Jedro

Možnost legalizacije objekta ne more biti podlaga za izrek drugačnega ukrepa. Zakon namreč gradbenemu inšpektorju ne daje pooblastil, da bi po ugotovitvi okoliščin, ki kažejo na nelegalno zgrajen objekt, smel tehtati, ali sploh izreči ukrep oziroma ali namesto predpisanega morda izreči kakšen drug ukrep. Presojo sorazmernosti je opravil že zakonodajalec pri določitvi ukrepov, ki se v skladu z določbami ZGO-1 izrečejo v zvezi s posameznimi vrstami nedovoljene gradnje.

Za uveljavljanje nepravilnosti pri določitvi inšpekcijskih zavezancev tožnici nista izkazali pravnega interesa. Navedbe o izključnem lastništvu, ki naj bi izhajalo iz pogodbe o razdelitvi nepremičnine, same po sebi ne izkazujejo pravnega interesa za uveljavljanje navedenega tožbenega ugovora.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožnicama in A.A. izrekla inšpekcijske ukrepe zaradi nelegalne gradnje prizidka k stanovanjski hiši z zunanjimi stopnicami na zemljišču parc. št. 747/6 k.o. …. V 1. točki izreka jima je naložila, da takoj po vročitvi odločbe ustavita gradnjo, v 2. točki pa, da jo morata v roku 6 mesecev od vročitve odločbe odstraniti na svoje stroške, sicer bo to v skladu s 3. točko izreka storjeno po drugih osebah v izvršilnem postopku. V 4. točki izreka so bile izrečene prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1).

Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da sta prizidek zgradila prva tožnica in pokojni B.B. Ker je bila na podlagi sklepa o dedovanju pri njegovi polovici nepremičnine vknjižena lastninska pravica v korist druge tožnice in zavezanca A.A., vsakega do ene četrtine, sta inšpekcijska zavezanca poleg C.C. tudi onadva. Gradbena inšpektorica je na podlagi poizvedb pri upravni enoti ugotovila, da je bilo izdano gradbeno dovoljenje za stanovanjsko hišo, za gradnjo obravnavanega prizidka pa ne, in da je bila zato kršena določba prvega odstavka 3. člena ZGO-1, kar je razlog za izrek inšpekcijskih ukrepov na podlagi 152. člena ZGO-1. Upravni organ druge stopnje je pritožbo tožnic zavrnil. Tožnici se s tako odločitvijo ne strinjata in v tožbi navajata, da sta si prva tožnica in pokojni B.B. leta 2002 s pogodbo razdelila nepremičnino, kar naj bi bilo razvidno tudi iz sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani in sodbe Višjega sodišča v Ljubljani, izdani v zadevi IV P 296/09. Do vpisa v zemljiško knjigo naj ne bi prišlo, ker je B.B. leta 2003 umrl. Na Okrajnem sodišču v Ljubljani naj bi še vedno tekel postopek razdružitve. Navaja vsebino omenjene pogodbe, iz katere naj bi izhajalo, da je prva tožnica izključna lastnica obravnavane nepremičnine. Izpodbijana odločba naj bi bila nepravilna, ker temelji na podlagi podatkov, ki so vpisani v zemljiško knjigo. Ker naj bi bilo napačno ugotovljeno lastništvo parc. št.747/6 k.o. …, naj bi bilo napačno ugotovljeno dejansko stanje in napačno uporabljeno materialno pravo. Tožnici menita, da za rušenje prizidka ni javnega interesa in da tudi bližnji sosedi tega ne zahtevajo. Navaja, da bi z rušenjem nastala nepopravljiva škoda za prvo tožnico, ker tam živi. Zaradi rušenja bi ostala brez centralne kurjave, tople vode, stopnic in vhoda. Sklicuje se na mnenje cenilca, da je obravnavano nelegalno gradnjo mogoče legalizirati. To bosta tudi storili takoj, ko bo postopek razdružitve premoženja končan. Sodišču predlagata, naj odpravi izpodbijano odločbo.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Upravni organ prve stopnje je z izpodbijano odločbo tožnicama izrekel inšpekcijske ukrepe iz 152. člena ZGO-1, po katerem gradbeni inšpektor v primeru nelegalne gradnje odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt oz. zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna. Nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oz. dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oz. so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja (12.1. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1).

V zadevi ni sporno, da za gradnjo prizidka k stanovanjski hiši tlorisnih dimenzij 7,80 m x 5,66 m v pritličju, na nadstropju 7,80 m x 2,97 m, s pokrito teraso in višinskim gabaritom P+1N, ter za zunanje armiranobetonske stopnice ob južni strani prizidka, vzdolž fasade stanovanjskega objekta, dimenzije v tlorisu 1,16 m x 3,00 m, višine 2,25 m, ni bilo pridobljeno gradbeno dovoljenje. Glede na navedeno se sodišče strinja z razlogi upravnih aktov obeh stopenj, s katerimi je bilo ugotovljeno, da gre v tem primeru za nelegalno gradnjo, za katero je treba izreči inšpekcijske ukrepe iz 152. člena ZGO-1. Sodišče se na te razloge sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

Glede na tožbene navedbe še dodaja, da je neutemeljena tožbena trditev o nesorazmernosti ukrepa. Po določbi 152. člena ZGO-1 je gradbeni inšpektor v primeru nelegalne gradnje dolžan odrediti, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, če vzpostavitev prejšnjega stanja ni mogoča. Izrek obravnavanega inšpekcijskega ukrepa je torej obvezen, pri tem pa razen ustavitve, odstranitve in vzpostavitve zemljišča v prejšnje stanje oziroma drugačne sanacije objekta niso predvidena druga ravnanja.

Po navedenem tudi možnost legalizacije objekta ne more biti podlaga za izrek drugačnega ukrepa. Zakon namreč gradbenemu inšpektorju ne daje pooblastil, da bi po ugotovitvi okoliščin, ki kažejo na nelegalno zgrajen objekt, smel tehtati, ali sploh izreči ukrep oziroma ali namesto predpisanega morda izreči kakšen drug ukrep. Presojo sorazmernosti je torej opravil že zakonodajalec pri določitvi ukrepov, ki se v skladu z določbami ZGO-1 izrečejo v zvezi s posameznimi vrstami nedovoljene gradnje.

Sodišče še dodaja, da se izpodbijana odločitev ne nanaša na stanovanjsko stavbo, ki je bila predmet izdanega gradbenega dovoljenja. Navedbe o posledicah rušenja nelegalnega prizidka in stopnic pa so neutemeljene, saj se hkrati zahteva vzpostavitev prejšnjega stanja. To pomeni, da je treba nelegalno gradnjo odstraniti tako, da bo objekt ustrezal izdanemu gradbenemu dovoljenju. Način izvršitve odrejenega ukrepa pa ni in ne more biti predmet izpodbijane odločitve.

Za uveljavljanje nepravilnosti pri določitvi inšpekcijskih zavezancev pa tožnici nista izkazali pravnega interesa. Ne nasprotujeta namreč ugotovitvi, da sta inšpekcijski zavezanki, nasprotno, menita, da bi inšpekcijski zavezanki morali biti le oni. Iz tožbenih navedb pa pravni interes za izpodbijanje inšpekcijske odločbe, s katero je kot inšpekcijski zavezanec poleg tožnic naveden še A.A., ne izhaja. Inšpekcijski postopek ni postopek, v katerem bi se odločalo o spornih lastninskopravnih razmerjih. Navedbe o izključnem lastništvu, ki naj bi izhajalo iz pogodbe o razdelitvi nepremičnine, pa same po sebi ne izkazujejo pravnega interesa za uveljavljanje navedenega tožbenega ugovora. Glede na to, da so inšpekcijski zavezanci dolžni nositi stroške izvršitve inšpekcijske odločbe, je navedeni tožbeni ugovor s tega vidika celo v nasprotju s pravnimi interesi tožnic.

Ker na odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti ostale tožbene navedbe, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1). Odločitev je sprejelo na seji, saj v tožbi predlagani dokazi niso pomembni za odločitev.