Jedro

Predpostavka vrnitvenega (dajatvenega) zahtevka je oblikovalni zahtevek (zahtevek za (delno) razveljavitev pravnih učinkov zatrjevane (sporne) darilne pogodbe).

Tožnica zahtevka, da „vrednost izročenega premoženja sodi v zapuščino po pokojnici“, po materialnem pravu nima (kolikor je tožbeni zahtevek v tem delu šteti za dajatveni zahtevek). O zahtevku, da je toženec tožnici dolžan izplačati nujni dedni delež, bi bilo (če bi bil določen) pristojno odločati zapuščinsko sodišče; tožnica ima (v pravdi) zoper toženca lahko le zahtevek za (delno) vrnitev darila, in to vrnitev v zapuščino, a pri tem ne celotnega darila, pač pa le darila v delu, kolikor je prikrajšan njen nujni delež. Konkretiziranih trditev o prikrajšanju tožničinega nujnega deleža pa tožnica ne navaja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica je dolžna v 15 dneh tožencu povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 504,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožnice za ugotovitev, da je Preužitkarska pogodba, sklenjena 12. 8. 2008 med preužitkarico A. A. in tožencem kot prevzemnikom, darilna pogodba ter da vrednost izročenega premoženja sodi v zapuščino po pok. A. A., toženec pa da je dolžan tožnici izplačati nujni dedni delež. Tožnici je zato naložilo, da v 15 dneh tožencu povrne pravdne stroške v znesku 1.469,96 EUR, toženki pa v znesku 985,15 EUR, obema s pripadki v primeru zamude. Iz razlogov sodbe izhaja, da je bila volja pogodbenih strank, pok. A. A. in toženca, 12. 8. 2008 skleniti preužitkarsko, odplačno pogodbo, in ne darilno pogodbo, toženec pa je svoje pogodbene obveznosti tudi v celoti izpolnil. 2. Zoper sodbo se iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka ter napačne uporabe materialnega prava pritožuje tožnica s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma izpodbijano sodno odločbo ustrezno spremeni, tako da v celoti ugodi zahtevkom tožnice. V pritožbi opozarja, da je živela v skupnem gospodinjstvu z mamo (zapustnico) do aprila 2007, ko je že bila sklenjena pogodba o dosmrtnem preživljanju, za katero pa tožnica ni vedela, niti ni do navedenega datuma opazila, da bi bil toženec kakorkoli prisoten ali aktiven na naslovu zapustnice. Tožnica je prekinila odnose z materjo šele v letu 2008 zaradi negativnega odnosa zapustnice do nje, ki je ni marala. Sodišče bi moralo v tem postopku ugotavljati predvsem, ali je toženec izvajal svoje obveznosti, izhajajoče iz pogodbe o dosmrtnem preživljanju oziroma kasnejše preživljalske pogodbe. Tožnica soglaša, da gre v konkretnem primeru za pravni posel, ki ima določeno tveganje, a je sodišče praktično le na podlagi izjave toženca odločilo, da je šlo za takšen posel. Meni, da toženec ni izpolnjeval obveznosti, in če je temu tako, bi sodišče moralo ugotoviti, da je šlo za darilno pogodbo, neodplačen pravni posel in v tej smeri ugoditi zahtevku. Obveznosti, konkretizirane v obeh pravnih poslih, ne morejo biti le črka na papirju, ampak se morajo v okviru zmožnosti prevzemnika tudi izpolnjevati. Tega pa v konkretnem razmerju ni bilo. Da je šlo za navadno darilno pogodbo, izhaja tudi iz dogodkov, ki so se odvijali po podpisu listin. Ker je prišlo do spora med tožnico in zapustnico, je zapustnica tožnico spodila od doma in prešla na stran toženca, ki je situacijo izkoristil. Namen – volja strank je bila skleniti darilno pogodbo, neodplačen posel in s tem spregledati tožnico, da po zapustnici ne dobi ničesar. Ker tožnice mati nikoli ni marala, se ni odločila za tožničino ponudbo zapustnici, da jo sama prevzame, živi pri njej v skupnem gospodinjstvu. Da je lahko čim prej prišel do premoženja, ki ga je nato kmalu prodal, pa je toženec z zapustnico sklenil preužitarsko pogodbo, pri čemer je nato toženec v letu 2011 nepremičnine prodal. In že takšen redosled dogodkov kaže, da je pravzaprav šlo za darilno pogodbo, in ne pogodbo aleatorne narave. Zapustnica tudi ni imela nikakršne potrebe za sklepanje takšnega posla, razen koristi toženca. Sodišče ugotavlja, da je obveznosti toženec izvrševal, pa tudi, če ne v celoti, za takšen posel to tudi ni potrebno. Tožnica sicer s sodiščem soglaša načeloma, vendar to ne more veljati v konkretnem primeru. V praksi namreč ni bilo nikakršnega izpolnjevanja, razen mogoče z določenimi obiski zapustnice v domu za starostnike. Zapis preužitkarske pogodbe je terjal skupno življenje, zapustnica pa bi se lahko tudi preselila k tožencu. Vendar je ona sama živela v hiši, skrbela zase in bila še dovolj pri močeh ter sploh sama skrbela zase, toženec pa ni pri zapustničinih aktivnostih niti finančno niti fizično sodeloval. Obveza pospravljanja in čiščenja ni bila izpolnjena. Zapustnica je imela tudi pokojnino v višini okrog 1.200,00 EUR, tako da je lahko skrbela sama zase. Občasni toženčevi prevozi k zdravniku in prinašanje zdravil, kar je res opravil toženec, je bilo vsekakor premalo. Sodišče bi pravilno ravnalo, če bi bolj kritično ocenjevalo obveznosti toženca, in ne da je v tej smeri le verjelo navedbam toženca, v celoti pa prezrlo izjavo tožnice. Slednja je bila še do aprila 2007 doma, in v kolikor bi bilo kakršnokoli razmerje med prevzemnikom in zapustnico, bi to gotovo zaznala, pa temu ni bilo tako. Tožnica meni, da je evidentno šlo za darilno pogodbo, sodišče pa bi eventuelno minimalno tveganje toženca moralo denarno ovrednotiti, in ne kar zahtevek zavrniti, češ da je šlo za odplačno pogodbo. Opozarja tudi, da je bila ves čas do leta 2008 v stikih z mamo, potem pa je zapustnica enostransko prekinila odnose s tožnico; prišlo je do pogodbe o preužitku in pretrganja odnosov s tožnico, kar je bila pravzaprav očitno želja matere, ki je provocirala tožnico, lastno hčer; bila je nezadovoljna z njo in ji zamerila njeno življenje. Ugotovitve sodišča prve stopnje so posplošene in navržene, ne pa plod dokazne ocene. Očitno je za vse poskrbela zapustnica sama, ne pa toženec v obliki izpolnjevanja pogodbenih obveznosti. Pravilno bi zato sodišče moralo priti do prepričanja, da se obveznosti niso izvrševale in da ugotavljanje drugih okoliščin sploh ni pomembno v tem postopku, ker gre za izrazito situacijo, da je bila sklenjena darilna pogodba. Sodišče pri tem tudi določenih dokazov sploh ni izvedlo, pomanjkljivo je bil izveden dokazni postopek.

3. Na pritožbo je odgovoril toženec, ki v odgovoru meni, da so pritožbene trditve neutemeljene, protispisne in delno prepozne ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnice v celoti kot neutemeljeno zavrne in ji naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka. V odgovoru opozarja, da drži, da so stranke v postopku dajale tudi navedbe in dokazne predloge, ki se vsebinsko navezujejo na obdobje pred sklenitvijo preužitkarske pogodbe, vendar te navedbe za odločitev o zahtevku niso bistvenega pomena. Za odločitev o zahtevku je bistveno, kar se je dogajalo v trenutku sklenitve sporne pogodbe in po njej, to je na dan 12. 8. 2008 in vse do smrti preužitkarice na dan 12. 3. 2013. Tožnica v času sklenitve preužitkarske pogodbe v T. ni več prebivala. Zato tudi če bi držale pritožbene trditve tožnice, da je mati s tem ni seznanila, to na odločitev ne vpliva, saj mati tožničinega soglasja ni potrebovala. Toženec je potem, ko so bili stiki med tožnico in njeno materjo dokončno pretrgani, dejansko postal edina oseba, na katero je lahko mati tožnice oziroma babica toženca računala, da ji bo v primeru, ko sama ne bo več zmogla opravil in stroškov, ki so ji nastajali, pristopil na pomoč. In temu je sodišče tudi sledilo. Toženec se je namreč z babico dogovarjal in pogovarjal, kako bo zanjo poskrbljeno, ko sama ne bo več zmogla skrbeti zase. Zato sta najprej sklenila pogodbo o dosmrtnem preživljanju, kasneje pa preužitkarsko pogodbo, ki je predmet tega postopka. Navedeno jasno kaže, da je bila volja strank skleniti odplačno pogodbo, to je preužitkarsko pogodbo, s katero si je babica želela zagotoviti varnost, da bo, ko bo potrebno, toženec kot prevzemnik poskrbel zanjo, kar izhaja tudi iz vsebine sporne pogodbe kot tudi ravnanj pogodbenih strank. Glede izvrševanja pogodbenih obveznosti opozarja na pogodbeni dogovor, da bo toženec obveznosti izvrševal po potrebi, v kolikor tega preužitkarica ne bo zmogla sama. Tožnica pa glede neizpolnjevanja obveznosti zgolj sklepa, ni pa ponudila nobenega dokaza, glede pritožbenih trditev pa je v tem smislu tudi prepozna. Dokaznih predlogov, na katere se sklicuje v pritožbi, tekom postopka ni podala. Neizpolnjevanje pogodbenih obveznosti toženca je tudi protispisno. Prav tako ne gre pritrditi pritožbeni graji, da je sodišče brez razlogov v celoti sledilo izpovedbi toženca glede vrste in obsega pomoči. Trditve toženca so bile podprte s pisnimi izjavami številnih prič in tudi listinskimi dokazili, nič od navedenega pa tožnica ni izrecno prerekala in ponudila nasprotnih dokazov. Pisne izjave prič je prerekala le pavšalno in sodišče je v skladu z določili Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) pravilno štelo za priznanje in nanjo oprlo svojo odločitev. Pomoč, ki jo je toženec nudil sopogodbenici, je prvostopenjsko sodišče obširno konkretiziralo in navedlo v točki 13 obrazložitve. Opozarja na večje število pritožbenih novot, pa tudi protispisnih navedb in trditev. Tožnica je sama v postopku pred sodiščem prve stopnje navajala, da so mesečni prihodki preužitkarice znašali okrog 900,00 EUR, v pritožbi pa v nasprotju s tem zatrjuje, da so bili slednji okrog 1.200,00 EUR. Navedeno za pravilno odločitev ni relevantno, vsekakor pa kaže na tožničin „modus operandi“ podajanja protispisnih navedb. Tudi trditev o skupnem gospodinjstvu je protispisna in v nasprotju s pogodbenimi določbami.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavani pravdni zadevi vse odločilne dejanske okoliščine pravilno in popolno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo, pri odločanju pa ni zagrešilo niti kakšne zatrjevane niti kakšne uradoma upoštevne bistvene kršitve postopkovnih določb iz prvega in drugega odstavka 339. člena ZPP, in so temu nasprotne pritožbene trditve povsem neutemeljene. Ne le, da obširnih, dokazno podprtih in argumentiranih ugotovitev sodišča prve stopnje glede volje pogodbenih strank, pokojne A. A. in toženca, da 12. 8. 2008 skleneta preužitkarsko, to je odplačno pogodbo, in ne darilno pogodbo ter da je toženec svoje pogodbene obveznosti tudi v celoti izpolnil, ki jih pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju ne navaja ponovno in z njimi v celoti soglaša, pritožbene trditve prav v ničemer ne omajajo. Prav nasprotno, tožnica tožbenih trditev povezanih z njenimi zahtevki niti s stopnjo verjetnosti ne izkaže. 6. Poleg tega ob vprašljivem obstoju tožničinega pravnega interesa za ugotovitev, da je Preužitkarska pogodba, sklenjena 12. 8. 2008 med preužitkarico A. A. in tožencem kot prevzemnikom, darilna pogodba,(1) tožnica zahtevka, da „vrednost izročenega premoženja sodi v zapuščino po pok. A. A.“, po materialnem pravu nima (kolikor je tožbeni zahtevek v tem delu šteti za dajatveni zahtevek).(2) Zahtevek, da pa je toženec tožnici dolžan izplačati nujni dedni delež, pa ne le da sploh ni določen.(3) Če bi bil določen, bi bilo o takem zahtevku pristojno odločati zapuščinsko sodišče; tožnica ima (v pravdi) zoper toženca lahko le zahtevek za (delno) vrnitev darila, in to vrnitev v zapuščino,(4) a pri tem ne celotnega darila, pač pa le darila v delu, kolikor je prikrajšan njen nujni delež. Konkretiziranih trditev o prikrajšanju tožničinega nujnega deleža pa tožnica ne navaja. Sodišče prve stopnje bi torej moralo, tudi če bi držale tožbene trditve, dejansko tožničine zahtevke kot neutemeljene zavrniti (kolikor ne bi že tožbe s takimi zahtevki zavglo).

7. In nenazadnje tožnica zavrnitve tožbenega zahtevka (zahtevkov) zoper toženko sploh ne graja, četudi navaja, da se zoper odločitev sodišča prve stopnje pritožuje v celoti, to je torej tudi glede toženke. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

8. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, ni upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka v skladu z določbo prvega odstavka 154. in 165. člena ZPP. Je pa na citirani zakonski podlagi do povrnitve stroškov upravičen toženec za obrazložen odgovor na pritožbo. Toženec je upravičen do uveljavljane nagrade za postopek po tarifni št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju: ZOdvT) v znesku 504,00 EUR. Ni pa upravičen do uveljavljanih „20,00 + ddv“ za materialne stroške in do uveljavljanega „+ ddv“ (pri znesku 504,00 EUR). Zahtevka za povrnitev „+ ddv“ namreč ne ustrezata kriterijem iz prvega in drugega odstavka 163. člena ZPP,(5) zahtevek za materialne stroške „20,00 + ddv“ pa nima opore v določbah ZOdvT.

Op. št. (1): Zaradi zapadlosti dajatvenega zahtevka iz takega (prikritega) razmerja (drugi odstavek 181. člena ZPP); dajatveni zahtevek je zahtevek za vrnitev darila zaradi prikrajšanja tožničinega nujnega deleža po prvem odstavku 34. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju: ZD), ki določa, da se, če je prikrajšan nujni delež, darila vrnejo (kolikor je treba, da se dopolni nujni delež); predpostavka vrnitvenega (dajatvenega) zahtevka je oblikovalni zahtevek (zahtevek za (delno) razveljavitev pravnih učinkov zatrjevane (sporne) darilne pogodbe) – tožnica oblikovalnega zahtevka sploh ne uveljavlja (tožba za vrnitev darila zaradi prikrajšanja nujnega deleža ima oblikovalno in dajatveno naravo – prim. sodbo VS II Ips 552/2009 z dne: 15. 11. 2012).

Op. št. (2): Kolikor pa gre za ugotovitveni zahtevek, glej sprotno opombo 1. Op. št. (3): Prvi odstavek 180. člena ZPP.

Op. št. (4): Z zahtevkom (kot že navedeno) z oblikovalno in dajatveno naravo.

Op. št. (5): O povrnitvi stroškov odloči sodišče na določeno zahtevo stranke, v kateri mora le-ta opredeljeno navesti stroške, za katere zahteva povračilo.