spornega predmeta v sporih premoženjske narave se določa glede na tožbeni zahtevek, kar izhaja iz določbe 39. člena ZPP, ki se na podlagi določbe 19. člena ZDSS-1 uporablja tudi v postopku pred delovnimi sodišči, ne pa glede na morebitno drugačno opredelitev te vrednosti s strani stranke.

Neutemeljena je pritožba, da bi moralo sodišče izdati sklep o vrednosti spornega predmeta, saj sodišče izda tak sklep le v primeru, če se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni zahtevek, kar pa ni primer v tem individualnem delovnem sporu.

Sodišče prve stopnje je za izpolnitev obveznosti za povrnitev pravdnih stroškov tožeči stranki določilo prekratek 8-dnevni paricijski rok. Tožeča stranka je namreč v priglasitvi pravdnih stroškov predlagala, da ji te stroške tožena stranka povrne v paricijskem roku 15 dni, zato bi sodišče prve stopnje moralo soditi v okviru postavljenega tožbenega zahtevka, kot to določa 2. člen ZPP.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sklep v izpodbijanem delu (II. točka izreka) delno spremeni tako, da se rok 8 dni nadomesti z rokom 15 dni.

V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sklep, s katerim je ustavilo postopek (I. točka izreka) in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 57,10 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Svoje stroške postopka tožena stranka krije sama (II. točka izreka).

Zoper zgoraj navedeni sklep o stroških postopka se pritožuje tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi izpostavlja, da vrednost spornega predmeta izhaja iz tožbe, zato je potrebno stroške tožeče stranke odmeriti v skladu z njo. Tožeča stranka je v tožbi sama izrecno določila vrednost spornega predmeta in priglasila dotedaj nastale stroške. Vrednost se zato ne more spreminjati za nazaj, še celo brez kakršnekoli spremembe tožbenega zahtevka. Tožeča stranka je sama izrecno določila vrednost spornega predmeta in sodišče ni izvajalo postopka po ZPP smiselno kot v primerih navedbe očitno previsoke ali prenizke vrednosti spornega predmeta. V času vložitve tožbe v taksni tarifi Zakona o sodnih taksah ni bilo ničesar določeno glede individualnih delovnih sporov premoženjske narave. Ker taksna obveznost nastane ob vložitvi tožbe, bi sodišče v konkretni zadevi lahko sodne takse odmerilo v okviru tega, pa tudi preverjalo pravo vrednost spornega predmeta, le v primeru, ko bi do razširitve tožbenega zahtevka prišlo v obdobju po uveljavitvi Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o sodnih taksah (Ur. l. RS, št. 63/2013 z dne 26. 7. 2013), ki je uredil tudi plačilo sodnih taks glede individualnih delovnih sporov premoženjske narave. Sodišče je tako pravo vrednost spora po uradni dolžnosti preverjalo in določilo v nasprotju z namenom ureditve tega inštituta. Sodišče je v zvezi s svojo (neformalno) določitvijo domnevne prave vrednosti spornega predmeta tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj je upoštevalo 20 mesečni znesek razlik v plačah, pri čemer se je tožbeni zahtevek glasil na čas od 1. 10. 2010 dalje in ni bil časovno omejen, v zvezi s tem pa ni izvajalo nobenih dokazov. Ali je konkretna tožeča stranka dejansko upravičena do zneska razlik v plačah iz naslova odprave tretje četrtine plačnih nesorazmerij za vseh 20 mesecev, ali morda za krajše obdobje, ni jasno in sodišče tega ni ugotavljalo. Ne glede na navedeno pa bi sodišče, če bi ocenilo, da je vrednost spornega predmeta določena v tožbi prenizko, moralo glede na zahtevek tožnika v skladu z določbo 40. člena ZPP vrednost spornega predmeta določiti po mesečnih zneskih za pet let, kar pomeni, da tožeča stranka s pretežnim delom zahtevka ni uspela. V skladu z določbo ZNIRPJU je z izplačilom prvega obroka, ki je bil, kot je splošno znano, izplačan tožeči stranki do konca meseca februarja 2014, izplačala razliko v plači od 1. 10. 2010 do 31. 7. 2010, kar je 10 mesecev, v preostalem delu je tožeča stranka tožbo umaknila, kar pomeni, da je uspela z manj kot polovico zahtevka v primerjavi s 60 meseci. V skladu z določbo 155. in 158. člena ZPP bi moralo sodišče v tem primeru naložiti stroške v plačilo tožeči stranki glede na uspeh v postopku oz. glede na to, da pretežni del njenega zahtevka še ni izpolnjen, pa je tožeča stranka kljub temu umaknila tožbo tudi v tem delu, in ne samo v delu, v katerem je prejela izpolnitev. Ker je sodišče upoštevalo napačno vrednost spornega predmeta, je posledično napačno odmerjena nagrada, kot tudi pavšalni materialni stroški, ki pri nagradah do 100,00 EUR ne dosegajo 20,00 EUR, pač pa se jih odmerja v deležu 20 %, v posledici česar je tudi napačno določen znesek DDV. V izpodbijanem sklepu je tudi napačno določen paricijski rok za plačilo stroškov postopka, saj je kljub predlogu tožeče stranke, da se naloži plačilo v roku 15 dni, določilo 8-dnevni paricijski rok, ki je po ZDSS-1 fakultativen, česar sploh ni obrazložilo. V skladu z določbo 2. člena ZPP sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov, kar se nanaša tudi na stroške postopka in z njimi predlagane paricijske roke (bistvena kršitev določb postopka). Tožena stranka priglaša pritožbene stroške.

Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep o stroških postopka v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in na absolutne bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP.

Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje kot vrednost spornega predmeta za odločitev o priglašenih stroških tožeče stranke upoštevati vrednost, ki jo je le-ta navedla v tožbi. Vrednost spornega predmeta v sporih premoženjske narave se določa glede na tožbeni zahtevek, kar izhaja tudi iz določbe 39. člena ZPP, ki se na podlagi določbe 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v postopku pred delovnimi sodišči, ne pa glede na morebitno drugačno opredelitev te vrednosti s strani stranke.

Pravno podlago za določitev vrednosti spora, v tem individualnem delovnem sporu je tožeča stranka vtoževala mesečne razlike v plači od 1. oktobra 2010 dalje, predstavlja prvi odstavek 24. člena Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/08 in naslednji), ki omejuje vrednost spornega predmeta v individualnih delovnih sporih s ponavljajočimi se dajatvami na največ triletni znesek. Ker je sodišče prve stopnje kot vrednost spornega predmeta sprejelo priglašeni znesek v vrednosti seštevka dvajsetih vtoževanih razlik v plači, torej vrednost, ki je v mejah prvega odstavka 24. člena ZOdvT, so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da je sodišče prve stopnje vrednost spornega predmeta določilo napačno.

Ker je pravna podlaga za določitev vrednosti spornega predmeta prvi odstavek 24. člena ZOdvT, niso odločilnega pomena pritožbene navedbe, da v času vložitve tožbe Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o sodnih taksah (Ur. l. RS, št. 63/2013) še ni veljal. 30. člen ZST-1 se tudi sicer uporablja le za primere, ko stranka oceni vrednost spornega predmeta prenizko, torej ko ne gre za tožbene zahtevke za denarno terjatev.

Ker se vrednost spornega predmeta določa glede na tožbeni zahtevek ob vložitvi tožbe, tožeča stranka pa do umika tožbe zahtevka ni spreminjala, so irelevantne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na hipotetično situacijo prenehanja delovnega razmerja pred iztekom roka dvajsetih mesecev.

Tožeča stranka je po vložitvi tožbe spremenila le zahtevo za povračilo pravdnih stroškov, kar lahko stori do konca postopka na prvi stopnji (2. in 3. odstavek 163. člena ZPP). Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, ki se nanašajo na spremembo vrednosti spora med postopkom. Enako velja tudi za pritožbeni očitek, da se vrednost spornega predmeta ni mogla spreminjati za nazaj.

Neutemeljena je pritožba, da bi moralo sodišče izdati sklep o vrednosti spornega predmeta, saj sodišče izda tak sklep le v primeru, če se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni zahtevek. Zmotno je tudi stališče pritožnice, da bi moralo sodišče tožečo stranko pozvati k popravi vrednosti spornega predmeta, saj je tožeča stranka v tožbenem zahtevku uveljavljala izplačilo denarnega zneska, tožena stranka pa pritožbeni ugovor očitno uveljavlja na podlagi 45. člena ZPP, kar v teh primerih ne pride v poštev.

Ker je pravna podlaga za določitev vrednosti spornega predmeta prvi odstavek 24. člena ZOdvT, je neutemeljena pritožba, da bi moralo sodišče za odmero pravdnih stroškov po ZOdvT upoštevati obdobje pet let iz 40. člena ZPP. Za določanje nagrade odvetniku po odvetniški tarifi v individualnih delovnih sporih je treba namreč primarno uporabiti določbe ZOdvT. Iz določb o maksimalnih zneskih za določitev nagrade tudi ni mogoče izpeljati odločitve o uspehu v sporu, za kar se zavzema tožena stranka.

Napačno je tudi stališče pritožbe, da tožeča stranka ni upravičena do povrnitve celotnih stroškov postopka, ker je umik podan pred izpolnitvijo celotnega zahtevka. V času vložitve tožbe je bila tožba potrebna, po njeni vložitvi pa je zakonodajalec uredil sporno razmerje z zakonom, posledica tega je umik tožbe, zato je potrebno zaključiti, da je tožeča stranka v sporu uspela v celoti.

Protispisna je pritožbena navedba, da sodišče ni pravilno odmerilo stroškov iz naslova pavšalnega zneska za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 20 % nagrade po tar. št. 6002 ZOdvT, saj je to nagrado sodišče pravilno odmerilo v višini 20 % od priznane nagrade.

Utemeljena pa je pritožba tožene stranke, da je sodišče prve stopnje za izpolnitev obveznosti za povrnitev pravdnih stroškov tožeči stranki določilo prekratek 8-dnevni paricijski rok. Tožeča stranka je namreč v priglasitvi pravdnih stroškov predlagala, da ji te stroške tožena stranka povrne v paricijskem roku 15 dni, zato bi sodišče moralo soditi v okviru postavljenega tožbenega zahtevka, kot to določa 2. člen ZPP. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep glede določitve paricijskega roka spremenilo, tako da je določilo 15-dnevni paricijski rok, za kar je imelo podlago v določbi 3. točke 365. člena ZPP.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo le glede dolžine paricijskega roka, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 2. točke 365. člena ZPP potrdilo sklep v nespremenjenem izpodbijanem delu. Sprememba paricijskega roka predstavlja le neznaten uspeh s pritožbo, zato je pritožbeno sodišče sklenilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Tožena stranka iz razloga, ker je s svojim zahtevkom uspela v neznatnem delu, tožeča stranka pa, ker z odgovorom na pritožbo k njeni rešitvi ni bistveno prispevala (drugi odstavek 154. člena ZPP, 155. člen ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP).