Jedro

Pri presoji pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih odločb na odločilna dejstva sodišče prve stopnje ni odgovorilo, ampak je v celoti sledilo izpodbijanima odločbama in jih štelo za pravilni in zakoniti. Pri tem je spregledalo, da je tožnica do 11. 7. 2015 imela formalno prijavljeno začasno prebivališče v Sloveniji. Sodišče je nekritično kot relevantno štelo samo to, da je tožnica v času šolanja, pri čemer ji je bila Zoisova štipendija priznana za šolanje v tujini, imela začasno prebivališče v tujini.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Stroški pritožbe so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin zahtevek za odpravo odločb št. ... z dne 25. 11. 2016 in št. ... z dne 19. 9. 2016 in vrnitev zadeve toženi stranki v ponovno odločanje. Obenem je sklenilo, da tožnica sama krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje presodilo, da je imela tožnica v šolskem letu 2014/2015 začasno in dejansko bivališče le v Mladinskem domu v A. v Avstriji, ne pa tudi doma v B.. Meni, da je glede na pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da je predhodna odločba z dne 5. 1. 2015 postala že pravnomočna, lahko o predmetni zadevi predmet obravnavanja kvečjemu le obdobje od 12. 7. 2015 do 31. 8. 2015, ne pa tudi obdobje pred tem, tj. od 1. 9. 2014 do 11. 7. 2015. Na to je tožnica opozarjala že v tožbi in v pripravljalni vlogi. Vztraja pri navedbah iz teh vlog, kakor tudi pri tem, da zaradi pritožbe v upravnem postopku organ ne bi smel sprejeti za stranko neugodnejše odločitve. Vprašanje začasnega in dejanskega bivališča je stvar presoje oziroma pravno vprašanje glede na ugotovljena dejstva. Ta so bila v postopku v pretežni meri ugotovljena, čeprav je bilo tožnici zaslišanje omogočeno šele v postopku pred sodiščem, ne pa tudi v okviru pravnega postopka. Na to je opozarjal tudi pritožbeni upravni organ. Vendar je sodišče prve stopnje pri tem nekritično sledilo presoji upravnega organa in presodilo, da je imela tožnica v predmetnem obdobju dejansko in začasno bivališče v Avstriji in da zato ni mogla imeti obojega tudi v Sloveniji. Glede na naravo študija in okoliščine, je takšno stališče povsem zgrešeno in absurdno. Zakon o štipendiranju (Ur. l. RS, št. 56/2013 s spremembami, v nadaljevanju ZŠtip-1) kot pogoj za pridobitev štipendije določa bivališče v Sloveniji, to pa pomeni stalno ali začasno, v skladu z Zakonom o prijavi prebivališča pa tudi dejansko bivališče. Te ugotovitve je povzel že upravni organ in v nadaljevanju postopka tudi sodišče. Vendar se do tega odločilnega dejstva sploh ni opredelilo in sicer, da je imela tožnica do 11. 7. 2015 v Sloveniji prijavljeno začasno bivališče, kar je bilo potrjeno tudi s strani pristojnega organa. Tako je izpolnjevala celo strožji pogoj od izkazanega zgolj dejanskega bivališča, ki tudi že zadostuje pogojem. Potrdilo Mladinskega doma iz Avstrije tega dejstva ne more omajati in je po mnenju tožnice upravni organ in nato tudi sodišče, le zavedlo pri pravilni presoji. Zakoniti zastopnik tožnice je zaslišan na naroku tudi pojasnil, zakaj je bilo v vlogi najprej mišljeno, da bo imela tožnica v B. stalno bivališče in iz katerih razlogov so potem zanjo uredili tam prijavo vsaj začasnega bivališča, kar se je skladalo z dejanskim prebivanjem. V naravi stvari je, da mladoletna oseba v času študija v relativni bližini doma prebiva tako v kraju bivanja kot doma. Je pa bilo njeno začasno bivanje v Sloveniji v obdobju uradno potrjeno in mimo tega sodišče ne bi smelo. Glede tega v razlogih sodbe ni zaslediti ničesar in se zato sodbe ne da preizkusiti, s tem pa je podana bistvena kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP). Prav tako se sodišče v obrazložitvi ni opredelilo oziroma ni navedlo razlogov, zakaj prihodi domov med vikendi, prazniki in počitnicami ne bi zadostili pojmu dejanskega prebivanja, saj se v celotnem študijskem letu število teh dni približa polovico vseh dni tega obdobja. Dejanskega prebivanja tožnica doma ni v celem letu prekinila nikoli za več kot pet dni, to pa je tudi razlog, zaradi katerega ji je bila štipendija sploh dodeljena. Sodišče prve stopnje je vikende in praznike v smislu presoje dejanskega bivališča v obrazložitvi čisto izpustilo, glede počitnic od 12. 7. 2015 do 31. 8. 2015 pa le pavšalno zaključilo, da tega obdobja ne more priznati kot obdobja dejanskega bivanja doma v B.. Takšno stališče pa je očitno v nasprotju celo z namenom podeljevalca štipendije, saj se je ta nanašala tudi na obdobje poletnih počitnic od 11. 7. 2015 dalje. V tem času pa je tožnica tudi za sodišče nesporno dejansko prebivala doma. Zaradi navedenih pomanjkljivosti se sodbe ne da preizkusiti tudi v delu, ki se nanaša na vprašanje dejanskega prebivanja. Sodišče je zavrnilo dodatne dokazne predloge tožnice oziroma zaslišanje prič, ki bi potrdile njeno dejansko bivanje v B. tekom študija. Tožnica je na naroku podala iz previdnosti ugovor procesne kršitve, saj bi se sodišče z njihovim zaslišanjem še bolj lahko prepričalo o zatrjevanem dejstvu dejanskega bivanja. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prišlo do bistvene kršitve določb ZPP po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ima sodba takšne pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Sodba namreč sploh nima razlogov o odločilnih dejstvih, pomembnih za odločitev.

5. V tem sporu je sodišče prve stopnje v skladu s 81. členom v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 25. 11. 2016, s katero je zavrnila tožničino pritožbo vloženo zoper prvostopno odločbo Javnega sklada RS za razvoj kadrov in štipendije št. ... z dne 19. 9. 2016. S slednjo odločbo je prvostopni organ odločbo Javnega sklada RS za razvoj kadrov in štipendije št. ... z dne 5. 1. 2015 razveljavil z dnem 1. 9. 2014 in odločil, da pravica do Zoisove štipendije preneha 1. 9. 2014 ter da je tožnica dolžna vrniti prejete zneske štipendije za šolsko oziroma študijsko leto 2014/2015 v skupnem znesku 2.931,84 EUR in sicer v 30 dneh od dneva dokončnosti te odločbe na račun Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Kotnikova 28, Ljubljana.

6. Kot izhaja iz dokumentacije je prvostopni organ z odločbo z dne 19. 9. 2016 odločil po tem, ko je drugostopni organ z odločbo št. ... z dne 11. 8. 2016 razveljavil (prvotno) prvostopno odločbo št. ... z dne 13. 11. 2015 in zadevo vrnil v novo upravno odločanje. Z odločbo z dne 13. 11. 2015, ki jo je drugostopni organ razveljavil, je prvostopni organ z dnem 1. 8. 2015 razveljavil odločbo št. ... z dne 5. 1. 2015, s katero je tožnica pridobila Zoisovo štipendijo za izobraževanje v tujini po programu Gimnazija, srednje splošno izobraževanje - srednja splošna izobrazba, ..., od 1. 9. 2014 do zaključka tega izobraževalnega programa.

7. Navedeno pomeni, da je prvostopni organ z odločbo z dne 19. 9. 2016 izdano v ponovljenem postopku v zvezi z drugostopno odločbo z dne 11. 8. 2016, odločbo z dne 5. 1. 2015 o priznani pravici do Zoisove štipendije razveljavil že s 1. 9. 2014 in odločil, da s tem dnem tožnici preneha tudi pravica do Zoisove štipendije in da je prejete zneske v višini 2.931,84 EUR dolžna vrniti. Takšno odločbo je tožena stranka z dokončno odločbo z dne 25. 11. 2016 potrdila kot pravilno in zakonito.

8. V tem sporu je torej sporno, ali sta citirani odločbi z dne 25. 11. 2016 in z dne 19. 9. 2016 pravilni in zakoniti. Eno od bistvenih vprašanj pa je, ali je prvostopni organ v ponovljenem postopku postopal skladno z dokončno odločbo tožene stranke z dne 11. 8. 2016 in izvedel dokaze ter razčistil dejansko stanje glede spornega tožničinega bivanja v obdobju od 12. 7. 2015 do 31. 8. 2015. Edino to obdobje je bilo še sporno, glede na to, da je prvostopni organ z odločbo z dne 13. 11. 2015 razveljavil odločbo z dne 5. 1. 2015 z dnem 1. 8. 2015 in odločil, da pravica do Zoisove štipendije preneha 1. 8. 2015. 9. V citirani odločbi z dne 11. 8. 2016 je drugostopni organ opozoril na kršitev določbe 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju ZUP), saj tožnici ni omogočil sodelovanja v postopku, da bi se izjavila o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev. Poleg tega je drugostopni organ ob upoštevanju določb ZŠtip-1 zavzel jasna stališča glede prebivanja, izrecno pa je opozoril tudi na določbo 251. člena ZUP, da se je prvostopni organ dolžan vseskozi ravnati po tej odločbi, torej po drugostopni odločbi z dne 11. 8. 2016. 10. Pri presoji pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih odločb na ta odločilna dejstva, torej ali je v predsodnem postopku bilo postopano skladno z odločbo z dne 11. 8. 2016, sodišče prve stopnje ni odgovorilo, ampak je v celoti sledilo izpodbijanima odločbama in jih štelo za pravilni in zakoniti. Pri tem je spregledalo, na kar pritožba utemeljeno opozarja, da je tožnica do 11. 7. 2015 imela formalno prijavljeno začasno prebivališče v Sloveniji. Sodišče je nekritično kot relevantno štelo samo to, da je tožnica v času šolanja, pri čemer ji je bila Zoisova štipendija priznana za šolanje v tujini, imela začasno prebivališče v tujini.

11. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje v nakazani smeri presodilo pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb in odpravilo ugotovljene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V kolikor bo ugotovilo, da odločbi glede na predsodni postopek nista bili pravilni in zakoniti, bo bodisi samo, če je to mogoče, odpravilo nepravilnosti, ki jih je ugotovil in nanje opozoril že drugostopni organ v odločbi z dne 11. 8. 2016 in jih je povzelo tudi pritožbeno sodišče. V nasprotnem primeru pa bo sodišče skladno s pooblastilom v določbi 82. člena ZDSS-1 vrnilo zadevo v ponovno upravno odločanje toženi stranki. Torej, da bo odpravila kršitev iz 9. člena ZUP in omogočila tožnici, da se izjavi o vseh relevantnih okoliščinah in razčistilo bistveno še odprto vprašanje, kje je tožnica dejansko bivala v obdobju od 12. 7. 2015 do 31. 8. 2015. Gre za obdobje, ko tožnica ni bila več formalno začasno prijavljena v Sloveniji, ta dejstva in okoliščine pa so edino še nerazčiščena in hkrati ključnega pomena za odločitev, ali je tožnica tudi od 1. 8. 2015 do 31. 8. 2015 upravičena do Zoisove štipendije za šolanje v tujini ali ne in posledično, ali je dolžna prejeto štipendijo za ta mesec vrniti ali ne.

12. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožničini pritožbi ugodilo in v skladu z določbo 354. člena ZPP razveljavilo izpodbijano sodbo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

13. O stroških pritožbe pa je v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da so nadaljnji stroški postopka.