Jedro

Odobrena brezplačna pravna pomoč ne pokriva stroškov postopka in dejanskih izdatkov ter nagrade pooblaščenca nasprotne stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 93.580,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne vložitve tožbe in tožnici naložilo, da mora prvemu tožencu povrniti 2.115,00 EUR pravdnih stroškov, drugi toženki pa 2.095,00 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev.

2. Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožnica, ki predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ali pa spremembo z ugoditvijo tožbenemu zahtevku. Vztraja, da je na seznamu opreme, ki ga je pisal njen pokojni mož, sporna oprema natančno popisana. Prvi toženec z njo ne bi smel razpolagati. Ker ni nikdar stopil v poslovne prostore, ni pridobil posesti nad kupljenim, zato tudi ni postal lastnik opreme in ni imel pravice razpolagati z njo. Tudi drugemu tožencu je torej ne bi smel prodati. Da je prvi toženec drugemu tožencu opremo protipravno prodal, ta pa jo je protipravno odpeljal iz poslovnih prostorov, sta prvi toženec in drugi toženec priznala.

Tožnica je ob svojem zaslišanju s pomočjo fotografij pojasnila, kakšno je bilo stanje prostorov in opreme in kaj je bilo protipravno odpeljano. Sodišče je očitno pristransko poklonilo vso vero izključno drugotožencu.

Sodišče je zgolj s pavšalnimi navedbami zavrnilo zaslišanje prič. Poleg tega ni pojasnilo, v čem je bila tožnica neprepričljiva. Po drugi strani je neutemeljeno in brez kakršnihkoli dokazil verjelo drugotoženčevi izpovedi.

Napačna je tudi odločitev o stroških. Ker je tožnica upravičena do brezplačne pravne pomoči in oproščena plačila stroškov postopka, ji ni mogoče naložiti plačila stroškov postopka nasprotnih strank.

3. Prvi toženec je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje res ni zaslišalo vseh prič, dokazni predlog za zaslišanje K. H., K. E., Z. K. in I. M. je zavrnilo. Takšno ravnanje bi utegnilo predstavljati bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), na katero pa višje sodišče ne pazi po uradni dolžnosti. To pomeni, da ne zadošča, da se stranke na kršitev sklicujejo, ampak morajo pojasniti, s čim konkretno je prišlo do kršitve in kako je to vplivalo na pravilnost izpodbijane sodbe. Pritožnica pa niti ne navede, katere od predlaganih, a nezaslišanih prič bi moralo sodišče prve stopnje še zaslišati in v zvezi s katerim od odločilnih dejstev oziroma katero dejstvo bi lahko sodišče ugotovilo drugače, če bi jih zaslišalo. Takšno uveljavljanje kršitve ne more doseči pritožbenega preizkusa.

6. Zaradi lažjega razumevanja višje sodišče kratko pojasnjuje, da sta tožnica in K. H. 3. 12. 2007 prodala družbi H., d. o. o., nepremičnine, ki so v naravi predstavljale poslovno stanovanjski objekt, dvorišče in pot skupaj z opremo (pekarne) in inventarjem. Hkrati je bilo dogovorjeno, da prodajalca prejmeta del kupnine v znesku 93.580,00 EUR v blagu, ki predstavlja del opreme pekarne. Ta del opreme v pogodbi ni naveden ali določen. 28. 8. 2009 je H., d. o. o. nepremičnine, skupaj z inventarjem in opremo, ki sta se nahajala v poslovno stanovanjskih prostorih, prodala prvotožencu. Ta pa je 18. 1. 2009 drugotoženki prostore oddal v najem in mu prodal opremo za 5.000,00 EUR z DDV. Tožnica trdi, da je bila oprema v znesku 93.580,00 EUR, s katero naj bi bila delno plačana kupnina po pogodbi s 3. 12. 2007, ves čas v poslovnem prostoru in sta jo prvi toženec in druga toženka odtujila.

7. Zato s tožbo, ki jo je vložila 12. 12. 2012, zahteva plačilo odškodnine, ker naj bi ji prvi toženec in druga toženka odtujila gostinsko opremo, ki jo je natančneje navedla v 4. točki svoje tožbe, in je popisana v “seznamu opreme v lasti H. R. in H. K. po prodajni pogodbi“ (priloga A4 v spisu).

8. Da bi s tožbenim zahtevkom za plačilo odškodnine uspela, bi morala tožnica dokazati, da ji je nastala škoda (132., 164. in 168. člen Obligacijskega zakonika; OZ), ki sta jo s protipravnim ravnanjem povzročila toženca (131. člen OZ).

9. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker tožnica (med drugim) ni dokazala, da je sploh bila lastnica opreme, navedene v 4. točki tožbe, kar pomeni, da ni uspela dokazati, da ji je nastala zatrjevana škoda. Utemeljeno je izpostavilo, da je “seznam opreme v lasti H. R. in H. K. po prodajni pogodbi“ enostranska listina, ki jo je sestavil tožničin mož (tako je v nasprotju z lastnimi navedbami izpovedala sama tožnica). Dokazna ocena sodišča prve stopnje o tem, da tožnica ni dokazala, da je oprema v vrednosti 93.580,00 EUR iz prve alineje III. točke prodajne pogodbe, prav oprema, na seznamu v prilogi A4, je prepričljiva. Vrednost opreme na “seznamu opreme v lasti H. R. in H. K. po prodajni pogodbi“ tudi ni enaka znesku 93.580,00 EUR iz prve alineje III. točke prodajne pogodbe. Dokazna ocena sodišča prve stopnje na 11. strani izpodbijane sodbe je prepričljiva, pritožnica pa je niti ne izpodbija konkretno.

10. Pritožbeno sklicevanje na določbo 60. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) je brezpredmetno. Četudi prvi toženec na podlagi prodajne pogodbe z 28. 8. 2009 ne bi pridobil lastninske pravice na premičninah v poslovnem prostoru, ker naj jih ne bi prevzel v posest,(1) to v ničemer ne spremeni zaključka sodišča prve stopnje, da tožnica ni uspela dokazati, da je (bila) lastnica opreme, ki jo je navedla v IV. točki tožbe. Tako je že zato, ker prvi toženec ni kupil nepremičnin z opremo od tožnice, ampak od družbe H., d. o. o. Zakaj slednja od prodajalke (tožnice) ne bi pridobila lastninske pravice, pritožnica ne navede.

11. Prav tako je prepričljiva dokazna ocena sodišča prve stopnje, da tožnica ni izkazala, katera oprema je bila v spornem poslovnem prostoru ob sklenitvi prodajne pogodbe, katera ob sklenitvi najemne pogodbe in katera kasneje, ko naj bi prišlo do njene odtujitve, oziroma ni uspela dokazati, da bi po sklenitvi prodajne pogodbe in kasneje – ob sklenitvi najemne pogodbe 18. 1. 2009 v prodanih prostorih še hranila kakšno (in katero) opremo (zaključki v 15. točki obrazložitve izpodbijane sodbe). Kaj naj bi dokazovale fotografije v prilogah A6 do A26, ki so nedatirane, pritožnica ne pojasni. Zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni uspela dokazati, da bi prvi toženec prodal karkoli njenega, drugi toženec pa karkoli njenega odtujil, je torej prepričljiv in neizpodbit. Pri tem pritožbeno sodišče še posebej izpostavlja, da pritožnica niti ne izpodbija dokaznega zaključka sodišča prve stopnje, da sta tožnica in njen mož prodala “ostalo opremo peku Z. Z.“ (14. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

12. Ostale pritožbene navedbe na odločitev o tožbenem zahtevku ne morejo vplivati, zato se višje sodišče z njimi ni ukvarjalo.

13. To, da je bila tožnica oproščena plačila stroškov postopka, na njeno obveznost plačila stroškov postopka nasprotni stranki, ne more vplivati. Odobrena brezplačna pravna pomoč ne pokriva stroškov postopka in dejanskih izdatkov ter nagrade pooblaščenca nasprotne stranke. Ker tožnica v tem postopku ni uspela, je sodišče prve stopnje v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP pravilno odločilo, da je dolžna tožencema povrniti povzročene pravdne stroške. Pravilnosti odmere teh pritožnica ne graja.

14. Višje sodišče je zaradi opisanega in ker ni razlogov, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, v skladu s 353. členom ZPP pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo. Ta odločitev vsebuje tudi odločitev o zavrnitvi zahteve za povračilo stroškov pritožbenega postopka.

Op. št. (1): Višje sodišče sicer v navedbah prvega toženca ne najde tega, kar jim pripisuje tožnica – da je sam izpostavil, „da ni nikoli vstopil v poslovne prostore, ki jih je kupil in da ni nikoli prevzel posesti nad nakupljenim blagom/opremo“.