Jedro

Povrnitev stroškov odvetniku (tudi potnih stroškov), ki je izbran za izvajanje brezplačne pravne pomoči, je utemeljena, ne glede na to, ali je odvetnik iz sodnega okrožja, kjer se vodi sodni postopek, za katerega je bil imenovan kot izvajalec te pomoči, ali pa zunaj tega območja. Za drugačno razlago, kot jo zagovarja tožeča stranka, sodišče v določbah ZBPP niti v določbah drugih predpisov ne najde podlage.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Stranki z interesom trpita sami svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kopru (v nadaljevanju tožena stranka) je z odločbo Bpp 238/2018 z dne 23. 5. 2018 upravičencu A. A. (v nadaljevanju upravičenec) dodelilo redno brezplačno pravno pomoč v obliki pravnega svetovanja in zastopanja pred Okrožnim sodiščem v Kopru v zadevi X K 27399/2014, in sicer od 5. 5. 2018 do zaključka kazenskega postopka na I. stopnji. Za izvajanje brezplačne pravne pomoči je bil določen odvetnik B. B. (v nadaljevanju odvetnik B. B. ali odvetnik), ki je po zaključku izvajanja brezplačne pravne pomoči toženi stranki predložil stroškovnik in vrnil napotnico.

2. Tožena stranka je odvetniku B. B. s sklepom Bpp 238/2018 z dne 18. 8. 2020 (v nadaljevanju izpodbijani sklep) za opravljene storitve iz naslova brezplačne pravne pomoči odmerila nagrado in stroške v skupni višini 23.433,74 EUR, višji zahtevek pa zavrnila. Določila je, da se priznani znesek stroškov izplača iz proračunskih sredstev sodišča in nakaže na transakcijski račun odvetniške družbe v 30 dneh po prejemu računa na sodišče. V obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnjuje za katera opravila je odvetniku priznala nagrado in stroške, po kateri tarifni številki in v kakšni višini. Prav tako pojasnjuje, katerih stroškov odvetniku ni priznala in iz kakšnih razlogov. V zaključku obrazložitve še navaja, da se odvetniku B. B. odmerjeni znesek nagrade in stroškov izplača iz proračunskih sredstev sodišča v skladu z določbo 45. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Izpodbijani sklep je tožena stranka vročila upravičencu, odvetniku B. B. in Državnemu odvetništvu Republike Slovenije, zunanji oddelek v Kopru.

3. Državno odvetništvo Republike Slovenije, zunanji oddelek v Kopru (v nadaljevanju tožeča stranka) je zoper izpodbijani sklep vložilo tožbo v upravnem sporu, sodišču pa predlaga, da ta sklep spremeni v delu glede povračila potnih stroškov odvetniku v višini 4.038,18 EUR (50 voženj na relaciji Ljubljana - Koper - Ljubljana, in sicer za 1 vpogled in 49 narokov) in posledično v osnovi za odmero 22 % DDV na način, da zavrne odvetnikov predlog za plačilo teh stroškov, oziroma podrejeno, da odločitev tožene stranke odpravi ter ji zadevo vrne v ponovni postopek.

4. Tožeča stranka meni, da tožena stranka ni celovito in popolno raziskala dejanskega stanja glede upravičenosti do dodeljene brezplačne pravne pomoči. Upravičencu je bil na podlagi drugega odstavka 70. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) s sklepom Okrožnega sodišča v Kopru Su 24/2015-14, X Kpr 27399/2014 z dne 22. 1. 2015 postavljen odvetnik C. C. iz Kopra za zagovornika po uradni dolžnosti. Med sodnim postopkom je upravičenec z vlogo z dne 4. 5. 2018 zaprosil za zamenjavo odvetnika, in sicer je želel odvetnika z izkušnjami iz področja kazenskega prava, predlagal pa odvetnika B. B. iz Ljubljane, čemur je tožena stranka z odločbo Bpp 238/2018 z dne 23. 5. 2018 tudi ugodila. Okrožno sodišče v Kopru je zato s sklepom X K 27399/2014 z dne 25. 5. 2018 razrešilo odvetnika C. C., ki je bil tožniku imenovan za zagovornika po uradni dolžnosti.

5. Tožeča stranka meni, da je treba dejansko stanje oziroma upravičenost do povračila potnih stroškov odvetniku ugotavljati glede na okoliščine posameznega primera. Upravičenec je bil v času oddaje prošnje za zamenjavo odvetnika nameščen v ZPKZ Koper. Vedel je, da se kazenski postopek zoper njega vodi pri Okrožnem sodišču v Kopru in ne morebiti v Ljubljani, saj je bil ta postopek v teku že od leta 2014. Tožeča stranka meni, da ni ekonomično, da bi se odvetniku, imenovanem na predlog upravičenca, zato odobrili stroški prevoza na relaciji Koper - Ljubljana - Koper, tudi ob upoštevanju dejstva, da se kilometrina odmeri v višini 0,37 EUR/km. Povečani izdatki zagovornika s prihodom na sodišče iz oddaljenega kraja niso in ne morejo biti vselej tudi potrebni izdatki, ki jih je treba plačati iz sredstev proračuna. Upravičenec v svoji vlogi ni izkazal nobenih utemeljenih oziroma posebnih razlogov za imenovanje odvetnika izven okrožja, kjer je tekel postopek oziroma za kritje njegovih potnih stroškov.

6. ZBPP omogoča prosilcu izbiro odvetnika, vendar pa ta po presoji tožeče stranke ni absolutna, saj je omejena z načelom ekonomičnosti. Ker je v obravnavanem primeru sodišče odvetniku, ki je za upravičenca izvajal brezplačno pravno pomoč, odobrilo povračilo potnih stroškov iz kraja, ki je kar za 107 kilometrov izven kraja, kjer je potekal sodni postopek, je kršilo načelo ekonomičnosti. Tudi odvetnik B. B., za katerega velja višji standard skrbnosti, bi moral in mogel vedeti, da ni upravičen do povračila tovrstnih stroškov ter poznati sodno prakso, ki se je oblikovala na tem področju. S tem, ko je prevzel zastopanje upravičenca, je prevzel nase tudi tveganje poplačila dolga neposredno od njega.

7. Tožeča stranka ne oporeka postavitvi oziroma imenovanju odvetnika iz drugega sodnega okrožja, oporeka pa njegovi upravičenosti do povračila stroškov postopka. Ti bi bili upravičeni le v primeru, če bi bila zahteva stranke po točno določenem odvetniku utemeljena s posebnimi pogoji. Tožeča stranka se v zvezi s tem sklicuje na sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 3099/2014. Na območju Okrožnega sodišča v Kopru je več odvetnikov, ki so specializirani za področje kazenskega prava. Treba je upoštevati tudi okoliščino dejanskega upravičenčevega nahajanja in kraj poteka sojenja, ne pa morebiti kraj njegovega stalnega bivališča, ki ni v nobeni navezni okoliščini s potekom sodnega postopka. Tožeča stranka zato meni, da država ni dolžna nositi bremena potnih stroškov, ki nastanejo zato, ker si je prosilec za zastopanje izbral odvetnika v kraju zunaj območja sodišča, pri katerem teče postopek. Sprašuje se, ali bi stranka izbrala odvetnika iz oddaljenega kraja, če bi mu morala sama plačevati za pot. Vse to kaže, da posebni razlogi za povračilo stroškov za 50 opravljenih poti iz Ljubljane v Koper v obravnavani zadevi, niso podani.

8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno. Po tem, ko strnjeno povzame potek postopka od odobritve brezplačne pravne pomoči do izdaje izpodbijanega sklepa ter citira določbi prvega odstavka 29. in prvega odstavka 30. člena, vse ZBPP, pojasnjuje, da ZBPP dopušča možnost, da se upravičencu do brezplačne pravne pomoči le delno krijejo stroški iz tega naslova; konkretneje pogoje za omejitev določa 28. člen ZBPP. Da se odvetniku ne more omejevati opravičenosti do povrnitve potnih stroškov, izhaja iz sodbe Upravnega sodišča III U 9/2017 z dne 22. 2. 2017, iz sodbe Vrhovnega sodišča X Ips 62/2017 z dne 21. 6. 2017 pa je razvidno, da načela ekonomičnosti vodenja postopka pri odločanju o prošnji za brezplačno pravno pomoč ni mogoče razumeti in uporabiti v smislu ekonomsko upravičene odločitve, to je omejevanja prosilčeve izbire z določitvijo odvetnika, za katerega se predvideva, da bodo stroški za izvajanje pravne pomoči manjše breme za proračun. Tožeča stranka ne oporeka postavitvi oziroma imenovanju odvetnika iz drugega sodnega okrožja, pač pa upravičenosti odvetnika do povračila potnih stroškov. Odločba, s katero je bila upravičencu dodeljena brezplačna pravna pomoč, je pravnomočna, v odločbi pa ni bilo nobenih omejitev za odvetnika, niti v zvezi s plačilom nagrade in stroškov. Tožena stranka je zato nagrado in stroške odvetniku odmerila v skladu s to odločbo, na podlagi priglasitve stroškov odvetnika in ob upoštevanju vseh zakonskih določil. 9. Sodišče je tožbo vročilo tudi odvetniku B. B. in upravičencu kot strankama z interesom. Odvetniška družba, ki sta jo pooblastila za zastopanje v predmetni zadevi, je v odgovoru na tožbo sodišču predlagala, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno, tožeča stranka pa naj jima povrne stroške postopka. Stranki z interesom pojasnjujeta, da je upravičenec izbral odvetnika v skladu z določbo prvega odstavka 30. člena ZBPP. Prvotno mu je bil s sklepom predsednice Okrožnega sodišča v Kopru na podlagi 70. člena ZKP postavljen odvetnik po uradni dolžnosti, vendar pa si je upravičenec v kasnejši fazi postopka izbral zagovornika sam in zato tudi vložil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči pri toženi stranki. Tej prošnji je bilo z odločbo Bpp 238/2018 z dne 23. 5. 2018 tudi ugodeno. Tožena stranka je s to odločitvijo spoštovala pravico upravičenca do obrambe, ki je zagotovljena v ZKP, Ustavi kot tudi EKČP. Vsebina vseh teh predpisov zagotavlja obdolžencu v kazenskemu postopku pravico, da si, če se odloči, da se bo branil z zagovornikom, tega izbere sam. Odvetnik B. B. je bil na podlagi odločbe tožene stranke kot izvajalec brezplačne pravne pomoči izbran za zagovornika upravičencu in je zato po določbi četrtega odstavka 30. člena ZBPP tudi upravičen do nagrade in do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom, tudi do povračila prevoznih stroškov in parkirnine, če so ti izdatki v zvezi z delom, ki ga opravi za stranko. V konkretnem primeru to pomeni, da je odvetnik B. B. upravičen do potnih stroškov na relaciji Ljubljana - Koper - Ljubljana, saj gre za potrebne in upravičene stroške.

10. Niti Ustava niti prvi odstavek 30. člena ZBPP ne določata, da bi moral prosilec za brezplačno pravno pomoč izbrati zagovornika z območja sodnega okrožja, kjer se vodi postopek. Prav tako tudi ne določata, da v primeru izbora zagovornika iz drugega kraja kot je prebivališče prosilca oziroma sedež sodišča, ki obravnava sodni postopek, izbranemu zagovorniku ne bodo povrnjeni potni stroški. Take omejitve v predmetni zadevi ni vsebovala niti odločba Bpp 238/2018 z dne 23. 5. 2018. 11. Opisano stališče potrjuje tudi obrazložitev k ZBPP-B, s katerim je bilo sprejeto sedanje besedilo prvega in drugega odstavka 30. člena ZBPP. Pred tem je bila v veljavi določba, po kateri je odvetnika za izvajanje brezplačne pravne pomoči določil pristojni organ za brezplačno pravno pomoč. Ob primerjavi prejšnje in sedanje ureditve je tako jasno razviden namen zakonodajalca, da se spoštuje želje prosilca pri izbiri odvetnika in je zato zgrešeno stališče tožeče stranke, da upravičenec ni utemeljil posebnih razlogov za to, da je izbral zagovornika izven okrožja sodišča, ki je vodilo sodni postopek. Sklicevanje tožeče stranke na načelo ekonomičnosti ni pravilno, saj ZBPP za kaj takega ne daje zakonske podlage.

12. Stranki z interesom opozarjata, da tožeča stranka napačno razlaga kaj je za konkretni primer ustrezna sodna praksa. Sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 3099/2014 ne obravnava problematike izplačila potnih stroškov odvetnika, postavljenega z odločbo o brezplačni pravni pomoči, pač pa problematiko potrebnih pravdnih stroškov, o katerih mora civilno sodišče odločati na podlagi 155. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Tožeča stranka je spregledala, da se v konkretnem primeru glede priznanja nagrade zagovorniku in njegovih stroškov uporabljajo določbe ZBPP, ki v četrtem odstavku 30. člena določa, da je odvetnik upravičen do nagrade in do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom, v višini, izračunani po odvetniški tarifi in v obsegu dodeljene brezplačne pravne pomoči. Opozarjata na sodno prakso, ki se je razvila na tem področju, na primer sodbo Upravnega sodišča III U 9/2017-9 z dne 22. 2. 2017 in sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 62/2017 z dne 21. 6. 2017. K točki I izreka:

13. Tožba ni utemeljena.

14. Dejansko stanje, ki je relevantno za odločitev v obravnavani zadevi, med strankami ni sporno. Tožniku, ki mu je bil odrejen pripor, je Okrožno sodišče v Kopru na podlagi 70. člena ZKP s sklepom Su 24/2015-14, X Kpr 27399/2014 z dne 22. 1. 2015 postavilo odvetnika C. C. iz Kopra za zagovornika po uradni dolžnosti. Dne 4. 5. 2015 je upravičenec pri toženi stranki zaprosil za dodelitev brezplačne pravne pomoči za zastopanje v kazenski zadevi Okrožnega sodišča v Kopru X K 27399/2014, kot morebitnega izvajalca te pomoči pa predlagal odvetnika B. B. Tožena stranka je s sklepom Bpp 238/2018 z dne 23. 5. 2018 njegovi prošnji ugodila ter mu odobrila brezplačno pravno pomoč v obliki pravnega svetovanja in zastopanja v prej navedeni kazenski zadevi, za izvajanje te pomoči pa določila odvetnika B. B. Določila je, da mora odvetnik po končani opravi brezplačne pravne pomoči toženi stranki predložiti napotnico in stroškovnik za opravljena opravila. Odločba, ki je bila vročena tudi tožeči stranki, je postala pravnomočna dne 28. 6. 2018. Skladno s to odločitvijo je Okrožno sodišče v Kopru s sklepom X K 27399/2014 z dne 25. 5. 2019 razrešilo odvetnika C. C., ki je bil tožniku postavljen kot zagovornik po uradni dolžnosti.

15. Kazenska zadeva, za katero je bila tožniku odobrena brezplačna pravna pomoči, je bila zaključena dne 29. 7. 2020, ko je predsednica sodnega senata razglasila sodbo. Odvetnik B. B. je nato pravočasno, dne 13. 8. 2020, toženi stranki vrnil napotnico in predložil stroškovnik, o katerem je tožena stranka odločila z izpodbijanim sklepom. Med strankami ni sporna nagrada, ki je bila odmerjena odvetniku za opravljeno delo, pač pa je sporna povrnitev potnih stroškov odvetniku za prihode iz Ljubljane v Koper in obratno, in sicer enkrat za pregled spisa in za 49 narokov, skupaj v višini 4.038,18 EUR.

16. Sodišče je pri odločanju izhajalo iz določbe prvega odstavka 30. člena ZBPP. Po tej določbi lahko prosilec za brezplačno pravno pomoč sam izbere osebo, pooblaščeno za izvajanje brezplačne pravne pomoči, in jo navede v prošnji za brezplačno pravno pomoč. Če pa prosilec osebe, pooblaščene za izvajanje pravne pomoči sam ne izbere, jo določi pristojni organ za BPP po uradni dolžnosti po abecednem redu s seznama, ki ga organu za vsak območni zbor posebej predloži Odvetniška zbornica Slovenije, oziroma po abecednem redu s seznama, ki ga predloži Notarska zbornica Slovenije (drugi odstavek 30. člena ZBPP). Brezplačna pravna pomoč se dodeli praviloma v obsegu, kot jo uveljavlja prosilec in za čas, potreben glede na obliko, ki je bila dodeljena (prvi odstavek 28. člena ZBPP), pristojni organ pa lahko v primerih, ki jih določa drugi odstavek 28. člena ZBPP, to pomoč dodeli v drugačni obliki od zaprošene ali jo omeji.1 V predmetni zadevi je tožena stranka udeležencu dodelila brezplačno pravno pomoč v zaprošenem obsegu, brez omejitev v smislu drugega odstavka 28. člena ZBPP.

17. Četudi tožeča stranka navaja, da ne oporeka prosti izbiri odvetnika, meni, da bi morala tožena stranka pri odmeri njegovih stroškov slediti načelu ekonomičnosti postopka ter mu zato ne bi smela priznati potnih stroškov za prihode na naroke iz Ljubljane v Koper, saj da bi si lahko udeleženec izbral odvetnika iz sodnega okrožja, kjer je potekal kazenski postopek. Po presoji sodišča njeno stališče smiselno pomeni, da bi bil prosilec za brezplačno pravno pomoč zaradi slabšega socialnega stanja prisiljen izbirati le odvetnike iz območja sodišča, kjer se vodi sodni postopek, v katerem zaproša za dodelitev te pomoči, saj si, kot oseba, ki nima dovolj sredstev za prosto izbiro odvetnika, ne bi mogel zagotoviti odvetnika iz drugega območja, ker bi bil v takem primeru primoran poravnati njegove stroške.

18. Sodišče ugotavlja, da se je do vprašanja pravilne uporabe določbe prvega odstavka 30. člena ZBPP v postopkih dodeljevanja brezplačne pravne pomoči v smislu upoštevanja ekonomičnosti postopka že opredelilo Vrhovno sodišče RS in sodišče temu stališču tudi sledi. Četudi se ta stališča nanašajo na vprašanje pravilne uporabe določbe prvega odstavka 30. člena ZBPP, sodišče meni, da ta stališča utemeljujejo tudi odločitev v obravnavani zadevi. Vrhovno sodišče je v sodbi št. X Ips 62/2017 z dne 21. 6. 2017 je pojasnilo, da z načelom ekonomičnosti postopka, ki se nanaša na vodenje postopka, ni mogoče utemeljiti odločitve o izbiri izvajalca pravne pomoči. Poudarilo je, da iz določb prvega in drugega odstavka 30. člena ZBPP izhaja, da ima prosilec možnost izbrati osebo, ki mu bo v primeru ugodene prošnje nudila pravno pomoč in le v primeru, če tega svojega upravičenja ne izkoristi, določi tako osebo organ za brezplačno pravno pomoč po uradni dolžnosti. Pristojni organ tako nima pooblastila za določitev odvetnika v primeru, če se ne strinja s prosilčevo izbiro, oziroma nima pooblastila za zavrnitev izbranega odvetnika, saj zakon niti ne določa kriterijev, ki omejujejo prosilčevo upravičenje. ZBPP torej pri izbiri in določanju izvajalcev pravne pomoči omejuje organ, ne pa tudi prosilca.

19. Vrhovno sodišče je pojasnilo, da prosta izbira odvetnika pomeni uresničitev načela enakopravnosti kot enega od ciljev, ki ga je zasledoval Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 23/2008, v nadaljevanju ZBPP-B). Predlagatelj te novele je pri pojasnjevanju njenih ciljev v zvezi z omenjenim načelom izpostavil (Poročevalec DZ, št. 131/2007), da bo prosilec lahko po noveli zakona sam izbral izvajalca brezplačne pravne pomoči, s čimer bo postavljen v enakopraven položaj s tistimi, ki imajo zadosti sredstev in si nudenje pravne pomoči lahko zagotovijo brez pomoči države. Cilj je omogočiti upravičencem brezplačno pravno pomoč zaradi uveljavljanja pravice do sodnega varstva. Drago zastopanje v civilnih, kazenskih in upravnih postopkih včasih bistveno otežujejo socialno najšibkejšemu sloju državljanov in vsem prebivalcem dostop do sodišča, zaradi česar naj brezplačna pravna pomoč posredno uveljavi tudi načelo enakosti iz 14. člena Ustave RS in zlasti načelo socialne države iz 2. člena Ustave RS. Glede možnosti prosilca, da si sam izbere izvajalca brezplačne pravne pomoči, je bilo v 3. točki predloga (Poglavitne rešitve zakona) pojasnjeno, da je za učinkovito in uspešno zastopanje po odvetniku nujen odnos zaupanja med odvetnikom in klientom, zato mora imeti prosilec najprej možnost, da si odvetnika, s katerim bo takšen odnos izgradil, izbere sam. Le v primeru, da si ga prosilec sam ne izbere, mu bo ta dodeljen s strani pristojnega organa. Po ureditvi, ki je veljala do sprejema ZBPP-B je lahko prosilec za izvajalca izbral le odvetnika s seznama, ki ga je organu predložil območni zbor odvetnikov, oziroma s seznama, ki ga je predložila Notarska zbornica Slovenije, oziroma iz registra, ki ga je vodilo ministrstvo, pristojno za pravosodje. Predlagatelj novele zakona je pred sprejemom ZBPP-B pojasnil, da se s takšno omejitvijo pri izbiri izvajalca prosilca spravlja v neenak položaj v pravici do sodnega varstva z osebami, ki si pooblaščenca prosto izbirajo, takrat predlagana novela pa je tako neenakost odpravila in dala tudi prosilcu za brezplačno pravno pomoč možnost izbire izvajalca te pomoči. 20. Opisana stališča predlagatelja zakonodajne spremembe so bila upoštevala v 14. členu ZBPP-B, s katerim sta bila spremenjena dotedanja prvi in drugi odstavek 30. člena ZBPP. Obrazložitev k temu členu, poleg sklicevanja na pomen proste izbire za zgraditev zaupnega odnosa med klientom in odvetnikom ter s tem za učinkovito in uspešno zastopanje, posebej dodaja, da prosta izbira upravičenca ni omejena le na listo, ki jo predloži območni zbor odvetnikov, ampak si lahko upravičenec izbere odvetnika po svojih željah, tako kot bi to storil, če bi imel zadosti finančnih sredstev, da bi njegove storitve plačal sam.

21. Vrhovno sodišče RS je pojasnilo, da iz navedenega izhaja zakonodajalčev namen omogočiti prosilcu prosto izbiro odvetnika na način, da njegova izbira ne bo omejena le na listo območnega zbora odvetnikov, kar pomeni, da si lahko izbere tudi odvetnika, ki ni na navedeni listi. Da bi bila ta razširjena izbira vezana izključno na odvetnike s sedežem na teritoriju območnega zbora s sedežem na območju okrožnega sodišča, pri katerem namerava prosilec sprožiti sodni postopek, za katerega potrebuje pravno pomoč, ne izhaja niti iz predloga niti iz zakonskega besedila ZBPP-B. Te meje ne postavlja niti neopredeljen obseg finančnih sredstev osebe, s katero naj bi se prosilec izenačil, saj ni izključeno, da si oseba z "zadosti sredstvi, da si nudenje pravne pomoči lahko zagotovi brez pomoči države," ne bi izbrala odvetnika iz drugega sodnega okrožja. Vrhovno sodišče ob tem ne izključuje, da bi zakonodajalec prosilčevo prosto izbiro lahko zamejil in uravnotežil s finančnimi zmožnostmi države, vendar tega ni storil in je spremenil do tedaj veljavni prvi odstavek 30. člena ZBPP tudi v delu, ki je pristojnemu organu do tedaj omogočal, da za izvajanje pravne pomoči ni določil odvetnika ali osebe iz 11. odstavka 31. člena tega zakona, ki jo je predlagal prosilec, pri čemer je moral v odločbi navesti razloge za takšno odločitev. Vrhovno sodišče izpostavlja, da je, ob upoštevanju, da je namen uzakonitve možnosti izbire odvetnika v vzpostavitvi enakega položaja pri zagotavljanju pravice do sodnega varstva med prosilcem in osebami z zadostnimi finančnimi sredstvi za plačilo izbranega odvetnika, ter ob odsotnosti zakonsko določenega okvirja, v katerem se zagotavlja uresničevanje prosilčeve proste izbire in pooblastil organa pri prekoračitvi meja te izbire, treba prvi odstavek 30. člena ZBPP razumeti tako, da prosilcu dopušča tudi izbiro odvetnika s sedežem izven območja konkretnega sodnega okrožja.

22. Tožeča stranka je izpostavila, da njeno stališče, da se v primeru, ko bi bil z odločbo o brezplačni pravni pomoči za izvajalca te pomoči določen odvetnik izven sodnega območja, kjer poteka sodni postopek, njegovi stroški za prihode ne bi smeli kriti iz proračuna, utemeljuje načelo ekonomičnosti postopka. Vrhovno sodišče se je, sicer glede vprašanje izbire odvetnika - izvajalca brezplačne pravne pomoči, v prej navedeni sodbi opredelilo tudi do vprašanja, ali omejitev izbire odvetnika utemeljuje določba 37. člena ZBPP, ki določa, da mora pristojni organ pri odločanju o prošnji upoštevati načelo hitrosti in ekonomičnosti postopka (prvi odstavek). Pojasnilo je, da je iz umestitve te določbe v poglavje VI.A "Postopek za dodelitev brezplačne pravne pomoči" razvidno, da je treba omenjeno načelo spoštovati pri vodenju postopka v zvezi z vloženo prošnjo. Gre za načelo, ki opredeljuje način izvedbe postopka, ki naj bo hiter, brez zavlačevanja in ob čim manjših stroških tako za organ kot za stranko. Ker je zakonsko predpisani postopek formaliziran niz pravil, ki omogoča sprejem materialnopravno pravilne odločitve, postopkovnega načela ni mogoče uporabiti še kot načela, ki bi se raztezal na vsebinsko odločitev glede imenovanja izvajalca pravne pomoči. Načela ekonomičnosti vodenja postopka zato ni mogoče razumeti in uporabiti v smislu ekonomičnosti (ekonomsko upravičene) odločitve, konkretno na način omejevanja prosilčeve izbire z določitvijo odvetnika, za katerega se predvideva, da bodo njegovi stroški za izvajanje pravne pomoči manjše breme za proračun kot pri izbranem odvetniku.

23. Po presoji sodišča so opisana stališča Vrhovnega sodišča podlaga tudi za odločitev v predmetni zadevi. Tožena stranka je ugodila prošnji udeleženca za dodelitev brezplačne pravne pomoči v kazenskem postopku, ki se je zoper njega vodil pri Okrožnem sodišču v Kopru ter sledila njegovemu predlogu, da za izvajalca te pomoči določi odvetnika B. B. iz Ljubljane. V odločbi je določila, da se redna brezplačna pravna pomoč udeležencu dodeli v obliki pravnega svetovanja in zastopanja v kazenski zadevi, ki se vodi zoper njega kot obdolženca pred Okrožnim sodiščem v Kopru pod X K 27399/2014, in sicer od 5. 5. 2018 do zaključka kazenskega postopka na I. stopnji. Ta odločitev je 28. 6. 2018 postala pravnomočna in je bila po tem, ko je odvetnik B. B. po zaključenem postopku predložil izpolnjeno napotnico in stroškovnik, tudi ena od podlag za povrnitev ne le nagrade, pač pa tudi stroškov, ki so mu nastali z zagovarjanjem udeleženca. Po določbi šestega odstavka 30. člena ZBPP je namreč za pravno pomoč po ZBPP odvetnik upravičen ne le do nagrade, pač pa tudi do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom v višini, izračunani po odvetniški oziroma notarski tarifi in v obsegu dodeljene brezplačne pravne pomoči. Po določbi 10. člena Odvetniške tarife (OT) ima odvetnik pravico tudi do povračila prevoznih stroškov, če so ti izdatki v zvezi z delom, ki ga opravi za stranko. Ima pravico do uporabe osebnega avtomobila in povračila kilometrine za potovanje na razdalji do 400 km v eno smer, kilometrina pa se mu odmeri v višini najvišjega zneska, ki se po predpisih, ki urejajo dohodnino, ne všteva v davčno osnovo za službeno potovanje. Tožeča stranka pravilnosti izračuna kilometrine ne oporeka, prav tako tudi ne, da je odvetnik B. B. vse poti iz Ljubljane do Kopra in obratno, za kar so se mu priznali ti stroški, opravil za zagovarjanje udeleženca.

24. Ob upoštevanju vseh opisanih stališč sodišče zaključuje, da je povrnitev stroškov odvetniku (tudi potnih stroškov), ki je izbran za izvajanje brezplačne pravne pomoči, utemeljena, ne glede na to, ali je odvetnik iz sodnega okrožja, kjer se vodi sodni postopek, za katerega je bil imenovan kot izvajalec te pomoči, ali pa zunaj tega območja. Za drugačno razlago, kot jo zagovarja tožeča stranka, sodišče v določbah ZBPP niti v določbah drugih predpisov ne najde podlage. Skladno s tem je zato tožbo tožeče stranke na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.

25. Sodišče je odločitev sprejelo, ne da bi opravilo glavno obravnavo. Relevantno dejansko stanje zadeve namreč med strankami ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1), pač pa so sporna vprašanja vsebine prava, poleg tega pa je odločitev sprejelo le na podlagi listin, vse stranke pa so se strinjale, da se glavna obravnava ne opravi (5. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K točki II izreka:

26. Stroške postopka sta po pooblaščeni odvetniški družbi priglasila le odvetnik B. B. in udeleženec, torej stranki z interesom, tožena in tožeča stranka pa stroškov nista priglasili.

27. Na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 se za vprašanja postopka, ki v ZUS-1 niso urejena, primerno uporabljajo določbe ZPP. V četrtem poglavju ZUS-1 je zakonodajalec uredil področje stroškov postopka v upravnem sporu. V 25. členu ZUS-1 so vsebovane posebne določbe o stroških postopka, način urejanja stroškov pa se po posameznih določbah tega člena razlikuje glede na vrsto upravnega spora in glede na vrsto sprejete odločitve. Na uporabo določb ZPP napotuje samo prvi odstavek 25. člena ZUS-1 v primerih, kadar sodišče v upravnem sporu odloča o pravici, obveznosti ali pravni koristi, ne pa tudi v drugih primerih. Kadar sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. Zakonodajalec v 25. členu ZUS-1 (niti s kakšno drugo določbo) ni izrecno uredil povračila stroškov stranki z interesom, zato je za povračilo stroškov stranki z interesom treba na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 uporabiti določbe ZPP, ki urejajo povračilo stroškov stranskemu intervenientu, ki ima v pravdnem postopku smiselno enak položaj kot stranka z interesom v upravnem sporu.2

28. Po presoji vseh okoliščin obravnavane zadeve je sodišče ugotovilo, da sta stranki z interesom bili nasprotni stranki tožeče stranke, ki v postopku upravnega spora ni uspela. Ne glede na to pa sodišče presoja, da s tem, ko sta odgovorili na tožbo, nista bistveno prispevali k odločitvi v zadevi. Stranki z interesom sta namreč smiselno ponovili navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo in se sklicevali na isto sodno prakso, kot se je sklicevala tožena stranka. Dodatno sta izpostavili le še korespondenco med Odvetniško zbornico in Vrhovnim sodiščem glede povračila stroškov odvetnikom, vendar pa ta pojasnila za odločitev v zadevi niso bila relevantna, saj je sodišče odločitev sprejelo glede na ZBPP ter dosedanjo (novejšo) sodno prakso. Ob upoštevanju, da je sodišče presodilo, da stranki z interesom nista bistveno prispevali k odločitvi v zadevi, je odločilo, da sami trpita svoje stroške postopka.

1 Drugi odstavek 28. člena ZBPP določa: "Pristojni organ za BPP lahko: - določi drugačen obseg posameznih oblik brezplačne pravne pomoči, če oceni, da bo tudi s posameznimi oblikami pravne pomoči dosežen pričakovani rezultat; - dodeli brezplačno pravno pomoč za zaprošene oblike pravne pomoči le delno, tako da dodelitev veže na dokončanje posameznih faz postopka v isti zadevi (npr. v prvi fazi samo pravno svetovanje pri odvetniku, v drugi fazi po nasvetu in priporočilu odvetnika pravno svetovanje in zastopanje v postopku na prvi stopnji); - določi oziroma omeji vrsto storitev oziroma število ur pravnega svetovanja; - omeji brezplačno pravno pomoč na določeno število ali vrsto dokaznih sredstev, ki so povezani z nesorazmernimi stroški; - iz razloga po prvi alinei prvega odstavka 24. člena tega zakona, upoštevaje izoblikovano sodno prakso, določi najvišji znesek brezplačne pravne pomoči, ki se v posamezni zadevi, za katero je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč, kot strošek nudenja pravne pomoči, iz proračuna izplača upravičencu oziroma izvajalcu pravne pomoči. " 2 Prim. sklep Vrhovnega sodišča I Up 276/2013 z dne 21. 11. 2013.