Jedro

Otroku, ki ima po 1. odstavku 118. člena ZPIZ-1 pravico do družinske pokojnine med boleznijo in toliko časa, kolikor ga je izgubil pri šolanju zaradi bolezni, in sicer tudi po 26. letu starosti, za ta čas ni treba predložiti potrdila o šolanju.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi: „Odpravita se odločbi toženca z dne 20. 9. 2007 in z dne 25. 1. 2008. Toženec je dolžan tožniku povrniti stroške postopka v višini 275,40 EUR v roku 8 dni.“ Toženec je dolžan tožniku povrniti stroške pritožbe v višini 137,71 EUR v 8 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca z dne 20. 9. 2007 ter z dne 25. 1. 2008 in da se ugotovi, da izpolnjuje pogoje za nadaljnje priznanje družinske pokojnine v obdobju od 1. 10. 2006 do 30. 4. 2007 in da mu je toženec dolžan izplačati in odmeriti ter usklajevati družinsko pokojnino v spornem obdobju z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje, v 15 dneh pod izvršbo. Obenem je s sklepom tožbo v delu, v kateri tožnik uveljavlja priznanje družinske pokojnine od 1. 5. 2007 dalje, zavrglo ter odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da se pritožbi ugodi in da se izpodbijana sodba spremeni, da se tožbenemu zahtevku ugodi. Navaja, da je z ozirom na dejstvo, da je iz listin, priloženih v upravnem spisu razvidno, da je toženec z odločbo z dne 28. 2. 2008 odločil, da ima tožnik ponovno pravico do družinske pokojnine od 1. 5. 2007 dalje, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo za obdobje, v katerem je bilo odločeno, da ima tožnik pravico do družinske pokojnine po 116. členu od 1. 10. 2006 do 30. 4. 2007. S tem, ko je sodišče zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za to obdobje, je ravnalo v nasprotju z določbami 1. in 2. alinee 1. odstavka 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, ker ni v celoti odločilo o podlagi tožbenega zahtevka za priznanje družinske pokojnine. Meni, da dejansko stanje v tedanjem upravnem postopku ni bilo pravilno ali popolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje je prezrlo, da je bilo z odločbo z dne 20. 9. 2007 eksplicitno odločeno, da se zavrne zahteva za podaljšanje pravice do družinske pokojnine po 1. 10. 2006, pri čemer pa invalidska komisija dne 20. 2. 2008 ugotavlja, da je prišlo pri tožniku v letu 2006 do bistvenega poslabšanja zdravstvenega stanja ter da naj bi tožnik šele v letu 2007 prvič uveljavljal pravico do družinske pokojnine, kot da ne bi vseskozi do tedaj prejemal družinske pokojnine. Norme 115. do 121. člena urejajo enotne pogoje te pravice do družinske pokojnine, glede na različne mogoče pravne in dejanske življenjske situacije in stanja. Sodišče prve stopnje ni pravilno zaključilo, da je pravna podlaga za pridobitev družinske pokojnine sistematično urejena v tem enotnem poglavju, posebej ker 5. odstavek 116. člena ureja tudi primer, ko otrok, ki postane nezmožen za delo po starosti, do katere mu je zagotovljena pravica do družinske pokojnine, oziroma po končanem šolanju, pridobi pravico do družinske pokojnine, če ga je zavarovanec oziroma uživalec pravice do svoje smrti preživljal. Zmotno je stališče toženca, da naj bi bil razlog za izgubo pravice v prekinitvi šolanja, ker je ravno tolikšno poslabšanje zdravstvenega stanja tožniku onemogočilo izobraževanje, v zatrjevanem obdobju pa je postal tudi popolnoma nezmožen za študij. Meni, da sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo norme 5. odstavka 116. člena zakona. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, zmotno pa je uporabilo materialno pravo.

Predmet presoje sta v skladu z določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) odločbi toženca z dne 20. 9. 2007 in z dne 25. 1. 2008, spor pa je o tem, ali je tožnik še nadalje upravičen do družinske pokojnine od 1. 10. 2006 dalje.

S prvostopno odločbo z dne 20. 9. 2007 je toženec odločil, da tožniku, rojenemu v letu 1980, preneha pravica do družinske pokojnine z dnem 30. 9. 2006. Obenem je zavrnilo zahtevek za podaljšanje pravice do družinske pokojnine po 1. 10. 2006 in odločilo, da se s to odločbo nadomesti odločba z dne 11. 5. 2006 ter da pritožba in revizija ne zadržita izvršitve odločbe. Z drugostopno odločbo z dne 25. 1. 2008 pa je toženec zavrnil tožnikovo pritožbo in odločil, da bo o zahtevi za priznanje družinske pokojnine in do dodatka za pomoč in postrežbo z dnem 11. 10. 2007 odločeno v postopku pri Območni enoti v ... Tako v prvostopni, kot v drugostopni odločbi se je toženec postavil na stališče, da tožnik nima pravice do družinske pokojnine od 1. 10. 2006, ker za šolsko oziroma študijsko leto 2006/2007 ni predložil potrdila o šolanju. Takšno stališče bi vzdržalo, če bi tožnik imel pravico do družinske pokojnine na podlagi 1. odstavka 116. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) in bi bil glede na določbo 1. odstavka 117. člena zakona dolžan dokazovati šolanje s potrdilom o šolanju. Takšno stališče bi vzdržalo tudi v primeru, če bi bilo sporno, ali je tožnik šolanje nadaljeval pred dopolnjenim 26. letom starosti. Vendar pa tožnik ni imel priznane pravice do družinske pokojnine na podlagi 1. odstavka 116. člena ZPIZ-1, niti ni bilo sporno, ali je šolanje nadaljeval pred dopolnjenim 26. letom starosti. Kot izhaja iz dokumentacije, je toženec že pred tem z odločbo z dne 11. 5. 2006 tožniku ponovno z dnem 3. 3. 2006, to je od dneva, ko je tožnik dopolnil 26 let, priznal pravico do družinske pokojnine, ker je invalidska komisija I. stopnje dne 21. 3. 2006 menila, da bo tožnik za opravljanje študijskih obveznosti nezmožen vsaj še eno leto.

Odločitev, da ima tožnik pravico do družinske pokojnine po dopolnjenem 26. letu starosti oziroma od 3. 3. 2006 dalje, je toženec oprl na določbo 1. odstavka 118. člena ZPIZ-1 po kateri otrok, ki je prekinil šolanje zaradi bolezni, obdrži pravico do družinske pokojnine tudi med boleznijo do dopolnjenega 26. leta starosti, pa tudi dlje, vendar največ toliko časa, kolikor ga je zaradi bolezni izgubil pri šolanju, če je šolanje nadaljeval pred dopolnjenim 26. letom starosti. Na tej pravni podlagi ima torej otrok pravico do družinske pokojnine med boleznijo in toliko časa, kolikor ga je zaradi bolezni izgubil pri šolanju.

Ker tožnik glede na takšno odločbo in mnenje invalidske komisije I. stopnje najmanj eno leto (po 3. 3. 2006 oziroma po 21. 3. 2006) zaradi bolezni ni bil zmožen opravljati študijskih obveznosti, je v času bolezni na podlagi 118. člena ZPIZ-1 imel pravico do družinske pokojnine in mu potrdila o šolanju ni bilo potrebno (in tudi ni bilo mogoče) predložiti oziroma če ga ni predložil, to ni bil razlog za izgubo pravice do družinske pokojnine. Pomembno pa je tudi dejstvo, da je bila odločba z dne 21. 5. 2006 dokončna in tudi pravnomočna in za ugotavljanje razlogov za podaljšanje družinske pokojnine najmanj za čas enega leta, ta čas najmanj enega leta pa pokriva tudi obdobje od 1. 10. 2006, ni bilo nobene podlage in tudi pravnomočno priznane pravice do družinske pokojnine po dopolnjenem 26. letu starosti, z dnem 30. 9. 2006 ni bilo mogoče odvzeti oziroma zavrniti zahtevek, da tožnik od 1. 10. 2006 nima pravice do družinske pokojnine. Iz navedenih razlogov pa tudi ni bilo mogoče pravnomočne odločbe z dne 11. 5. 2006 nadomestiti z odločbo z dne 20. 9. 2007 tako, kot je to storil toženec s prvostopno odločbo z dne 20. 9. 2007. Takšna odločba je nezakonita, posledično pa tudi drugostopna odločba z dne 25. 1. 2008, s katero je toženec zavrnil tožnikovo pritožbo in potrdil prvostopno odločbo z dne 20. 9. 2007. V pritožbi z dne 11. 10. 2007, je tožnik sicer res izrecno uveljavljal, da se mu prizna pravica do družinske pokojnine zaradi popolne nezmožnosti za delo. Vendar je šlo za pritožbene navedbe, ki so se nanašale na izpodbijano prvostopno odločbo z dne 20. 9. 2007. Zahtevo za oceno delovne zmožnosti je tožnik pri tožencu dal že 2. 10. 2006 in dne 6. 11. 2006 še osebni zdravnik, ki je dodatno predlagal, da tožnika invalidska komisija zaradi pomanjkanja nove dokumentacije, osebno pregleda. Dne 17. 5. 2007 pa je tožnikov osebni zdravnik podal predlog za podaljšanje družinske pokojnine in predložil tudi nov izvid specialista fiziatra z dne 23. 4. 2007. Tožnik je bil pred Invalidsko komisijo v ... ocenjen 27. 8. 2007, da za študijske obveznosti od 1. 10. 2007 do 30. 9. 2008 ni zmožen in da potrebuje dodatek za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb. Na Invalidski komisiji v ... pa je bil ocenjen še 20. 2. 2008, ki je na podlagi izvida specialista fiziatra z dne 23. 4. 2007, ki je ugotovil, da je prišlo pri tožniku v zadnjem letu do občutnega poslabšanja osnovne bolezni, menila, da je tožnik za organizirano pridobitno delo nezmožen od 31. 12. 2006. Invalidska komisija v ... je namreč v mnenju dne 21. 3. 2006, na katerem temelji odločba z dne 21. 5. 2006, naložila osebnemu zdravniku, da po končani rehabilitaciji pri invalidski komisiji začne nov postopek. V novem postopku je bilo ugotovljeno, da tožnik za študijske obveznosti ni bil zmožen niti od 1. 10. 2007 do 30. 9. 2008 oziroma je bilo pri njem že od 31. 12. 2006 podano stanje popolne nezmožnosti za delo. To pa so razlogi, zaradi katerih je tožnik upravičen do družinske pokojnine od 1. 10. 2006 oziroma neprekinjeno še po izteku enega leta, dokler mu družinska pokojnina ni bila priznana z novo odločbo.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi ugodilo in v skladu z določbo 5. točke 358. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot je razvidno v izreku. Obenem je v skladu z določbo 154. člena ZPP odločilo, da je toženec dolžan tožniku plačati stroške postopka v višini 275,40 EUR, ki jih je tožnik na zadnji glavni obravnavi priglasil in sicer 300 točk za tožbo in 300 točk za udeležbo na glavni obravnavi, kar pri vrednosti točke 0,459 EUR znaša 274,40 EUR. Stroške v takšni višini je toženec dolžan tožniku plačati v roku 8 dni. Obenem je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP, ker je tožnik s pritožbo uspel, odločilo, da je toženec dolžan tožniku povrniti tudi stroške pritožbe in sicer v višini 137,71 EUR, v roku 8 dni.